KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049215
URS člen 28, 29, 31. KZ-1 člen 122, 122/1, 135, 135/1, 296, 296/1. ZKP člen 245, 344, 354, 354/1, 371, 371/1-9.
opis kaznivega dejanja - pravica do učinkovite obrambe - prekoračitev obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - identiteta med obtožbo in sodbo - ogled kraja kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilništva - kaznivo dejanje grožnje - privilegij zoper samoobtožbo
Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (2., 3. in 4. točka obrazložitve) prav izpustitev prvotne navedbe o oškodovankini izgubi zavesti, zaradi česar naj bi bila prisiljena trpeti poškodbe na svojo škodo, pomeni, da je odpadel bistven element nasilništva, torej razlog za njen podrejeni položaj. Posledično je prvostopenjsko sodišče po presoji, da opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1, samo spremenilo zakonsko opredelitev kaznivega dejanja.
Gre za več kot le za spremembo pravne kvalifikacije, saj je prvostopenjsko sodišče vsebinsko poseglo v konkretni opis kaznivega dejanja: izpustilo je konkretizacijo zakonskega znaka podrejenega položaja ter dodalo konkretizacijo zakonskega znaka prestrašenosti ali vznemirjenosti. S strani tožilstva spremenjen opis kaznivega dejanja, s katerim je razpolagalo sodišče ob odločanju o obtožbi, bi namreč tudi po oceni pritožbenega senata terjal izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP, saj opis ni vseboval konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1; kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je izostala konkretizacija zakonskega znaka podrejenega položaja. Prav dodajanje konkretiziranih zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 („zaradi takšnega ravnanja obdolženca pa je bila oškodovanka prestrašena in vznemirjena“) v obravnavnem kontekstu opisa kaznivega dejanja s strani tožilstva v okviru historičnega dogodka tako že predstavlja drugo in ne več zgolj drugačnega kaznivega dejanja. Predvsem pa je bistvenega pomena, da navedeni poseg v opis predstavlja spremembo v škodo obdolženega, saj je vodil v izrek obsodilne sodbe.
izvršba - neposredno izvršljiv notarski zapis - odstop od kreditne pogodbe - dokazni predlog za zaslišanje strank - zavrnitev dokaznega predloga - nepoštenost ravnanja
Sama dinamika odplačil, kot jo je navedel upnik v predlogu za izvršbo, za dolžnika ni sporna. Njegovo subjektivno mnenje, da je dolg manjši, v tem kontekstu zato nima relevantne teže.
Zaključka, da naj bi upnik "sprejel dolžnikov način izpolnjevanja z zamudo" ni mogoče utemeljiti na dejstvu, da upnik ni že prej izvedel odstopnega postopka, torej da je določen čas toleriral dolžnikovo nepravilno izpolnjevanje pogodbenih obveznosti.
Morda je dolžnik res upal, da upnik (po zadnjem opominu) ne bo odstopil od pogodbe, vendar pa njegov dejanski odstop v konkretnih razmerah ne kaže na to, da bi s tem ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Sodno priznane otrokove potrebe so lahko takšne, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti roditeljev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, kolikor zmožnosti roditeljev dopuščajo, pa še druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju.
dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu od staršev - psihični vpliv roditelja na otroka - odtujevanje otroka - zavrnitev predloga - izvedensko mnenje - varstvo koristi otroka - stiki otroka s staršem - stiki pod nadzorom
Sodišče je pravilno navedlo, da morata deklici vedeti, da je oče prisoten in da si želi stikov z njima. Nadzor stikov s strani CSD, za katerega se implicitno zavzema oče, je v resnici poseg v njegovo pravico, in ga sodišče odredi takrat, kadar obstaja bojazen, da bi roditelj na stiku lahko otroka na tak ali drugačen način ogrožal. Pri tožniku pa takih okoliščin ni. Zato je tudi povsem neutemeljena materina ideja, da bi stiki smeli biti dopustni le v posredni obliki, torej na daljavo.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - utemeljen sum - nezakoniti dokazi - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti - elektronski alkotest - indikator
Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049070
ZSKZDČEU-1 člen 225 - 235. KZ-1 člen 7, 7/1, 308, 308/3, 308/6. Sklep Sveta 2009/316/PNZ z dne 6. aprila 2009 o vzpostavitvi Evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS) na podlagi člena 11 Okvirnega sklepa 2009/315/PNZ (2009) člen 4, 4/2, 4/3, 5, 5/3, 11.
