SPZ člen 32, 33, 33/1, 36. ZPP člen 11, 11/1, 154, 154/1, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 428, 428/1. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
posestno varstvo - motenje posesti - pravočasnost tožbe zaradi motenja posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - prepozna vložitev tožbe - zamuda materialnega prekluzivnega roka - enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem - (ne)izvedba predlaganih dokazov - nepotrebni dokazi - kršitev načela ekonomičnosti - dokazno breme tožnika - pravica do posesti - sodno varstvo posesti iz naslova pravice do posesti - povrnitev stroškov pritožbenega postopka - odvetniška tarifa
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP že pojmovno ne more biti podana s tem, da sodišče ni izvedlo vseh nepotrebnih dokazov (tudi kršitev enakega varstva pravic po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne).
Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Dokazno breme za to leži na tistemu, ki tako sodno varstvo zahteva, torej na tožeči stranki.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kumulativno zahtevane pogoje iz 26. in 25. člena ZVKSES za unovčenje bančne garancije, in sicer na nepremičnini mora obstajati napaka, ta napaka mora biti skrita, pojaviti se mora v dveh letih od prevzema nepremičnine, prodajalec se na notifikacijo ne odzove v 15 dneh od prejema pooblastila oziroma v dveh mesecih od notifikacije napake ne odpravi in zaključilo, da so bili vsi ti pogoji izpolnjeni.
Povezanost dokaznega in trditvenega bremena ne pomeni, da sodišče presoja dokaze odvisno od tega, kdo jih predlaga, ampak jih mora presojati kot celoto.
Značilnost skritih napak je, da jih pri običajnem pregledu ob prevzemu stvari ni mogoče ugotoviti, saj se pokažejo kasneje. Poleg tega pa je splošno znano dejstvo, da če npr. gre za poškodbe strelovoda, ki se jih ne vidi, ali da so okna vzidana napačno in je to skrito za okenskimi okviri, gre za skrito napako (in zato ni potrebna ugotovitev in posebno znanje izvedenca gradbene stroke), saj je laik ne more opaziti.
V davčno osnovo, od katere se obračuna DDV, se po določbi petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost vštevajo tudi postranski stroški, kot na primer stroški prevoza, administrativni stroški in tudi odsotnost iz pisarne. Sodna praksa je glede obračuna DDV takšna, da se DDV obračuna od celotne nagrade, kamor spadajo tudi potni stroški.
nepopolna vloga - zavrženje vloge - poziv na dopolnitev oz. popravo vloge - rok za dopolnitev vloge
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče 26. 3. 2024 prejelo vlogo vložnice, ki nosi datum 22. 3. 2024. Po pregledu navedene vloge je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta nepopolna in s tem nesposobna za obravnavo. S sklepom opr. št. R 7/2024 z dne 8. 4. 2024 je vložnico pozvalo, da vlogo popravi in dopolni skladno z napotki. Obenem jo je poučilo o možnosti pridobitve Bpp. Po ugotovitvi, da vložnica v zahtevanem roku ni dopolnila vloge, ter da je organ za Brezplačno pravno pomoč vložničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrgel, je sodišče z izpodbijanim sklepom vlogo dne 19. 9. 2024 zavrglo. Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, zato so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP, kjer je določeno, da sodišče v primeru, da vložnica vloge v postavljenem roku ne popravi ali dopolni tako, da je primerna za obravnavo, vlogo zavrže.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00080687
ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - pogodba o hotelskih storitvah - naročnik storitve - plačnik storitve - dejansko vprašanje
Kdo je bil naročnik tožnikovih hotelskih nastanitev, je dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je zato na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je hotelske nastanitve naročila toženka, vezano. S pritožbenimi navedbami, da ni bila naročnik in plačnik tožnikovih storitev, toženka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni upošteven.
S tem, ko dolžnik trdi, da obvestila o prispeli sodni pošiljki v svojem predalčniku ni prejel, je zatrjeval negativno dejstvo, katerega dokazovanje je oteženo. V takšnih primerih pa mora vendarle stranka zatrjevati in dokazovati nepravilno delovanje vročevalca, pri samem prejemu obvestila pa delovanje naslovnika in razlogi, zaradi katerih obvestila ni prejel in z njim ni mogoče bremeniti vročevalca. Zato mora stranka skrbno, pregledno in z dokazi podprto pojasniti celotno domnevno pot pošiljke od vročevalca do dolžnikovega predalčnika (kamor naj ne bi prispelo obvestilo) in podati trditve oziroma pojasnila o tem, kje, kako in zakaj domneva, da obvestila v predalčniku ni prejel. Z golo trditvijo, da obvestila v svojem predalčniku ni prejel, pa dolžnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel vzbuditi dvoma o tem, da vročitev sklepa o izvršbi v konkretni zadevi ne bi bila opravljena pravilno.
