CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00041305
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. SPZ člen 271, 271/2. ZVEtL-1 člen 3, 43, 43/1, 43/1-3, 45.
dopuščena revizija - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - nelegalna gradnja na tujem zemljišču - črna gradnja - zemljišče v družbeni lastnini - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - začasni objekt - zakonita stavbna pravica - nadomestilo za stavbno pravico - pretekla raba
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nelegalno zgrajen objekt ("črna gradnja”) mogoče obravnavati kot samostojen predmet stvarnih pravic in posledično na njegov obstoj vezati nastanek nove stvarne pravice (stavbne pravice) na podlagi določbe 271. člena SPZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VS00041875
URS člen 19, 121. ZDZdr člen 2, 2-16, 2-17, 73, 74, 75, 75/1. ZSV člen 86, 90, 92, 92/1, 92/2, 96, 100, 100/3, 100/4. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 4, 5, 5/1, 16, 16/1, 16/3. ZPP člen 1, 2. ZUP člen 1, 2. DZ člen 262. ZUPJS člen 35, 35/1. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2002) člen 29, 29/2. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5, 63.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - socialnovarstvene storitve - plačilo stroškov institucionalnega varstva - pristojnost - upravnopravno razmerje - upravna pristojnost - zavrženje tožbe - izvrševanje javnih pooblastil - pooblastilo za izdajo upravne odločbe - civilnopravno razmerje - pristojnost sodišča splošne pristojnosti - dopuščena revizija
V primerih prisilne namestitve varovancev po ZDZdr socialnovarstveni zavod o dolžnosti plačila izvršenih storitev ni upravičen oblastno odločati z upravno odločbo. Socialnovarstvenemu zavodu pa ni mogoče odreči možnosti, da povračilo stroškov uveljavlja s tožbo pred sodiščem redne pristojnosti.
ZDZdr člen 50, 50/4, 82, 82/2. ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2, 367č.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - nepravdni postopek - postopek za sprejem na zdravljenje oziroma obravnavo brez privolitve - pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
V nepravdnem postopku za sprejem na zdravljenje v nadzorovano obravnavo brez privolitve ni mogoče uporabiti pravil o omejitvi predlagateljeve postulacijske sposobnosti iz 86., 91. in 367.č člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Smiselna uporaba določb ZPP bi lahko v tovrstnih postopkih pomenila pretiran poseg v pacientovo pravico do svobodnega odločanja o zdravljenju (tretji odstavek 51. člena Ustave RS)
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, zaradi česar je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).
dopuščena revizija - neupravičena pridobitev - uporabnina - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - originarna pridobitev - pravnoposlovna pridobitev - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost pogodbe - causa (kavza) - dobra vera - neposredna posest - raziskovalna dolžnost
Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec neposredni nelastniški posestnik sporne parcele, medtem ko je stranska intervenientka njena posredna posestnica. Zaradi neuporabe pravila iz prvega odstavka 97. člena SPZ sodišče druge stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Ker je presodilo, da toženec sporno parcelo uporablja brez pravne podlage, bi se moralo najprej opredeliti do vprašanja dobrovernosti stranske intervenientke glede lastništva sporne nepremičnine. Šele v primeru, če bi ugotovilo, da stranska interveneintka ni bila dobroverna posredna posestnica, bi moralo opraviti še nadaljnjo presojo glede vprašanja, ali bi morala biti tožencu kot neposrednemu posestniku ta okoliščina znana.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranost sodnika - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - izločitev sodnika - nekdanji uslužbenec pristojnega sodišča kot pooblaščenec stranke v postopku - pravosodni svetovalec - zavrnitev predloga
Tožnica in predložitveno sodišče svojega nezadovoljstva z odločitvijo predsednice sodišča (zavrnitev predlogov za izločitev) ne moreta preseči z vložitvijo predloga za delegacijo, čeprav bi bil njun pomislek na mestu, temveč je temu namenjeno drugo pravno sredstvo – pritožba proti sklepu predsednice, kar jasno izhaja iz pravnega pouka obeh sklepov.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepravdni postopek - postopek za varstvo koristi otroka - zvišanje preživnine - pravica izbire - prebivališče - videz nepristranskosti sodišča - zavrnitev predloga
Predlagatelj ima v postopku varstva koristi otrok pravico izbire med več krajevno pristojnimi sodišči. Pravico izbire sta predlagateljici izkoristili tako, da sta predlog vložili pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer ima nasprotni udeleženec stalno prebivališče. Res je, da imajo predlagateljici stalno prebivališče in nasprotni udeleženec začasno prebivališče vsi na Bledu, kar pomeni, da je za odločanje krajevno pristojno tudi Okrožno sodišče v Kranju. Vendar pa to v obravnavanem primeru ni razlog za prenos pristojnosti v Kranj. Predlagateljici sta izbrali svojo pravico, čas potovanja med Bledom in Kranjem ter Bledom in Ljubljano ni bistveno daljši, odvetnica predlagateljic je iz Ljubljane (le dela za pisarno v Celju). Dodaten razlog za odločitev je tudi dejstvo, da je kot sodnica na Okrožnem sodišču v Kranju zaposlena mati partnerke nasprotnega udeleženca, kar bi lahko povzročilo dvom v nepristranskost odločanja.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - pomembno pravno vprašanje - dopuščena revizija - trditveno in dokazno breme - zahtevek za plačilo uporabnine - prosti preudarek - zbiranje procesnega gradiva
Prosti preudarek je mogoče uporabiti za ugotavljanje višine zneska oziroma količine stvari, do katerih je tožnik upravičen, ko jih sodišče ne more ugotoviti z dokazovanjem ali bi jih lahko ugotovilo s stroški, nesorazmernimi s pomenom relevantne dejanske ugotovitve. Možnost uporabe prostega preudarka pa strank ne razbremenjuje dolžnosti navedbe vseh dejstev in predlaganja dokazov, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP); ni torej nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.
