Materialno procesno vodstvo (odprto sojenje, razjasnjevalna oblast) se nanaša se vsebinsko stran procesnih dejanj, zlasti na navedbo relevantnega dejanskega stanja, na zbiranje procesnega gradiva, na področje stvarnih predlogov ter na pravna vprašanja. Na področju stvarnih predlogov mora sodnik razčistiti, kakšno pravno varstvo stranka želi doseči, kar je potrebno takrat, kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Gre torej za situacijo, ko je potrebna poprava formulacije, ne pa (subjektivna) sprememba tožbe. Poziv sodnika tožnici, da naj zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožbo spremeni tako, da toži namesto odgovorne urednice izdajatelja, bi pomenil, da se je spremenil v zagovornika ene stranke in s tem kršil dolžnost, da obe stranki obravnava nepristransko in enakopravno.
Po tretji alineji 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da se brez soglasja sodišča ne more odpovedati dediščini. Tako soglasje sodišče poda, kadar je odpoved dediščini v korist upnikov oziroma stečajne mase. V tej smeri mora biti obrazložen tudi predlog upravitelja. V konkretnem primeru stečajni dolžnik že tako ali tako kot kreditojemalec odgovarja za poplačilo (istega) kredita, ki je zavarovan s hipoteko na nepremičnini, ki sodi v zapuščino. Zgolj zaradi upničine zavarovane terjatve se tako v primeru prevzema dediščine obveznosti stečajnega dolžnika še ne bi povečale, upravitelj pa v svojem predlogu ni pojasnil drugih obveznosti zapustnice, ki bi v primeru dedovanja prešle na stečajnega dolžnika.
Za presojo smotrnosti odpovedi dediščini ni pomembno razmerje med vrednostjo zapuščinske mase (v konkretnem primeru nepremičine) in obveznostmi stečajnega dolžnika, ampak razmerje med vrednostjo nepremičnine in dolgovi, za zavarovanje katerih ta nepremičnina jamči oziroma siceršnjimi dolgovi zapustnice.
Ker se upravičenost vzrokov presoja po subjektivnih okoliščinah predlagatelja, je treba ugotoviti, kakšne so osebne lastnosti in okoliščine na strani stranke, in nato oceniti, ali je takšni stranki mogoče očitati, da je zakrivila zamudo. Vprašanje nezakrivljenosti zamude se ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo, pač pa tudi glede na okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bi prišlo. Le v tem primeru je namreč zamuda neodvrnljiva.
Upravičen vzrok za zamudo predstavljajo torej le tiste okoliščine, ki obstajajo v času zamude in ki jih stranka kljub izkazani visoki skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Odvetnik mora zato v vsakem trenutku svoje poslovanje in delo organizirati tako, da poteka nemoteno, kar velja tudi v primeru uvajanja novih tehnologij (za kar naj bi očitno šlo po navedbah tožeče stranke) in mora biti v takih primerih še posebej pozoren in skrben, predvsem ko gre za sprejemanje sodnih pošiljk.
Oseba, ki je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, spada v krog zakonitih dednih dedičev po zapustniku.
Zakon podrobnejših kriterijev, na podlagi kateri se odnos dveh oseb šteje za zunajzakonsko skupnosti, ni določil. Sodna praksa pri zapolnjevanju tega pravnega standarda upošteva celoto osebnih in premoženjskih razmerij partnerjev. Na zunajzakonsko skupnost kažejo predvsem obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomske skupnosti ter notornost skupnosti. Gre za zunanje pokazatelje obstoja zunajzakonske skupnosti, ki mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej glede na vse okoliščine in intenzivnost konkretnega odnosa.
Pritožniki neutemeljeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in temelji na oceni vsakega relevantnega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, nanašajočih se na vprašanje, ali je med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost.
Upoštevajoč celoten odnos med tožnico in zapustnikom, njuno večletno skupno bivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomsko skupnost in dejstvo, da ju je tudi okolica zaznavala kot sopotnika, je pravilna presoja, da je zunajzakonska skupnost ob smrti zapustnika obstajala.
Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.
Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.
Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.
Zavrnilna (neprava) zamudna sodba, kakršno je izdalo sodišče prve stopnje, se nanaša le na primere prave, vsebinske nesklepčnosti tožbe, ko torej iz jasnega opisa življenjskega primera, oziroma natančneje, iz konkretnega dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja zahtevana pravna posledica, marveč neka druga, ali pa ni nobene pravne posledice, ali pa ni pravne posledice zoper toženca. Pri izdaji neprave zamudne sodbe je potreben zadržan pristop, ker se zamudna sodba izda po uradni dolžnosti v fazi postopka, ko položaj tožnika ni povsem uravnotežen s položajem toženca.
