Pri ugotovitvenih in nedenarnih zahtevkih je vrednost spornega predmeta vezana na vrednost interesa, ki ga tožeča stranka zasleduje s posamezno tožbo. Kadar gre za tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je treba upoštevati obseg pričakovanega poplačila iz stečajne mase. Tožničino poplačilo v stečajnem postopku nad toženko je odvisno od višine razpoložljivih sredstev razdelitvene mase in sorazmernega poplačila terjatev drugih upnikov. Zato vrednost ugotovljene terjatve (nujno) ne pomeni realnega ekonomskega ekvivalenta njenega zneska. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je namreč v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora (tako tudi v odločbi VSL I Cpg 122/2024 z dne 23. 5. 2024).
Kot v odločbi X Ips 6/2026 z dne 26. 8. 2026 izpostavlja VSRS, se lahko očitna pomota pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu pooblaščencu, vendar po ustaljenem stališču VSRS ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in nanj tudi naslovljena. V tem kontekstu je treba še poudariti, da predlog iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP (predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka) ni nujen pogoj, da se postopek nadaljuje in nima pravne narave akta, s katerim se postopek začne (tožbe), kar sicer zatrjuje pritožba. Razlog za prekinitev postopka v skladu z drugim odstavkom 301. člena ZFPPIPP preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Obstoj upnikovega pravočasnega predloga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tudi, če upnik takšnega predloga pravočasno ne poda, sodišče vsebinsko odloči o tožbenem zahtevku v zvezi s prerekano terjatvijo. Ker prerekana terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika v takšnem primeru preneha (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), sodišče tožbeni zahtevek zavrne (primerjaj zadevo II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011). Ker torej Predloga ni mogoče primerjati s tožbo, za odločitev v zadevi ni uporabljiva določba devetega odstavka 112. člena ZPP, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.
V zvezi s tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se pred objavo sklepa o preizkusu terjatev postopek ne more nadaljevati, kar pomeni, da predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka iz tretjega odstavka 301. člena ZFPPIPP ni mogoče podati preden je za to procesno dejanje izpolnjen z zakonom določen pogoj iz drugega odstavka citiranega člena (objava sklepa o preizkusu terjatev).
Sodišče druge stopnje glede pravne podlage obravnavanega spora pojasnjuje, da ima pravno razmerje med stanovalcem in domom starostnikov, ki temelji na sklenjeni pogodbi o oskrbi, dvojno naravo. Ker gre za civilnopravno pogodbeno razmerje, izvajalec institucionalnega varstva za morebitno škodo odgovarja po pravilih poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer se za ravnanje njegovih zaposlenih uporablja standard odgovornosti za izpolnitvene pomočnike (247. člen OZ). Vendar pa obstoj pogodbenega razmerja ne izključuje splošne prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). Zato je treba očitke o opustitvi dolžnega nadzora zaposlenih in nepravilnostih doma pri namestitvi oskrbovanca presojati tudi v luči splošne deliktne odgovornosti (131. člen v zvezi s prvim odstavkom 147. člena OZ).
Če naj nasprotovanje služnosti pretrga priposestvovanje, mora biti izraženo ne le jasno in nedvoumno, temveč se mora tudi nanašati na čas, ko je nasprotovanje izraženo. Hipotetične zaveze, da bo nekdo nekaj odstranil v primeru negotovih in časovno nedoločenih dogodkov v prihodnosti, ni mogoče razumeti kot jasno izraženo nasprotovanje, ki naj pretrga priposestvovanje služnosti.
Služnost je lahko časovno omejena tako, da je sklenjena pod razveznim pogojem.
Odstranitev in zamenjava valute bi v konkretnem primeru pomenila spremembo vsebine tega pogoja, posegla bi v njegovo bistvo. Sporna Kreditna pogodba pa, glede na vse navedeno, brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli v CHF ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo v kredit v drugi valuti (EUR ali kakšni drugi). Pogodba brez ničnega določila po presoji pritožbenega sodišča tako ne more ostati v veljavi, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno jedro in spremenilo njene bistvene elemente.
Če je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ.
Sodišče prve stopnje je dvakrat odločilo o isti stvari - zavrnitvi presežka predlagateljičinega predloga. Situacija je podobna prekoračitvi zahtevka, zato je pritožbeno sodišče drugo zavrnitev razveljavilo.
Predlagateljica je predlogu za prepustitev stanovanja po ZPND priložila izvršljiv notarski zapis, s katerim je prostovoljno sprejela obveznost, da se bo do 31. 12. 2026 izselila iz spornega stanovanja. Sklep sodišča v postopku po ZPND, s katerim bi predlagateljica pridobila pravico, da v spornem stanovanju biva dlje od navedenega datuma, bi bil v izrecnem nasprotju z izvršljivim notarskim zapisom, torej bi tak ukrep povzročil pravno nedopustno nasprotje med dvema izvršilnima naslovoma, česar sodišče zaradi varovanja načel pravnomočnosti ter zaupanja v pravo ne sme dopustiti.
Pri izdaji začasne odredbe, posebej v primerih vsakršnega suma spolne zlorabe, je treba postopati hitro, zato se včasih ne izvajajo zamudni, predvsem personalni dokazi. Prav tako je res, da je mnenje CSD v družinskih postopkih pomembno in da se po svoji tehtnosti ter dokazni moči približuje izvedenskemu mnenju. Vendar pa to ne pomeni, da je lahko standard obrazloženosti odločbe nižji - nižji je zgolj dokazni standard - prav tako ne pomeni, da sodišče sme ali celo mora nekritično slediti mnenju oziroma predlogu CSD.
