Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZUP člen 113, 113/1. ZDSS-1 člen 74. ZUS-1 člen 20, 20/3.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %, vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča1 izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor, je v ZDSS-1 predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1), zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. URS člen 14. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški postopka - socialni spor - stroški upravnega postopka - razlogi za izpodbijanje - upravni akt - lastnost stranke
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1c točki tarifne številke 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, nastalih v upravnem postopku, saj za to ni podlage.
ZFPPIPP člen 298a, 298a/3, 380, 380/1. ZZK-1 člen 5, 7.
stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem - procesna legitimacija upnika - hipotekarni upnik - posebna pravila za prijavo in preizkus hipoteke in terjatve, zavarovane s to hipoteko ali maksimalno hipoteko - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo po začetku stečajnega postopka - začetek učinkovanja vpisov v zemljiško knjigo
Hipotekarnemu upniku, ki ga je upravitelj na podlagi 298.a člena ZFPPIPP dolžan vključiti v dodatni seznam preizkušenih terjatev, ni mogoče odreči procesne legitimacije upnika, saj njegova hipoteka in terjatev, zavarovana z njo, veljata za pravočasno prijavljeni že po samem zakonu.
zavrženje tožbe - izvršilni naslov - pomanjkanje pravnega interesa - obstoj dveh izvršilnih naslovov - izboljšanje pravnega položaja - neposredno izvršljiv notarski zapis - soglasje strank - nepravilna vročitev - zapadlost terjatve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, s tem ko je tožbo zavrglo, saj je utemeljeno upoštevalo, da predmetni notarski zapis predstavlja izvršilni naslov, da terjatev še ni zapadla ter nenazadnje, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj ne more imeti dveh izvršilnih naslovov.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - umik tožbe - materialno procesno vodstvo - protislovne navedbe - opozorilo nasprotne stranke - stroški pravdnega postopka - kriterij uspeha v pravdi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka v pritožbi priznava, da je tožbeni predlog v dopolnitvi tožbe pomotoma zapisala tako, kot da ni prejela plačila, vendar sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo, da je v dopolnitvi tožbe tudi izrecno navedla, da umika tožbo za prejeto plačilo v višini 1.898,48 EUR in da glede na delno poplačilo dolga tako vztraja pri plačilu zneska 170,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2023 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je skladno z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo v sporu majhne vrednosti dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka), ne pa tudi zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S povzetimi pritožbenimi navedbami pritožnica sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določbe 188. člena ZPP, ki ureja umik tožbe in postopanje sodišča v primeru umika tožbe. Tožeča stranka s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 188. členom ZPP), kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato ne more presojati, ali je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je presodilo, da tožeča stranka ni podala izrecne izjave o umiku tožbe za že plačan znesek, in posledično vsebinsko odločilo o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da načeloma velja, da mora sodišče v primeru, ko zaradi protislovja med strankinimi navedbami in postavljenim tožbenim predlogom ni jasno, ali je prišlo do izrecnega umika tožbe, v okviru materialno procesnega vodstva razjasniti, ali gre v resnici za (delni) umik tožbe. Vendar materialno procesno vodstvo sodišča ni potrebno, kadar je na pomanjkljivosti opozorila že nasprotna stranka.
Temeljno merilo za odločitev o stroških postopka je kriterij uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Uspeh strank v pravdi se določa glede na izid odločitve o glavnem zahtevku, torej glede na to, ali je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno ali pa je tožbeni zahtevek zavrnjen. V obravnavani zadevi je bil tožbeni zahtevek v pretežnem delu (94,5 %) zavrnjen. Ker je torej tožeča stranka uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (5,5 %), je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in tožeči stranki naložilo povrnitev vseh potrebnih stroškov postopka tožene stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00081549
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 271, 271/1, 271/2. SPZ člen 119, 119/1, 119/2.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - primerno sredstvo zavarovanja - namen zavarovanja terjatve - namen zavarovanja z začasno odredbo - premoženje dolžnika - prepoved razpolaganja s premoženjem - odškodninska odgovornost - izpolnitev pogodbene obveznosti - sredstva rezervnega sklada
Upnik mora predlagati takšno sredstvo zavarovanja, s katerim je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.
