Vloge upnika z dne 29. 9. 2025, s katero se je predmetni izvršilni postopek I 298/2025 začel, niti po naslovu, niti - kar je sicer bistveno - po vsebini, ni mogoče šteti kot predlog za izvršbo za uveljavitev upnikove nedenarne terjatve. V njej namreč tožnik, sedaj upnik, ni predlagal prisilne izvršbe za uveljavitev nedenarne terjatve iz kakšnega izvršilnega naslova (konkretno iz pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023 z dne 17. 1. 20252 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 427/2025 z dne 12. 5. 2025), temveč je predlagal nadaljnjo izvršitev sklepa o začasni odredbi, izdanega v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Domžalah P 64/2023, in sicer z denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR. Kot je v vlogi z dne 29. 9. 2025 pojasnil tožnik (sedaj upnik), namreč toženec (sedaj dolžnik) kljub sklepu P 64/2023 z dne 16. 10. 2024 (s katerim je pravdno sodišče odločilo, da se izrečena denarna kazen 5.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti in se za primer nove kršitve izreče višja denarna kazen v znesku 6.000,00 EUR) še vedno ne spoštuje začasne odredbe.
Sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem ali katerem drugem sodnem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi. Tak učinek pomeni večje varstvo za upnika, saj mu za izvršitev začasne odredbe ne bo treba še skozi postopek dovolitve izvršbe, ampak bodo na njeni podlagi že mogoča neposedna izvršilna dejanja. Tako je predmet izvršbe lahko tudi sklep, ki ga ni izdalo izvršilno sodišče. Kot poudarja teorija, ima določba 268. člena ZIZ poseben vpliv tudi pri motenju posesti, za kar je šlo tudi v konkretnem primeru. Če je z začasno odredbo motilcu naložena dolžnost opustitve motilnih ravnanj, pa ponovno ravna na smiselno isti način, ima posestnik v rokah že sklep o izvršbi, na podlagi katerega lahko zahtevo opravo neposrednih izvršilnih dejanj. V taki situaciji se morebiten nov predlog za izdajo začasne odredbe ali predlog za izvršbo zaradi neobstoja pravnega interesa zavrže.
Vloga upnika z dne 29. 9. 2025 niti po vsebini ne predstavlja predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova za uveljavitev nedenarne terjatve, kot jo je sprva zmotno prekvalificiralo sodišče prve stopnje. Posledično prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za dvakratno pozivanje upnika k dopolnitvi vloge z dne 29. 9. 2025 kot predloga za izvršbo, s tem pa tudi ne za kasnejšo izdajo sklepa o izvršbi I 298/2025 z dne 10. 11. 2025, ko je upnik podal obe dopolnitvi. S svojim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti iz prvega odstavka 2. člena ZIZ in prvega odstavka 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga se izpodbijana odločitev o ugoditvi ugovoru izkaže kot pravilna.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Ker je od pravilnosti vročitve sodbe odvisna njena pravnomočnost in vse s tem zvezane posledice (izvršljivost), mora biti stranki omogočeno, da v primeru nepravilne vročitve z ustreznim pravnim sredstvom izpodbija klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti ter z njo zvezane pravne posledice. Mora ji biti torej omogočeno dokazovanje, da vročitev iz takega ali drugačnega razloga ni bila pravilno opravljena. Ker je sodišče dokazne predloge za zaslišanje, s katerimi je toženec skušal izpodbiti domnevo o perfektnosti vročitve, zavrnilo, mu je s tem onemogočilo izjavljanje v postopku.
Obnovitveni razlog iz 2. točke 394. člena ZPP se nanaša na kršitve, ki so nastale v postopku do izdaje sodne odločbe, ne pa na kršitve, ki se nanašajo (zgolj) na vročitev sodbe in so vplivale na možnost vložitve pritožbe. Ta se lahko sanira z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, saj zaradi napake pri vročanju še ni mogel začeti teči rok za vložitev pravnega sredstva, zaradi česar odločba še ni pravnomočna.
Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke.
Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).
Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika.
Pri presoji, za kako zahtevno mnenje gre, sodišče upošteva zlasti obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, čas, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da izvid in mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Zahtevnost se po stališčih sprejetih v sodni praksi ocenjuje objektivno in s stališča stroke, ki je predmet izvedenstva. Za zelo (ali izredno) zahtevno mnenje gre, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da zahteva dodatni poglobljeni študij, obsežne analize ali preračune. Sodna praksa upošteva tudi primerjavo izvedenskih mnenj o enakih oz. podobnih strokovnih vprašanjih. Za zahtevno mnenje gre, če ta odstopa od standardne zahtevnosti izvedenskega mnenja.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi opravilo celostno in pregledno dokazno oceno vseh v postopku izvedenih dokazov, ki je oprta na metodološki pristop, ki ga določa 8. člen ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, vsi dokazi so ocenjeni, tako vsak posebej in vsi skupaj, ocenjen je tudi uspeh celotnega postopka.
Za odločitev je pomemben rezultat celotnega dokaznega postopka in ne le zaključki, ki bi se jih dalo potegniti iz posameznega dokaza.
Obrazloženost odločbe ni in ne sme biti sama sebi namen. Od narave in vsebine sodne odločbe je odvisno kako obširna in vsebinsko poglobljena bo obrazložitev. Na vsak način pa mora omogočiti stranki, da se seznani z razlogi za sprejeto odločitev, instančnemu sodišču pa, da odločitev v primeru pravnega sredstva preizkusi.
Iz plačilnega naloga z dne 1. 6. 2026 je razvidno, da je sodna taksa dolžniku naložena v plačilo za ugovor po tarif. št. 4021 ZST-1 v znesku 44 EUR. Kaj bi bilo v konkretnem primeru treba pojasniti še več, dolžnik v pritožbi ne pojasni. Tak plačilni nalog vsebuje prav vse potrebno: ker je ugovor vložil dolžnik. je plačilo sodne takse naloženo njemu, ob tem se sodišče tudi sklicuje na 34. člen ZST-1, ki ureja postopek za primer neplačila sodne takse. Iz naloga sta razvidna tudi rok za plačilo sodne takse in njena višina, ki se ujema s tisto, ki jo za ugovor predvideva tarif. št. 4021 ZST-1. Izpodbijani plačilni nalog tako omogoča dolžniku, da se seznani z razlogi sprejete odločitve (ker je vložil ugovor mora v 15 dneh plačati sodno takso po tarif. št. 4021 ZST-1, ki znaša 44 EUR), kot tudi pritožbenemu sodišču, da sprejeto odločitev preveri in jo kot pravilno potrdi.
Tožnik po sklenjeni sodni poravnavi tožbenega zahtevka ni utesnil in tudi ni znižal sporne vrednosti, sodišče pa sme popraviti vrednost spora zgolj v primeru, kadar je tožba vložena z nedenarnimi zahtevki (44. člen ZPP), kar v obravnavani zadevi ni bila. Zato je sodišče prve stopnje za odmero stroškov pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta vrednost 33.930,77 EUR tudi v času od sklenjene sodne poravnave do delnega umika tožbe.
Za uspeh z dajatvenim zahtevkom morata kumulativno obstajati tako podlaga (temelj) kot tudi substancirana trditvena podlaga glede višine.
DZ v prvem odstavku 74. člena postavlja zakonsko domnevo, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V obravnavani zadevi, v kateri je predlagateljica v predlogu za delitev skupnega premoženja zatrjevala, da so predmetne premičnine del skupnega premoženja, ki ga je z nasprotnim udeležencem pridobila s skupnim delom in skupnimi sredstvi, učinkuje navedena zakonska domneva.
Deveti odstavek 233. člena ZFPPIPP določa, da morajo v primeru iz drugega in sedmega odstavka istega člena (ko predujem za začetne stroške stečajnega postopka založi upnik ali sodišče), če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega predujma ali plačil iz sedmega odstavka tega člena, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Posamezni član poslovodstva se odgovornosti lahko razbremeni, če izkaže, da na nastanek teh okoliščin ni mogel vplivati.
Slamnati (nedelujoči) direktor se svoje odgovornosti za poslovanje družbe oziroma odgovornosti za vračilo predujma po 233. členu ZFPPIPP ne more razbremeniti s sklicevanjem na navideznost njegove vloge.
Nova dejstva so lahko le razlog za obnovo postopka (10. točka 394. člena ZPP), ne pa za novo pravdo.
V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.
Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.
Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.
Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.
Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega prenosa določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora zato cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Ti identifikacijski znaki so navadno v zvezi s predmetom pogodbe in modalitetami izpolnitve.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.