ugotovitev obstoja lastninske pravice - predračun stroškov stečajnega postopka - soglasje stečajnega sodišča - sklep o soglasju k plačilu stroškov postopka - odločanje o stroških pravdnega postopka - potrebnost stroškov - presoja vseh okoliščin - neodvisnost
V stečajnih zadevah (stečajna) sodišča po predračunu stroškov (356. člen ZFPPIPP) določijo okvir predvidenih stroškov stečajnega postopka. Določba 357. člena ZFPPIPP pa pomeni dovoljenje upravitelju, da opravi plačilo, ki je strošek stečajnega postopka, samo, če mu sodišče poda soglasje za to izpolnitev. Tak sklep stečajnega sodišča seveda ne pomeni, da je pravdno sodišče vezano na sklep o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, saj gre za razmerje upravitelj in upravičenec do plačila v stečajnem postopku, ki se v določenih primerih lahko izvede le pod nadzorom stečajnega sodišča.
Drugačno je razmerje med strankami pravdnega postopka, saj pravdno sodišče odloča o potrebnosti stroškov v skladu z določbami ZPP. Določba 155. člena ZPP določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetniku ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-1. ZPND člen 1. OZ člen 134.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - začasna odredba - regulacijska začasna odredba - kršitev osebnostnih pravic - odstranitev objave - Facebook - prepoved približevanja - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - umik izjave - fotografije - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - denarna kazen
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, tožnik lahko uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena.
URS člen 2, 22, 23, 33, 50, 74, 156.. ZPIZ-2 člen 6, 16, 16/1, 22.. ZPP člen 8, 212.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZMEPIZ-1 člen 81.
izvzem iz obveznega zavarovanja - ustanovitelj družbe - poslovodna oseba - lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe
Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).
Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.
izvršba na zakončev delež na skupnem premoženju (nepremičnina) - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - konkretizirana nevarnost - škoda zaradi začasne odredbe - neznatna škoda - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Ker tožnica ne v tožbi ne v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala ničnosti oziroma neveljavnosti sporazuma tožencev o razdelitvi skupnega premoženja, verjetnosti vtoževane terjatve ni izkazala. Posledica delitve skupnega premoženja namreč je, da zakonca postaneta samostojna lastnika tega premoženja, s tem pa preneha režim skupnega premoženja, glede katerega bi tožnica lahko uspela z zahtevkom na ugotovitev deleža prvega toženca.
Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije ne zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da toženka ne bo utrpela nikakršnih neugodnih posledic, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv. Drži sicer, da prepoved odtujitve in obremenitve ne bi neposredno onemogočala oddaje nepremičnine, saj ne velja za obligacijske pravice, bi pa vplivala na zastavno pravico in druge izvedene stvarne pravice.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2012) člen 4.
okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda - metodologija - relevantni podatki - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - pomanjkljive trditve
Tožeča stranka je res predstavila metodologijo izračuna okoljske dajatve. S tem je podala trditve o vsebini (podzakonskega) prava, ki zavezuje pravdni stranki. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ni „opredelila na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska“, pa je pravilno. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, katere konkretne podatke (ki naj bi veljali za obveznost tožene stranke) je upoštevala ob izračunu vtoževanega zneska, to pomeni, da ni podala trditev o pravno odločilnih dejstvih.
ZPP člen 128, 128/5, 310, 310/1, 333, 333/1, 363, 363/2. Odvetniška tarifa (2003) člen 12, 12/2.
rok za pritožbo - pritožba zoper odločitev o stroških postopka - odločitev o pravdnih stroških
Do uveljavitve novele ZPP-E je veljal tako za sodbe kot sklepe enotni 15-dnevni pritožbeni rok. Od uveljavitve ZPP-E pa se smejo stranke zoper sodbo pritožiti v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 333. člena ZPP), zoper sklep pa v roku 15 dni (drugi odstavek 363. člena ZPP). Vendar bi bilo po stališču pritožbenega sodišča pravno nevzdržno, da bi morala stranka pritožbo zoper stroškovni del sodbe (odločitev o stranski terjatvi) vložiti v drugačnem (krajšem) roku in torej še preden ji izteče rok za pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, na katero je vezana tudi odločitev o povračilu stroškov. Zato je potrebno v primeru, ko odloči sodišče o glavnem zahtevku in pravdnih stroških hkrati z isto sodno odločbo, uporabiti za pritožbo (le) zoper odločitev o stroških, enak rok kot velja za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo istočasno odločeno o glavni stvari. Drugačna razlaga navedenih zakonskih določb bi stranko, ki vlaga pritožbo le zoper stroškovni del odločitve silila, da se že v krajšem (15-dnevnem) pritožbenem roku odloči, ali se bo pritožila le zoper odločitev o stroških ali zoper celotno odločitev, nato pa bi (na primer) imela še dodaten rok, da se pritoži še zoper celo sodbo.
