določitev krajevne pristojnost po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Objektivna nepristranskost določenega sodišča je tako lahko okrnjena, če je zaradi objektivnih okoliščin lahko podan resen dvom strank postopka ali (in) javnosti v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča. Zgolj upnikovi očitki o pristranskosti sodnice A. A. zato ne predstavljajo utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu.
presoja pritožbenih navedb – nedovoljeni dokazi - hišna preiskava – navzočnost prič – nasprotje med izrekom in razlogi – zakonski znaki kaznivega dejanja – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - zavrnitev dokaznega predloga
Ena izmed direktoric, saj je bila preiskava opravljena pri pravni osebi, je oseba, ki ji lahko policija izroči odredbo in jo pred začetkom hišne preiskave pozove, naj prostovoljno izroči predmete.
Pripornih razlogov iz 201. člena ZKP zoper obdolženca, ki je že v priporu po drugem odstavku 307. člena, ni mogoče uveljaviti drugače kot z odreditvijo pripora po 201. členu ZKP.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - pisnost pogodbe - sprememba pogodbe - teorija realizacije
Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP niso podani, je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
zahteva za varstvo zakonitosti – izčrpanje pravnih sredstev
V skladu z določbo petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Gre za tako imenovani pogoj formalnega in materialnega izčrpanja pravnih sredstev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS2008268
ZKP člen 258, 265, 265/1, 265/3, 371, 371/1-8, 491. KZ-1 člen 70b, 70b/1.
dopolnitev izvedenskega mnenja - poseg v človekove pravice - pravica do zasebnosti - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - tehtanje ustavnih pravic - zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljeni dokazi - varnostni ukrep - neprištevnost storilca
Vprašanje, kdaj je potrebno dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, in gre pri tem za dejansko vprašanje.
Določbe 265. člena ZKP ne izključujejo možnosti, da se, kolikor se za to izkaže potreba, v izvedensko delo vključi tudi kliničnega psihologa, ki ima znanja, s katerimi psihiater ne razpolaga.
Vstop oškodovanke v stanovanje, ki ga je imela v posesti obdolženka, ter fotografiranje stanja ob vstopu v stanovanje, predstavlja poseg v obdolženkino pravico do (stanovanjske) zasebnosti. Vendar pa je takšen poseg glede na okoliščine konkretnega primera, ustavno dopusten.
V stanovanje je oškodovanka vstopila zaradi obrambe svoje pravice in pravice imetnikov sosednjih stanovanj do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, ter zaradi obrambe pravice stanovalcev in širše javnosti do varnosti (34. člen Ustave) ter zaradi zaščite zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave).
Oškodovankin vstop v stanovanje je predstavljal nujen ukrep za zavarovanje njenih ustavnih pravic in ustavnih pravic tretjih oseb ter za odvrnitev in preprečitev še večje škode.
Vrhovno sodišče je ob tehtanju kolidirajočih ustavnih pravic skladno z načelom sorazmernosti pravici oškodovanke do varstva zasebne lastnine in pravici stanovalcev ter širše javnosti do varnosti in zdravega življenjskega okolja v tem primeru dalo prednost pred pravico obdolženke do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja. To pomeni, da izvedba dokazov v kazenskem postopku (vpogled v fotografije, ki so bile posnete ob vstopu v stanovanje), ne pomeni kršitve obdolženkine ustavne pravice do zasebnosti.
Določba prvega odstavka 70.b člena KZ-1, za razliko od določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1,ne določa, kakšno mora biti obravnavano dejanje glede na višino predpisane zaporne kazni oziroma kazni, ki se sme izreči zanj.
Zakon za izrek tega varnostnega ukrepa ne predvideva nobenega objektivnega kriterija (merila), v skladu s katerim bi bilo ukrep mogoče izreči le v primerih kaznivih dejanj, za katere je predpisana določena (minimalna) višina kazni zapora.
Sodišče mora nameniti posebno skrbnost temu, da bi njegovo procesno vodstvo pri strankah ne povzročilo zastraševalnega učinka (takoimenovan chilling effect), zaradi katerega bi bila stranka omejena v srčiki pravice do izjavljanja pred sodiščem, s čimer bi bilo ogroženo učinkovito in resnično varstvo njenih pravic.
Pri vprašanju, ali konkretno izjavljanje stranke v resnici ogroža avtoriteto sodstva, se je treba vprašati, ali bi množično dopuščanje tovrstnega izražanja pred sodišči ogrozilo ugled in avtoriteto sodstva do te mere, da bi bila realno ogrožena vladavina prava in s tem načelo pravne države.
