Tožena stranka je tožnici očitala pet kršitev, in sicer neprimerno obnašanje do strank; da je bila med delovnim časom, v obdobju od decembra 2019 naprej, tudi po več ur na dan, v bližnjem lokalu namesto na delovnem mestu; da si je dne 9. 5. 2020 in 16. 5. 2020 v evidenco delovnega časa vpisala opravičeno odsotnost za vsak dan 7 ur, čeprav ni imela zato pravne podlage; da je nepravilno evidentirala delovni čas; da se ni udeležila sestanka poslovodij v E. dne 20. 5. 2020; da ni sporočila tri dni prej, da bo koristila dopust. S tem je tožnica kršila 33. in 37. člen ZDR-1 ter 10. in 12. člen pogodbe o zaposlitvi.
odškodninska odgovornost delodajalca - deljena odgovornost - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS)
Če je podana soodgovornost delavca, je regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec. Zato je treba vse ugovore v zvezi z deljeno odškodninsko odgovornostjo zaradi delovanja več vzrokov na nastanek škode presojati v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti (171. člen OZ).
pripombe na cenitveno poročilo - ugotovitev vrednosti nepremičnine - izvršba na nepremičnino - nelegalna gradnja
Nelegalna gradnja oziroma dejstvo, da gre za objekt brez gradbenega dovoljenja, lahko ima vpliv na tržno vrednost v primeru prodaje takšne nepremičnine. Sodni cenilec gradbene stroke glede na pripombe dolžnikov in poziv sodišča, da se določneje opredeli do pripomb dolžnikov, da ni upoštevano dejstvo, da ocenjevani objekt gradbenega dovoljenja nima, ni podal konkretnega odgovora.
Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila.
Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je predlog (zahtevo) tožeče stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov zavrnilo kot neutemeljen ob zaključku, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je v postopku nastale pravdne stroške s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka. Krivdno ravnanje tožene stranke kot podlago za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke po prvem odstavku 156. člena ZPP mora utemeljiti in dokazno podpreti tožeča stranka, čemur pa tožeča stranka v predlogu oziroma zahtevi za povrnitev stroškov ni zadostila, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
ZST-1 člen 11, 11/3, 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 212.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - poziv na dopolnitev vloge - vsebinsko pomanjkljiva vloga - trditveno in dokazno breme predlagatelja taksne oprostitve - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pravica do sodnega varstva - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe
Le če predlog ne vsebuje vseh predpisanih podatkov in izjav iz prvega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolni vlogi in stranko pozove na dopolnitev.
V primeru, ko stranka pomanjkljivo navede okoliščine glede nezmožnosti plačila sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti, pa ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, pač pa za vsebinsko pomanjkljivost, ki lahko vpliva le na odločitev o utemeljenosti predloga.
trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - dobava blaga - obračun vrednosti dobav blaga v več računih - znatno odstopanje
Sodišče prve stopnje je skladno z določilom 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je plin uhajal pred plinomerom tožene stranke, kar ni vplivalo na obračunano porabo plina.
Sodišče prve stopnje je kot bistveno pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo premalo plačanih potnih stroškov in obračun ter plačilo nadur za čas poti pravilno izpostavilo, da je bil tožnik v spornem obdobju kot (višji) policist začasno napoten z odločbama toženke na podlagi 67. člena ZODPol. Ta zakon na poseben način ureja določena vprašanja delovnega prava za uslužbence policije (policiste), kar je odraz specifičnosti delovnega področja (sodba VIII Ips 27/2020). V tem okviru ureja institut začasne napotitve, pri čemer v četrtem odstavku 67. člena ZODPol ureja višino stroškov prevoza na delo in z dela. Stroške v tej višini je toženka tožniku plačala, kar je pravilno. Prav tako pravilno ni štela časa vožnje v delovni čas, za kar ni nobene podlage, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zavrnilo tožnikovo prizadevanje, da bi se štelo, da je bil napoten na službeno pot. V spornem obdobju ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil začasno napoten na podlagi 67. člena ZODPol.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.. ZVNDN-UPB1 člen 8, 8-2.
vojska - kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč - epidemija
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so vsi člani predlagatelja do solidarnostne pomoči upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (množičnega pojava nalezljive bolezni). Po pravilnem stališču pritožbe gre upoštevaje namen, ki izhaja že iz same narave pravice in je izrecno opredeljen v Razlagi KPNG, solidarnostna pomoč zgolj in samo tistim delavcem, ki pomoč potrebujejo, oziroma ki imajo zaradi nastanka elementarne nesreče določene težave, ki bi jih s prejemom pomoči lažje premostili.
Ker predlagatelj v pozivu nasprotni udeleženki ni podal nobenih navedb o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni SARS-CoV-2 (COVID‑19) in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja, nasprotna udeleženka ni kršila 4. točke 40. člena KPND, ko je takšen splošen poziv za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila, tudi sicer pa bi ugotavljanje tovrstnih povezav presegalo okvir kolektivnega delovnega spora. To ne pomeni, da do izplačila solidarnostne pomoči ni upravičen noben delavec – član predlagatelja, temveč da se upravičenost do te pomoči lahko ugotavlja le za vsakega delavca posebej v okviru individualnih delovnih sporov.
ZEPDSV člen 16, 18.. ZDR-1 člen 3, 144, 144/3, 202.
nadurno delo - urna postavka - stroški za prehrano - stroški za prevoz
Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo zahtevku za plačilo razlike v plači za redno in nadurno delo, kot podlago za to odločitev pa je pravilno upoštevalo dogovor med tožnikom in toženo stranko glede urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %), ki ga tožena stranka neuspešno zanika v pritožbi. Tožnik je glede obstoja tega dogovora že v tožbi podal zadostno trditveno podlago, njegova izpoved glede konkretnih okoliščin tega dogovora pa ne predstavlja nedovoljenega informativnega dokaza, za kar se zmotno zavzema pritožba.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
povečan obseg dela - del plače za delovno uspešnost - pričakovani delovni rezultati
Za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela bistveno le, ali je javni uslužbenec presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (prim. sklep VS RS VIII Ips 56/2020 in VIII Ips 11/2020). Pri tem pa ni bistveno, ali je do tega preseganja rezultatov dela prišlo zaradi opravljanja nalog delokroga delovnega mesta, za katerega je imel javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ali zaradi opravljanja nalog drugih delovnih mest, ki jih je javni uslužbenec opravljal po odredbi nadrejenega. V primeru, če je javni uslužbenec dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in pri tem ni šlo za preseganje pričakovanih rezultatov dela, je javni uslužbenec lahko upravičen do plačila po dejanskem delu (prim. sklep VS RS VIII Ips 11/2020).
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Iz navedenega razloga ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - epidemija
Tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja iz 36. člena ZDR-1 v zvezi z obvestilom o tem, da lahko testiranje na COVID-19 opravi šele v soboto 17. 10. 2020. Po sami naravi stvari tožnik, ki je bil do 14. 10. 2020 v bolniškem staležu, naslednjega dne ni mogel opraviti testiranja v A., saj je tega dne tja šele odpotoval in tja prispel šele 16. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je obvestilo o "naročanju" na testiranje pravilno štelo kot obvestilo o tem, kdaj je tožnik napovedal testiranje na kliniki, prav tako pa je kot življenjsko logično in skladno z danimi razmerami v času ukrepov zaradi koronavirusne bolezni pravilno sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je testiranje preložil na 18. 10. 2020 zaradi zgolj 48-urne veljavnosti rezultatov testiranja ob upoštevanju termina in trajanja prevoza na delovišče tožene stranke v Nemčiji. Zatrjevanje tožene stranke, da jo je tožnik z namenom izmikanja delu neresnično obvestil o tem, da se mora obvezno naročiti za testiranje na kliniki v A., nima podlage v izvedenih dokazih, zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni kršil svoje obveznosti obveščanja v zvezi s tem in tako odpoved iz tega razloga ni utemeljena.
Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje tako, da bi se v predmetnem sporu raziskovalo, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa. Zahtevek tožnika je namreč utemeljen že zato, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Glede na to navedbe toženke o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.
DZ člen 156, 157, 161. ZNP-1 člen 6. Konvencija o pravicah invalidov člen 23.
varstvo koristi otroka - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - odvzem mladoletnega otroka
Ob ugotovitvah o neprimernih bivanjskih razmerah, neustrezni oskrbi, negi in hranjenju, o nasilnem fizičnem ravnanju z deklico, o neizkušenosti ter nepoučenosti obeh staršev glede skrbi za deklico, varovanja deklice in njenih potreb, ter o posledicah ravnanja obeh staršev na dekličino telesno in duševno zdravje ter razvoj, se materialnopravni zaključek o verjetnosti ogroženosti deklice zaradi opustitev in storitev nasprotnih udeležencev izkaže za pravilnega.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - motorno vozilo - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - pravica do odškodnine - razlaga zakonske določbe - metode razlage - vožnja po dirkališču (avtodromu) - športna vožnja - organizacija športne prireditve
Ker je šlo za izvedbo športne prireditve, za izvajanje katerih je imel najemodajalec (upravljalec objekta) registrirano ustrezno dejavnost, sama športna prireditev pa je potekala na avtomotodromu kot športnem prizorišču, ki ni del javnega cestnega omrežja, za izvedbo te prireditve po naravi stvari same ni moglo biti aktualno pridobiti še posebno "uradno dovoljenje" pristojnega upravnega organa (kot v primeru, ko gre za izvedbo športne prireditve na javni cesti), saj je šlo za izvedbo športne prireditve v sklopu opravljanja redne registrirane poslovne dejavnosti najemodajalca kot upravljalca športnega dirkališča.
Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker je izključen iz zavarovalnega kritja.
Ob dejanski ugotovitvi, da širina ceste, ki vodi do toženčeve hiše, na nekaterih mestih ne dosega zahtevane širine 3,0 metrov in da izvajanje odvoza smeti iz naslova toženca ni varno v vseh vremenskih pogojih, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 38. člena TPRO povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ceste, ki vodi do toženčeve hiše, ni bila dolžna vključiti v kataster transportnih poti in da je zato povsem primerno in ustrezno uredila odvoz toženčevih odpadkov na način, da je določila komunalni otok, kjer lahko toženec odda svoje odpadke, tožeča stranka pa jih nato po urniku razporeda izvajanja odvoza smeti odpelje. Ker je tožeča stranka pravilno izvajala komunalne storitve, ki so zaračunane z vtoževanimi računi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da vtoževanih računov, ki jih je toženec prejemal, ob njihovi zapadlosti ni plačal, obenem pa sami višini izstavljenih računov ni obrazloženo ugovarjal, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec kot uporabnik storitev obvezne javne gospodarske službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov tožeči stranki kot izvajalcu le-te dolžan plačati vse vtoževane račune.
gradbena pogodba - dodatna dela - pravica do izjave - kršitev pravice do izjave - sestavine pisno izdelane sodbe
Gradbena pogodba in v njej dogovorjena cena za opravljeno delo po tej pogodbi za dodatna dela ne velja, saj le-ta s pisno gradbeno pogodbo niso bila zajeta oziroma dogovorjena, zato bi lahko zanje veljala enaka cena kot za osnovna dela, ki so bila dogovorjena z gradbeno pogodbo, za kar se pritožbeno zavzema tožnik, samo v primeru, če bi bila takšna cena med pogodbenima strankama izrecno dogovorjena.
324. člen ZPP v 1. odstavku določa obvezne sestavine sodbe, med katerimi je tudi obrazložitev, v 4. odstavku pa določa še vsebino obrazložitve, v kateri sodišče navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. ZPP v 324. členu tako predpisuje zgolj obvezne sestavine sodbe, ne določa pa oziroma ne prepoveduje pa, da bi sodba poleg obveznih sestavin vsebovala še kaj drugega, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani sodbi priložilo še prilogo, te zakonske določbe ni kršilo, posledično pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 40, 40-4.
kolektivni delovni spor - kršitev določb kolektivne pogodbe - solidarnostna pomoč
Vsi delavci do solidarnostne pomoči niso upravičeni že na podlagi dejstva, da je prišlo do elementarne nesreče (epidemije koronavirusne bolezni). Upoštevati je treba namen solidarnostne pomoči, ki izhaja iz nje same, izrecno pa je opredeljen v Razlagi Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti. V zadevi Pdp 1647/2001 je sicer sodišče štelo, da je ta razlaga neupoštevna, ker dopolnjuje določbe kolektivne pogodbe, kar pa ne drži. S tem kolektivne pogodbe ne dopolnjuje niti pravice do solidarnostne pomoči ne omejuje, saj namen, kot že navedeno, iz nje izhaja. Upoštevanje namena pokaže, da je pravno nevzdržno stališče predlagatelja, da so vsi delavci že zgolj na podlagi dejstva elementarne nesreče upravičeni do solidarnostne pomoči. Vsi delavci do nje že po naravi stvari ne morejo biti upravičeni. Lahko so upravičeni le tisti, ki pomoč potrebujejo, ki imajo določene težave, da jih laže premostijo. Ugotavljanje teh težav pa presega vsebino kolektivnega delovnega spora.