V obravnavani zadevi je odločilno, da se je v trenutku, ko se je zgodila nezgoda pri delu, avtodvigalo uporabljalo izključno v funkciji delovnega stroja. Delovno opravilo, pri izvajanju katerega je prišlo do hude telesne poškodbe zavarovanca, je bilo omejeno zgolj na dvig tramov na mesto vgradnje. To delovno opravilo ni bilo sestavni del prevozne funkcije in se tudi ni opravljalo hkrati z njo, ampak je bilo od nje neodvisno, saj operater dvigala ni upravljal z vozilom, ampak s pomočjo daljinskega upravljalnika z dvigalom, ki je vgrajeno na to vozilo.

Pravdni stranki sta organizaciji, za kateri veljajo primarno določbe ZDru-1. Ta zakon omejuje svobodno oblikovanje razmerij tako med člani društva in tudi med društvi, saj morajo temeljni akti društva biti tako v skladu s tem zakonom kot celotnim pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). V mejah tako omejene svobode oblikovanja pravnih razmerij pa je potrebno upoštevati, da akti društev vsebujejo avtonomno določena pravna pravila, ki jih je potrebno uporabiti (razlagati). Če je njihova razlaga sporna, pa jih je potrebno razlagati v skladu s skupno izraženo voljo ustanoviteljev in članov društva. Za te primere se lahko smiselno uporabijo določbe OZ o razlagi pogodb.

V skladu z določbo 14. člena ZDru-1, lahko vsak član društva v roku enega leta izpodbija odločitev organov društva, ki je bila sprejeta v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva.

Ker ZDru-1 ne vsebuje posebnih določb o ničnosti sklepov organov društva, je treba pravno praznino zapolniti s pomočjo splošnih pravil civilnega prava. Sklep je tako ničen, če po svoji vsebini nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (prvi odstavek 86. člena OZ).

Zaključek, da sprememba uporabe parkirne površine iz izključujoče v dostopno širšemu krogu oseb, tako spremeni način izvrševanja posesti, da ustreza definiciji motenja, je materialno pravno pravilen.

V dokaznem postopku se je torej izkazalo, da toženka v daljšem časovnem obdobju ni plačevala stroškov elektrike za skupne prostore, kar predstavlja krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe ne glede na sicer nizek znesek neplačanih stroškov. Natančna višina in specifikacija neplačanih stroškov glede na ugotovljeno dolgotrajno ponavljajočo se kršitev obveznosti iz najemne pogodbe niti nista bistveni in so pritožbeni očitki o nesklepčnosti tožbe zaradi pomanjkljivih trditev glede tega neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da fizična delitev s predelavo po ustaljeni sodni praksi ni mogoča brez soglasja solastnikov. Ker predlagateljica s predvidenimi obsežnimi gradbenimi posegi, za katere bi bilo potrebno tudi gradbeno dovoljenje, ni soglašala, njenega soglasja pa ni mogoče nadomestiti s sodno odločbo, je neutemeljena pritožbena navedba o možnosti fizične delitve.

Udeleženca sta se strinjala, da se postavi še tretji izvedenec, ki bo ocenil vrednost nepremičnin. Mnenje izvedenca A. A. je časovno najbližje dnevu, ko je sodišče prve stopnje odločilo v zadevi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča ocena tega izvedenca edina relevantna. Ostala dva izvedenca (B. B. in C. C.) sta namreč pojasnila, da sta njuni cenitvi že zastareli in bi bilo treba narediti novo. Izvedenec B. B. tudi ni znal pojasniti, zakaj tolikšna razlika med njegovo oceno vrednosti nepremičnin v osnovnem mnenju in dopolnitvi mnenja, ki sta bili izdelani v razmiku 10 mesecev. Glede na to je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo razloga za postavitev drugega izvedenca.

Sodišče prve stopnje je predlagateljičin predlog zavrnilo, odločitev pa temelji na ugotovitvi, da je potreben celosten pristop k sanaciji kleti, sicer bi se na kletnem delu objekta še naprej povzročala škoda. Dela, ki so potrebna za delno sanacijo predlagateljičine kleti, pa so že vsebovana v sklepu etažnih lastnikov.