ZFPPIPP člen 48, 48/1, 99, 101, 321, 321/2, 446, 446/2.
stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - načrt poteka stečajnega postopka - navodila sodišča upravitelju - redna poročila upravitelja
Glede na vsebino upraviteljevih pojasnil in poročil je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča pravilno zaključilo, da upravitelj opravlja naloge v skladu s pravnomočno potrjenim načrtom stečajnega postopka, o opravljenih opravilih in pridobljenih informacijah pa redno poroča. Pritožba navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbija. Ne more pa pritožnik uspeti s pavšalnim očitkom, da določen del upraviteljevih opravil ostaja nedokumentiran, kar naj bi samo po sebi povzročalo netransparentnost in vzbujalo občutek, da odločitve upravitelja in sodišča temeljijo na dejstvih, ki niso dokumentirana. Še zlasti ne zato, ker pritožnik konkretno ne izpostavi nobene takšne okoliščine, ki bi kazala na to, da je stečajni upravitelj določen del komunikacije s stečajno upraviteljico E. E. zamolčal oziroma takšnega dejstva, ki bi vzbudilo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni upravitelj o tej komunikaciji doslej redno in korektno poročal.
URS člen 22. ZD člen 32. ZPP člen 5, 286, 286a, 286a/4, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
zapuščinski postopek - vlaganja v zapustnikovo premoženje - izločitev iz zapuščine - pravočasna vloga - eventualna maksima - načelo kontradiktornosti - povečanje zapustnikovega premoženja
Določba 32. člena ZD zapustnikovim potomcem, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, priznava zahtevo, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.
Ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotovilo, da ni izpolnjena že prva predpostavka za obstoj izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD, saj med tožnico in zapustnico ni šlo za takšno skupno delovanje in vlaganje, ki bi vodilo v priznanje navedenega zahtevka.
družbena lastnina - priposestvovanje - nezakonit vpis v zemljiško knjigo - lastninjenje nepremičnin - lastninjene nepremičnine v družbeni lasti - ugotovitvena tožba
Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, namreč izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Vrhovno sodišče RS pa je tudi že zavzelo stališče, da prisilnih predpisov, kot so ZLNDL in ZSKZ ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavan, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. OZ člen 87, 87/1, 88, 190, 191, 192, 193, 194, 195, 196, 197, 198, 371, 372, 372/1. ZPotK člen 21, 21/3. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1. ZZK-1 člen 243. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3.
nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - dobra vera - varstvo potrošnikov - informacijska dolžnost banke - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe - švicarski franki (CHF) - valutno tveganje - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - valutna klavzula v CHF
Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodiÅ¡Äe pojasnjuje, da se sodiÅ¡Äe prve stopnje pri svoji odloÄitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoÅ¡tenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
SodiÅ¡Äe EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odloÄilo, da je treba Älen 3(1) in Älen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoÄe v primeru, da pogodbeni pogoj v Å¡kodo potroÅ¡nika povzroÄi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoÅ¡tenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega Älena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potroÅ¡nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoÅ¡tenega zadoÅ¡Äa le eden od njiju. Kot temeljno izhodiÅ¡Äe razlage je treba upoÅ¡tevati, da je varstvo potroÅ¡nikov utemeljeno na razumevanju, da je potroÅ¡nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko Å¡ele sodiÅ¡Äe z ustreznim varstvom pred nepoÅ¡tenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je krÅ¡ena, Äe se pri vkljuÄitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali Äe pogoj za potroÅ¡nika vzpostavlja breme, ki nasprotuje poÅ¡teni in praviÄni tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala Å¡kodljivih posledic za potroÅ¡nika, tudi Äe se jih dejansko ni.
Banka ne more biti upraviÄena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Äe bi bila banka v tem primeru upraviÄena do povraÄila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvraÄalni uÄinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplaÄno posojilo ter tudi ni ogrožena finanÄna stabilnost trgov.
SodiÅ¡Äe prve stopnje pravilno izhajalo iz staliÅ¡Ä sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane zaÄasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni uÄinek meritorne odloÄitve o niÄnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreÄ morali, Äe zaÄasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plaÄilo teh plaÄanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri Äemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroÅ¡ki, le-ti pa bi nastali tudi, Äe bi morali tožbo razÅ¡irjati že v predmetni pravdi.
V zvezi z izdano zaÄasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodiÅ¡Äe kot pomembno izpostavlja Å¡e toÄko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takÅ¡nih zaÄasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) Å¡e toliko nujnejÅ¡e, kadar je navedeni potroÅ¡nik zadevni banki plaÄal znesek, ki je viÅ¡ji od izposojenega zneska, Å¡e preden je ta potroÅ¡nik zaÄel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplaÄala v znesku 4.446,39 EUR.
