V primerih prisilne namestitve varovancev po ZDZdr socialnovarstveni zavod o dolžnosti plačila izvršenih storitev ni upravičen oblastno odločati z upravno odločbo. Socialnovarstvenemu zavodu pa ni mogoče odreči možnosti, da povračilo stroškov uveljavlja s tožbo pred sodiščem redne pristojnosti.
Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da je toženec neposredni nelastniški posestnik sporne parcele, medtem ko je stranska intervenientka njena posredna posestnica. Zaradi neuporabe pravila iz prvega odstavka 97. člena SPZ sodišče druge stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev. Ker je presodilo, da toženec sporno parcelo uporablja brez pravne podlage, bi se moralo najprej opredeliti do vprašanja dobrovernosti stranske intervenientke glede lastništva sporne nepremičnine. Šele v primeru, če bi ugotovilo, da stranska interveneintka ni bila dobroverna posredna posestnica, bi moralo opraviti še nadaljnjo presojo glede vprašanja, ali bi morala biti tožencu kot neposrednemu posestniku ta okoliščina znana.
Prosti preudarek je mogoče uporabiti za ugotavljanje višine zneska oziroma količine stvari, do katerih je tožnik upravičen, ko jih sodišče ne more ugotoviti z dokazovanjem ali bi jih lahko ugotovilo s stroški, nesorazmernimi s pomenom relevantne dejanske ugotovitve. Možnost uporabe prostega preudarka pa strank ne razbremenjuje dolžnosti navedbe vseh dejstev in predlaganja dokazov, na katere opirajo svoje zahtevke ali ugovore (212. člen ZPP); ni torej nadomestek dolžnosti pravdnih strank pri zbiranju procesnega gradiva.
Kršitev prepovedi retroaktivne uporabe zakona je podana tudi, če veljavni predpis mimo pogojev iz drugega odstavka 155. člena Ustave ureja določene posledice na pravno in dejansko stanje, ki se je zaključilo pred začetkom njegove veljavnosti. Ker torej ZCes-1 sploh nima določb, ki bi se nanašale na pred njegovo uveljavitvijo izvršene posege v prostor varovalnega pasu državne ceste, na podlagi obravnavane ureditve za revidentko ni mogla nastati dodatna obveznost (pridobitve soglasja), pomembna za presojo zakonitosti postavljenega objekta za oglaševanje. Inšpektor za ceste bi lahko naložil odstranitev tabel za oglaševanje, če bi ZCes-1 tudi za te, ki so bile (zakonito) postavljene pred njegovo uveljavitvijo, izrecno določil obveznost pridobitve soglasja v za to določenem prehodnem obdobju, po neuspešno pretečenem roku pa bi predvidel inšpekcijsko ukrepanje. A kot pojasnjeno, v zakonu takih določb ni.
Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.