Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Pri vseh vprašanjih, s katerimi je tožnica v upravnem sporu utemeljevala dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne oziroma računovodske stroke, gre za vprašanja pravilne uporabe (materialnega) prava, ki so v domeni razlage upravnega organa in sodišča (iura novit curia), in ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja, ki bi se v upravnem sporu ugotavljala s pomočjo izvedencev. Tako se izkaže, da izvedba glavne obravnave v obravnavani zadevi ni bila potrebna, tudi če bi bila po 448. členu ZZavar-1 dopustna.
Ne obstaja pravna podlaga za zadržani oziroma omejeni sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor odloča o pridobitvi kvalificiranega deleža.
Bistvena značilnost zadržane presoje je, da sodišče ne presoja dejanskega stanja oziroma s tem povezanih tožbenih razlogov, temveč se v celoti zanaša na ugotovitve upravnega organa.
Meje preizkusa odločb toženke so določene v 447. členu ZZavar-1, po katerem sodišče preizkusi odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor, to je ZUS-1. Ker ZZavar-1 ne določa razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati odločba, se glede na drugi odstavek 441. člena ZZavar-1 glede izpodbojnih razlogov uporablja ZUS-1. Upravni akt se sme izpodbijati zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ničnostnih razlogov (prvi odstavek 27. člena ZUS-1). Iz teh zakonskih določil tako izhaja, da pravne podlage za zadržani sodni nadzor v smislu izključitve presoje tožbenih očitkov, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ni.
Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je (praviloma) treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov iz 359. člena ZBan-2. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva, ki se izpeljuje iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. Glavna obravnava ni sicer namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je namenjena tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS).
V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče razmejiti med nespornimi dejstvi oziroma indici in spornimi. Glede tistih spornih dejstev, ki so relevantna za (nadaljnji) pravni zaključek o sodelovanju revidenta pri usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice, bo treba izvesti dokaze, ki jih je predlagal revident v prvem postopku in že prej v postopku pred toženko, ali pa ob morebitni odpravi izpodbijane odločbe naložiti toženki, da jih izvede.