Vzrok za zdrs je bil izključno v izjemno veliki zdrsljivosti cestišča, ki je bila kljub soncu in ugodnim vremenskim razmeram takšna, kot je sicer značilna za izredne vremenske razmere, ko se na cestišču nahaja moker sneg. Ker takšne zdrsljivosti tožnik ni mogel pričakovati, mu ni mogoče očitati, da bi moral voziti previdneje in hitrost znižati na bistveno nižjo od predpisane.
Prvi toženec ne zanika, da je bil z zneskom, ki je bil s pokojnikovega transakcijskega računa nakazan na račun družbe A. d. o. o., poravnan njegov dolg po leasing pogodbi.
Kar se pokojnikove sfere tiče, je položaj matematično nazoren: zapuščinska masa je za 37.054,46 EUR manj vredna. Tisto, kar se je spremenilo v premoženjski sferi prvega toženca, pa je natančno tisto, kar je prvi toženec želel: njegov dolg do družbe A. d. o. o. je v enakem obsegu ugasnil.
Ob transakciji je bila ekonomska (premoženjska) korist prvega toženca podana in kasneje se ni glede tega nič spremenilo. Odločitev nižjih sodišč, da je podan položaj iz 190. člena OZ, je tako pravilna.
V obravnavani zadevi je bila varovanje dolžna organizirati zasebna družba, kar so narekovale določbe 71. člena ZZasV-1, 12.a člena ZJZ in uredba vlade.
Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je obsojene varnostnike, ki so na podlagi zakonskega pooblastila izvrševali dolžnost varovanja oseb in premoženka, šteti kot uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Tudi sicer tožnica ne uspe prikazati, kateri elementi iz ocene sodniške službe izbrane kandidatke govorijo proti njeni izbiri, kar bi morda lahko utemeljevalo arbitrarnost odločanja tožene stranke.
Sodni svet je stranko z interesom kot kandidatko izbral na podlagi objektiviziranih zakonskih kriterijev in tudi na podlagi kriterijev iz Meril. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložil. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ni treba odgovarjati.
Nadomeščanje članov pritožbenih senatov zaradi njihove kratkotrajne odsotnosti (npr. za posamičen sejni dan zaradi bolniške odsotnosti ali dopusta) je skladno s predpisi in pravico do naravnega sodnika in poštenega sojenja pod pogojem, da so tudi za te primere vnaprej določena in spoštovana pravila za določitev drugega sodnika - člana senata.
Ker so bili v postopku po izločeni nasprotni tožbi prejudicialne narave pravnomočno zavrnjeni vsi tožbeni zahtevki, je sodišče v tem postopku lahko odločilo le o zahtevkih, ki se opirajo na drugačno dejansko podlago, torej je v tem postopku odločalo o drugih (dejanskih in pravnih) vprašanjih. Tudi senat pritožbenega sodišča, ki je odločal v tej zadevi, ni kakorkoli presojal pravilnost ali zakonitost sodbe v zadevi, v kateri je bilo odločeno o prejudicialnem pravnem razmerju. Zato ni mogoče šteti, da je sodnica, ki je izdala sodbo v prejudicialni zadevi, v tej zadevi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar bi po 5. točki 70. člena ZPP narekovalo njeno izločitev iz odločanja v pritožbenem postopku v tej zadevi.
Za utemeljitev kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne zadošča zgolj navedba, da je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi.
Procesna skrbnost stranki nalaga, da navede pravnorelevantna dejstva, ki jih pozna in da preišče in poišče takšno procesno gradivo, ki je v zvezi z dejanskim toriščem spora. Čeprav tožena stranka trdi, da ni mogla sklepati, da na parceli tožeče stranke velja posebni pravni režim, je za asfaltirano pešpot, ki naj bi bila po njenem mnenju javna pot, nedvomno vedela. Če bi to navedla v pravnomočno končanem postopku, bi se to dejstvo lahko že tedaj razčistilo in nenazadnje ugotovila tudi pripadnost parcele naselbinskemu spomeniku. Procesno skrbna stranka bi ob vedenju za asfaltirano pot po parceli tožeče stranke, to nedvomno storila prej, za kar je imela dovolj časa že med skoraj 10 let trajajočim pravdnim postopkom pred sodiščem prve stopnje.
Zgolj gospodarska odvisnost ne zadošča za opredelitev razmerja posestnik - detentor, ampak se mora detentor pri izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo obnašati, kot da je instrument gospodarja (posestnika), ki v pogledu stvari ne more postopati brez gospodarjevih navodil. V obravnavanem primeru tožena stranka trditve o detenciji izvaja iz pogodbe o sodelovanju, torej na podlagi obligacijskega razmerja vzpostavljenega s prirejenim subjektom v okviru svoje gospodarske dejavnosti in - glede na ugotovljene dejanske okoliščine - pretežno v lastnem interesu. Položaj tožene stranke je torej v razmerju do sopogodbenika v tolikšni meri samostojen in tako pogodbeno povezan, da ne dopušča zaključka o detenciji.
Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok.
Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval.
Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen.
Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen.
Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno, da je bilo premoženje, ki je ostalo ob prenehanju, ustvarjeno z enkratnim poslom – prodajo celotnega poslovnega deleža. Zato res ni pomembno, ali je mogoče med trajanjem societete zahtevati izplačilo dobička periodično ali od posameznega posla. Revident vsebino pravila paragrafa 1195 ODZ povzema napačno. Ta namreč ne določa, da je dopuščeno zgolj plačilo periodičnih dobičkov, pač pa dopušča, da se družbeniku izplača višji dobiček od tistega, ki bi mu sicer pripadal, če je dobiček družbe višji zaradi njegovih »odličnih lastnosti in truda.«
Ključna dejanska okoliščina obravnavanega primera je, da je societeta prenehala. Subjekt, zoper katerega bi moral tožnik po toženčevem stališču uveljavljati svoj zahtevek, ne obstaja več. Ob izhodišču, da je pasivno legitimirana le societeta, ki je zgrešeno, bi bile določbe ODZ o delitvi dobička po prenehanju societete odveč. Societeta ne bi bila pasivno legitimirana niti, če še ne bi prenehala. Zgrešenost toženčeve teze izhaja iz pravne narave družbene pogodbe kot pogodbe obligacijskega prava, ki ustvarja pravna razmerja med družbeniki, ne pa med družbeniki in societeto. Slednja v pravna razmerja ni sposobna vstopati, ker nima pravne osebnosti. Kot taka ne more biti nosilka pravic in obveznosti in ne more imeti lastninske pravice na premoženju. Pasivna legitimacija societete, ki sta jo ustanovila tožnik in toženec ni (bila) podana.