URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VS00036130
ZUS-1 člen 21, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6. ZIKS-1 člen 52, 58, 58/1, 59, 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 51.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - bolezen - zdravniško potrdilo - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ne posega v tožnikove pravice - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - pravica do izjave - nova dejstva in dokazi - nedovoljena tožbena novota - zavrnitev pritožbe - ni pravnega interesa
Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.
GRADBENIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036542
URS člen 22. ZUP člen 42, 43, 43/2. ZGO-1 člen 2, 2-11, 89, 89/1, 95, 95/2, 96, 96/2, 97, 103, 103/1. GZ člen 68, 68/6.
dopuščena revizija - postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - priznanje statusa stranskega udeleženca - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pravni interes za udeležbo v postopku - pravna korist - varstvo lastninske pravice - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ugoditev reviziji - zavrnitev tožbe
Že zaradi formalne omejitve stranske udeležbe iz ZGO-1 ni mogoče uporabiti 43. člena ZUP za določitev stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Tudi sicer bi bilo v nasprotju z logično in sistemsko razlago, da bi ZGO-1 v 96. členu omejeval krog oseb, ki imajo položaj stranke v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, v 95. členu ZGO-1, na katerega se tudi sklicuje Upravno sodišče, pa širil pravni interes za udeležbo oseb v navedenem postopku.
Uporabno dovoljenje po svoji vsebini kot javnopravni akt dovoljuje začetek uporabe objekta z vidika razmerja med investitorjem in državo kot nosilcem oblasti. Taka javnopravna odobritev uporabe objekta ali njegovega posameznega dela pa ne posega v (so)lastninsko pravico lastnikov dela objekta oziroma solastnikov skupnih delov in naprav in upravičenja, ki iz nje izhajajo. Zato tudi upravno odločanje o tem ne posega v njihov pravni položaj.
Izdaja uporabnega dovoljena, ki oblikuje javnopravno razmerje med investitorjem in državo, ima za posledico, da v tako dovoljeno uporabo objekta (oziroma njegovega dela) država ne bo posegla v okviru svojih oblastvenih pristojnosti, npr. prek ukrepa inšpektorja (150. člen in naslednji ZGO-1) ali naložitve kazni za prekršek (npr. 4. točka prvega odstavka 164. člena ZGO-1). Navedeno javnopravno razmerje pa ne posega v lastninsko pravico drugih oseb, saj uporabno dovoljenje nima razlastitvenega oziroma siceršnjega omejevalnega učinka v razmerju do navedenih lastninskih upravičenj. Take posledice ne določa niti ZGO-1 niti drug zakon. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov in naprav (tožniki in druge osebe v enakem položaju) lahko zato varujejo svojo lastninsko pravico na podlagi določb SZ-1, SPZ in OZ pred morebitnimi protipravnimi posegi investitorja ali drugih oseb, ki bi s svojimi dejanji ogrožali njihovo varnost, posegali v lastninsko pravico oziroma jim povzročali protipravno škodo, ne glede na to, ali je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje ali ne. O zasebnopravnih upravičenjih oziroma varstvu civilnih pravic pa ne odločajo upravni organi temveč pristojna sodišča, zato tudi s tega vidika omejitev iz 96. člena ZGO-1 ne posega nedopustno v pravni položaj tožnikov in učinkovito sodno varstvo, ki jim je za to na voljo.
Le posredna možnost, da bi se prek zavrnitve izdaje uporabnega dovoljenja oziroma naložitve odprave ugotovljenih pomanjkljivosti ali drugih napak investitorju (97. člen ZGO-1 itd.) doseglo nadaljnje gradbene posege oziroma odpravo izgrajenih delov objekta, ne utemeljuje osebnega in neposrednega pravnega interesa navedenih (so)lastnikov za sodelovanje v postopku odločanja o tem, ali se dovoli uporaba navedenega objekta ali ne.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00036131
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 50, 50/2, 50/2-2, 51, 51/1, 51/1-1. ZPP člen 374, 374/2, 377.
dovoljenost dopuščene revizije - mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - odprava odločbe - odstop od sodne prakse - samovoljna zapustitev azilnega doma - umik prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za revizijo - zavrženje revizije kot nedovoljene - ni pravnega interesa
V obravnavani procesni situaciji utemeljitev pravnega interesa revidentke ne zadošča. Njena odločba je bila namreč odpravljena s sodbo Upravnega sodišča, zato tudi morebitna ugoditev njeni reviziji ne bi vplivala na njen pravni položaj, saj se vloge prosilcev za mednarodno zaščito, o katerih se v tej zadevi odloča, štejejo za umaknjene. Revidentka, katere interes naj bi bil v tem, da odloča zakonito, na stališče sodišča prve stopnje glede materialnega prava in vodenja postopka tudi ne bo vezana (saj tožniki za izvedbo novega vsebinskega postopka nimajo več pravnega interesa), s tem pa tudi ni več podan njen pravni interes za odločanje o reviziji.
ZGD-1 člen 263, 281, 281/5. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost člana nadzornega sveta - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo - dokazno breme tožnika - informativni dokaz
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali so toženci v konkretnem primeru utemeljeno lahko pričakovali sinergijske učinke,
- ali je sodišče pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu glede tega, ali je bilo v konkretnih okoliščinah utemeljeno pričakovati sinergijske učinke in kolikšni bi ti učinki bili,
- ali je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni postavilo izvedenca, ki bi opravil cenitev vrednosti 10% deleža A., a. s., izhajajoč iz vrednosti 100 % deleža A., kakršno je ugotovil Deloitte in ki jo je tožeča stranka priznala,
- ali so tožeča stranka oziroma njeni predstavniki v organih upravljanja in nadzora A. pretrgali vzročno zvezo.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036808
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - neodplačilo kredita - stečaj kreditojemalca - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - škoda - vzročna zveza - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obrazložitev revizije - pavšalne revizijske navedbe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svoji zavarovanki, ki so ji bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.
