imenovanje posebnega revizorja - sodno imenovanje posebnega revizorja - konkretiziranost tožbenega predloga - domneva nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta - stroški posebne revizije
Predlagatelju ni treba dokazati s stopnjo verjetnosti, da je najemnina res previsoka oziroma netržna. Dovolj je, da so razlogi v prid temu dejstvu vsaj v ravnovesju z razlogi proti temu, kar pa je z obema zatrjevanima okoliščinama predlagatelj uspel dokazati. Po presoji višjega sodišča več od tega od predlagatelja v tej fazi ne gre zahtevati; če bi npr. od predlagatelja terjali, da dokaže, da je zaračunana najemnina res netržna, potem ne bi bilo nobene potrebe za postavitev posebnega revizorja. Ali je najemnina v takšnem znesku tudi v resnici škodljiva za nasprotnega udeleženca, bodo pokazali prav izsledki posebne revizije.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - umik objave - umik vsebin s spletne strani - poseg v čast in dobro ime - novinarski prispevek - svoboda izražanja - relativno javna osebnost - nastanek težko nadomestljive škode
Tožnika, ki je bil do pred kratkim vodja sektorja kriminalistične policije pri Policijski upravi, sodi med t.i. relativno javne osebnosti. V zvezi s svojim poklicnim delom je zato moral pričakovati povečano zanimanje in kritično presojo javnosti (ter sprejeti manjše polje pričakovane zasebnosti).
Že zaradi antagonističnega razmerja med tožnikom in intervjuvancem (obsojencem na dolgo zaporno kazen zaradi sodelovanja v hudodelski združbi, ki se je med drugim ukvarjala s prodajo droge) je pričakovati, da bo javnost kritično presojala vsebino spornih izjav. Tudi iz tega razloga ne drži, da bi se ta medijska vsebina (zaradi trajajoče objave oziroma povečevanja števila ogledov) lahko ukoreninila in percipirala kot dejstvo.
Sprejemljiv je zaključek, da tožniku ne grozi tako intenzivna škoda, ki je ugodilna sodba v rednem postopku ne bi mogla več odpraviti (težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda).
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/1.. ZDR-1 člen 130, 130/1.. ZPP člen 337, 337/1.
potni stroški - razdalja med krajem bivanja in delovnim mestom
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. Toženko je v vtoževanem obdobju zavezoval Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada javnemu uslužbencu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni ravnala prav, ko je pri izračunu razdalje med tožničinim bivališčem in tožničinim delovnim mestom upoštevala tudi pot v odseku 340 metrov, ki poteka po makadamski poti A., ki ni redno vzdrževana in prehodna skozi celotno leto.
dedna pravica izvenzakonskega partnerja - obstoj zunajzakonske skupnosti - prenehanje zunajzakonske skupnosti - pogoji za izvenzakonsko skupnost - spregled pogoja skupnega življenja - ločeno življenje - skupno življenje
Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je možnost spregleda pogoja skupnega življenja zgolj izjemna, in sicer če za ločeno življenje obstajajo objektivni razlogi, to so razlogi, na katere partnerja nista mogla vplivati, med drugim tudi zdravstveni ali starostni razlogi.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - razrešitev upravitelja - razlogi za razrešitev upravitelja - namen instituta razrešitve - temeljna načela stečajnega postopka - hujše kršitve dolžnosti upravitelja - kršitev dolžne skrbnosti - presoja sodišča - pritožba proti sklepu o začetku stečajnega postopka - legitimacija za vložitev pritožbe - ugovor proti odpustu obveznosti
Upravitelj je lahko razrešen le zaradi hujših kršitev obveznosti, pri čemer zakon hujših kršitev ne opredeljuje. Sodišče je zato tisto, ki opravi presojo, ali je določeno ravnanje kršitev dolžne skrbnosti, in če je, ali je take narave, da je potrebno upravitelja razrešiti. Četudi pritožnik posamezna ravnanja upraviteljice ocenjuje kot hujše kršitve, je končna presoja o tem, ali gre dejansko za tako hude kršitve, da so zaradi tega ogrožena temeljna načela stečajnega postopka in uresničevanje pravic upnikov, prepuščena sodišču, ne posamezniku, ki se ne strinja z odločitvami oziroma ravnanjem upraviteljice.
Upraviteljica ni legitimirana za vložitev pritožbe proti sklepu o začetku postopka osebnega stečaja. To pomeni, da pritožbeni očitek upraviteljici, da ni vložila pritožbe proti sklepu o začetku postopka osebnega stečaja, ne more biti utemeljen.
priposestovanje - lastninska pravica - priposestvovanje lastninske pravice - zakupna pogodba - dokazi in dokazna ocena - prodajna pogodba - sklenitev pogodbe - dobra vera - opravičljiva zmota - pravica do izjave
Priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice mora utemeljeno misliti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Toženec iz vsebine listine, ki predstavlja pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogel utemeljeno izvajati svoje dobre vere o tem, da je bil dogovor pravdnih strank usmerjen v pridobitev lastninske pravice.
Toženec pri družbi A.A. d. o. o. ni opravljal del, pri katerih bi izkoriščal tehnično - tehnološka in poslovna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu za tožečo stranko.
Iz zgoraj povzetih navedb toženca in tožnika izhaja, da med njima niti ni sporno, da na podlagi dogovora v izvensodni poravnavi z dne 19. 4. 2021 vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Posledično za odločitev o tem delu pritožbe niti ni odločilno vprašanje izpolnitve zahtevka oziroma pravilne uporabe 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Toženec ne uveljavlja povračila svojih stroškov od tožnika, tožnik pa mora svoje stroške postopka kriti sam.
ZKP člen 39, 39/2, 39/2-3, 450a, 450a/4, 450a/5, 450č.
sporazum o priznanju krivde - zavrnitev sporazuma o priznanju krivde - nezakonit dokaz - izločitveni razlog - privilegij zoper samoobtožbo
Sporazum ni nedovoljen in ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo treba izločiti iz spisa. Ker ga sodišče ni sprejelo, ga ne zavezuje. Zatrjevanje vpliva sporazuma na odločanje sodišča ne more biti odločilno, ker je potrebno upoštevati, da je nosilec sodne funkcije profesionalni (poklicni) sodnik od katerega je zato mogoče pričakovati, da bo v zadevi odločal nepristransko, objektivno ter zakonito. Ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP za sporazum v navedeni procesni situaciji ne velja.
Za izračun zneska, ki mora dolžniku ostati v izvršbi, je potrebno poznati višino minimalne plače, saj ZIZ izračun veže nanjo, in sicer se znesek omejitve izračuna iz bruto minimalne plače, brez zmanjšanja za prispevke in davke. Tak način izračuna namreč pomeni, da je varovani znesek za vse dolžnike enak in je odvisen le od bruto minimalne plače, kot je določena v Zakonu o minimalni plači.
Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se pri ugotavljanju višine rubljivih prejemkov izhaja iz bruto zneskov prejemkov delavca. Znesek, ki mora dolžniku ostati, predstavlja finančni minimum, ki še omogoča preživetje, zato se obračuna od neto (in ne bruto) dolžnikovih prejemkov.
Glede na določbo 134. člena ZIZ sodišče v izvršilnem postopku naloži delodajalcu le plačilo vseh neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačilo škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca pri (ne)izvrševanju sklepa o izvršbi. Upnik je sicer upravičen tudi do povrnitve navedene škode (četrti odstavek 134. člena ZIZ), vendar pa (enako kot v primeru nasprotne izvršbe) povračila te škode ne more uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Ker zakonske zamudne obresti od izterjevane glavnice predstavljajo škodo zaradi pritožnikove zamude, da pravilno izvrši sklep o izvršbi, dolžniku v sklepu, izdanem po 134. členu ZIZ, ni mogoče naložiti v plačilo teh zakonskih zamudnih obresti.
spor majhne vrednosti - neizvedba naroka - načelo kontradiktornosti - naročniško razmerje za telefon - predčasna odpoved naročniškega razmerja - pogojni popusti za zvestobo - vračilo koristi
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sklenjena pogodba za vzpostavitev naročniškega razmerja za opravljanje telefonskih storitev med pravdnima strankama, toženec pa jo je pred dogovorjenimi 24-imi meseci predčasno odpovedal, mora plačati neplačane zneske in vrniti ustrezni del popustov, ki jih je prejel od tožeče stranke. Ker ni predlagal oprave naroka, je sodišče ob zgolj pavšalnem prerekanju predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo (454. člen ZPP).