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 275, 275/1. ZPP člen 151, 339, 339/2, 339/2-8, 365, 365-3.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - prepoved razpolaganja z nepremičninami - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost za uveljavitev terjatve - objektivna nevarnost - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - prodaja nepremičnin - sodna praksa - neznatna dolžnikova škoda - konkretizirane trditve - varščina - predlog za položitev varščine
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da zgolj teoretična, hipotetična možnost, da lahko toženca vsak čas premoženje odtujita ali obremenita, ne zadošča za izkaz verjetnosti, da bosta aktivno ukrepala v smeri onemogočenja oz. preprečitve uveljavitve plačila odškodnine. Možnost še ne pomeni verjetnosti.
Varščino ZIZ predvideva izrecno tudi v primeru, če upnik ne izkaže (vseh) zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Razlaga sodišča, da to nikoli ni mogoče, bi torej šla v izrecno nasprotje črki zakona.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7. OZ člen 131, 131/2, 149, 153, 153/1.
izvedenec - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - dopolnitev izvedenskega mnenja - poplavljanje reke - povrnitev premoženjske škode zaradi poplave - odškodnina zaradi poplave
Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).
Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.
Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.
Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.
Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.
Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.
Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).
Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00081288
ZPP člen 105a, 105a/3, 158, 158/1. ZIZ člen 57, 61, 61/1, 62, 62/2. OZ člen 364, 364/2. ZST-1 člen 8.
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - plačilo dolga s pridržkom - konkludentna pripoznava dolga - vročanje ugovora v odgovor upniku - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine kot tožba v pravdnem postopku - plačilo sodne takse za tožbo kot procesna predpostavka - delni umik tožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe
Tožnica je podala delni umik predloga za izvršbo (pravilno tožbe) še preden je zadevo prejelo pravdno sodišče in tožnico pozvalo na doplačilo sodne takse. Vendar je šlo le za delni umik, s katerim je tožnica izrazila interes za vodenje pravdnega postopka glede neplačanega dela obveznosti, pravdi pa se je nato odrekla šele z neplačilom sodne takse. Pravdni postopek se pred doplačilom sodne takse sploh še ni mogel začeti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za postopanje z delnim umikom tožnice. Šele, ko bi tožnica doplačala sodno takso, bi sodišče prve stopnje delni umik tožbe vročilo toženki. Če bi se ta z delnim umikom strinjala, bi lahko prišlo do delne ustavitve postopka zaradi dejanskega delnega umika tožbe, skupaj s stroškovno posledico. V tej zadevi pa je bil postopek ustavljen zaradi fiktivnega umika tožbe kot posledice neplačila sodne takse (in ne zaradi dejanskega umika tožbe), zato je sodišče prve stopnje stroške postopka toženke pravilno naložilo v plačilo tožnici.
ZBPP člen 46, 46/3. ZOdvT člen 17, 17/5, 20, 20/2. ZPP člen 163, 163/4.
odločitev o stroških postopka - brezplačna pravna pomoč - nagrada odvetnika - pravilna uporaba odvetniške tarife
Kot določa drugi odstavek 20. člena ZOdv, se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. Z besedno zvezo "dan odločanja" pa gre razumeti dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj se po tem dnevu tudi določajo časovne meje pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, ne pa dan odločanja o višini stroškov, kot napačno šteje pritožba.
sodba brez obrazložitve - pomanjkljiva sodba - odločitev o pobotnem ugovoru - dopolnilna sodba
Odločitev, s katero ni odločeno o pobotnem ugovoru tožene stranke, je sodišče prve stopnje sprejelo že v sodbi s skrajšano obrazložitvijo, zaradi česar je v kasnejši sodbi brez predloga tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe ni smelo dopolnjevati. Ker tožena stranka predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podala, se šteje, da je bil pobotni ugovor umaknjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00084737
ZD člen 4a, 11. DZ člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15. ZZZDR člen 12. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1.