Namen zavarovanja bi lahko tožeča stranka dosegla z začasno odredbo, ki bi urejala varovanje premoženja tožene stranke in prepoved razpolaganja s premoženjem tožene stranke, s čimer bi bilo tožeči stranki onemogočeno kasnejše poplačilo vtoževane denarne terjatve.
Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana.
Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.
Ker so vsi roki za tožečo stranko potekli pred statusno spremembo tožene stranke, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in predlagala nadaljevanje postopka, ni ovir za odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi. Bo pa moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo sodbe višjega sodišča izdati sklep o nadaljevanju postopka in ga vročiti pravdnima strankama, saj od vročitve odločbe višjega sodišča v povezavi z gornjim sklepom o nadaljevanju postopka tečejo roki za vložitev izrednih pravnih sredstev.
Izrecna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov ni potrebna, kadar to, zakaj izvedba dokazov ni bila potrebna, dovolj jasno izhaja iz siceršnje obrazložitve.
Res je sodišče prve stopnje v točkah 53 - 59 obrazložitve skoraj dobesedno prepisalo trditve toženke iz odgovora na tožbo v točkah 2.1 - 3.2, česar pa ni mogoče trditi za 60. - 64. točko obrazložitve, saj so tu povzeta le stališča toženke, predvsem iz druge pripravljalne vloge. Vendar pa je sodišče prve stopnje v teh točkah obrazložitve tudi pojasnilo, iz katerih konkretnih listin izhajajo ugotovitve (z navedbo listovne številke priloge), prav tako pa je tudi dovolj kritično ocenilo trditve toženke. Ne gre za to, da bi spregledalo navedbe tožnice, le ni jih ocenilo za utemeljene in s tem ne kot razloge za utemeljitev odločitve.
Banka je pred odobritvijo kredita dolžna presoditi kreditno sposobnost morebitnega kreditojemalca, prav tako pa tudi vpliv odobritve kredita na ugled banke. Podatki, ki jih je tožeča stranka dostavljala toženi, so bili namenjeni temu. Banka kot gospodarska družba pa nima nobenih razlogov, da bi podatke pridobivala, če ti niso potrebni za odobritev kredita, kar je eno njenih temeljnih poslanstev oziroma dejavnosti. S kakšnim namenom naj bi sicer pridobivala podatke o A. A., tožeča stranka niti ni pojasnila. Ti podatki so bili pri odobritvi kredita pomembni in potrebni. Ni pa bila banka dolžna najprej preverjati teh podatkov ter šele nato kreditno sposobnost tožnice, ki je nenazadnje bistveni in prvi pogoj za odobritev kredita.
V nasprotju z elementarno logiko je, da bi tožena stranka kot banka, ki je tudi gospodarski subjekt, kar koli storila s predlogom za odobritev kredita (razen ga že takoj zavrnila) in pridobivala podatke o morebitnem kreditodajalcu, ne da bi to počela zaradi presoje, ali bo kredit tudi odobrila, saj mora tudi sama optimalno ravnati s svojimi viri, tudi s svojimi zaposlenimi.
Tožena stranka je z negativnim mnenjem oddelka za skladnost na seji kreditnega odbora 12. 11. 2020, katerega posledica je bila zavrnitev odobritve kredita, upravičeno opustila vse nadaljnje dejavnosti v zvezi s tem kreditom, vsa njena ravnanja pred tem pa so bila usmerjena zgolj k preveritvi odločitve o odobritvi kredita, torej kreditne sposobnosti in drugih dejavnikov (kot je bila izjava o skladnosti), zato ji ni mogoče očitati, da bi bila odgovorna za kakršnokoli škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.
Višjemu sodišču se je zastavilo tudi vprašanje, ali je opisano ravnanje sploh predstavljalo pogajanja v smislu 20. člena OZ. Ko banka pridobiva podatke in dokumentacijo, kar vse je namenjeno odločitvi o odobritvi kredita, z njene strani ne gre za pogajanja, prav tako se v tem delu ne pogaja niti morebitni kreditojemalec, ki le izpolnjuje zahteve banke, da bi pridobil želeni kredit.
Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.
URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški postopka - ustavno načelo enakosti pred zakonom - stroški upravnega postopka - stroški predsodnega postopka
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 14. ZDSS-1 člen 74. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c.
socialni spor - stroški postopka - stroški upravnega postopka - načelo enakosti - upravni spor
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 16, 16-1b, 16-1c. URS člen 14. ZUP člen 113, 113/1. ZUS-1 člen 20, 20/3. ZDSS-1 člen 74. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
stroški postopka - socialni spor - lastnost stranke - ustavno načelo enakosti pred zakonom - upravni spor - stroški upravnega postopka - razlogi za izpodbijanje
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi morala tožena stranka zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec, povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka, ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, to je do delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
8. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.
sodna taksa - več zahtevkov na različnih pravnih in dejanskih podlagah
V predmetni zadevi imamo opravka s tremi tožbenimi zahtevki, ki imajo različno dejansko in pravno podlago. Vmesni ugotovitveni zahtevek je prejudicialen (gre za predhodno vprašanje), zato določitev sporne vrednosti ni potrebna, od ostalih dveh zahtevkov pa je eden denarni (kondikcijski zahtevek), drugi pa nedenarni (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VSL00081310
ZPSVIKOB-1 člen 1, 3, 4, 5, 6, 27, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 9.
izključna krajevna pristojnost - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - odškodninska odgovornost bank - odločba o izrednih ukrepih - imetniki podrejenih obveznic - izbris obveznic - nov zakon
Prvi odstavek 48. člena ZPSVIKOB-1 se izrecno nanaša na postopke po že vloženih tožbah. Ker je (izpodbijani) sklep o nepristojnosti že bil izdan, je nesmiselno, da bi se razveljavil zgolj zato, da bi bil ponovno izdan identičen sklep. Z izpodbijanim sklepom se v ničemer ne posega v tožnikovo pravico do sodnega varstva, niti ne zmanjšuje njegovih procesnih in materialnopravnih upravičenj. Navedeni zaključek podpira tudi splošno načelo hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka (11. člen ZPP), ki glede na identične določbe ZPSVIKOB in ZPSVIKOB-1 o izključni pristojnosti mariborskega sodišča, narekuje čim prejšnji odstop pristojnemu sodišču, ker Okrožno sodišče v Ljubljani pristojnosti za opravljanje nadaljnjih procesnih dejanj nima (več).
ZPP člen 5, 165, 165/1, 286a, 286a/3, 286a/5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, ,350, 350/2, 353. ZDSS-1 člen 20, 63, 63/1. URS člen 22.
začasna nezmožnost za delo - sodni izvedenec - medicinska dokumentacija - sprememba tožbe - prekluzija dokazov
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo, zakaj navedenih naknadno predloženih listin ni dopustilo. Pritožbeno sodišče z razlagovanjem sodišča prve stopnje soglaša. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na posebnosti ureditve v socialnih sporih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da 19. člen ZDSS-1 ureja načelo primarne uporabe določb ZDSS-1 v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem. V primeru, da določeno vprašanje ni urejeno v ZDSS-1, pa je potrebno uporabiti določbe ZPP.
Pri sojenju je potrebno upoštevati tudi bistvo samih socialnih sporov, v katerih se presoja dokončen upravni akt, izdan v predsodnem postopku (prvi odstavek 63. člena ZDSS-1). V primeru sprememb dejanskega stanja, ki so nastale po izdaji dokončne odločbe, to narekuje nov postopek pri tožencu. Obravnava sprememb, nastalih po izdaji dokončne odločbe, bi namreč pomenila, da je sodišče prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec, za kar pa ni nobene pravne podlage.
V zadevi je sporno, ali je bila tožnica v času od 1. 7. 2023 do 15. 9. 2023 nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu. Vprašanje, ali je bila tožnica od 1. 7. 2023 dalje do 15. 9. 2023 začasno nezmožna za delo (bolniški stalež) za poln delovni čas, je sodišče prve stopnje razčiščevalo med drugim s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje. Sodna izvedenka je preučila medicinsko dokumentacijo v spisu in tožnico tudi osebno pregledala. Sodišču ni mogoče očitati, da je nekritično sprejelo izdelano izvedensko mnenje.