pravica do vpogleda v spis - zavrnitev zahteve za vpogled v spis - omejitev vpogleda v odločbo o namestitvi - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - začasna ukinitev stikov
Za začasno nerazkritje podatka o kraju namestitve otrok je zadostovala ocena, da ni mogoče izključiti, da mati ne bi iskala stika z njimi ali jih celo odpeljala s seboj. Ni bilo treba, da bi bila ta nevarnost dokazana. Neugodnosti, ki jih nepoznavanje kraja nahajanja njenih otrok povzroča materi, ne morejo pretehtati koristi otrok.
stroški postopka - zahteva stranke za povrnitev stroškov - stroški, ki jih povzroči izvedenec - preložitev naroka na predlog izvedenca - COVID-19 - bolezen
Izvedenec je 13. 1. 2021 zbolel za COVID-19, zdravstvene težave je imel tudi potem, ko je bolezen prebolel, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz teh razlogov izvedencu ni mogoče očitati, da dopolnitve izvedenskega mnenja ni izdelal do 15. 2. 2021, kot mu je to odredilo sodišče prve stopnje z odredbo z dne 24. 12. 2020 oziroma do naroka, ki je bil razpisan 23. 3. 2021.
Čeprav sodišče pravdnih strank ni soočilo, toženca s tem ni prikrajšalo za pravico do obravnavanja v postopku.
Ker je soočenje le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo, ne gre za kršitev pravice do izvedbe predlaganega dokaza.
Če bi bili zatrjevani sočasni (ali naknadni) ustni dogovori med pravdnima strankama res takšni, kot poskuša prikazati toženec, bi morala biti njuna nadaljnja pisna komunikacija vsekakor drugačna, kot izhaja iz predloženih listin.
ZIZ člen 30, 32, 32/1, 114. ZPIZ-2 člen 216, 216/4, 218, 221, 250, 264, 264/3, 310.
sredstva in predmeti izvršbe - privarčevana sredstva kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence - denarna terjatev - kolektivno zavarovanje - premije dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja - odkupna vrednost police - pokojnina
Dodatna pokojnina, ki se izplača članu pokojninskega sklada, je denarna terjatev (ob predpostavki, da so za izplačilo izpolnjeni zakonski pogoji določeni v ZPIZ-2). Enako pa velja tudi za pravico do izplačila odkupne vrednosti premoženja. V obeh primerih je dolžnik ob izpolnitvi določenih pogojev upravičen do denarnega izplačila. Temeljno materialno upravičenje torej, ki ga vključuje konkretna terjatev dolžnika, je upravičenje zahtevati izpolnitveno ravnanje, ki je plačilo določenega denarnega zneska (ali v obliki denarne rente ali predčasnega izplačila odkupne vrednosti). To pomeni, da je terjatev dolžnika iz naslova privarčevanih sredstev kolektivnega dodatnega zavarovanja za javne uslužbence denarna terjatev in ne kakšna druga premoženjska pravica.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - pogoji za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - konkretna nevarnost - razpolaganje s premoženjem družbe - primerljiva zadeva iz sodne prakse
Določene stične točke s konkretno zadevo je moč najti v sklepu I Cp 444/2019, vendar se bistvene lastnosti iz tega sklepa, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, ki so bile vrednostno merilo za sklepanje o obstoju subjektivne nevarnosti, ne ujemajo, zato primera nista vrednostno istovetna. Ne gre torej za tipologično enaka primera, iz katerih bi izhajale enake posledice. V zadevi, ki jo navaja pritožba, je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval, da je subjektivna nevarnost izkazana že s tem, ker je toženec naklepno kršil predkupno pravico, v obravnavanem primeru pa je prvo toženec že nedovoljeno razpolagal s premoženjem družbe, ker je na ta način želel preprečiti, da bi tožnica uveljavila svojo terjatev. Podobnost enakega postopanja prvo toženca z nepremičninami, ki so predmet sodnega varstva z začasno odredbo, ne zahteva pretiranega analognega sklepanja, da se ugotovi obstoj subjektivne nevarnosti glede nepremičnin, ki so predmet zavarovanja. Z odločitvijo torej ni prišlo do odstopa sodne prakse, zato še vedno velja, da navedbe upnika, ki predlaga izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na presojo verjetnosti terjatve, same po sebi ne zadoščajo za ugotovitev konkretne nevarnosti.
