Obdolženec se s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne.
Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa. V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom. Izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statutom (z drugim odstavkom 114. člena Statuta Univerze na Primorskem je predpisano, da je izredni študij po vsebini in zahtevnosti enak rednemu). Posledica opravljenega študijskega programa za pridobitev izobrazbe, predpisana s prvim odstavkom 32.a člena ZVis (pridobitev javnoveljavne izobrazbe z diplomo, ki je javna listina), ni vezana na način študija, temveč na opravo vseh obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe. Vrhovno sodišče na tej podlagi zaključuje, da ni mogoče sprejeti stališča nižjih sodišč, da izvajanje izrednega študija pomeni opravljanje tržne dejavnosti.
Jezikovna razlaga prvega in drugega odstavka 244. člena v zvezi z 2. točko petega odstavka 126. člena KZ sicer navaja na sklep, da opravljanje sleherne dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar taka razlaga, po kateri za gospodarsko dejavnost zadošča že sama odplačnost, ni pravilna, ker ne upošteva namena prvega odstavka 244. člena KZ in tudi ne umeščenosti inkriminacije v zakonsko poglavje. Jezikovno razlago je zato treba dopolniti s sistematično in namensko razlago. Tako dopolnjena in celovita razlaga privede do sklepa, da v položaju, ko pri opravljanju določene dejavnosti, poklica ali nalog, ni nič gospodarskega (ko torej ne gre za proizvodnjo ali promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno ali drugo finančno poslovanje), ne gre za gospodarsko dejavnost – četudi je opravljanje take dejavnosti, poklica ali nalog odplačno.
Kupec mora za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe skladno s prvim odstavkom 470. člena OZ prodajalcu določiti primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe. Ni mogoče šteti, da je kupec že s samim pozivom za odpravo napak (brez določenega roka) prodajalcu pustil (primeren) dodatni rok za odpravo napak.
Z izdajo plačilnega naloga je tožena stranka vzpostavila denarno terjatev do revidenta v višini izrečene globe. Gre za oblastni akt tožene stranke, katerega materialni in procesni pogoji so predpisani z zakonom. Po svoji naravi pa ta obveznost pomeni sankcijo, ki jo prekrškovni organ lahko izreče storilcu prekrška. Podlaga takšne obveznosti oziroma zmanjšanja premoženja storilca je zato nujno pogojena z veljavnostjo odločbe, s katero je odločeno o storitvi prekrška (46. člen ZP-1). S pravnomočnostjo sodbe na podlagi zahteve za sodno varstvo ZSV 1212/2011 z dne 2. 7. 2012, s katero je bila spremenjena odločba o prekršku tako, da je bil postopek ustavljen, ker dejanje ni prekršek, je bila vzpostavljena neizpodbojna domneva nedolžnosti storilca. Posledično takšna oseba ne sme trpeti izrečene in izvršene sankcije. To terja brezpogojno vračilo plačane globe, saj bi v nasprotnem primeru posamezniki morali trpeti sankcije brez obsodbe.
Z namenom poenotiti sodno prakso Vrhovno sodišče poudarja, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Določba prvega odstavka 244. člena KZ prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov. Zato je v obravnavanem primeru, ko je poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo, na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe in s tem izrabil svoj položaj ter drugemu pridobil premoženjsko korist, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.
Pojem pravnega posla ni identičen dejavnosti zadruge. Dejanske ugotovitve o trajni opustitvi posesti s strani zavarovanca toženke in neuporabi za potrebe opravljanja dejavnosti, torej njegovi „goli“ lastninski pravici, napotujejo na sklep, da je sporna nepremičnina sicer nedvomno del realnega substrata zadruge, vendar pa ne služi opravljanju njene dejavnosti. Zavarovalno kritje zato ni podano.