kazenska evidenca - načelo lojalnega sodelovanja - uporaba milejšega zakona - pravica do izvajanja dokazov v svojo korist - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazenske sankcije - Evropski informacijski sistem kazenskih evidenc (ECRIS)
Višje sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče zagovornika, da bi se tujcu, državljanu Evropske Unije, ki se mu v kazenskem postopku sodi v naši državi, podatek iz kazenske evidence o izreku obsodbe, ki ni bila izrečena v naši državi, izbrisal po določbah slovenskega kazenskega zakona, ker tako stališče nima pravne podlage. V spisu se nahaja kazenska evidenca za obsojenca - t. i. ECRIS, za katero je skladno s členom 11 okvirnega sklepa 2008/315/PNZ zaprosil pristojni organ Republike Slovenije. Iz kazenske evidence izhaja, da je bil obsojenec predhodno obsojen v Španiji, kar pomeni, da je za izbris kazni iz kazenske evidence za posamezno obsodbo pristojna izključno Španija. Višje sodišče ob tem še ugotavlja, da zagovornik niti ne uveljavlja, še posebej ne konkretno, da je nastopil pogoj za izbris kazni iz kazenske evidence po določbah o izbrisu, ki jih ureja Republika Španija. S tem je, ob upoštevanju načela zaupanja, ki velja med državami članicami Evropske Unije, tudi ob upoštevanju določbe 3. točke 5. člena sklepa Sveta 2008/315/PNZ, ki določa obveznost države državljanstva, da posreduje zgolj posodobljene informacije, potrebno zaupati Republiki Španiji, da so v kazenskem listu navedene zgolj obsodbe, ki po pravu države izreka obsodbe še niso bile izbrisane.
dolžnost preživljanja otrok - določitev višine preživnine za otroka - višina preživnine za otroka - porazdelitev preživninskega bremena - zmožnosti preživninskega zavezanca - otroški dodatek
Otrokove potrebe so lahko takšne, kot jih omogočajo preživninske zmožnosti roditeljev, pri čemer je treba najprej zagotoviti tiste najnujnejše, kolikor zmožnosti roditeljev dopuščajo, pa še druge, ki so namenjene otrokovemu zdravemu razvoju. Posamezne postavke, preko katerih je sodišče utemeljilo, da so potrebe otrok takšne, so ustrezne, niso pa relevantne v svojem natančnem znesku, saj gre za variabilne stroške, ki niso vsak mesec enaki. Kot celota ustrezajo stroškom, ki lahko zagotovijo nemoten zdrav razvoj obeh otrok, saj obsegajo stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije - začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja - izvršitev stranske sankcije
Izvrševanje začasne prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. v času trajanja postopka o prekršku ne pomeni, da sodišče ne bi smelo izreči stranske sankcije prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. za dobo enega leta. Začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. je zgolj ukrep začasne narave, ki ne more nadomestiti izreka obvezno predpisane stranske sankcije. Dejstvo, da je bila storilcu izrečena začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. že v postopku o prekršku, pa bo upoštevano pri izvrševanju te sankcije tako, da se bo čas, za katerega je trajala začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S. vštela v izrečeno sankcijo prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju R. S.
preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - omilitev sankcije
Besedilo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 je povsem jasno in nedvoumno ter ne omogoča kakršnegakoli tehtanja oziroma možnosti, da se kljub izpolnjevanju pogojev za preklic storilcu ne prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Prav tako ni mogoče smiselno uporabiti določb o omilitvi sankcij.
preklic odložitve izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - hujši prekršek - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva
Sodišče se v okviru odločanja o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne more in ne sme spuščati v presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja v postopku o prekršku, ki ga je storilec storil v času preizkusne dobe.
