obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
Ker je bilo dokazano, da je tožnik ves čas dejansko opravljal vsebinsko enako delo kot sodelavci višji policisti, katerih delo je bilo ovrednoteno z višjim plačnim razredom, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je od 1. 7. 2018 dalje upravičen do razlike v plači zaradi opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu.
Pravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da se je ravno zaradi takšnega namena zbiranja podatkov (video posnetkov) izkazal pomen posega v obdolženčevo pravico do varstva njegovih osebnih podatkov in njegove zasebnosti za manjšega v konkurenci s posegom in pomenom le-tega v pravico oškodovanke, ki je v lokalu in pred njim, imela nameščene kamere zaradi varstva njenih pravic, gostov in njenega premoženja. Zato je pravilna ocena, da tako pridobljeni dokazi niso nezakoniti in ne narekujejo procesne sankcije na način izločitve le-teh iz spisa.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
plačilo odškodnine - trpinčenje na delovnem mestu - višina odškodnine - primerna denarna odškodnina
Utemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj ni sorazmerna utrpeli škodi. Pri odmeri odškodnine se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na zadevo VIII Ips 44/2020, v kateri je bila intenziteta posameznih dogodkov trpinčenja povsem drugačna in bistveno hujša ter je povsem neprimerljiva z okoliščinami tega primera. V obravnavanem primeru je sodišče premajhno težo dalo dejstvu, da je bila razrešitev tožnice le eden od dejavnikov njenega psihičnega stanja. Iz izpovedi izvedene priče izhaja, da je medijska izpostavljenost predstavljala največje breme duševnega trpljenja tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ob razrešitvi z mesta predstojnice (ali sicer) medijsko ni bila izpostavljena s strani tožene stranke. Navedeno pomeni, da tožničino sedanje stanje ni v celoti posledica razrešitve, pač pa je k njem v pretežni meri prispevala naknadna, zunanja okoliščina. Izvedena priča je prilagoditveno motnjo, ki je kasneje prešla v posttravmatsko stresno motnjo, neposredno povezala s stresnimi dogodki, ki so se vrstili eden za drugim. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razen štirih dogodkov številna druga očitana ravnanja, s katerimi je tožnica utemeljevala zahtevek, niso dokazana oziroma jih sodišče ni štelo za trpinčenje na delovnem mestu. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera ter ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju nevšečnosti in posledic, primerna denarna odškodnina znaša 5.000,00 EUR.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev vloge - vsebinsko pomanjkljiva vloga - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do sodnega varstva - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Le če predlog ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav iz prvega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolni vlogi in stranko pozove na dopolnitev.
V primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine glede nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti, pa ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, ki lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti predloga.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
Za pravno nasledstvo v smislu prvega odstavka 208. člena je potrebno ugotoviti, ali je vtoževana terjatev prenesena na tistega, ki predlaga vstop v pravdo in ali je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oziroma smiselno drugega postopka prenehanja.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - namestitev upravičenca v socialnovarstvenem zavodu - psihoaktivna zdravila in druge psihoaktivne snovi - paranoidna shizofrenija - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda
Sodišče nima možnosti, da zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov zavrne utemeljen predlog za namestitev.
pripombe na cenitveno poročilo - ugotovitev vrednosti nepremičnine - izvršba na nepremičnino - nelegalna gradnja
Nelegalna gradnja oziroma dejstvo, da gre za objekt brez gradbenega dovoljenja, lahko ima vpliv na tržno vrednost v primeru prodaje takšne nepremičnine. Sodni cenilec gradbene stroke glede na pripombe dolžnikov in poziv sodišča, da se določneje opredeli do pripomb dolžnikov, da ni upoštevano dejstvo, da ocenjevani objekt gradbenega dovoljenja nima, ni podal konkretnega odgovora.
Sodišče prve stopnje je predlog (zahtevo) tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov zavrnilo kot neutemeljen ob zaključku, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je v postopku nastale pravdne stroške s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Krivdno ravnanje tožene stranke kot podlago za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke po prvem odstavku 156. člena ZPP mora utemeljiti in dokazno podpreti tožeča stranka, čemur pa tožeča stranka v predlogu oziroma zahtevi za povrnitev stroškov ni zadostila, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00050404
ZJN-3 člen 95, 95/1, 95/1-2. OZ člen 56, 56/1.
mesečni pavšal - dodatna dela - razpisna dokumentacija - sprememba pogodbe - pisna oblika - domneva o popolnosti listine - sklenitev aneksa - pogodba o izvedbi javnega naročila
V okviru plačila po mesečnem pavšalu je bila tožeča stranka dolžna izvesti vsa dela, ki so predmet pogodbe in so bila navedena v tehničnih zahtevah razpisne dokumentacije. Omejitev 30 ur v okviru mesečnega pavšala ne izhaja niti iz pogodbe niti iz razpisne dokumentacije. Tožeča stranka ni znala konkretno pojasniti katera dela, ki jih je opravila niso bila zajeta v pogodbi pa jih je tožena stranka naročila. Za spremembo pogodbe bi morali stranki skleniti pisni aneks, saj sta s pogodbo določili pisno obliko kot pogoj veljavnosti sprememb pogodbe.
Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.