Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Tožnica v sodnem postopku ni zatrjevala dejansko opravljenih ur preko polnega delovnega časa za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja in da je to delo opravila z vednostjo toženke. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Tožnica je tista, ki mora zatrjevati, da je opravljala delovne naloge preko polnega delovnega časa in količino takšnega dela. V tožbi je pavšalno navajala, da je mesečno opravila 36 nadur, v februarju in marcu pa je bilo od 36 ur 15 ur opravljenih ob nedeljah. Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko količino nadurnega dela po posameznih mesecih.
V sodni praksi je izoblikovano stališče, da za plačilo dejansko opravljenih nadur ni odločilno, ali delodajalec delavcu nadurno delo posebej odredi, je pa relevantno, če mu je bilo znano, da delovni proces poteka na podlagi opravljenih nadur delavca. Delodajalec mora vedeti, da posamezni delavec opravlja delo preko polnega delovnega časa. Nadurnega dela ne more dopustiti, če z njegovim opravljanjem ni seznanjen.
Presplošne in manjkajoče trditvene podlage zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.
Skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi je delovna uspešnost tožnice odvisna od povprečnega prometa delavca oziroma celotne skupine. Povprečni promet delavca se izračuna tako, da se celotni promet delovne skupine, ki jo vodi tožnica, deli s številom članov te skupine. S tem, ko je toženka od vključno marca 2020 dalje tožnici obračunala in izplačala delovno uspešnost ob upoštevanju dejanske in ne fakturirane realizacije ter vseh članov v skupini (in ne zgolj štirih zaposlenih, kot se zavzema tožnica), ni ravnala v nasprotju z navedenim pogodbenim določilom oziroma ga ni enostransko spremenila.
Sodišče prve stopnje je ob preizkusu pritožbe z dne 21. 11. 2025 le-to kot nedovoljeno pravilno zavrglo. Zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, saj so bila z izdajo drugostopenjske sodbe izčrpana redna pravna sredstva in je postopek pravnomočno končan.
Neutemeljena je pritožbena graja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaustaviti izvršilna dejanja. Postopek za izdajo izpraznitvenega naloga je pravdni postopek, pravdno sodišče pa nima pooblastil, da bi zaustavilo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. O odlogu izvršbe je namreč dopustno odločati zgolj v izvršilnem postopku (71. člen ZIZ). Zato je sodišče prve stopnje predlog tožencev za zaustavitev izvršilnih dejanj, ki je bil podan v pravdnem postopku, pravilno zavrnilo.
341. člen OZ določa materialnopravne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da nastopijo pravni učinki odpovedi zastaranju. Enostranskost (zgolj izjava volje dolžnika); akcesornost (odvisnost od obstoja obveznosti, ki se pripoznava); jasnost (enopomenska razlaga izjavljene volje) in z njo povezana določnost. Slednja predpostavka je pomembna zato, ker dolžnik lahko pripozna obstoj terjatve le po temelju, ni torej potrebno, da se izjavi tudi o višini, ta lahko ostane sporna. Dolžnik pa lahko pripozna terjatev tudi po višini: "Če pa dolžnik ob pripoznavi navedene vrednost in je ta vrednost nižja od obveznosti, velja, da je obveznost pripoznana le delno." Zakonska ureditev je povsem enaka zakonski ureditvi v hrvaškem Zakonu o obveznim odnosima (ZOO), v členu 220. Zato se lahko pri razlagi uporabi tudi primerjalni argument. Navaja se, da je bistveno, da je izjava izrecna, jasna, določna in brezpogojna. Pisno se lahko pripoznava poda glede obveznosti v celoti ali delno. Če prizna dolžnik obveznost samo delno, to ne pomeni, da priznava tudi eventualni presežek. Priznanje obveznosti po temelju zmeraj pomeni, da obveznost (dolg dolžnika) obstaja tudi v neki višini, ta pa je lahko sporna. Denarna terjatev kot predmet izpolnitvenega ravnanja, če se ta ne izrazi v določenem številu denarnih enot, ne obstaja.
Toženka je v pisni listini navedla tudi višino dolga, do katerega so upravičeni tudi tožniki (3. člen). V 2. členu pa je pojasnjen namen te listine, ki je bila pripravljena z namenom sklenitve poravnave:"da se z vzajemnim popuščanjem uredijo sporna in negotova medsebojna razmerja" ter "da po plačilu v 3. členu ter poravnave navedenih zneskov....nimajo več nobenih zahtevkov.". Iz nadaljnjih listinskih dokazov (A21 do A24) pa izhaja, da je toženka čakala na "potrditev višine vaših terjatev" (sporočilo z dne 5.2.2018). Okoliščina, da se tožniki niso strinjali z višino terjatve, za nastanek pravnih učinkov izjave toženke ni pomembna, ker gre za enostransko izjavo, katere pravni učinki niso odvisni od volje druge stranke. Zato razhajanja med tožniki in toženko glede višine terjatve (dolga) ne sodi med odločilna dejstva. Toženka je lahko pripoznala terjatev do višine, za katero je sama menila, da je ustrezna, pravilna.
Tožena banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti pri sklepanju dolgoročne stanovanjske kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF. Ker kondikcijski zahtevek kreditojemalcev za vračilo zneska, ki presega prejeti kredit, ni zastaral (vsaj v celoti ne), imata pravni interes za uveljavljanje ničnostne tožbe.