Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
Pravilo, da se prekine postopek, če stranka med postopkom umre, pa v pravdi nima pooblaščenca, velja le za podedljiva razmerja. Predlagatelj po smrti nasprotne udeleženke ne more več doseči posledice, za katero se zavzema v pritožbi, to je uvedbe postopka in postavitve nasprotne udeleženke pod skrbništvo.
Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tožnik je očitno menil, da odgovor na tožbo pomeni že sodbo, zato je tudi vložil pritožbo. Že sodišče prve stopnje mu je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da se skladno s 333. členom ZPP pritožba lahko vloži zoper sodbo, ne pa zoper odgovor na tožbo.
Pritožba zmotno enači nastanek taksne obveznosti s pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Slabo premoženjsko oziroma finančno stanje taksnega zavezanca ne pomeni, da taksna obveznost ni nastala. Gre za okoliščino, ki se presoja v postopku odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse po 11. členu ZST-1, ne pa za ugovorni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da taksna obveznost ni nastala. O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse je bilo že odločeno s sklepom z dne 19. 5. 2026, s katerim je bil njen predlog zavržen, ker kljub pozivu sodišča ni pravočasno predložila zahtevanih dokazil. Pravilnosti te odločitve v postopku z ugovorom zoper plačilni nalog ni mogoče ponovno presojati.
Gre za neodpravljivo pomanjkljivost, saj se skladno s 336. členom ZPP v postopku s pritožbo ne uporabljajo določila 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, na kar je bil pritožnik v okviru pravnega pouka izpodbijanega sklepa tudi ustrezno opozorjen.
V tem socialnem sporu gre za spor zaradi povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti. Tarifna številka 16/4 OT določa, da za pritožbo in odgovor nanjo pripada nagrada po 1. točki iste tarifne številke, zvišana za 25 %, zato je pravilna odmera nagrade za sestavo pritožbe v višini 375 odv. točk.
Popolna neaktivnost toženke ne pomeni podlage za pristojnost sodišča na temelju tihe privolitve (torej dejstva, da tožena stranka ni oporekala pristojnosti slovenskega sodišča - ni odgovorila na tožbo, ni mogoče šteti za tiho privolitev). Sodišče mora torej v skladu z določbo 28. člena Bruseljske uredbe I bis samo presoditi, ali je pristojno.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Iz izreka mora biti jasno razvidno, na katerem delu spornega dvorišča je prišlo do motenja posesti in na katerem delu spornega dvorišča toženci ne smejo parkirati svojih vozil. Tako kot je izrek izpodbijanega sklepa v II. (in III.) točki formuliran sedaj, se nanaša na celotni nezazidani del tlakovanega dvorišča, kar pa je najmanj v nasprotju z ugotovijo sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je druga toženka svoje vozilo (redno) parkirala ob slivi.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
V obravnavani zadevi resda gre za specifično situacijo, ko je v prej začetem postopku sporno, ali je podana krajevna pristojnost sodišča, in ko v času izdaje izpodbijanega sklepa o ugovoru krajevne pristojnosti sodišče, ki je prej začelo postopek, še ni odločilo. Vendar v skladu s stališči pravne teorije litispendenca nastane, četudi manjkajo procesne predpostavke, zaradi česar mora sodišče, pri katerem je bila kasneje vročena tožba, le-to zavreči, ne da bi presojalo dopustnost prej vložene tožbe oziroma vročene tožbe. Res je sicer tudi, da če v prej začetem postopku pride do pravnomočnega zavrženja tožbe, s tem tudi litispendenca odpade za nazaj (ex tunc) in sodišče, pred katerim se je pravda kasneje začela, tožbe ne sme več zavreči z utemeljitvijo, da obstaja litispendenca. Vendar niti v zakonskem besedilu niti v stališčih pravne teorije ni opore za stališče, da bi moralo sodišče, pred katerim se je postopek kasneje začel, počakati na pravnomočno odločitev sodišča, pred katerim se je postopek prej začel, o obstoju procesnih predpostavk (npr. o krajevni pristojnosti).
Po oceni sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi tudi najvišje koristi otroka (četrti odstavek 7. člena ZNP-1), ki so vodilo v družinskih postopkih, ne bodo prizadete, če sodišče, ki je pozneje začelo postopek, smiselno uporabi 189. člen ZPP in takoj zavrže pozneje vložen predlog, ne da bi čakalo na odločitev o izpolnjevanju procesnih predpostavk v prej začetem postopku. Kajti, če sodišče, pred katerim se je pozneje začela nepravdna zadeva (Okrožno sodišče v Mariboru) predlog zavrže, pozneje pa bi sodišče, pred katerim se je ista nepravdna zadeva med istima udeležencema prej začela (Okrožno sodišče v Novi Gorici), ugovoru krajevne pristojnosti pravnomočno ugodilo, bo to na podlagi 23. člena ZPP imelo za posledico, da se zadeva odstopi krajevno pristojnemu sodišču. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je krajevno pristojno sodišče tudi Okrožno sodišče v Mariboru, saj je na njegovem območju tako prebivališče očeta (nasprotnega udeleženca v postopku pred sodiščem v Novi Gorici) kakor tudi stalno prebivališče otroka (11. in 13. člen ZNP-1). Na ta način bo mogoče koristi otroka ustrezno zavarovati, četudi bo ugovoru krajevne pristojnosti morda ugodeno (kot izhaja iz pravočasne dopolnitve odgovora na pritožbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici po izdaji izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor krajevne pristojnosti, vendar je proti tistemu sklepu še možna pritožba).
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vtoževani zahtevek ni aktivno (stvarno) legitimiran, je iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, materialnopravno pravilna. Podlago ima v neprerekani (in tudi sicer dokazani) trditvi toženke, da je tožnik na svojem solastnem deležu nepremičnine, ki jo sicer uporablja toženka, v korist svojega sina A. A. vknjižil užitek s pravico do oddajanja tega deleža v najem.
Na podlagi tretjega odstavka 309. člena ZPP v primeru uspešno končanega poravnalnega postopka stroški postopka bremenijo predlagatelja, če se sklenjena sodna poravnava o njih izrecno ne opredeljuje. Ne drži, da se tretji odstavek 309. člena ZPP nanaša samo na neuspešne postopke. Neuspešne postopke posebej ureja drugi odstavek 159. člena ZPP, resda izrecno (samo) za primer kasnejšega pravdnega postopka. Argumentacija, kakršno ponuja pritožnica (torej da že ob samem dejstvu sklenitev sodne poravnave vsaka njena stranka sama nosi svoje stroške, če se drugače posebej ne dogovorita), bi sicer bila prepričljiva za primer, da bi se stranki sodno poravnali v pravdnem postopku, v konkretnem primeru pa ni bilo pravdnega postopka.