Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
gradbena pogodba - dodatna dela - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - sestavine pisno izdelane sodbe
Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena.
324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00049372
ZIZ člen 24, 24/4. ZPP člen 226, 226/2. ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2. ZGD-1 člen 580, 580/6.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - tuja pravna oseba kot dolžnik - pripojitev družbe - prehod obveznosti na novega dolžnika - hrvaško pravo - obvestilo o tujem pravu - prevod v slovenski jezik - načelo iura novit curia
S tem, ko je sodišče prve stopnje z navedbo zakonske podlage pojasnilo, da s pripojitvijo pripojena družba preneha, vse premoženje pripojene družbe, skupaj z obveznostmi pa preidejo na prevzemno družbo (prvi in drugi stavek tretjega odstavka 522. člena ZTD), se je hkrati opredelilo tudi do pravnega nasledstva konkretne terjatve upnika oziroma, kot pravilno izpostavi dolžnik, obveznosti.
Tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da tudi tuje pravo sodišče pozna. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, kot je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je le dodatna možnost, ki jo le-to ima, in ne tudi obveznost. Ustrezno tuje pravo lahko tudi neposredno uporabi, ne da bi pridobivalo pojasnilo ali ga prevajalo.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
ZPP člen 79, 79/1, 196. SPZ člen 118, 118/4-5, 119, 119/2, 119/4, 119/5.
spor majhne vrednosti - stranke in njihovi zastopniki - etažni lastnik - zastopanje etažnih lastnikov - pooblastilo za zastopanje - sredstva rezervnega sklada - zmotna uporaba materialnega prava - opredelitev do navedb strank - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo
Tožeča stranka v tej zadevi so trije tožniki, ne pa A., d. d. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da A., d. d., po zakonu ne more zastopati tožnikov, ker ni upravnik te zgradbe, je zastopnika štelo za tožečo stranko. Zastopnik pa ni stranka, pač pa le v njenem imenu opravlja pravdna dejanja (prvi odstavek 79. člena ZPP).
Vsak etažni lastnik lahko v korist rezervnega sklada vloži tožbo proti tistim etažnim lastnikom, ki te obveznosti ne izpolnjujejo. Če tako tožbo vloži več etažnih lastnikov, so enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP (ne pa tudi nujni). Sodba, izdana v takem sporu, učinkuje v korist skupnega premoženja vseh etažnih lastnikov. Ima enoten učinek za vsakega od njih, pa če posamezni etažni lastnik predstavlja enega od tožnikov ali pa ne. Pri navadnem sosporništvu pa ima izdana sodba učinek za vsakega posameznega tožnika le v tistem obsegu (oziroma višini), ki je za vsakega od njih razviden iz izreka izdane sodbe.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev vloge - vsebinsko pomanjkljiva vloga - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do sodnega varstva - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Le če predlog ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav iz prvega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolni vlogi in stranko pozove na dopolnitev.
V primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine glede nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti, pa ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, ki lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti predloga.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).
Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
Za pravno nasledstvo v smislu prvega odstavka 208. člena je potrebno ugotoviti, ali je vtoževana terjatev prenesena na tistega, ki predlaga vstop v pravdo in ali je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja.
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049986
ZPP člen 8. OZ člen 131.
škodni dogodek - telesna poškodba - vzrok za nastanek škodne posledice - objektivna in krivdna odgovornost - trditveno in dokazno breme - ambulantno zdravljenje - končano zdravljenje - organiziran delovni proces - listinska dokumentacija - stopnja prepričanja kot dokazni standard - metodološki napotek
Ker tožnik ni dokazal, na kakšen način se je poškodoval, sodišče pravilno ni ugotavljalo, kako bi toženka morala voditi in organizirati delovni proces, da bi delo potekalo varno (krivdna odgovornost) ter se pravilno ni spuščalo v presojo objektivne odgovornosti.