dedna pravica zunajzakonskega partnerja - kriteriji za ugotavljanje obstoja zunajzakonske skupnosti - dalj časa trajajoča življenjska skupnost - skupno življenje z zapustnikom - ekonomska skupnost - medsebojna čustvena navezanost partnerjev - intimni odnosi - obstoj skupnega premoženja - prelivanje premoženjskih kategorij - skupna denarna sredstva zakoncev - dogovor o ločenih denarnih sredstvih - notornost razmerja - prosta presoja dokazov v pravdnem postopku - neobstoj dokaznih pravil - dokazno ocenjevanje izpovedb prič - kontekst podanih izjav - uveljavljanje kršitev dokaznega postopka - pojem protispisnosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - odvetniška tarifa - nagrada za porabljen čas med zastopanjem na narokih - urnina - omejitev njihove višine
Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.
Kot nista skupno prebivanje in skupno premoženje že sama po sebi dovolj za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tudi njuno pomanjkanje samo po sebi še ne pomeni nujno, da med partnerjema ni zunajzakonske skupnosti.
Kljub temu, da tožnica in zapustnik nista ustvarila nekega skupnega premoženja (kar je glede na njuno starost in dejstvo, da sta vsak že imela svojo nepremičnino, v neki meri tudi logično in pričakovano), pa je do določenega prelivanja premoženja med njima le prišlo. Svoja denarna sredstva sta namenjala plačilu skupnih potreb, kot so običajni stroški živil ter izredni stroški potovanj, izletov in dopustov. In ravno skupno pridobivanje navedenih materialnih dobrin je ena od okoliščin, ki ločuje partnerja kot družinskega člana od zgolj prijatelja. Da pa je določen del financ ločen in namenjen le potrebam enega partnerja, pa je povsem običajno tudi pri zakoncih.
obnova pravdnega postopka - izredno pravno sredstvo - obnovitveni razlog - vročanje sodnih pisanj - vročanje v poštni predal - pravica do izjave - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - način vročanja pisanj - dolžna skrbnost stranke - vročanje po elektronski pošti - načelo pomoči prava neuki stranki
Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo, ki blaži institut pravnomočnosti, se dovoli le, če obstajajo predpostavke, ki so v zakonu natančno določene.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) pravica do izjave v postopku. Bistven (nujen) predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo. Ta namen lahko vročitev doseže le, če je dejansko zagotovljeno, da bo sodno pisanje prispelo do naslovnika. Dolžnost sodišča v zvezi zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, pa je strožja, ko gre za položaj, ko se postopek še ni začel, ko torej naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP povezuje institut vročanja s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka in ima v njem možnost sodelovati.
Tožnica si je v obdobju spornih vročitev po lastni želji izbrala vročanje v poštni predal kot enega izmed dovoljenih načinov vročanja in bi morala sama poskrbeti za to, da se ji na ta način sodna pisanja lahko tudi dejansko vročajo oziroma bi morala izbrati drug možen način vročanja. Z rednim praznjenjem poštnega predala, ki ji ga nalaga tudi prvi odstavek 139.b člen ZPP, bi se tudi izognila predpisani posledici, da se sodna pošiljka ob polnem predalu vrne nazaj sodišču. Posledicam takšne vročitve bi se tožnica lahko izognila tudi tako, da bi uporabo poštnega predala odpovedala oziroma, da bi za dvig pošiljk iz predala pooblastila drugo osebo, če sama do poštnega predala zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav (ki za sporno obdobje niti niso izkazane) in strahu pred okužbo s covid-19 ni mogla oziroma upala dostopati.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Tožniku je bila odpoved vročena dne 21. 3. 2024 in takrat mu je pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Na tek roka ne vpliva okoliščina, da je tožnik do pogovora s strokovnimi službami na Zavodu za zaposlovanje RS v A. menil, da je bila odpoved zakonita. Tožnik bi moral tožbo vložiti najkasneje do 22. 4. 2024. Ker je tožbo vložil 10. 10. 2024, je zamudil prekluzivni rok, zato jo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe - predhodni preizkus tožbe
Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati z iztekom časa oziroma, ko je dogovorjeno delo opravljeno, ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Če preneha razlog, zaradi katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, delodajalec ni dolžan podati odpovedi, saj pogodba zaposlitvi v takem primeru preneha veljati po samem zakonu. Delodajalec delavcu niti ni dolžan izstaviti obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, vendar je toženka to kljub temu storila, a se zato ne šteje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati na podlagi obvestila. Pogodba je prenehala veljati po samem zakonu s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, to je zaradi izpisa otroka. Če se tožnica ni strinjala s tem, da razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi več ne obstaja, bi morala do 13. 3. 2024 vložiti tožbo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, saj je bila o tem obveščena dne 12. 2. 2024, poleg tega ji je delovno razmerje prenehalo dne 13. 2. 2024. Tožnici je tako v vsakem primeru rok za tožbo pričel teči 13. 2. 2024 in se je iztekel 13. 3. 2024.