Obe stranki sta v pritožbenem postopku nanizali okoliščine, ki kažejo na to, da je med njima sporno, ali je toženec na naslovu v A. dejansko prebival. Tožencu mora biti omogočeno dokazovati, da v času vročanja na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve, dejansko ni več prebival. Ker te možnosti toženec še ni imel, je treba zamudno sodbo razveljaviti.
Dokazno breme se sploh še ni prevesilo na stran toženke, saj je bilo (osnovno) trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožnici, ki pa mu ni zadostila. Glede na vsebino toženkine utemeljitve, zakaj njena odgovornost ni podana, toženka v konkretnem primeru ni uveljavljala ugovora fingiranosti, temveč splošni ugovor nenastale pravice (da zavarovalni primer sploh ni nastal).
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje poslovne kilometrine.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Izvedenkina naloga je bila, da za obdobje od aprila 2023 do februarja 2024 na podlagi podatkov, določenih v sklepu o postavitvi izvedenke, pripravi alternativni obračun plače tožnice ter za vsak posamezni mesec ugotovi razliko med dejansko obračunano plačo in tako izračunano plačo. Pri tem je morala upoštevati v sklepu določeno vrednost plačnega razreda in odstotek dodatka za delovno dobo. Izdelava mnenja tako ni terjala obsežnih ali posebej zahtevnih analiz oziroma preračunov. Relevantna dokumentacija tudi ni bila posebej obsežna, saj so bili za izračun bistveni predvsem obračuni plač za enajst mesecev in podatki, ki jih je sodišče opredelilo že v sklepu o postavitvi izvedenke. Tudi rok 30 dni za izdelavo mnenja ni bil krajši od običajnega roka oziroma takšen, da bi zaradi časovne zahtevnosti upravičeval višje vrednotenje dela.
Navedene okoliščine po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da je šlo za zelo zahtevno izvedensko mnenje v smislu prvega odstavka 40. člena v zvezi z 42. členom Pravilnika.
V tem primeru je bilo o vlogi z dne 8. 9. 2014, ki jo v pritožbi omenja tožnica, že pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, torej da bi šlo za molk organa.
Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilni obračun 22 % DDV od priznane kilometrine. Sodna praksa glede obračuna DDV od kilometrine pooblaščenca, ki je odvetnik sicer ni enotna, vendar je pritožbeno sodišče pri odločanju sledilo prevladujoči sodni praksi, da se DDV od kilometrine ne obračunava.
Običajna, prometno smiselna in varna pot predstavlja potreben strošek postopka, zato zgolj dejstvo, da obstaja nekaj kilometrov krajša alternativna povezava, sama po sebi ne more biti razlog za znižanje priznane kilometrine.
V skladu s 3. alinejo prvega odstavka 37. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih pripada sodnemu izvedencu za študij spisa nagrada v višini 153,00 EUR, če obseg spisa znaša od 201 do vključno 500 strani. Pri odmeri nagrade za študij spisa je torej odločilen njegov obseg oziroma število strani, ki jih je moral izvedenec proučiti. Ker je bil izvedencu naložen študij celotnega pravdnega spisa z vsemi prilogami, okoliščina, da v mnenju ni posebej navedel vseh pregledanih listin oziroma njihovega števila strani, ne vpliva na njegovo upravičenost do nagrade.
Obstoj ločenega sklepa o imenovanju upravnika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe o upravljanju, ki je podpisana s strani etažnih lastnikov, ki imajo skupaj več kot 50 % solastniških deležev.
Stroški upravljanja in obratovanja, ki izvorno bremenijo etažnega lastnika, se v okviru svobodnega urejanja pogodbenih razmerij lahko prenesejo na najemnika oziroma uporabnika poslovnega prostora.
Ker je vtoževane stroške toplotne in električne energije, ki bi jih dobaviteljem morala plačati tožena stranka, dobaviteljem plačala tožeča stranka, ki je imela kot upravnica stavbe pravni interes za izpolnitev obveznosti dobaviteljem toplotne in električne energije, je ob izpolnitvi obveznosti po samem zakonu nanjo prešla terjatev dobaviteljev proti toženi stranki.
Tožeča stranka je prošnjo za preložitev naroka vložila zaradi odsotnosti zakonite zastopnice, kar pomeni, da gre za stroške, ki so tožeči stranki nastali zaradi naključja, ki se je njej primerilo, zato ne glede na uspeh v postopku ni upravičena do njihove povrnitve s strani nasprotne stranke.
Vložnik vloge v danem roku ni popravil. V tem primeru je sodišče prve stopnje utemeljeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
Ker pritožba z dne 29. 1. 2025 ni vsebovala izvirnega podpisa, to pomeni, da je bila nepopolna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno, na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP, kot nepopolno zavrglo.
Tožnik bi moral tožbo zoper dne 14. 7. 2025 prejeto odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti v roku 30 dni od prejema odpovedi, to je do dne 13. 8. 2025, tožbo pa je vložil šele 12. 9. 2025, kar je prepozno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
Tožnik v tej zadevi zahteva ponovno odločitev o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, to pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni dovoljeno. V drugem odstavku 319. člena ZPP je namreč določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena, in če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže.