Iz dokumentacije v spisu (obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi), pisma ob poskusu vročitve ni bilo mogoče izročiti niti naslovniku torej tožniku niti odraslemu članu gospodinjstva, zato je vročevalec 19. 8. 2025 v hišnem predalčniku pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Vročevalec je po preteku tega roka pisanje 4. 9. 2025 pustil v hišnem predalčniku. Fikcija vročitve je nastopila že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku. Zadnji dan za vložitev pritožbe je bil 18. 9. 2025. Tožnik pa je pritožbo neposredno na sodišče vložil 19. 9. 2025, torej en dan po izteku roka za vložitev pritožbe, kar je razvidno iz dohodnega žiga na pritožbi. To pomeni, da je bila pritožba vložena po izteku zakonsko določenega roka, zato jo je sodišče utemeljeno kot prepozno vloženo zavrglo.
Sodišče je nepravilno dvakrat priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v 3. alineji prvega odstavka 38. člena določa, da za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije (za zelo obsežno) pripada 153,00 EUR. Upoštevaje citirano določbo je sodišče za zbiranje in proučevanje obsežne dodatne dokumentacije sodni izvedenki specialistki MDPŠ priznalo nagrado v višini 153,00 EUR. Po pridobitvi zdravstvenega kartona je ta postal del sodnega spisa. Sodnemu izvedencu, ki ni sam pribavil zdravstvenega kartona pripada nagrada za študij spisa skladno s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena 153,00 EUR, kar je sodišče pravilno priznalo, nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije pa pripada zgolj sodni izvedenki specialistki MDPŠ.
Tožnica je na podlagi več delnih umikov tožbe zoper prvo toženko umaknila tožbo v celoti. Ker vsi delni umiki niso bili posledica izpolnitve tožbenega zahtevka, bi moralo sodišče prve stopnje izračunati uspeh tožnice in prve toženke, ugotoviti, do kolikšnega zneska stroškov je upravičena vsaka od njiju glede na doseženi uspeh, te stroške medsebojno pobotati, razliko pa naložiti v plačilo dolžnici.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu uspeha strank zmotno izhajalo le iz vrednosti 748,26 EUR, ki predstavlja neto glavnico, ki jo je prva toženka tekom spora plačala. Za izračun uspeha je namreč ključno razmerje med vrednostjo vtoževane terjatve in vrednostjo izpolnjene (plačane) terjatve. Pri tem pritožba pravilno opozarja, da prva toženka tekom spora ni plačala le del terjatve (gledano z vidika tožbenega zahtevka v prvotni tožbi), ki se je nanašala na neto glavnico. Plačala je tudi del terjatve, ki se je nanašala izključno na davke in socialne prispevke (t. i. bruto glavnica). V obravnavanem, specifičnem primeru, je zato treba pri izračunu vrednosti spornega predmeta in pri izračunu uspeha upoštevati višino obeh terjatev, tj. seštevek neto in bruto glavnice v posamezni fazi postopka.
Pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se stranska intervencija ne dopusti, ima samo (potencialni, zavrnjeni) stranski intervenient, ne pa tudi stranke postopka. Stranka ima pravni interes za pritožbo zoper sklep, s katerim se intervencija dovoli (četudi nima posebne, samostojne pritožbe - tretji odstavek 200. člena ZPP), saj lahko udeležba drugih oseb v pravdi vpliva na položaj stranke (npr. stroškovno - prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev, da se določeni osebi ne dopusti udeležba v postopku, pa na pravni in procesni položaj stranke v ničemer ne vpliva.