Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.
Po določilu četrtega odstavka 163. člena ZPP sodišče o zahtevi za povrnitev stroškov res odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim, pri čemer lahko sodišče tedaj odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se nato izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Vendar pa višje sodišče pritrjuje stališču dr. Damjana Oroža, da navedena določba za izvršilni postopek ni uporabljiva, temveč je treba primarno izhajati iz določil petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ.
Dolžnik je ta, ki je izzval potrebo po vodenju izvršilnega postopka, ker ni prostovoljno in pravočasno izpolnil terjatve. Zato on nosi breme stroškov izvršilnega postopka, razen če iz okoliščin posameznega primera izhaja, da je upnik določene stroške dolžniku povzročil neutemeljeno. Potrebni stroški so vsi tisti stroški, ki so objektivno potrebni za dosego cilja izvršbe, tj. izpolnitev upnikove terjatve. Po tem kriteriju mora dolžnik kriti vse tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, četudi izvršba ni bila uspešna, razen v primeru, kadar se neuspešnost izvršbe pripiše upniku.
Peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ določata pravila o tem, kdo naj končno krije stroške izvršilnega postopka. Treba je upoštevati, da se v izvršilnem postopku izvršuje v izvršilnem naslovu ugotovljena terjatev in se tako izvršba ne izčrpa (že) z izdajo neke končne odločbe, temveč je njen cilj dokončno poplačilo upnika. Prav zato se višje sodišče strinja s stališčem, da za izvršbo ne more biti temeljno načelo uspeha, kot to velja za pravdni postopek, temveč sta bistveni določili petega in šestega 38. člena ZIZ.
Okrožno sodišče se je prehitro izreklo za stvarno nepristojno, ko je bil v tožbi kot tožena stranka naveden organ v sestavi ministrstva, ki ne more biti pravdna stranka. Po popravi tožbe pred okrajnim sodiščem, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu, je višje sodišče presodilo, da gre za gospodarski spor in je tako stvarno pristojno okrožno sodišče.
Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi.
Tožnica ni imetnica vtoževane terjatve zoper toženko, ki je nastala s posojilno pogodbo z dne 15. 5. 2013 in ki jo je kupila s pogodbo z dne 22. 12. 2020 v stečajnem postopku zoper D. d. o. o. v stečaju, ker je bila že pred tem (5. 2. 2018) odstopljena A. d. o. o. Stečajna upraviteljica je tožnici prodala terjatev do toženke, ki je stečajni dolžnik (več) ni imel. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da plačilo po pogodbi z dne 5. 2. 2018 ni bistveno za veljavnost pogodbe in za uspešen odstop terjatve. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je bila toženka o tem odstopu obveščena.
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se nizozemsko sodišče o pristojnosti glede starševske odgovornosti do otrok še ni izreklo, temveč bo o tem odločilo po izvedeni ustni obravnavi. Sodišče prve stopnje je bilo glede na navedeno dolžno po uradni dolžnosti prekiniti odločanje o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo, ureditvi stikov in plačilu preživnine, dokler o svoji pristojnosti ne bo odločilo sodišče, ki je postopek pričelo prvo. Ker bo nizozemsko sodišče to lahko storilo tudi z vmesno odločbo, je pritožbeno sodišče odločitev v II. točki izreka sklepa spremenilo tako, da prekinitev postopka ne velja do pravnomočnega zaključka postopka pred sodiščem v Amsterdamu, temveč do trenutka, ko bo ugotovljena pristojnost tega sodišča, to pa bo bodisi s pravnomočnostjo končne odločbe ali pa pravnomočnostjo odločbe o sprejemu pristojnosti, če bo slednja izdana ločeno od glavne stvari.
Sodišče pravilno poudari, da je dokazno breme glede (ne)pristnosti podpisa na pogodbi na tožencu. Ta se vabilu na zaslišanje ni odzval in navedb ni potrdil, niti ni predložil ustreznega gradiva, ki bi omogočal izvedencu grafološke stroke preverjanje pristnosti podpisov.
Vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo (protipravnim ravnanjem sodišča) in škodo je podana, če je prav protipravno ravnanje povzročilo škodno posledico, ki brez protipravnega ravnanja ali opustitve ne bi nastala. Drugače povedano - če bi škodna posledica nastala tudi, če ravnanje sodišča ne bi bilo protipravno, vzročne zveze ni, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti države za ravnanje sodišča.
