Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.
Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.
Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.
Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Da je predlagateljica umaknila predlog za ureditev meje v tem nepravdnem postopku kmalu zatem, ko je bilo v kasneje začetem upravnem (katastrskem) postopku doseženo drugačno soglasje o ureditvi meje, je za odločitev o stroških postopka brezpredmetno. Ker predlagateljica ni izkazala, da bi nasprotni udeleženci naknadno izpolnili enak zahtevek, kot ga je uveljavljala sama v tem postopku, je dolžna kriti vse stroške tega postopka, ki se je zaradi njenega ravnanja izkazal kot nepotreben.
Ker toženec na pritožbo ni (pravočasno) odgovoril, naloga sodišča ni bila preizkušati resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se štejejo vse tožbene dejanske navedbe za priznane in se dokazi ne izvajajo. Sodišče je dolžno preveriti le, če tožbi priloženi dokazi niso v nasprotju s tožbenimi trditvami ali splošno znanimi dejstvi (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).
Za materialnopravno pravilno presojo trditve o skupnem življenju in otroku, ekonomski skupnosti in dejstvo nakupa stanovanja ne zadostujejo. Treba je pojasniti izvor sredstev oziroma način pridobitve premoženja, za katerega se zatrjuje, da je skupno.
Glede dohodkov je tožnica navedla le, da je zaposlena v šolstvu in prejema plačo, o višini dohodkov pa naj naredi poizvedbe sodišče. Višina dohodkov toženca ji ni znana. Višine dohodkov torej ni niti približno opredelila, pa tudi razmerja med prejetimi dohodki pravdnih strank ne. Prav tako ni navedb o morebitnem drugem premoženju pravdnih strank. Ob tako skromnih navedbah in pomanjkanju vsakršnega dokaza o zagotovitvi sredstev za nakup stanovanja, ki bi sodišču omogočal, da preveri pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, izdaja zamudne sodbe ni bila mogoča.
Fikcija vročitve nastopi zadnji dan petnajstdnevnega roka ne glede na to, kdaj je vročevalec pustil sodno pošiljko v naslovnikovem predalčniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa začne teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu.
V slovenskem civilnem procesnem pravu velja, da nepoznavanje prava škoduje (ignorantia iuris nocet). Napačna predstava o procesnih predpisih ali napačno razumevanje zakona praviloma ne opravičuje zamude procesnih rokov. V obravnavanem primeru ni zaznati nobenih posebnih okoliščin (npr. napačen pravni pouk), ki bi izjemoma opravičevale toženkino zmoto glede teka rokov.
Oprava s tožbo zahtevane obravnave ne spada v sodno pristojnost. Varstvo, ki ga tožnica s tožbo zasleduje, je po ZPacP v pristojnosti drugih organov, ne pa rednega sodišča.
V primeru, ko je za odločanje pristojen upravni organ, se sodišče ne izreče za nepristojno, ampak tožbo zavrže.
Sodišče svoje odločitve glede stvarne legitimacije ne more sprejeti na podlagi dejstev, ki niso del postopka. Za tista dejstva ki pa so del postopka, torej dejstva, ki sta jih stranki v postopku navedli, pa mora sodišče vedno opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni načela nobena stranka.
Pri užitku gre za obliko omejitve lastninske pravice, s katero lastnik na užitkarja prenese del svojih lastninskih upravičenj, lastnik pa po prenosu ne more več rabiti in uživati stvari, če je takšno upravičenje prenesel na užitkarja. Gre za izpodbojno domnevo, da je tožnik z ustanovitvijo užitka v celoti prenesel upravičenje do rabe in uživanja njegovega dela nepremičnine (vključno s pravico do oddajanja v najem) na svojega sina. Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega je tako na tožniku, ki pa le-tega ni uspel dokazati, saj se do teh navedb sploh ni opredelil.
Kadar se zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje, ki je predpisan za oblikovalne in ugotovitvene odločbe, zato o tem, ali dajatvena
odločba, na podlagi katere se zahteva izvršitev izpolnjuje pogoj za priznanje, odloči izvršilno sodišče samo (prvi odstavek 13. člena ZIZ) kot o predhodnem vprašanju (šesti odstavek 108. člena
ZMZP). Slednje pa pomeni, da odločitev o tem ne sodi v izrek sklepa o izvršbi, pač pa mora o tem, ali odločba izpolnjuje pogoje za priznanje sodišče zavzeti stališče le v obrazložitvi
sklepa, medtem ko v njegovem izreku le dovoli izvršbo. Pri tem mora tako izvršilno sodišče prav tako, kot bi to storilo pristojno okrožno sodišče v posebnem postopku priznanja (tretji
odstavek 108. člena ZMZP), ugotoviti, ali sodna odločba izpolnjuje pogoje za njeno priznanje, kar v sistemu omejenega preizkusa tujih sodnih odločb, ki je uveljavljen v Republiki
Sloveniji pomeni, da sodišče preizkusi le, ali v postopku izdaje tuje sodne odločbe niso bile kršene nekatere najpomembnejše predpostavke, in sicer da morda ni podana kršitev načela
kontradiktornosti (96. člen ZMZP), da ni podana izključna pristojnost sodišča RS (97. člen ZMZP), da v isti zadevi že ni bila izdana pravnomočna odločba ali morda pred sodiščem
Republike Slovenije ne teče že prej začeta pravda (99. člen ZMZP), vsebinsko pa se preizkus omeji le na vprašanje ali tuja sodna odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu (100. člen
ZMZP).
Medtem ko je odpravi napak sodišča pri vročanju namenjena zgoraj opisana razveljavitev potrdila (klavzule) o pravnomočnosti in izvršljivosti, je oviram na strankini strani pri pravočasnem uveljavljanju pravnih sredstev namenjen institut vrnitve v prejšnje stanje. Pritožbeni razlogi se prilegajo slednjemu: pritožnik je zatrjeval, da je zamudil rok za pritožbo zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja, ker so ga pri tem ovirale zdravstvene težave.
V pritožbi pa ni mogoče razpoznati dovolj konkretnega zatrjevanja, da je bil pritožnik popolnoma nesposoben spremljati postopek in spletne strani za objave v postopkih zaradi insolventnosti (AJPES), kar bi morda (ob še nadaljnjih, pa nezatrjevanih - ne v tisti ne v zdajšnji pritožbi - predpostavkah) lahko pod vprašaj postavilo veljavnost vročanja. Invalidnost I. kategorije je pojem, ki se navezuje na zmožnost za delo, in nima neposredne povezave s sposobnostjo razumeti pomen in posledice procesnih dejanj v postopku osebnega stečaja. Kakšne so resne in dokumentirane zdravstvene omejitve, zaradi katerih naj ne bi bil sposoben samostojno in redno spremljati sodnih objav v insolvenčnih postopkih na portalu AJPES, pritožnik ni preciziral ne tedaj ne zdaj.
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).
V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.