Vrhovno sodišče je presojalo, ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe. Presodilo je, da je v tej zadevi odgovor pritrdilen, saj je prodajalec s takšno pogodbeno klavzulo uresničeval pravico do odbitka. Dogovor o izbiri davčnega režima po 45. členu ZDDV-1 je tako sestavni del kavze pogodbe. Ker kupec na izbiro davčnega režima ni pristal, marveč je bil pripravljen plačati tisto, kar mu bo naložila FURS, do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe ni prišlo.
Vsebino predloga za obnovo postopka določata splošno določilo 105. člen ZPP, ki velja za vse vloge, in specialno določilo drugega odstavka 397. člena ZPP. Predlog, ki ne vsebuje v teh določilih navedenih sestavin, je nepopoln. Čeprav gre za izredno pravno sredstvo, ki narekuje strožji pristop k obravnavi njegove vsebine in poučevanju vložnika na njegovo popravo v smislu 108. člena ZPP, pa formalnih predpostavk za njegovo popolnost ni dovoljeno širiti preko predpisanih. To bi pomenilo nedopustno zaostrovanje pogojev za njegovo vložitev.
Okoliščine iz drugega odstavka 395. člena ZPP sicer (vsebinsko) dopolnjujejo dovoljenost obnove iz zakonitega razloga po 10. točki 394. člena ZPP, na podlagi katerega se zahteva obnova, vendar pa izostanek navedb o teh okoliščinah ne pomeni take formalne pomanjkljivosti predloga, ki bi narekoval takojšnje zavrženje predloga za obnovo oziroma bi teh navedb ne bilo mogoče podati še tudi naknadno.
Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
– Ali je treba proizvod "zaščita sedeža – Skirt assy" uvrsti pod tarifno oznako 3926 90 97 KN (drugi proizvodi iz plastičnih mas) in Taric kodo 90 ali pa pod tarifno oznako 9401 90 80 KN in Taric kodo 90, v katero so uvrščeni drugi deli sedežev?
– Ali je treba proizvod "mreža za izdelavo žepov hrbtne strani sedežev – Bend and net" uvrsti pod tarifno oznako 6307 90 10 KN (drugi gotovi kvačkani tekstilni izdelki) in Taric kodo 00 ali pa pod tarifno oznako 9401 90 80 KN in Taric kodo 90, v katero so uvrščeni drugi deli sedežev?
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo ne da bi opravilo glavno obravnavo in tudi brez uporabe materialnega procesnega vodstva, je prišlo do kršitve pravice do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
Iz določbe prvega odstavka 361. člena ZBan-2 jasno izhaja dvoje: (i) da je odločanje na seji dopustno ob nespornem dejanskem stanju in (ii) da je lahko sporno le tisto dejansko stanje, ki je pravno relevantno. Sporna so lahko le tista dejstva, ki so glede na (materialno)pravno normo pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Navajanje dejstev, ki glede na materialnopravno diagnozo spora za odločitev o tožbi v upravnem sporu sploh niso pomembna, ne pripelje do spornosti dejanskega stanja med strankama, kar bi izključevalo dopustnost odločanja na seji. Glavna obravnava torej ni potrebna, če gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev.
V konkretni zadevi dejstva niso bila sporna (ali revidentki v reviziji ne uspe prikazati, da bi bila sporna), pač pa je šlo v prvostopenjskem postopku za razreševanje materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj. Zato se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med tožnico in toženko ni bilo sporno, kar utemeljuje odločanje na seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2. Glavna obravnava tako ni bila potrebna in je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. Koncentracija postopka na pravna ali zelo tehnična vprašanja pa predstavlja dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).