Sodišče v okviru odločanja o preklicu ne more upoštevati posledic, ki jih bo za storilčevo življenje, izpolnjevanje službenih in družinskih obveznosti imela izvršitev izrečenih ukrepov, niti nima možnosti, da bi storilcu z naložitvijo dodatnih obveznosti podaljšalo preizkusno dobo in s tem izrečeneno odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00048724
ZPND člen 19, 21, 21/1.
nasilje v družini - ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - prepovedi zaradi nasilnih dejanj - zavrnitev dokaznih predlogov - ocena subjektivne ogroženosti - trajanje ukrepa
Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo, da se nasprotnemu udeležencu prepove vstop v stanovanje v prvem nadstropju hiše, dejansko prepustilo stanovanje v skupni uporabi predlagateljici. Med udeležencema namreč ni sporno, da v tem stanovanju nista živela v skupnem gospodinjstvu.
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-3, 411, 411/1, 413, 413/1, 413/2.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - razlogi za obnovo kazenskega postopka - novi dokazi ali dejstva, ki bi verjetno pripeljali do drugačne odločitve
Stopnja formalnega preizkusa je nujno odvisna od kompleksnosti vsake posamezne zadeve - bolj kot je bilo ugotavljanje dejanskega stanja v kazenskem postopku zapleteno, specifično ali obširno, sorazmerno bolj bo poglobljen tudi formalni preizkus. Temu botruje predvsem dejstvo, da formalna presoja ni namenjena zgolj ugotavljanju, ali gre za določena nova dejstva in dokaze, ki bi utegnila biti na splošno obsojencu v korist - kot že opredeljeno uvodoma, je pravni standard za dopustitev obnove postavljen višje: nova dejstva ali novi dokazi morajo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegniti povzročiti oprostitev obsojenega ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Glede na to, da je šlo v konkretni zadevi za indično sodbo, številna pravno odločilna dejstva pa so se ugotavljala na podlagi več dejstvenih sklopov in okoliščin z različnimi in številnimi dokazi, pritožbeni senat ocenjuje ugotavljanje konkretnega dejanskega stanja kot kompleksno in zahtevno.
ZPP člen 112, 112/1, 277, 277/1, 318, 318/1, 339, 339/2-7.
zamudna sodba - priznanje dejstev - domneva priznanja tožbenih trditev - prepozen odgovor na tožbo - pravočasnost odgovora na tožbo - rok za vložitev odgovora na tožbo - pravočasnost vloge, vezane na rok - oddaja vloge neposredno na sodišču - datum vložitve vloge - dohodni žig - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Kadar se toženec v predpisanem roku ne odzove na tožbo, se domneva, da priznava tožnikove dejanske navedbe. V takem primeru sodišče na podlagi prvega odstavka 318. člena ZPP brez obravnave z zamudno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku, če so za njeno izdajo izpolnjeni določeni pogoji (pravilna vročitev tožbe v odgovor; tožbeni zahtevek, s katerim je dopustno razpolagati; sklepčnost tožbe; zatrjevana dejstva ne smejo nasprotovati predloženim dokazom in splošno znanim dejstvom).
procesna nesposobnost - procesna sposobnost stranke - postavitev začasnega zastopnika - učinek procesnih dejanj - nedovoljena vloga
Postavitev začasnega zastopnika predpostavlja ugotovitev, da stranka ni procesno sposobna. Zato v postopku ne more nastopati sama, ampak v njenem imenu procesna dejanja zanjo opravlja njen začasni zastopnik. Procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna oseba opravi sama, se ne upoštevajo, posledično pa tudi ne njene vloge.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00061317
URS člen 35, 39, 39/1. OZ člen 134, 134/1, 134/2. ZPP člen 154, 154/2.
osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - prepoved posega - prepovedni zahtevek - določenost tožbenega zahtevka - javna objava podatkov - družinsko življenje - pravica do zasebnosti - pravica do svobode izražanja medijev - svoboda tiska - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - pravica javnosti do obveščenosti - relativno javna oseba - krog sorodnikov osebe - aktivna legitimacija - prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic - denarno kaznovanje - povrnitev pravdnih stroškov - upoštevanje vseh okoliščin primera
Sodišče prve stopnje je obširno in skrbno obrazložilo pravne podlage v zvezi z zahtevki za varstvo osebnostnih pravic in razreševanje kolizije dveh sklopov ustavno varovanih pravic, ki si stojita nasproti pri vprašanju, ali je določena medijska objava dopustna ali ne: a) osebnostne pravice, predvsem pravici do zasebnosti in družinskega življenja, na eni strani in b) medijska svoboda, pa tudi pravica medija do svobodne gospodarske pobude in hkrati pravica javnosti do obveščenosti, na drugi strani. Teh materialnopravnih in pravnoteoretičnih izhodišč nobena od pritožb ne izpodbija, temveč toženka izpodbija odločitev v konkretni zadevi, kateri pravici je treba v konkretnem primeru dati prednost.
Medijsko izražanje uživa visoko stopnjo varstva, saj imajo mediji v demokratični družbi ključno vlogo pri širjenju informacij o zadevah v javnem interesu. Zato mora biti izjema vsako omejevanje medijske svobode oziroma poročanja. Pri razreševanju kolizije med pravico posameznika do zasebnosti na eni strani in pravico medija do poročanja (in javnosti, da te informacije prejme) so po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ključna naslednja merila: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša; 3. predhodno ravnanje te osebe; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledice objave; in 6. teža naloženih sankcij. Eden najpomembnejših kriterijev je, ali in koliko sporna informacija prispeva k razpravi v splošnem interesu. Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.
Pravilna in pritožbeno neizpodbijana je pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika t. i. relativno javni osebi, torej osebi, glede katerih obstoji splošni interes v zvezi z njunim delovanjem v javnosti.
Pritožbeno sodišče se v pretežni meri strinja s stališčem prvostopenjskega, da je tožbeni zahtevek, kolikor mu je bilo ugodeno, zadosti določen oziroma določljiv, da mu je mogoče nuditi pravno varstvo. To brez dvoma velja za prepoved objave podatkov o imenih in priimkih ter starosti otrok, rojstnih datumih in naslovu bivališča. Dovolj določljivi pa so tudi pojmi osebna družinska zgodovina, družinsko deblo, družinski album, fotografije iz otroških let ter iz časa šolanja, s počitnic ali dopustovanja, saj so ti pojmi razumljivi vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je vsakršno omejevanje medijske svobode izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, zato bo treba tudi z izpodbijano sodbo določene omejitve objav tolmačiti ustrezno ozko – prepovedana je zgolj objava tistih fotografij, ki se nanašajo na osebno in družinsko življenje strank, ne pa tudi na javno delovanje ali pojavljanje v javnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zahtevek v tem delu dovolj določljiv že z enostavno metodo jezikovne razlage, zato je odveč v pritožbi izražena bojazen, da je toženki praktično v celoti onemogočeno poročanje o tožnikih.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je premalo določen in določljiv del zahtevka, ki se nanaša na »druge podobne posege.« Ugoditev temu delu zahtevka bi po eni strani lahko pripeljala do težav z izvršljivostjo sodbe, predvsem pa bi lahko pomenila pretirano omejevanje medijske svobode.
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da obstaja legitimen interes (zanimanje) javnosti za t. i. javno delovanje tožnikov, to je delovanje, ki je zvezano z njuno poslovno dejavnostjo, življenjsko filozofijo in dobrodelno oziroma okoljevarstveno dejavnostjo. O vsem v zvezi s temi dejavnostmi je dovoljeno poročati in takega poročanja tudi izpodbijana sodba (v pretežnem delu) ne prepoveduje. Pritožbeno sodišče pa se strinja s prvostopenjskim, da objavljanje podatkov o javnosti neznanih sorodnikih tožnikov, ki niso povezani z njunimi javnimi dejavnostmi, tega interesa ne zasleduje, temveč lahko služi zgolj interesu javnosti po potešitvi radovednosti, kar pa ni legitimen splošni interes.
