ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1. ZPND člen 1. OZ člen 134.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - začasna odredba - regulacijska začasna odredba - kršitev osebnostnih pravic - odstranitev objave - Facebook - prepoved približevanja - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - umik izjave - fotografije - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - denarna kazen
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.
tožba na ugotovitev obstoja in obsega skupnega premoženja - določnost in opredeljenost tožbenega zahtevka - nerazumljiva in nepopolna tožba - procesna predpostavka za vložitev tožbe - pogoji za meritorno obravnavanje tožbe - zavrženje tožbe
Določenost/jasnost tožbenega zahtevka (prvi odstavek 180. člena ZPP) je procesna predpostavka oziroma predpogoj za njegovo vsebinsko obravnavo, pri čemer je njegovo oblikovanje zgolj stvar/dolžnost/naloga (tožeče) stranke.
Namen zahteve po jasnosti (določenosti/določljivosti) zahtevka se skriva tako v možnosti njegovega razlikovanja od drugih (morebitnih) zahtevkov in njegovi identifikaciji, vendar pa tudi v osnovni zahtevi, da je jasno razvidno, o čem točno (o katerih konkretnih pravicah oziroma premoženju) naj bi bilo s sodno odločbo (v primeru odločitve o zahtevku) sploh odločeno. Temu pogoju (pa kot rečeno) v obravnavanem primeru ni zadoščeno. Nobena (še tako) konkretna trditvena podlaga oziroma prepričljiva dokazna sredstva takšne pomanjkljivosti ne more nadomestiti.
Kot je opozorilo že sodišče v 2. točki obrazložitve sklepa je Vrhovno sodišče RS izdalo svetovalno mnenje z opr. št. VIII sm 2/2020 z dne 11. 5. 2021. V svetovalnem mnenju je zavzelo stališče, da delodajalec v socialnem sporu o začasni nezmožnosti za delo ob sklicevanju določbe 34. člena ZZVZZ 178. člena ZPIZ-2 in 246. člena Pravil OZZ ne more zahtevati napotitve delavca na invalidsko komisijo. Prvostopno sodišče je tožbo ponovno zavrglo ter se pri tem v obrazložitvi sklicevalo na argumente, ki jih je že pojasnilo v predhodno izdanem sklepu o zavrženju tožbe z dne 26. 5. 2020, o katerem je VDSS že odločalo s sklepom opr. št. Psp 165/2020 z dne 16. 9. 2020.
ugotovitev obstoja lastninske pravice - predračun stroškov stečajnega postopka - soglasje stečajnega sodišča - sklep o soglasju k plačilu stroškov postopka - odločanje o stroških pravdnega postopka - potrebnost stroškov - presoja vseh okoliščin - neodvisnost
V stečajnih zadevah (stečajna) sodišča po predračunu stroškov (356. člen ZFPPIPP) določijo okvir predvidenih stroškov stečajnega postopka. Določba 357. člena ZFPPIPP pa pomeni dovoljenje upravitelju, da opravi plačilo, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če mu sodišče poda soglasje za to izpolnitev. Tak sklep stečajnega sodišča seveda ne pomeni, da je pravdno sodišče vezano na sklep o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, saj gre za razmerje upravitelj in upravičenec do plačila v stečajnem postopku, ki se v določenih primerih lahko izvede le pod nadzorom stečajnega sodišča.
Drugačno je razmerje med strankami pravdnega postopka, saj pravdno sodišče odloča o potrebnosti stroškov v skladu z določbami ZPP. Določba 155. člena ZPP določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetniku ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.
Po pregledu tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni šlo za nepopolno tožbo. Tožbo bi moralo sodišče vzeti v obravnavo, ne pa da je tožnika s sklepom pozivalo na njeno dopolnitev. Iz tožbe namreč povsem jasno izhaja, da tožnik tožbe ne vlaga zoper upravni akt in s tem torej ne uveljavlja priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru torej ni bilo nobene osnove, da je sodišče tožnika s sklepom še posebej pozivalo, da naj predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija.
Iz vsebine tožbe izhaja, da je le-ta naperjena zoper toženo stranko, ki naj bi po navedbah tožnika z nepravilnimi postopki od leta 2017 dalje ustvarila podlago, ki naj bi tožniku preprečevala možnost za zaposlitev in ogrozila njegov socialni položaj. V tožbi opisuje kakšna naj bi bila škodljiva ravnanja tožene stranke ter da naj tožena stranka tudi prevzame odgovornost. Tožnik predlaga način povrnitve škode med drugim, da tožena stranka tožniku izplača mesečne rente v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 20. 7. 2017 dalje. Tožnik je s tem v zvezi priložil tudi več listinskih dokazov.
Tožba tako izkazuje osnovne predpostavke za odškodninsko odgovornost. Razčiščevanje, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti pa je stvar sodne presoje, torej vsebinske obravnave zadeve.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda na narok - upravičen vzrok za zamudo - upravičenost zamude - zadostna skrbnost - zamuda odvetnika na narok - stroga presoja - dokazovanje razloga - hišni red - osebni pregled - epidemija - predvidljivost dogodka - nesklepčen predlog
Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke, v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je treba v primeru, ko gre za zamudo odvetnika (kot v obravnavanem primeru), presojati strožje, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke, saj mora odvetnik poklicno dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.