ZŠtip-1 člen 3, 87, 87/1, 92, 92-2, 97, 97-7, 99, 99/5.. OZ člen 240.
vračilo štipendije - državna štipendija - višja sila - rok za končanje študija - zamuda roka
Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.
Po pregledu tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe, da v sporni zadevi ni šlo za nepopolno tožbo. Tožbo bi moralo sodišče vzeti v obravnavo, ne pa da je tožnika s sklepom pozivalo na njeno dopolnitev. Iz tožbe namreč povsem jasno izhaja, da tožnik tožbe ne vlaga zoper upravni akt in s tem torej ne uveljavlja priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V tem primeru torej ni bilo nobene osnove, da je sodišče tožnika s sklepom še posebej pozivalo, da naj predloži dokončno odločbo, ki jo s tožbo izpodbija.
Iz vsebine tožbe izhaja, da je le-ta naperjena zoper toženo stranko, ki naj bi po navedbah tožnika z nepravilnimi postopki od leta 2017 dalje ustvarila podlago, ki naj bi tožniku preprečevala možnost za zaposlitev in ogrozila njegov socialni položaj. V tožbi opisuje kakšna naj bi bila škodljiva ravnanja tožene stranke ter da naj tožena stranka tudi prevzame odgovornost. Tožnik predlaga način povrnitve škode med drugim, da tožena stranka tožniku izplača mesečne rente v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji za čas od 20. 7. 2017 dalje. Tožnik je s tem v zvezi priložil tudi več listinskih dokazov.
Tožba tako izkazuje osnovne predpostavke za odškodninsko odgovornost. Razčiščevanje, ali so podani elementi odškodninske odgovornosti pa je stvar sodne presoje, torej vsebinske obravnave zadeve.
Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 5, 6, 9, 9/4.. ZUJF člen 168, 168/2.. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/4, 11, 11/3.
odločitev o stroških postopka - potni stroški - kilometrina - odsotnost iz pisarne
Po četrtem odstavku 9. člena Pravilnika se povrnitev stroškov za prevožene kilometre obračunava v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Po drugem odstavku 168. člena ZUJF se zaposlenemu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Glede na takšno višino cene neosvinčenega motornega bencina, znaša kilometrina v času prvega naroka ter osebnega pregleda pri izvedencu 0,08 EUR oziroma kilometrina skupaj 9,85 EUR, kar predstavlja cenejši prevoz kot prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi za dva potnika v višini 43,20 EUR, kolikor je potnih stroškov naračunalo sodišče prve stopnje.
ZFPPIPP člen 233, 233/1, 233/6, 233/8. OZ člen 393, 393/1, 394.
stečajni postopek nad pravno osebo - začetek stečajnega postopka na predlog dolžnika - razveljavitev sklepa o začetku stečajnega postopka - umik predloga - predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka - solidarna zaveza plačila - zavezanec za plačilo predujma - stečajni dolžnik - pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka - pritožba družbenika
V konkretnem primeru se je zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki ga je predlagal sam dolžnik, pritožila družbenica, ki je s pritožbo uspela. Na podlagi njene pritožbe je sodišče sklep o začetku stečajnega postopka v celoti razveljavilo. Posledično družbenica ni dolžna nositi stroškov, ki so nastali zaradi neutemeljenega predloga dolžnika. Dolžan jih je nositi dolžnik.
Stečajni postopek se uvede z vložitvijo predloga. Predlagatelj mora ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Če je predlagatelj dolžnik sam, je oproščen plačila predujma in se začetni stroški porabijo iz proračuna. Po unovčenju stečajne mase v višini založenih sredstev iz proračuna pa se ta sredstva vrnejo v proračun. To z drugimi besedami pomeni, da gre le za začasno in pogojno oprostitev plačila predujma za začetne stroške stečajnega postopka. Ker se je izkazalo, da je dolžnik neutemeljeno predlagal začetek stečajnega postopka in je bil tudi pravnomočno razveljavljen sklep v delu, v katerem nalaga plačilo predujma iz proračuna, je predujem dolžan plačati dolžnik v skladu z določbo prvega odstavka 233. člena ZFPPIPP. Stališče, da predujma ni dolžan plačati nihče, je zmotno.
izločitev v korist potomcev - povečanje vrednosti premoženja zapustnika na nepremičnini, ki je kasneje podarjena dediču - vračunanje koristi od uporabe premoženja - vračunanje daril v dedni delež - odplačna narava darilne pogodbe - dokazna ocena - rok za vložitev tožbe - napotitev na pravdo - pomanjkljiva trditvena podlaga - informativni dokaz z izvedencem
Za dediče v pravdi velja enotno nujno sosporništvo, zato neaktivnosti toženke, ob toženčevi udeležbi in podanem odgovoru na tožbo, ni mogoče šteti za priznanje zahtevka.
Pri izračunu ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja je treba oceniti, ali je premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Ta metoda se bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi.
Upoštevanje izvedenskih mnenj, ki v konkretnem primeru predstavljajo informativni dokaz, saj omogočajo dopolnitev tožnikovih trditev, je nedopustno.