rok za plačilo sodne takse - procesni rok - pravočasnost plačila sodne takse - enotna sodna praksa
Sodna praksa glede vprašanja, ali je rok za plačilo takse procesni ali materialni rok, v preteklosti ni bila usklajena, a jo je VS RS z odločbo I Up 152/2014 z dne 2. 2. 2015 poenotilo.
sodni cenilec - stroški in nagrada izvedenca - stroški in nagrada sodnega cenilca - odmera nagrade in stroškov cenilcu - cenitev zapustnikovega premoženja - cenitev vrednosti nepremičnine - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravica do nagrade izvedenca
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanih cenitvah pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedeniškima mnenjema, presoja tega očitka pa ni predmet sklepa o odmeri nagrade izvedencu. Na podlagi 249. člena ZPP je namreč izvedenec upravičen do nagrade za opravljeno izvedeniško delo, tudi če sodišče njegovemu mnenju pri svoji odločitvi ne bi sledilo.
ZUPUDPP člen 55, 56, 69, 69/3. Uredba o državnem prostorskem načrtu za cesto G2-108 Hrastnik-Zidani Most in deviacijo ceste G1-5 Rimske Toplice-Zidani Most-Radeče (2012) člen 42. ZNP člen 37. ZNP-1 člen 216, 216/1.
nepravdni postopek - odškodninski zahtevek - razlastitev nepremičnine - denarna odškodnina za razlaščeno nepremičnino - izguba prihodka - določitev tržne vrednosti razlaščene nepremičnine - postavitev sodnega izvedenca - ocena vrednosti nepremičnine - gradnja novega objekta - višina izgubljenega zaslužka - dokazno breme glede škode - redno vzdrževanje stvari - stroški vzdrževanja
Odškodnina za razlaščeni nepremičnini se določi na podlagi ZUPUDPP. Določbe tega zakona so za obravnavano situacijo nadomestile splošna pravila o načinu določitve odškodnine, vsebovana v ZUreP-1 (tretji odstavek 69. člena ZUPUDPP). Po 55. členu navedenega zakona cenilec pri ocenjevanju vrednosti upošteva podatke o nepremičninah in o njihovi posplošeni tržni vrednosti, ki se v skladu s predpisi o evidentiranju nepremičnin in predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin vodijo v javnih evidencah, in druge podatke, ki jih pridobi od lastnikov nepremičnin oziroma nosilcev pravic na njih, metodologije ocenjevanja vrednosti in mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti.
Po 56. členu ZUPUDPP nadomestilo za škodo obsega med drugim zmanjšanje prihodkov iz naslova poslovanja poslovnega subjekta na nepremičnini ter nadomestilo za drugo škodo, ki je povezana s poslovanjem poslovnega subjekta.
Ker po 42. členu Uredbe na objektih, ki bodo predmet razlastitve, niso dopustni posegi, ki bi poslabšali pogoje za izvedbo razlastitve, oddajanje v najem pa je po svojem učinku podobno izboljšavam, ki jih Uredba izrecno prepoveduje, je zahteva za povrnitev izgubljenega dobička zaradi nemožnosti oddajanja v najem v naslednjih treh letih, neutemeljen.
Temelj poslovne, oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral (v obravnavanem primeru) odvetnik izpolniti.
Tožnica je konkretizirala le trditveno podlago o odvetnikovi kršitvi pogodbene obveznosti, ker je trdila, da ni vložil predloga za dopustitev revizije in da kršitev pogodbe izvira iz odvetnikove sfere (ker je napačno izbral izredno pravno sredstvo, oziroma ni vložil pravilnega pravnega sredstva). Sodišče prve stopnje je obstoj teh dveh elementov odvetnikove odškodninske odgovornosti ugotovilo. Pravilno pa je presodilo, da tožnica ni konkretizirala trditev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo ter o višini zatrjevane škode.
Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Sodišče pa ni dolžno iz vsebine predloženih listinskih dokazov črpati in dopolnjevati manjkajočih trditev stranke.