Pravica, ki preprečuje izvršbo, je pravni standard. To je praviloma pravica, ki preprečuje, da bi bila stvar v izvršbi prodana. Smisel ugovora tretjega in tožbe na nedopustnost izvršbe je, da se prepreči oprava izvršbe na določenem predmetu in s tem ohranijo tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile. Primarno se pravica, ki lahko prepreči izvršbo, navezuje na stvari oziroma pravice, ki bi bile v izvršilnem postopku prodane oziroma unovčene zaradi poplačila upnikove denarne terjatve.
Najpomembnejša posledica 190. člena ZPP je, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno in z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika, ne le v primeru, ko je do tega pravnega nasledstva prišlo po pravnomočnosti, pač pa že v primeru, ko je do singularnega pravnega nasledstva prišlo po vročitvi tožbe tožencu.
Za vsak narok (ne glede ali je šlo za pripravljalni ali prvi narok), na katerem je prišlo do umika tožbe pred obravnavanjem glavne stvari, se prizna 25 % iz Tar. št. 19.
Ker vloga ni bila ustrezno popravljena, jo je sodišče utemeljeno, skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, zavrglo.
Pooblaščenec nasprotnega udeleženca je obvestilo o pošiljki nesporno prejel 11. 8. 2025, torej med poletnim poslovanjem sodišča. Pošiljka je bila nato vržena v njegov nabiralnik, vendar pa mu ob pomanjkanju jasnih obvestil ni mogoče šteti v škodo, če je štel, da rok za vročitev med sodnimi počitnicami ni tekel. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila pritožba vložena pravočasno in jo po izpeljanem postopku s pritožbo (vročanje v odgovor) predložiti v odločanje sodišču druge stopnje.
Bistvo pritožbene graje je, da je tožničin uspeh v pravdi napačno izračunan, saj ni zgolj 7 %, kot je štelo sodišče prve stopnje, temveč je višji. Tožnica s takšnimi pritožbenimi navedbami v tej fazi postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo o temelju povrnitve stroškov (kdo nosi stroške in v kakšnem deležu) že pravnomočno odločeno, zato je sodišče na takšno odločitev vezano in vanjo ne more več posegati. Ponovno odločanje o tem vprašanju, za kar si prizadeva pritožba, je torej nedopustno (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 366. členom ZPP).
Pogodba je bila sklenjena med fizično osebo in podjemnikom in sicer za zasebne namene (sanacija stanovanjske hiše), kar ustreza pojmu potrošnik in podjetje, kot jih opredeljuje ZVPot-1, veljaven v času sklenitve navedene pogodbe. Njen predmet je storitev, ki vključuje tudi dobavo blaga (gradbeni material, ki bo vgrajen in je opredeljen kot „premična stvar“) in ta pogodba je urejena v 99. členu ZVPot-1.
Pravni interes za pritožbo je ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o pritožbi. Ta je podan, če bi se pritožnikov položaj v primeru, če bi se ugotovilo, da je pritožba utemeljena, lahko kakorkoli izboljšal oziroma mu prinesel kakršnokoli konkretno in neposredno pravno korist. Predpostavka pravnega interesa mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot tudi v celotnem pritožbenem postopku (tudi v trenutku odločanja o pritožbi). V nasprotnem primeru pritožba ni dovoljena in jo je treba zavreči.
Upoštevaje določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se glede na določbo 163. člena ZD smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar je ta določba tesno povezana z institutom materialnega procesnega vodstva, ki ima v tem postopku zaradi poudarjenih pooblastil sodišča (164 do 167 člen ZD), še posebej pomembno vlogo.
Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno 6. 11. 2025 zavrnilo tožnikov predlog za dopolnitev že pisno pridobljene strokovne ekspertize s področja kirurgije, saj je ocenilo, da je izvedensko mnenje popolno in jasno. Z ozirom, da tožnik zaradi te odločitve ob zaključku naroka zgoraj navedenega dne, ko je sodišče sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo, skladno z določbo 286.b člena ZPP ni uveljavljal že zgoraj citirane procesne kršitve, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, se sedaj v pritožbi nanjo sklicuje prepozno.
S tem, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu po pritegnitvi izvedenca psihiatra ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 6. 11. 2025, ko je to sodišče sprejelo sklep, da je zadeva zrela za razsojo in se glavna obravnava zaključi. Takrat bi tožnik moral prvostopenjsko sodišče opozoriti, da o njegovem dokaznem predlogu za pritegnitev izvedenca psihiatra ni odločilo in posledično tudi uveljavljati procesno kršitev. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in zato neupoštevna.
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjske aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.