Splošno znano in tako pričakovano je, da morajo obiskovalci pri vstopu v sodno stavbo opraviti osebni pregled. Hišni red v sodni zgradbi namreč določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, kot tudi postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev. Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni. Poleg tega je splošno znano, da se je zaradi epidemije podaljšal čas trajanja popisov in pregledov, ker je treba spoštovati določene dodatne ukrepe, in sicer je bilo treba (v času, ko je bil izveden narok) obiskovalcem meriti temperaturo ter med njimi vzdrževati ustrezno razdaljo.
Od vsakega udeleženca v sodnem postopku se pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da se ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odvetničino ravnanje, ki je v sodno stavbo prišla pet minut pred začetkom naroka oziroma ki je prihod na narok časovno načrtovala tako, da bi pravočasno prišla do razpravne dvorane le v primeru, da bi bila takoj oziroma kot prva na vrsti za zgoraj opisan postopek oziroma kontrolo pri varnostniku, ne predstavlja zadostne skrbnosti.
Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo naroka, za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo. V obravnavanem primeru je glede na navedbe tožene stranke pregled (skupaj s čakanjem nanj) potekal približno pet minut, še skupaj s potjo pa je odvetnica do razpravne dvorane potrebovala sedem minut, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki ne bi bil predvidljiv.
URS člen 2, 50, 51.. ZZVZZ člen 23, 23-1, 23-2, 23-3, 39, 40, 41, 44a, 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 154, 154/2, 154/4, 155.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (1998) člen 139.. ZZVZZ člen 46, 46-2, 46-4, 47, 47-2, 84.. OZ člen 274, 275.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - humanitarna organizacija - prevozni stroški
Plačilo zdravstvene storitve bolnici s strani donatorja in na račun zavarovanca (izpolnitelja) nima nobenega vpliva na razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, saj se s plačilom izključno vzpostavi razmerje med plačnikom – donatorjem in zavarovancem. Donator v tem primeru ni izpolnil obveznosti zavarovalnice, konkretno Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, temveč je izpolnil izključno obveznost zavarovanca proti bolnišnici. Donator namreč ni v nikakršnem materialnopravnem razmerju do Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak le do zavarovanca. Kar je bistveno v celotni verigi, s tem ni ugasnila obveznost zavarovalnice, to je Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti zavarovancu. S plačilom donatorja zdravstvenih storitev je prenehala zgolj obveznost v razmerju med zavarovancem in bolnico. Hkrati pa je nastalo razmerje med donatorjem ter zavarovancem, ki proti donatorju postane dolžnik, izpolnitelj – donator pa upnik (274. člen OZ). Edino razmerje med tema dvema potem lahko vpliva na terjatev oziroma na sredstva, plačana bolnici.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je ob izpolnjenih zakonskih pogojih še vedno dolžan izpolniti obveznosti do zavarovanca in mu povrniti stroške, ki so mu nastali zaradi zdravljenja v tujini. Če bo tretji, to je donator, ki je za zavarovanca plačal stroške zdravljenja, od zavarovanca terjal vračilo teh sredstev, ko mu bodo izplačani s strani zavarovalnice, je odvisno od razmerja med dolžnikom – zavarovancem in prevzemnikom – donatorjem.
razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja razvezanega zakonca - pravica do preživnine - nepreskrbljeni zakonec - nezaposlenost zakonca - nesposobnost za delo - razveza zakonske zveze
Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče.
Za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva. Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca.
izvršba na zakončev delež na skupnem premoženju (nepremičnina) - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - konkretizirana nevarnost - škoda zaradi začasne odredbe - neznatna škoda - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Ker tožnica ne v tožbi ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala ničnosti oziroma neveljavnosti sporazuma tožencev o razdelitvi skupnega premoženja, verjetnosti vtoževane terjatve ni izkazala. Posledica delitve skupnega premoženja namreč je, da zakonca postaneta samostojna lastnika tega premoženja, s tem pa preneha režim skupnega premoženja, glede katerega bi tožnica lahko uspela z zahtevkom na ugotovitev deleža prvega toženca.
Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije ne zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da toženka ne bo utrpela nikakršnih neugodnih posledic, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv. Drži sicer, da prepoved odtujitve in obremenitve ne bi neposredno onemogočala oddaje nepremičnine, saj ne velja za obligacijske pravice, bi pa vplivala na zastavno pravico in druge izvedene stvarne pravice.
izdaja začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - intelektualna lastnina - industrijska lastnina - težko nadomestljiva škoda - nastanek večje škode - pogoj reverzibilnosti - vrnitev v prejšnje stanje
V delu, ko tožnik zahteva odstranitev toženčeve tetovaže in nepreklicno odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov ter njihovo uničenje, ne bi bil izpolnjen pogoj reverzibilnosti.
Sama trditev, da se bo v primeru neizdaje začasne odredbe psihično počutje tožnika še poslabšalo, zaradi svoje pavšalnosti ne omogoča presoje, ali bi bila škoda, ki bi lahko nastala tožniku, težko nadomestljiva.