ZPP člen 95, 374, 374/1, 374/2. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 245, 245/1, 245/2, 386, 386/1, 386/1-1.
dovoljenost revizije - revizija vložena po odvetniku - postopek osebnega stečaja - upravičenje za zastopanje - poslovna sposobnost stečajnega dolžnika - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - podelitev pooblastila odvetniku - zavrženje revizije
Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni upravitelj vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika. Zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku v zvezi s premoženjem, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik, ta pa je tudi edini, ki sme odvetniku podeliti pooblastilo za vložitev revizije. Ker stečajni dolžnik v postopku osebnega stečaja sam nima procesne sposobnosti za pooblastitev odvetnika za vložitev izrednega pravnega sredstva, je njegova revizija nedovoljena.
Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STATUSNO PRAVO
VS00036807
ZBan-1 člen 61, 66, 167, 167/1, 167/2, 173, 173/1, 173/1-1, 177. ZGD-1 člen 263. Sklep o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic (2011) člen 7, 7/1, 10, 10/5.
odškodninska odgovornost članov uprave bank - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - upravljanje banke - profesionalna skrbnost - dolžnost skrbnega ravnanja - konflikt interesov - kreditna pogodba - kapitalska udeležba članov uprave banke pri kreditojemalcu - kršitev dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora - odgovornost člana uprave - delovno področje - dolžnost odločanja - solidarna odgovornost članov uprave - mnenje strokovne službe - dopuščena revizija
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - postopek v pravdi po razveljavitvi sklepa o izvršbi - odvetnik kot stranka postopka - objektivni kriterij
Upnik oziroma tožnik je odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja v pravno organizacijski obliki zasebnika (evidentirani odvetnik), ne spada v krog oseb, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - odškodninski spor - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odgovornost države zaradi dela sodnikov pristojnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti
Samo dejstvo, da toženec (in K., d. o. o.) v zvezi z drugim postopkom pred celjskim sodiščem, v katerem kot pravdna stranka nastopa K., d. o. o., uveljavlja odškodninsko odgovornost države za ravnanje celjskega okrožnega in višjega sodišča, samo po sebi ne predstavlja razumnega razloga za dvom ali za utemeljeno vzbujanje dvoma o nevtralnosti in neodvisnosti pristojnega sodišča pri strankah tega postopka.
ZPP člen 370, 370/3, 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 3, 5, 11, 190, 190/1, 198. SPZ člen 66, 66/1.
neupravičena pridobitev - solastnina - uporaba solastne nepremičnine - souporaba nepremičnine - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - privolitev v prikrajšanje - plačilo uporabnine - oddaja stanovanja v najem - zahteva za souporabo - ureditev medsebojnih razmerij med solastniki - dopuščena revizija
Ker v konkretnem primeru souporaba stanovanja s strani več oseb, ki so popolni tujci, dejansko ni mogoča, tožnica ni bila dolžna izrecno zahtevati, da se ji omogoči fizična souporaba, ampak je bilo dovolj, da je svoje nestrinjanje z načinom uporabe nedvomno izrazila.
Solastnik ni dolžan pristati na souporabo takrat, ko je to življenjsko gledano nesmiselno, ampak lahko namesto tega predlaga/zahteva, da se stanovanje proti plačilu nadomestila v celoti prepusti njemu ali pa da drugi stanovanje uporablja v celoti, proti plačilu ustreznega nadomestila solastniku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036418
ZPP člen 367a, 367a/1. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5.
dopuščena revizija - odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, zlasti toženkine osebne okoliščine, presoja sodišča druge stopnje, da je poseg v toženkino pravico do spoštovanja doma sorazmeren ukrep za varstvo interesov ostalih stanovalcev večstanovanjske stavbe, pravilna.
Ob zaključku, da je tožnik vnaprej plačal dela, za katera sta se pravdni stranki dogovorili s pogodbo, kasneje pa je prišlo do razveze pogodbe in dela niso bila opravljena, je zahtevek za vrnitev danega tipični kondikcijski zahtevek zaradi odpadle podlage za izpolnitev (condictio od causam finitam), imenovan tudi reparacijski zahtevek. Njegova pravna podlaga je v 190. členu OZ kot splošnem pravilu o neupravičenih pridobitvah, in v 111. členu OZ kot temu specialnejši določbi, ki ureja učinke, ki nastanejo v primeru razveze pogodbe. Ne gre torej za zavestno izpolnitev nedolga brez pridržka pravice zahtevati nazaj ali za katerokoli drugo situacijo iz 191. člena OZ, v kateri se ne more zahtevati vrnitve danega, ampak za plačilo glede na podlago, ki je kasneje odpadla.
Ob ponujeni trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank je z novo kvalifikacijo spora na podlagi 191. člena OZ in spremembo odločitve po uradni dolžnosti na drugi stopnji prišlo do sodbe presenečenja, saj v dani situaciji ne stranki (ne sodišče prve stopnje) take možnost nista mogli predvideti.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodišča - objektivna nepristranskost sodnika - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov
Institut delegacije pristojnosti ni namenjen in tudi ni sredstvo za odpravo nepravilnosti pri delu sodišča niti sankcija za njegovo nepravilno delo. Za odpravo takih nepravilnosti imajo stranke na razpolago redna (in kadar so izpolnjeni pogoji tudi izredna) pravna sredstva. Očitkov na račun dosedanjega ravnanja sodišča v postopkih torej ni mogoče subsumirati pod pravni standard "drugi tehtni razlogi" iz 67. člena ZPP.