Predsednik senata lahko ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim tožbo zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost, ali če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo (prvi odstavek 274. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tožbe sicer ni zavrglo že ob predhodnem preizkusu, ampak po prejemu odgovora na tožbo, vendar glede na to, da za obravnavo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, ni bilo dolžno čakati, da tožnica odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00080358
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 12. URS člen 22, 23. OZ člen 87, 87/1, 326, 346. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-4. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
dolgoročni kredit v CHF - pojasnilna dolžnost banke - neizpolnjena pojasnilna dolžnost - nepošten pogodbeni pogoj - slaba vera banke - ničnost kreditne pogodbe - ničnost sporazuma o zavarovanju terjatve - kondikcijski zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - začetek teka zastaralnega roka - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - konverzija - pogodbene obresti
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00080965
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 326. ZVPot člen 23. ZPP člen 7, 191, 212, 338, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 365, 365/1, 365/1-2, 366. ZIZ člen 11, 15, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
kreditna pogodba v CHF - regulacijska začasna odredba - obstoj verjetnosti terjatve - ničnost kreditne pogodbe - nenadomestljiva škoda - pogoj reverzibilnosti - nepošten pogodbeni pogoj - razpravno načelo - pasivna legitimacija - cesija - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - valutno tveganje - konverzija - odvračalni učinek - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Ker gre v obravnavani zadevi za primer, ko je treba pravno razmerje oziroma tožbeni zahtevek presojati v skladu z določbami Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošnikih pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS) in določbami nacionalnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK), je treba določbe nacionalne zakonodaje, ki se nanašajo na izdajo začasnih ukrepov, kot so začasne odredbe po slovenskem pravu, razlagati v skladu s cilji in načeli zgoraj navedene Direktive 93/13/EGS. Tako je v zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13/EGS, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13/EGS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00080158
ZZK-1 člen 39, 40, 40/1, 40/1-5, 47, 63, 99, 99/1, 99/1-1. SPZ člen 38, 38/2, 38/4. ZPP člen 3, 3/3, 316, 316/2, 337, 337/1.
tožba za izstavitev zemljiškoknjižne listine - pripoznava tožbenega zahtevka - pogodba o dosmrtnem preživljanju - nedovoljeno razpolaganje - večkratno razpolaganje z nepremičnino - zmotna uporaba materialnega prava - vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve - zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve - pravni učinki vknjižbe - vpis pravnega dejstva - dopustne pritožbene novote
Vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja drugačen zemljiškoknjižni vpis kot zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve, zaradi česar imata ta dva zemljiškoknjižna vpisa različne pravne učinke.
gospodarski spor majhne vrednosti - izpodbijanje dejanskega stanja - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekoračitev trditvene podlage - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti
S pritožbenimi navedbami, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), kar ni dovoljen pritožbeni razlog.
Vsa dejanska vprašanja, ki jih načenja pritožba, niso dovoljen pritožbeni razlog.
Okoliščina, da je račun enostranska listina, se nanaša na vprašanje dokazne vrednosti takšne listine.
ZST-1 člen 10, 10/6, 14a, 14a/3, 34a, 34a/3. ZIZ člen 29b, 29b/5. ZPP člen 116, 116/1, 116/2, 117, 117/4, 339, 341.
nastanek taksne obveznosti - pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog v izvršilnem postopku - bistvena kršitev določb postopka - neobrazloženost sklepa - uradni pritožbeni preizkus - pravilna uporaba materialnega prava - takse prosta pritožba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - plačilo sodne takse za pritožbo zoper sklep, da se ugovor šteje za umaknjen - razlaga zakonske določbe
Določbo šestega odstavka 10. člena ZST-1 je treba razlagati tako, da taksna oprostitev, ki je na podlagi zakona predpisana za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika pravnega sredstva iz razloga neplačila takse, velja tudi za takse v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse oziroma roka za vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse in torej tudi za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče dolžnikov predlog za takšno vrnitev v prejšnje stanje zavrne.