Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen.
Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka ustrezno utemeljilo s sklicevanjem na smotrnost in ekonomičnost. Če bo namreč ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne bodo več izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, brez prekinitve postopka pa bi stranki morali v vmesnem času vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo, če se z odločitvijo ne strinjata, kar bi povzročilo dodatne stroške postopka.
Obiskovanje matere v stanovanju v okviru izvajanja skrbi za njeno varnost in dobrobit, tudi če se je izvajalo vsakodnevno, po splošnem prepričanju ne izpolnjuje pravnega standarda tožnikove dejanske (so)posesti nad stanovanjem.
Toženka se je na ničnost nalogov za prevzem pokojnika sklicevala šele v svoji pripravljalni vlogi, ko je glede na pravila postopka v sporih majhne vrednosti že bila prekludirana z navajanjem novih dejstev. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ne pomeni izjeme od razpravnega načela. Sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo pravočasno ponudijo stranke.
Iz spisa in iz zapisnika naroka z dne 2.12.2025 izhaja, da je bila toženka ustrezno vabljena na pripravljalni in prvi narok z vabilom za zaslišanje, da se vabilu ni odzvala, da na narok ni pristopila in da svojega izostanka ni opravičila. Iz predmetnih dejstev izhaja, da toženka utemeljeno ni bila zaslišana, saj lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu (glej drugi odstavek 258. člena ZPP), medtem ko zoper pravdno stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, niso mogoči nobeni prisilni ukrepi, prav tako pa stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi (glej 262. člen ZPP).
Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.
V premoženjskem individualnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Tožnik bi moral ustrezno zatrjevati in dokazati, da mu je toženka dolžna plačati delo po tarifi, ki velja za Avstrijo (oziroma Nemčijo), česar pa ni uspel, saj ni podal trditev o tem, kateri izmed opravljenih prevozov so bili taki, da je štel za napotenega delavca, in kateri ne. Njegovo neutemeljeno vztrajanje, da so bili taki vsi prevozi, ne more privesti do prenosa dokaznega bremena na toženko, ki je zatrjevala in dokazala, da niso bili vsi prevozi taki.
Določba 40. člena ZNP-1 takšne procesne situacije, ko se nepravdni postopek zaključi brez vsebinske odločitve, ne ureja. Zato je treba o stroških nepravdnega postopka odločiti ob smiselni uporabi prvega odstavka 158. člena ZPP
Pritožnik utemeljeno opozarja, da odvetniku, če se zastopa sam, ne pripada nagrada po OT. Odvetnik kot stranka ne more zaračunati stroškov zastopanja samega sebe.
Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da opisana nasprotja in izostanek vsakršnih razlogov o nasprotujočih stališčih in argumentih strank glede smotrnosti prekinitve vzbujajo dvom, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z razlogi, s katerimi je toženka utemeljevala predlog za prekinitev postopka, in z razlogi, s katerimi je tožnica temu predlogu nasprotovala.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo ekonomičnosti postopka, ko je odločilo, da bo o vseh zahtevkih v predmetni zadevi izvedlo enoten dokazni postopek in izdalo eno sodbo ter zato postopka ni prekinilo le v zvezi z odločanjem o enem izmed več kumuliranih zahtevkov.
Po sodni praksi je za pravilnost vročanja ključno vprašanje, kje stranka (naslovnik pisanja) dejansko prebiva, in ne zgolj, kje ima formalno prijavljeno stalno/začasno prebivališče. Ker zakon vročanje fizičnim osebam jasno navezuje na njihovo stanovanje, je tega treba razumeti v dejanskem smislu (kot dejanski kraj bivanja) in ga ne gre enačiti s pojmom prebivališča. Povedano pa nujno pomeni, da mora biti stranki, ki se ji je pisanje vročalo po fikciji, omogočeno dokazati, da na (tem) naslovu, dejansko ne prebiva ali v tistem času ni prebivala oziroma je stanovanje opustila. To poudarjeno velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki temelji na absolutni domnevi, da toženka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnic.
Pravilnosti in zakonitosti odločitve se tudi po ponovljenem postopku ne da preizkusiti, kršena pa je še vedno pravica do obravnavanja strankinih ugovorov, tem sta ponovno storjeni dve absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, iz 14. in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti sta ponovno terjali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodišče prve stopnje.
Če sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje, lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom (356. člen ZPP). Pritožbeni senat se je v tej zadevi odločil za to sicer v praksi izjemno pooblastilo, saj sodišče prve stopnje v prvič ponovljenem postopku ni upoštevalo jasnih in izrecnih navodil iz prejšnjega pritožbenega postopka.
Onemogočanje stikov je res lahko razlog, da se tistemu, ki jih onemogoča, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (sedmi odstavek 141. člena DZ), vendar sodišče prve stopnje ni prepoznalo takšne ogroženosti A. A., da bi o tem odločalo z začasno odredbo (prim. 161. člen DZ).
Nepravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je treba predlog zavreči, ker se pomanjkljivosti, da je predlog vložil odvetnik na podlagi pooblastila predlagatelja, ki ob podpisu pooblastila in ob vložitvi predloga ni (bil) pravdno sposoben, ne da odpraviti. Očitek sodišču prve stopnje je v tem, da ni poskušalo odpraviti te pomanjkljivosti in da ni upoštevalo, da je skrbnik odobril vsa procesna dejanja predlagatelja oziroma njegovega pooblaščenca pred izdajo izpodbijanega sklepa. Če skrbnik ne bi odobril teh dejanj, bi bilo postopanje sodišča prve stopnje pravilno. Tako pa se izkaže, da bi bilo tudi izvotleno pravno varstvo predlagatelja, ki ga terja s predlogom za znižanje preživnine, če bi bil ta predlog zavržen, ker predlagatelj ne bi bil več upravičen do pravnega varstva za znižanje preživnine za obdobje od vložitve spornega predloga do vložitve novega predloga. Tudi iz sodne prakse izhaja, da če sodišče med postopkom ugotovi, da tožnik ni procesno sposoben, pa nima zakonitega zastopnika, ne gre za pomanjkljivost, ki se ne da odpraviti.
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga glede izgubljenih prihodkov pomanjkljiva in presplošna, da bi lahko pripeljala do odločitve o tem tožbenem zahtevku. Tožnik ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi sodišče in toženec lahko ugotovila, na katerih predpostavkah tožnik utemeljuje izgubljen dobiček in višino te izgube. Nobenih navedb ni bilo o tem, pri katerih aktivnosti iz delovanja društva so umanjkali prihodki oziroma so bili nižji, zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca in/ali kakšni so bili ti prihodki iz posameznih storitev v preteklih letih. Zaradi tega niti sodišče, niti toženec nista mogla niti v grobem presoditi, kakšen bi lahko bil zatrjevani resnični dobiček tožnika, zato izgubljenega dobička ni bilo mogoče oceniti. Tega ne bi mogel storiti niti izvedenec. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, zato se pritožbeno sodišče do ostalih razlogov, ki jih pritožba izpodbija, ne opredeljuje.