Vsebina konkretne pritožnikove izjave je po prepričanju Vrhovnega sodišča takšna, da je zaradi varstva avtoritete sodstva ni mogoče tolerirati. Bistvo njegove kritike namreč ni razprava o stvari sami (ad rem), marveč gre za preskok k razpravi o predstavnikih sodišča (ad personam). Ker takšna razprava za varstvo pritožnikovih pravic in interesov v sodnem postopku sploh ni potrebna in koristna, od nje ostane le še žaljivost sama in torej v pravno sredstvo ne sodi.
Škodo zaradi požara stanovanjske hiše, ima lahko le tisti, ki ima na tem predmetu zavarovanja kakšno premoženjsko pravico ter je bila ta premoženjska pravica z zavarovalnim primerom prizadeta. Takšna pravica je v prvi vrsti lastninska pravica. Iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč izhaja, da tožnica lastninske pravice v času sklenitve zavarovalne pogodbe (pa tudi v času škodnega dogodka) več ni imela. Kakšne druge premoženjske pravice tožnica v tožbi ni zatrjevala.
postopek sprejema na zdravljenje brez privolitve v socialno varstvenem zavodu - sprejem na zdravljenjebrez privolitve - ogrožanje premoženja - hujša premoženjska škoda - odklanjanje zdravljenja - pravica do svobodne izbire
Sodišče mora konkretizirati okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 39. člen ZDZdr.
Zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zavračanja zdravil), še ni mogoče a priori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Treba je razlikovati med primerom, ko se odreče zdravljenju neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti sta se preiskovalni sodnik in senat utemeljeno oprla tudi na obdolženčevo obširno predkaznovanost za kazniva dejanja z elementi nasilja (poskus uboja, ogrožanje varnosti, lahka telesna poškodba, roparska tatvina). Vložnik zahteve sicer pravilno ugotavlja, da obdolženec še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Vendar pa vložniku ni mogoče pritrditi, da predkaznovanost za kazniva dejanja z elementi nasilja ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na obdolženčevo ponovitveno nevarnost.
Uporaba davčne številke kot reference je namenjena lažjemu prepoznanju plačnika nakazanega DDV. Takšno dejstvo pa po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je bil sporni znesek DDV plačan v imenu in za račun dobavitelja, posebno v primeru, da ta ugotovitev temelji še na pogodbenih določilih, izdanemu računu, predloženih obračunih DDV in same splošne določbe 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Kupec je obvezan plačati DDV le ob nastanku obrnjene davčne obveznosti, ki je urejena v 76.a členu ZDDV-1.
ZDoh-1 člen 85, 90, 143. ZUP člen 147, 147/3. ZDavP-2 člen 74, 74/2. ZDavP-1 člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 75, 85, 92.
dovoljena revizija - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - dokazovanje neveljavnosti pravnega posla
Očitke o neobrazloženosti sodbe ni mogoče utemeljevati z nasprotovanjem ugotovitvam glede dejanskega stanja ali z mnenjem, da bi morale biti ugotovitve drugačne, če bi se pravilno upoštevalo predložene dokaze.
Revizijske navedbe o nepravilnosti postopanja upravnega organa so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega postopka.
Vprašanje neveljavnosti pravnih poslov, ki so podlaga za obdavčenje, je vprašanje, ki ga kot predhodno lahko rešuje upravni organ, kar je v obravnavanem primeru v okviru revidentovih navedb tudi storil. Sodišče prve stopnje pa je dokazni oceni upravnega organa pritrdilo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 3, 3/1-4, 46, 46-1, 50, 50/1-4, 76, 76/1-6, 77, 77/6. Uredba sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS) člen 78, 201, 204, 204/1, 204/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 80. ZPP člen 339, 339/2-14. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 199.
dovoljenost revizije - carinski postopek 42 - oprostitev plačila DDV ob uvozu zaradi dobave blaga v drugo državo članico - neizpolnjevanje pogojev za oprostitev - odgovornost za plačilo davka - odgovornost deklaranta
Uvoz blaga je oproščen plačila DDV, če je blago, ki je uvoženo iz tretje države, fizično zapustilo ozemlje Slovenije in je bilo dobavljeno davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki delujeta kot taka v tej drugi državi članici. Zadnji pogoj je po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjen le, če je jasno, kdo je končni prejemnik blaga, torej, če je dokazano, da je dobava opravljena točno določenemu prejemniku blaga.
