Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050404
ZJN-3 člen 95, 95/1, 95/1-2. OZ člen 56, 56/1.
mesečni pavšal - dodatna dela - razpisna dokumentacija - sprememba pogodbe - pisna oblika - domneva o popolnosti listine - sklenitev aneksa - pogodba o izvedbi javnega naročila
V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.
ocena delovne uspešnosti - obrazložitev ocene - seznanitev z oceno
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala utemeljitev ocene obsegati bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik sploh lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obrazložitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, resda skopa, vendar kljub temu vsebuje razloge, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži še v sodnem postopku, kar je tožena stranka tudi storila.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje tako, da bi se v predmetnem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že zato, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Glede na to navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila.
Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev določb kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč
Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00049372
ZIZ člen 24, 24/4. ZPP člen 226, 226/2. ZMZPP člen 12, 12/1, 12/2. ZGD-1 člen 580, 580/6.
nadaljevanje izvršbe z novim dolžnikom - tuja pravna oseba kot dolžnik - pripojitev družbe - prehod obveznosti na novega dolžnika - hrvaško pravo - obvestilo o tujem pravu - prevod v slovenski jezik - načelo iura novit curia
S tem, ko je sodišče prve stopnje z navedbo zakonske podlage pojasnilo, da s pripojitvijo pripojena družba preneha, vse premoženje pripojene družbe, skupaj z obveznostmi pa preidejo na prevzemno družbo (prvi in drugi stavek tretjega odstavka 522. člena ZTD), se je hkrati opredelilo tudi do pravnega nasledstva konkretne terjatve upnika oziroma, kot pravilno izpostavi dolžnik, obveznosti.
Tudi glede tujega prava velja načelo iura novit curia, kar pomeni, da tudi tuje pravo sodišče pozna. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je v domeni sodišča. To, da lahko zahteva obvestilo o tujem pravu, kot je storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, je le dodatna možnost, ki jo le-to ima, in ne tudi obveznost. Ustrezno tuje pravo lahko tudi neposredno uporabi, ne da bi pridobivalo pojasnilo ali ga prevajalo.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenih razlogov ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).