Ko sta torej ugotovitveni in dajatveni zahtevek postavljena istočasno, se za vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi njegove prejudicialnosti vrednost spornega predmeta ne določi, pa četudi učinki ugotovitve obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja sežejo preko konkretnega spornega zahtevka, ki je že zapadel.
Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.
Drugi odstavek 436. člena ZPP določa, da če toženec vloži obrazložen ugovor, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka torej sodišče presoja samo, ali je bil ugovor tožene stranke zoper izdani izpraznitveni nalog pravočasen, popoln in dovoljen ter ali je bil obrazložen. Če je odgovor na ta vprašanja pritrdilen, sodišče s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. V tej fazi postopka sodišče vsebinsko ne obravnava ugovorov tožene stranke. To bo stvar nadaljnjega kontradiktornega postopka, v katerem bosta obe pravdni stranki lahko podajali in dokazovali svoje navedbe.
Za določitev, kdaj je potekel rok za vročitev in kdaj se šteje, da je pisanje vročeno, je torej pomembno le, kdaj je potekel rok za prostovoljen prevzem pisanja. Datum, ko je bilo pisanje puščeno v nabiralniku, tu ni pomemben, pisanje se pusti v hišnem predalčniku po tem, ko je rok že potekel.
Če je VSRS dotedanjo sodno prakso zgolj nadgradilo, pri čemer od odločilnega stališča ni odstopilo, kot je to bilo v sklepu II Ips 55/2024 glede sodbe II Ips 8/2022, ne gre za novo pravno kvalifikacijo, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba in izdana sodba v obravnavani zadevi ne predstavlja sodbe presenečenja.
VSRS je ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 65/2025 z dne 1. 6. 2026 pojasnilo, da prvi odstavek 24. člena ZVPot vsebuje štiri alternativno določene abstraktne dejanske stanove. Navedeno pomeni, da že izpolnitev vsaj enega od njih terja zaključek, da je presojani pogodbeni pogoj nepošten in posledično ničen (drugi odstavek 23. člena ZVPot).
Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik ekonomist in bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati njegovo izobrazbo, funkcije in intelektualne sposobnosti ter v zvezi s tem podvomiti v verodostojnost njegove izpovedbe. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da pojasnilna dolžnost banke ni drugačna, četudi bi imel potrošnik višji nivo strokovnega znanja, temveč je vezana na pravni standard povprečno preudarnega in razumnega potrošnika, pri čemer je SEU sprejelo stališče, ki ga pritožbeno sodišče v okviru skladne razlage sprejema, da navedeno velja celo v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa.
V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da bi sporna kreditna pogodba lahko ostala tudi brez valutne klavzule, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, zato je le-ta nična v celoti.
Cilj, da se prepreči nastanek škode zaradi preplačila kredita oziroma nadaljnjega plačevanja mesečnih obrokov po nični kreditni pogodbi, je namreč mogoče doseči že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe kot milejšim sredstvom, ki je bilo sicer z začasno odredbo tudi uveljavljeno.
Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP).
Ponovno priznanje nagrade za študij spisa (sedaj že tretjič), pri čemer je bila izvedenki istočasno priznana tudi nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja, kot pravilno opozarja pritožba, ni utemeljeno. Večkratno ukvarjanje izvedenca z določeno zadevo v okviru pisne izdelave izvedenskega mnenja, njegove pisne dopolnitve in ustnega podajanja na naroku za glavno obravnavo samo po sebi ne daje podlage za večkratno odmero nagrade za študij spisa. Izvedenka pa v svojem zahtevku za plačilo posebej tudi ni obrazložila, zakaj naj bi bila do tega sedaj ponovno upravičena.
Namen ustnega zaslišanja ni, da bi izvedenec neposredno na zaslišanju opravljal konkretne analize in sestavljal preračune. Slednje je običajno prepuščeno pisnemu izvidu oziroma mnenju.