ZDDV-1 člen 45, 76, 76a. ZUS-1 člen 22, 75, 83, 85, 87.
dovoljena revizija - DDV - vstopni DDV
Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1.
V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na obdavčenje (načelo materialne resnice).
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1-5. ZPOmK-1 člen 28, 29, 32. URS člen 35, 36, 37, 38.
varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - nadzorni postopek pred Agencijo za varstvo konkurence - preiskava v podjetju - privilegirana komunikacija - vrnitev zasežene komunikacije - odvetnik
Bistveno je, da sta se tožnika ob zasegu imela možnost sklicevati na obstoj privilegirane komunikacije in da sta to možnost (kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbi priloženega zapisnika o preiskavi z dne 19. 1. 2017) tudi izkoristila. S tem sta sprožila postopek posebnega sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki je predviden v 32. členu ZPOmK-1. To sodno varstvo je treba šteti za drugo (primarno) sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1.
Tožnika sta po vrnitvi zasežene komunikacije tožbeni zahtevek spremenila tako, da sta zahtevala le še ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prepoved morebitnih nadaljnjih enakih oziroma podobnih dejanj. V konkretni zadevi sporna dejanja očitno niso imela nobenih posledic za tožnika oziroma so bile te posledice zanemarljive. ZUS-1 v 5. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. To velja tudi v primeru, ko gre za ugotovitveno tožbo.
ZBan-1 člen 261.a, 347, 352, 353. ZUP člen 43. URS člen 22, 23, 25.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih Banke Slovenije - odločba Ustavnega sodišča - pravica do udeležbe v postopku - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - finančni instrumenti - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - vrednostni kriterij - zelo hude posledice
Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 je bilo ugotovljeno, da ureditev 347. člena ZBan-1 v delu, v katerem imetnikom izbrisanih ali konvertiranih finančnih instrumentov ne priznava pravice, da v upravnem sporu izpodbijajo odločbo Banke Slovenije, pač pa jim daje drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe, pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave). S tem je bila razrešena tudi dilema, ali je bila specialna ureditev udeležbe v postopku nadzora po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem ureditev vročanja odločbe o izrednih ukrepih po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1, ki glede na drugi odstavek 330. člena ZBan-1 izključuje uporabo splošne ureditve udeležbe po ZUP, skladna z Ustavo.
Če ni bila v neskladju z Ustavo zakonska ureditev v 347. členu ZBan-1, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, taka ni mogla biti niti ureditev, ki jim ni dajala pravice do udeležbe v postopku izdaje odločbe o izrednem ukrepu in do vročitve odločbe.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2, 75, 75/1, 75/1-2, 76. ZPP člen 350, 350/2. ZFU člen 60, 60/2, 60/2-4, 78, 78-3.
vpogled v spis - varstvo osebnih podatkov - davčna preiskava - tožbeni zahtevek za varstvo osebnih podatkov - vpogled v evidenco finančnih preiskav
Pritožnik je v tožbi zatrjeval, da ima pravico do vpogleda v dokumentacijo iz evidence finančnih preiskav na podlagi 78. člena Zakona o finančni upravi, sodišče prve stopnje pa je kljub temu dopustnost tožbe presojalo le z vidika 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne pa z vidika pravice iz 78. člena Zakona o finančni upravi. Ker sodišče ni uporabilo te materialne določbe, je ostalo procesno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pomeni kršitev iz 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 75, 75/1, 75/3, 83, 83/1-1, 85, 85/1-1. ZDavP-2 člen 68, 68/2, 68/5, 68/6.
dovoljena revizija - vrednostni spor - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje nepojasnjenega izvora - verjetna davčna osnova - dokazovanje - zavrnitev dokaznega predloga
V skladu z ustaljeno(ustavno)sodno prakso mora sodišče prve stopnje načeloma izvesti vse predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).
Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo ustavnoskladni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bila s tem kršena revidentova pravica do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena že v 22. členu Ustave, to tudi v upravnem sporu, poleg primerov, ki jih določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih procesnih pravic, namreč ni mogoče šteti le za relativno bistveno kršitev pravil postopka.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2. ZPP člen 39. ZUP člen 243.
dovoljenost revizije - zavrženje revizije - vrednostni kriterij ni izpolnjen - sklicevanje na vsebinske revizijske razloge - davčna izvršba - davčni dolg izbrisane družbe - odgovornost aktivnega družbenika - izdaja novega izvršilnega naslova na ime aktivnega družbenika - pravica do izjave
Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti.
Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.