Stavba tožnikov je bila zgrajena pred nacionalizaicjo in uvedbo družbenolastninskega sistema. Po nacionalizicji je zemljišče, na katerem je stala stavba in sosednje zemljišče, ki je bilo pred nacionalizacijo v lastni tretje osebe, prešlo v družbeno lastnino. Čeprav tožnika nista izkazala, da bi na sosednjem zemljišču pridobila pravico uporabe z odločbo ali pogodbo, je pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini,treba dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Tožnika imata tako prav, da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona. To pa pomeni, da je Višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da v obravnavanem primeru takoimenovani dinamični princip ugotavljanja pripadajočega zemljišča in posledično obstoja lastninske pravice na njem ne pride v poštev. Zato bo moralo sodišče z ustrezno kombinacijo meril in ob uravnoteženju javnega in zasebnega interesa ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k stavbama Ulica A. 35 in35a, kar bo podlaga za nadaljnjo ugotovitev, na kolikšnem zemljišču sta revidenta lastninsko pravico pridobila.