ZFPPIPP člen 103, 103/6, 105, 105/1, 105/4, 354, 354/2, 354/3, 354/4, 354/5, 355, 355/2, 355/2-1, 355/2-7. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 5, 5/4, 18, 20, 21.
postopek osebnega stečaja - nagrada upravitelju - stroški upravitelja - stroški poslovanja - administrativni stroški - analogija znotraj pravnega pravila (analogia intra legem) - tekoči stroški rednega poslovanja
Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so stroški amortizacije njene opreme, stroški njenega poslovnega prostora (najemnina, elektrika, komunala ipd.) in strošek premije za zavarovanje njene odgovornosti „podobni izdatki“ iz 21. člena Pravilnika. V tem smislu navedenega pojma v skladu z določili ZFPPIPP in Pravilnika po presoji višjega sodišča ni mogoče razumeti. Vsi stroški, primeroma našteti v 21. členu Pravilnika, se namreč nanašajo na izdatke, ki so v neposredni povezavi z opravljanjem nalog in pristojnosti, ki jih ima upravitelj v posamičnem stečajnem postopku. Gre torej za izdatke, ki upravitelju nastanejo med oziroma zaradi posamičnega stečajnega postopka. Med primeroma naštetimi stroški ni nobenega takšnega izdatka, ki ga ima upravitelj zato, da lahko opravlja svojo dejavnost in mu nastaja neodvisno od posamičnega stečajnega postopka. Ker pravno urejen primer zajema drugo (in ne podobno) vrsto stroškov, pri razlagi pojma „podobni izdatki“, kot jo ponuja pritožnica, ni mogoče ostati v mejah pravnega pravila iz 21. člena Pravilnika in v teh mejah najti merila, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti.
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno četrti odstavek 5. člena Pravilnika razlagati na način, da se strošek administrativnih storitev odmeri na mesečni ravni, enako kot tekoči strošek stečajnega postopka, če te storitve opravi zunanji izvajalec (7. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP). Če namreč administrativne storitve opravi upravitelj sam, ne gre za storitve iz šestega odstavka 103. člena ZFPPIPP, za katere zakon izjemoma dovoljuje, da se cena (nadomestilo) za njih plača v breme stečajne mase (kot mesečni strošek). V skladu s šestim odstavkom 103. člena ZFPPIPP so nadomestila, ki jih vključuje nagrada upravitelja, nadomestilo za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo nalog upravitelja v postopku zaradi insolventnosti. Zato tudi Pravilnik v četrtem odstavku 5. člena plačilo za navedeno vrsto storitev izrecno veže na nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila in upravitelju priznava upravičenje, da si lahko glede na obseg, v katerem samostojno opravi administrativne storitve, to nadomestilo poviša.
Plačilo sodne takse je procesna predpostavka oziroma pogoj za to, da sodišče tožbo vsebinsko obravnava, s tem, ko takse ni (pravočasno) plačala, pa se je tožnica vsebinski obravnavi njenih tožbenih navedb odrekla.
oprostitev plačila sodne takse - ponoven predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog
Pri odmeri in plačilu sodne takse po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 gre za specifičen položaj, saj za tožnico, ki je bila oproščena plačila sodne takse, taksna oprostitev še vedno velja. Pri tem strogo gledano niti ne gre za plačilo taksne obveznosti (te namreč ni več), temveč za plačilo stroškov postopka. Stranka tako ne more ponovno predlagati taksne oprostitve, temveč je njeno pravno sredstvo zoper s plačilnim nalogom naloženo sodno takso ugovor.
Predlagatelji so pred istim prvostopenjskim sodiščem že vložili vsebinsko podoben predlog, ki ga je sodišče zavrglo zaradi neobstoja pravnega interesa. Tisti sklep je bil po njihovem napačen, vendar so pojasnili, da se zoper njega ne pritožujejo, pač pa vlagajo nov predlog. Menili so, da to lahko storijo, ker pri zavrženju ne gre za meritorno (tj. vsebinsko) odločitev o njihovem pravovarstvenem zahtevku. To pravno stališče pa je napačno. Nevzdržno bi bilo, da bi isti predlagatelj lahko uveljavljal sodno varstvo enake vsebine, vse dokler mu enkrat ne bi uspelo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM00084845
URS člen 23. OZ člen 417, 417/1. SPZ člen 146, 146/4, 154, 154/2. ZGD-1 člen 580, 580/6, 581, 581/2. ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14.
