Splošni pogodbeni pogoji, za uporabo katerih se dogovorita pogodbeni stranki, niso predpis, temveč tvorijo del pogodbenega materialnega prava med strankama. Tega sodišče ne pozna po uradni dolžnosti, ampak morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. V konkretnem primeru, ko se je toženka sklicevala na splošne pogoje iz leta 1987, ki jih je pripravila tuja strokovna organizacija (FIDIC), tudi ni mogoče trditi, da gre za v našem pravnem okolju tako razširjene in splošno znane pogodbene pogoje, da bi jih bilo mogoče upoštevati po uradni dolžnosti. Ugotavljanje vsebine splošnih pogojev je zato dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom iz ZPP.
Po določbi 159. člena OZ je za škodo, ki nastane, ko s stavbe (ali njenega dela) pade nevarno postavljena ali vržena stvar, pasivno legitimiran imetnik stavbe (ali njenega dela).
Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, (i) da je treba pasivno legitimacijo ugotoviti po 16. členu SZ-1, (ii) da je za škodo odgovoren zemljiškoknjižni lastnik (ker se lastninska pravica pridobi šele z vknjižbo).
Ker je imetnikova odgovornost objektivna, OZ pa pojma imetnika ne definira, ga je treba razlagati enako kot pojem imetnika nevarne stvari po 150. členu OZ. Za slednjega pa velja, da naj riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, z njo razpolaga, jo nadzoruje.
Upoštevaje, da ne le dejansko temveč tudi vsako pravno nasprotovanje služnostnega upravičenca upiranju služnostnega zavezanca izvrševanju služnosti zadostuje za preprečitev izgube služnostne pravice, je treba k „aktivnemu“ pravnemu odporu (vložitev konfesorne tožbe) dodati tudi obrambno pravno upiranje v primeru, ko je služnostni zavezanec že pohitel in intenziviral svoje nasprotovanje nadaljnjemu obstoju služnostne pravice tudi z vložitvijo tožbe. Že upiranje tožbenemu zahtevku oziroma tožbi na prenehanje služnosti s podajo odgovora na tožbo v pravdnem postopku, v katerem služnostni upravičenec nato sicer tudi ves čas nasprotuje tožbenemu zahtevku na prenehanje služnosti, pomeni prav tako neposredni pravni način uveljavljanja svoje pravice, torej potrebno skrb za njeno pravno varstvo, z jasno artikuliranim namenom, še nadalje uporabljati sporno služnostno pot.