OZ člen 393. ZPP člen 191, 191/1-2. ZZZDR člen 123.
uporaba tuje nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - uporabnina - deljiva obveznost - solidarna obveznost - starši in otroci - mladoletni otroci - dolžnost preživljanja otrok - višina uporabnine - dopuščena revizija
Zaradi toženkine dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok po 123. členu ZZZDR je uporabnina, ki jo je dolžna plačati, večja za delež, ki odpade na drugega in četrtega toženca.
odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - upravičeni vlagatelj zahteve - okoriščenec - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - nejasnost razlogov sodbe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Sodišče je v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe najprej navedlo, da šteje vse trditve obsojenčeve obrambe, ki izhajajo iz izgubljene listinske dokumentacije, obsojencu v korist. V nadaljevanju razlogov sodbe pa je napravilo sklep, da sta bili menici med drugim ponarejeni tudi zato, ker se na njiju navedena vrednost ne ujema z višino terjatve, ki jo je imela obsojenčeva družba do oškodovanca (čeprav je obsojenčeva obramba ravno na podlagi izgubljene listinske dokumentacije želela dokazati, da je obsojenčeva družba imela terjatev do oškodovanca točno v višini zneska, ki je bil naveden na menicah), in da so bili oškodovančevi podpisi in žigi v izgubljeni dokumentaciji enaki podpisom in žigom na menicah. Na slednje je sklepalo, ker je obsojenec tudi na zaseženi in izgubljeni listinski dokumentaciji imel možnost ponarediti oškodovančeve podpise in žige. Takšni razlogi sodbe so nejasni, predvsem pa v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - skupna izvršitev kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - kršitev materialnega prava
Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Obravnavani primer se razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali.
Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno.
podaljšanje pripora ob izreku sodbe - podaljšanje pripora, o katerem odloča višje sodišče - nedovoljenost pritožbe - pritožba zoper odločitev pritožbenega sodišča
Z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za podaljšanje pripora, da pripor zoper obtoženca odredi, je bilo pravnomočno odločeno o priporu po izreku sodbe. In to ne glede na napačen zapis, da se pripor zoper obtoženca odredi. Za odreditev pripora namreč ni bila podana zakonska podlaga, saj pripor zoper obtoženca s sklepom prvostopenjskega sodišča še ni bil pravnomočno odpravljen.
Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec (oziroma kršitelj) ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma, ko gre za kršitelja pa s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemata pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo.
Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je v obravnavani zadevi umanjkala. Te ne more nadomestiti niti navedba sodišča, da je policija ravnala skladno s pooblastili iz 40. in 52. člena ZNPPol. Zakonitost izvajanja teh pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil zoper J. K. v trenutku poziva na izročitev predmetov sum že osredotočen.
ZUSDDD člen 1č, 1č/3, 1č/3-1, 1č/4. ZPP člen 108, 336, 367b, 367b/4, 367b/6, 383.
predlog za dopustitev revizije - dovoljenje za stalno prebivanje - zavrnitev zahteve za izdajo - zapustitev države - pogoj dejanskega življenja v Sloveniji - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nerazumljivost predloga - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Obravnavani predlog je formalno pomanjkljiv, saj na podlagi navedb v njem ni mogoče ugotoviti, kakšno je pravno stališče (razlaga) tožnice o postavljenem pravnem vprašanju oziroma zakaj ga je Upravno sodišče rešilo napačno. Posledično Vrhovno sodišče ne more presoditi, ali je treba dopustiti revizijo z namenom zagotavljanja pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.
Na podlagi tega, ko se enkrat zatrjuje neupoštevnost odhoda v oktobru 1992 zaradi začasnosti, drugič pa nasprotno kot odhod v pomenu zakona, ni mogoče razbrati, v čem naj bi UPRS napačno razložilo določbo prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Predlog je torej nerazumljiv, odprava tovrstne napake pa je v tem postopku izključena tudi ob smiselni uporabi 383. člena v zvezi s 336. in 108. členom ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040314
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZST-1 člen 10, 11, 34.
razlastitev - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - tožba v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.
Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.
Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00040313
Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 1. ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-1.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - svobodna volja - aktivnost stranke v postopku - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - napačna uporaba materialnega prava - skrajšani postopek ali posebni ugotovitveni postopek - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, Republika Slovenija za to neobstoječo tožnikovo terjatev skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti.
V zvezi s pomisleki Upravnega sodišča, ali bi s prenosom deviznih sredstev brez volje in sodelovanja varčevalca lahko prišlo do kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca, pa Vrhovno sodišče še pripominja, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5. URS člen 25, 157.
izdaja plačilnega naloga - nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - tožba zoper dokončen upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami.
Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave).
Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnosti v ZUP ni podlage, saj navedeni zakon ne pozna instituta razveljavitve potrdila (tovrstno odločanje se nanaša na odločbe) in ga ne ureja niti smiselno, npr. z določitvijo dolžnosti organa, da poleg potrdil o pravnomočnosti izdaja še potrdila o nepravnomočnosti odločb. Tudi sicer pritožnica ne trdi, da je zahtevala izdajo potrdil o nepravnomočnosti prekrškovnih odločb.
Ker potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje, mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev. Zato poseg v potrdilo o pravnomočnosti odločbe ni nujni pogoj za varstvo pravic ali obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi pritožnici ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, saj vročitev ni bila (pravilno) opravljena.