Pri relativno (in še bolj pri absolutno) javnih osebah je pomembno, da ima javnost možnost presojati delovanje, izjave in ravnanja osebe skozi njeno celotno aktivno obdobje, torej pred in po morebitni spremembi imena. Da javnost to lahko stori, pa mora razpolagati s podatkom, kako se je določena oseba imenovala pred spremembo imena. Tudi razlogi o tem, zakaj se je neka (vsaj relativno javna) oseba odločila za tako korenito spremembo, kot je zamenjava imena in priimka, so lahko pomembni za vrednotenje njenega javnega delovanja, zato je tudi podatek o tem v javnem interesu.
Medijsko pojavljanje tožnikov, razen relativno splošnih podatkov o hobijih, življenjski filozofiji ipd., ne omogoča bralcu oziroma gledalcu vpogleda v njun zasebni, intimni družinski svet. Javno nastopanje tožnikov je bistveno in neprimerljivo drugačno kot medijsko pojavljanje nekaterih zvezdnikov oziroma oseb, ki so postale slavne in služijo denar s tem, da pred javnostjo razgrinjajo svoje najbolj intimno družinsko življenje (npr. člani družine Kardashian). Zato ni mogoče zaključiti, da bi se tožnika v javnosti prostovoljno razgalila do te mere, da bi bilo dopustno poročanje o vseh vidikih njunega življenja, vključno z vsemi vidiki in podrobnostmi družinskega življenja.
Drugi odstavek 134. člena OZ se nanaša na opustitveni oziroma odstranitveni zahtevek in torej pride v poštev le v primerih, ko je že prišlo do kršitve in sodišče odredi prenehanje (ali odstranitev) te kršitve.
Tožnici je delovno razmerje dne 5. 4. 2018 prenehalo in od 15. 3. 2018, ko bi eventualno lahko šteli, da je izvedela za možnost prenehanja delovnega razmerja, letnega dopusta iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti. Neizrabljenih je ostalo 12 dni za leto 2017 in 9 dni za leto 2018. Za te dni ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo nadomestilo.
ZICZEU člen 47, 47/1, 47/1-19.. ZP-1 člen 14.. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 15.
carinski postopek - kršitev carinskih predpisov - carinski prekršek - carinska deklaracija - materialno pravo - odgovornost pravne osebe
Kršiteljici se neutemeljeno sklicujeta na določbe Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga CIM (v nadaljevanju Enotna pravila), saj ta pravila urejajo razmerje med pošiljateljem in prevoznikom, ne vplivajo pa na carinski postopek.
ZDR-1 člen 108, 108/6, 162, 162/4, 164, 200, 200/4.. ZPP člen 311, 311/1.. ZDR člen 73.
pravni prenos podjetja - sprememba delodajalca - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Ugotovljena dejstva, da je tožnica, enako kot druge delavke prej in po formalni zaposlitvi pri toženki opravljala enako delo pri istih strankah, da ji A.A., s. p., sploh ni podala odpovedi, z opravljanjem dejavnosti pa je dne 1. 10. 2009 prenehala (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz sodnega registra; ponovno je začela dejavnost opravljati šele 1. 2. 2014), da je bila direktorica in edina družbenica toženke prav A.A., oba poslovna subjekta, tako prej A.A., s. p., kot toženka sta imela isti poslovni naslov, vodijo do pravilne presoje, da je šlo za pravni prenos podjetja in posledično za spremembo delodajalca v smislu prvega odstavka takrat veljavnega 73. člena ZDR, pri čemer ni bistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, da pravni prenos podjetja med A.A., s. p., in toženko ni bil izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve (šlo je za dejanski prenos)
Začasna nezmožnost za delo se šteje kot objektivni razlog, zaradi katerega delavec letnega dopusta ne izrabi (in nikakor ne za razlog na strani delavca ali kakorkoli drugače za razlog, na katerega bi delavec lahko vplival in bi bil zanj predvidljiv, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba). Tako sta, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v tožničinem primeru podana oba pogoja za prisojo nadomestila - prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta iz objektivnega razloga, ki izhajata iz 164. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049559