Pritožnica trdi, da je obe zatrjevani plačili izvedla 7. 3. 2025. V kolikor to drži, gre za dejstvo, ki je nastalo po izteku roka za odgovor na tožbo in ga pritožnica, tudi če bi bilo sodišče prve stopnje z njim takoj seznanjeno, v tem sporu ne bi mogla več uspešno uveljavljati. Bo pa izvedeno plačilo lahko uveljavljala v morebitni izvršbi (če jo bo tožnica sprožila) in sicer na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Sodišče je ugotovilo, da so bili Izpolnjeni vsi zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo in uporabo prisilnega ukrepa in da pri uvedbi in vodenju prisilnega zdravljenja tožena stranka ni ravnala v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo. Po ugotovitvi, da ravnanje zdravstvenega osebja ni bilo protipravno, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice tožnice, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah v celoti pravilno zavrnilo.
Nezadovoljstvo z vsebino izvedeniškega mnenja ni izločitveni razlog za izločitev izvedenca.
V sodni praksi ustalilo stališče, da mora biti zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti izrecno podana. Če stranka v vlogah predlaga zgolj izvedbo dokazov, ki se sicer izvajajo ustno (npr. zaslišanje strank in prič), to ne šteje za zahtevo za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta pogodbeni stranki v okviru dispozitivnosti določb OZ in svobodnega urejanja obligacijskih razmerij izključili uporabo določb o neupravičeni obogatitvi, pritožbeno sodišče pa temu pritrjuje in kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zahtevo po razlagi te določbe z iskanjem skupnega namena pogodbenih strank.
Do prenosa zahtevka iz predpogodbe za sklenitev prodajne pogodbe s cesijo po 417. do 420. členu OZ ni prišlo. Za sklenitev prodajne pogodbe je namreč potrebno pravno ravnanje druge pogodbene stranke v smislu izjave volje, ki mora biti svobodna in resna. Toženka je sicer svojo svobodno voljo za sklenitev prodajne pogodbe že izjavila, vendar pa le v razmerju do družbe A., d. o. o., ki jo je sprejela za bodočega sopogodbenika in dolžnika za plačilo kupnine. Do tožnice take volje toženka nikoli ni izrazila, siljenje toženke v sklenitev pogodbe s tožnico kot tretjo osebo oziroma prisilna izbira sopogodbenika pa bi pomenila prekomeren poseg v njeno pogodbeno svobodo in avtonomijo volje.
Prišlo ni niti do zatrjevanega prenosa pogodbe. Soglasje k prenosu (pred)pogodbe bi moralo biti dano v pisni obliki. Da bi toženka soglasje dala v zahtevani obliki, tožnica niti ni zatrjevala, le konkludentno soglasje z nadaljevanjem za določen čas sklenjenega najemnega razmerja pa ne zadošča.
Naloga sodnika je, da odloča v zadevah, njegove odločitve pa so nato predmet preizkusa v rednih in izrednih pravnih sredstvih in zato, v kolikor niso podane še druge posebne okoliščine, katerih pa tožeča stranka niti ne navaja, ni mogoče sprejeti stališča, da sodnikovo odločanje v konkretni zadevi ne bo nepristransko.
Okoliščina, da je poštar z delom na tistem področju začel aprila, ne spodkoplje verodostojnosti njegove izpovedbe glede zadevno kritičnega vročanja v drugi polovici maja, med drugim tudi glede na to, da je povedal (kar je življenjsko povsem sprejemljivo), da so ga na specifiko naslova pri dolžniku in njegovi širši družini ob nastopu službe in ob ogledu terena pri pošti opozorili. Glede pismonoševega majskega dopusta pritožnik izpušča dostavek, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je A. A. povedal, da je bil na dopustu verjetno za prvi maj. Se pravi, v začetku maja, ne pa v drugi polovici maja, ko je potekalo sporno vročanje. In še pomembnejši pritožnikov izpust: takoj v nadaljevanju je poštar na vprašanje pritožnikove pooblaščenke potrdil, da je podpis na potrdilu o vročitvi taksnega naloga, pripetem k red. št. 58, njegov (vidna je lepo čitljiva parafa velikih pisanih A in A). Ker v tej zadevi ni bilo sporno, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno v nabiralniku prave hiše, zadnjenavedena okoliščina zapečati sporno vprašanje, ali je bilo dva tedna pozneje samo pisanje s taksnim nalogom vrženo skozi režo babičine hiše. Ni bilo: tudi to je bilo puščeno v pritožnikovem nabiralniku.
Utemeljena je pritožbena graja, da bi glede na povzeto vsebino predloga za vrnitev v prejšnje stanje sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP moralo razpisati narok. Odločitev o (ne)utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje bi lahko sprejelo šele na podlagi ustrezne vsebinske presoje teh trditev in s tem v zvezi predlaganih dokazov.