S tem, ko je bil dne 19. 3. 2021 objavljen sklep o preizkusu terjatev v stečajnem postopku zoper toženko, je upoštevaje drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP prenehal razlog za prekinitev postopka. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 208. člena ZPP sklenilo, da se postopek nadaljuje.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
gradbena pogodba - dodatna dela - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - sestavine pisno izdelane sodbe
Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena.
324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.
Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje1.
razlog nesposobnosti - vrnitev v prejšnje stanje - zamudna sodba - odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vzrok, ki ga navaja toženka (napačna označba datuma prejema tožbe s strani toženkine delavke), ni upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ZPP. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičena, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica. Pritožba navaja, da je tožnica v tožbi zatrjevala, da je izpodbijana odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker je ni izdal pristojni organ, saj jo je po pooblastilu direktorja toženke podpisala pooblaščena odvetniška družba, pri čemer naj po navedbah pritožbe to iz k tožbi priloženega pooblastila ne bi izhajalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz pooblastila toženke pooblaščeni odvetniški družbi, ki je priloga izpodbijane odpovedi, izhaja, da je toženka odvetniško družbo (med drugim) pooblastila za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove. Tožbena trditev, na kateri temelji tudi izpodbijana sodba, da je tožnici odpoved po pooblastilu direktorja toženke podala Odvetniška družba B., o. p., d. o. o., torej ni v nasprotju s pooblastilom, ki je priloga izpodbijane odpovedi.
Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049986
ZPP člen 8. OZ člen 131.
škodni dogodek - telesna poškodba - vzrok za nastanek škodne posledice - objektivna in krivdna odgovornost - trditveno in dokazno breme - ambulantno zdravljenje - končano zdravljenje - organiziran delovni proces - listinska dokumentacija - stopnja prepričanja kot dokazni standard - metodološki napotek
Ker tožnik ni dokazal, na kakšen način se je poškodoval, sodišče pravilno ni ugotavljalo, kako bi toženka morala voditi in organizirati delovni proces, da bi delo potekalo varno (krivdna odgovornost) ter se pravilno ni spuščalo v presojo objektivne odgovornosti.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila.
Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00049372
ZIZ člen 24, 24/4. ZPP člen 226, 226/2. ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2. ZGD-1 člen 580, 580/6.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - tuja pravna oseba kot dolžnik - pripojitev družbe - prehod obveznosti na novega dolžnika - hrvaško pravo - obvestilo o tujem pravu - prevod v slovenski jezik - načelo iura novit curia
S tem, ko je sodišče prve stopnje z navedbo zakonske podlage pojasnilo, da s pripojitvijo pripojena družba preneha, vse premoženje pripojene družbe, skupaj z obveznostmi pa preidejo na prevzemno družbo (prvi in drugi stavek tretjega odstavka 522. člena ZTD), se je hkrati opredelilo tudi do pravnega nasledstva konkretne terjatve upnika oziroma, kot pravilno izpostavi dolžnik, obveznosti.
Tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da tudi tuje pravo sodišče pozna. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, kot je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je le dodatna možnost, ki jo le-to ima, in ne tudi obveznost. Ustrezno tuje pravo lahko tudi neposredno uporabi, ne da bi pridobivalo pojasnilo ali ga prevajalo.
Za pravno nasledstvo v smislu prvega odstavka 208. člena je potrebno ugotoviti, ali je vtoževana terjatev prenesena na tistega, ki predlaga vstop v pravdo in ali je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja.
ZJU člen 16, 16/3.. ZIntPK člen 1, 2-3, 3, 37, 38.. ZOFVI člen 49.. OZ člen 86, 86/1, 90, 90/2.. ZPP člen 181, 181/2, 213, 274. ZDR-1 člen 13, 14, 15.. ZGD-1 člen 38a.
Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje toženca v dvojni funkciji je v nasprotju z moralnimi načeli, izpodbijana pogodba pa je posledično nična (1. odstavek 86. člena OZ). Z opisanim načinom sklenitve pogodbe o zaposlitvi je zaobšel temeljno značilnost delovnega razmerja, ki je v podrejenosti delavca delodajalcu in obstaja že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev zahtevka za leti 2018 in 2019. Raziskovanje delovnega časa v navedeni smeri, kar pa ni relevantno dejansko vprašanje, je imelo za posledico napačno zavrnitev zahtevka za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Zahtevek tožnika je namreč tudi v tem delu utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.