V tem kontekstu pritožba materialno pravno neutemeljeno uveljavlja, da je bil na podlagi določila četrtega odstavka 146. člena SPZ prenos maksimalne hipoteke med družbo A. d.d. in B. d.d. izključen. Navedeno določilo namreč po prepričanju sodišča druge stopnje pride v poštev pri prenosu le ene ali več posameznih terjatev iz pogodbenega razmerja s cesijo, ki jo Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v prvem odstavku 417. člena opredeljuje kot pogodbo, ki jo upnik sklene s kom tretjim, s katero prenese nanj svojo terjatev. Ker gre v primeru pogodbe o pripojitvi z dne 28. 10. 2022 za korporacijski pravni posel, na podlagi katerega je prišlo do spremembe oziroma prenehanje korporacijskega razmerja z vsebino, ki je določena v drugem odstavku 581. členu ZGD-1, po prepričanju sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru ne gre uporabiti določbe četrtega odstavka 146. člena SPZ, ki pride v poštev samo v primeru odstopa terjatev, zavarovane z maksimalno hipoteko.
vrednost storitve po Odvetniški tarifi - vrednost spornega predmeta - nagrada za zastopanje na naroku - napačna odmera - stroški postopka
Toženki so bili za narok dne 5. 2. 2025 stroški odmerjeni upoštevaje napačno vrednost spornega predmeta in po napačni tarifni postavki. Na tem naroku se ni obravnavala glavna stvar oziroma se niso sprejemali dokazi, zato ni bilo podlage za odmero po 3.a točki tar. št. 16 OT.
sodba na podlagi pripoznave - potrebni stroški - odločitev o pravdnih stroških - cenitveno poročilo
Tožeča stranka je izvedela za ugovor tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, v trenutku, ko ji je sodišče prve stopnje vročilo odgovor na tožbo. Torej je tožeča stranka z vročitvijo odgovora na tožbo lahko pričakovala, da bo sodišče v nadaljevanju postopka odločilo o ugovoru tožene stranke glede vrednosti spornega predmeta. V teh dejanskih okoliščinah je utemeljeno pridobila cenitveno poročilo. V sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na cenitveno poročilo, zato ne drži pritožbena navedba, da ni pripomoglo k odločitvi. Če sodišče ni spremenilo vrednosti spornega predmeta, to ne pomeni, da cenitveno poročilo ni pripomoglo k odločitvi, temveč, da je tožeča stranka v tožbi korektno določila vrednost spornega predmeta in da tožena stranka ni uspela z ugovorom.
stroški postopka - kolektivni delovni spor - načelo krivde
Ker odločitev o povrnitvi stroškov postopka temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP in ne na načelu krivde (156. člen ZPP), so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka (nasprotni udeleženec) izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso relevantni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00084193
ZPP člen 7, 212, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - zakupna (najemna) pogodba - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - razpravno načelo - sporazumno prenehanje najemne pogodbe - konkludentna ravnanja
S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago strank, tožeča stranka uveljavlja kršitev razpravnega načela, kar predstavlja relativno bistveno kršitev, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna.
Skladno s sodno prakso lahko najemna pogodba sporazumno preneha tudi konkludentno.
Predlagatelj niti v umiku predloga niti v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. Drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, pa niso pomembni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00086086
ZPIZ-2 člen 183, 183/1, 183/3. URS člen 158. ZPP člen 3, 3/3, 3/3-1.
načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - I. kategorija invalidnosti - izločitev drugostopenjskega sodnika - neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe - dopustnost sodne poravnave
Ne gre za stanje, da dokaz (specialistični izvid, na katerega se sklicuje tožnik) ne bi bil upoštevan pri odločanju toženca, niti, da bi prišlo pri odločanju do zaznavne napake, pri odločitvi o pravici ali njenem obsegu. V tem primeru torej niso izpolnjeni pogoji po 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca.
V tem primeru gre za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja v zvezi z zahtevo za nepravo obnovo postopka, zato poravnava glede na 1. točko tretjega odstavka 3. člena ZPP ni možna.
Zahteva tožnika za izločitev sodnice, ki jo je podal šele v pritožbi zoper izpodbijano sodno odločbo, je prepozna in jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa - nedovoljena pritožba - obstoj pravnega interesa v trenutku odločanja o pritožbi - obstoj pravne koristi - vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja - umik predloga za izdajo začasne odredbe - ustavitev postopka zavarovanja
Pravni interes pritožnika je podan, če bi se pritožnikov položaj z meritorno odločitvijo lahko kakorkoli izboljšal oziroma mu prinesel kakršnokoli pravno korist. Pogoj pravnega interesa mora biti izpolnjen ves čas pritožbenega postopka, tudi še ob odločanju višjega sodišča. V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči.