Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe.
Ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).
V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRŽAVNO TOŽILSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00039999
URS člen 26, 34. ZPP člen 70, 70-6. ZDOdv člen 8. ZDPra člen 16, 16/1. OZ člen 148.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost države - odgovornost države zaradi nezakonitega ravnanja državnega organa - nedopustno ravnanje države - državno tožilstvo - opustitev dolžnega ravnanja - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - vzročna zveza - malomarno ravnanje - kazenski pregon - rok za vložitev predloga za kazenski pregon - zastaranje kazenskega pregona - subsidiarna odgovornost - zakonodajna protipravnost - vrnitev posojila - izločitev sodnika - nepristranskost sodnika - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - odločitev o pravdnih stroških - stroški zastopanja državnega pravobranilstva - neenako obravnavanje - ocena skladnosti zakona z Ustavo RS
Pri presoji predpostavk odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja (opustitve ali aktivnega ravnanja) državnega organa je treba upoštevati posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, funkcionarjev in uslužbencev. Protipravnost pri vodenju tožilskih (in sodnih) postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti je skladno s sodno prakso podana le v primeru kvalificirane stopnje napačnosti. Da bi bila podana odškodninska odgovornost države zaradi napačnega ravnanja državnega tožilstva pri obravnavi kazenske ovadbe, ki jo je podal tožnik, bi moral tožnik dokazati, da je šlo za nerazumen odstop od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, ali za napačno uporabo povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno prakso. Zgolj malomarno ravnanje tožilstva ne zadošča.
Nobenega razumnega razloga ni, da državni tožilec ne bi smel odrediti finančne preiskave na lastno pobudo, če v okviru svojega dela ugotovi, da so izpolnjeni pogoji zanjo iz prvega odstavka 10. člena ZOPNI. Določba drugega odstavka 10. člena, po kateri lahko predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum poda policija, Davčna uprava RS, Carinska uprava RS (sedaj Finančna uprava RS), Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad RS za preprečevanje pranja denarja pove le, kdo so lahko upravičeni predlagatelji finančne preiskave.
Za presojo (ne)sorazmerja med višino oziroma vrednostjo premoženja, ki ga ima preiskovana oseba in višino dohodkov (zmanjšanih za plačane davke in prispevke) torej ni relevantno, kdaj je preiskovana oseba navedeno premoženje pridobila, ampak zgolj dejstvo, da ga v času finančne preiskave ima ali ga je imela in ali je iz dohodkov v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno, plačala ustrezne davke in prispevke. Zato je za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nezakonitosti izvora premoženja prvotožene stranke po tretjem odstavku 27. člena ZOPNI potreben dokaz, da premoženje ni nezakonitega izvora oziroma dokaz, da je za premoženje plačala dejansko vrednost.