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/1, 323/2, 324, 324/1, 324/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - nevarna vožnja v cestnem prometu - izločitev sodnika - prekluzija - prepozna zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev sodnika - actio libera in causa - krivda - neprištevnost storilca - predrzna vožnja v cestnem prometu - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - izvajanje dokazov v obdolženčevo korist
Zakonsko zahtevo iz drugega odstavka 42. člena ZKP, da mora stranka izločitev sodnika uveljavljati "takoj", ko izve za razlog izločitve, je potrebno razlagati ob upoštevanju vsebine (tudi obsega, zahtevnosti) zadeve, okoliščin konkretnega primera in procesnih pravic strank postopka, saj gre za pomembno procesno dejanje, ki zahteva posvet zagovornika s stranko in čas za pripravo obrambe. Po presoji sodišča druge stopnje sta imela zagovornik in obtoženec po seznanitvi z razlogom za izločitev najkasneje dne 10. 11. 2020 več kot dovolj časa (natančneje, kar 42 dni), da bi se lahko posvetovala in pripravila obrambo ter vložila pisno zahtevo za izločitev sodnice že veliko prej, vsekakor pa pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 23. 12. 2020. Sploh upoštevajoč dejstvo, da glede na okoliščine konkretnega primera poseben čas za pripravo obrambe ni bil potreben, saj gre za ponovljeno sojenje in je v zahtevi zatrjevani razlog za izločitev sodnice temeljil na razveljavljeni sodbi, pri čemer je zahteva argumente črpala iz vsebine pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper razveljavljeno sodbo.
Sklep, da je bil pri storilcu podan krivdni odnos, še preden se je spravil v stanje neprištevnosti, mora vselej temeljiti na ugotovljenih, konkretnih dejstvih in ga ni mogoče samo domnevati. Posameznik, ki zaužije psihoaktivne snovi, se sicer zaveda, da bo zaradi tega zaužitja med drugim zmanjšana tudi njegova samokontrola, vendar mu zgolj zaradi take abstraktne zavesti, ob odsotnosti dodatnih okoliščin, še ni mogoče očitati krivdnega odnosa do konkretnih dejanj. Takšen očitek je mogoče nasloviti na storilca samo, če so ugotovljene konkretne okoliščine, ki ga utemeljujejo, denimo če dokazni postopek pokaže, da se je storilec možnosti izvršitve kaznivega dejanja zavedal zato, ker se mu je že kdaj prej kaj podobnega zgodilo ali ker ve, da ne prenaša alkohola oziroma določenih substanc.
Za ugotovitev obtoženčevega subjektivnega odnosa do očitanih mu dejanj je potrebno ugotoviti, ali mu je mogoče očitati, da je bila pri njem, preden se je spravil v neprištevno stanje, podana zavestna malomarnost do obravnavanih kaznivih dejanj. Drugače povedano, potrebno je ugotoviti, ali se je obtoženec, preden se je spravil v stanje neprištevnosti, kumulativno zavedal, da si lahko z zaužitimi substancami povzroči neprištevnost, da lahko v takšnem stanju upravlja z vozilom in da lahko v tem primeru krši več cestnoprometnih predpisov ter povzroči prometno nesrečo ali koga ogrozi, torej da lahko izvrši katero od kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa kot dejanj, istovrstnih kaznivima dejanjema, ki ju je kasneje v stanju neprištevnosti dejansko storil. Pa je kljub temu zavedanju obtoženec lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo oziroma da bo to lahko preprečil.
Teorija zastopa stališče, da je potrebno vsebino pojma predrznosti oziroma predrzne vožnje določiti na podlagi kombinacije objektivnih in subjektivnih elementov. Predrzno tako vozi tisti, ki vozi na predrzen način (objektivni vidik), pri tem pa si drzne več, kot bi si smel (subjektivni vidik). Sodišče predrznost ugotavlja na podlagi navzven spoznavnih okoliščin na strani storilca, ki zadevajo tako naravo kot tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku, na podlagi katerih je mogoče utemeljiti, da storilčeva vožnja odstopa od običajnih kršitev in jo je mogoče že izkustveno opredeliti kot predrzno. Voziti predrzno namreč pomeni voziti tako, da ta način vožnje v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, saj bistveno odstopa od običajnih kršitev. Pri presoji, ali je izpolnjen zakonski znak "predrznosti", torej sodišče izhaja iz konkretnega, navzven razvidnega storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegovo (subjektivno) predrznost.