ZPP člen 154, 158, 158/1. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 288.
spor majhne vrednosti - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - utesnitev izvršbe - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršilni stroški - odločanje o stroških postopka - uspeh strank v postopku - vračunavanje plačil
Zmotno je prepričanje, da morajo biti izvršilni stroški, ki so bili priznani v razveljavljenem sklepu o izvršbi ob prehodu v pravdo, avtomatično obravnavani kot del končnega zahtevka.
Zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še neprisojene izvršilne stroške postopka in jih vračunavati v delna plačila glavnice po 288. členu OZ je tako zgrešen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00081908
OZ člen 6, 6/2, 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1, 629, 630, 633, 633/3, 636. ZVPot člen 37, 37/4, 37a, 37a/1. ZPP člen 70, 70-6, 163, 163/4, 165, 246, 246/1, 313. URS člen 23.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - opravljena gradbena dela - jamčevanje za stvarne napake - jamčevanje za skrite napake - (ne)pravočasnost grajanja napak - pravočasnost notifikacije napak - zamuda roka - grajanje skritih napak - dolžnost jasnega in konkretnega grajanja napak - odprava napak - sanacija napak - strošek sanacije napak - plačilo stroškov sanacije - obseg stroškov - predvidljiva napaka - obstoj vzročne zveze - ponovno grajanje novih oziroma neodpravljenih napak - odgovornost izvajalca za napake gradbe - odgovornost podjemnika za napake - odgovornost podjemnika za skrite napake - odgovornost za druge - gradbeni podizvajalec - zavajanje naročnika - uporaba določb lex specialis - varstvo potrošnikov - izpolnitev podjemne pogodbe - obligacija končnega rezultata - skrbnost dobrega strokovnjaka kot pravni standard - ponovno izvajanje dokazov v ponovljenem postopku - dvom o nepristranskosti sodišča - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - izvajanje dokaza z izvedencem gradbene stroke - pristranskost izvedenca - procesna jamstva - odklonitveni razlog za izločitev - dokazovanje z indici - zavrnitev zahteve za izločitev izvedenca - komunikacija organa s stranko - vabilo na ogled nepremičnin - ogled nepremičnine - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - pojem splošno znanega dejstva - predpravdna izvedenska mnenja - primopredaja - podpis primopredajnega zapisnika - lastnoročni podpis - dokaz z zaslišanjem strank - kriterij prepričljivosti - konkretiziranost naved
Odločitev izvedenca, da bo ogled nepremičnine, na podlagi katerega je kasneje izdelal dopolnitev izvedenskega mnenja, izvedel brez vabljenja pravdnih strank, še nikakor ne kaže na pristranskost izvedenca. ZPP ne predpisuje, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. Informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka, saj dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele izdelava pisnega mnenja, dopolnitve in nato še ustno podajanje mnenja na glavni obravnavi.
Drži, da gre pri napakah, ki so posledica zamakanj, za skrite napake, saj se praviloma pokažejo šele čez nekaj časa, ali ko se pojavijo določeni vremenski pojavi (nevihte, daljša deževja, prisotnost vlage), vendar mora podjemnik kot strokovnjak obstoj takih napak v prihodnosti predvideti in temu primerno ustrezno ukrepati.
V sodni praksi res velja stališče, da podpis osebe na dokumentu pomeni, da je seznanjena z vsebino tega dokumenta in z njo soglaša, vendar pa odsotnost podpisa osebe na listini hkrati ne pomeni, da z vsebino listine oseba ni seznanjena.
Tisti, ki zatrjuje, da je naročnik spremenil svojo voljo, mora to nedvoumno dokazati.
Pritožnikova obveznost je bila sprva nedenarne narave - oprava del na podlagi sklenjene podjemne pogodbe, kasneje pa odprava stvarnih napak na opravljenem delu. Tožničine reklamacije in zahtevki za odpravo napak pred pravdo so bili nedenarne narave. Prvi poziv tožnice pritožniku na izpolnitev denarne obveznosti pomeni šele vložitev tožbe z dne 8. 5. 2015, zato lahko zamudne obresti tečejo šele od 8. 5. 2015 naprej.