CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00039403
OZ člen 198, 352. ZPP člen 105a, 370, 370/3.
sodna taksa - odlog plačila sodnih taks - prisilna izterjava neplačane sodne takse - delna oprostitev - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za revizijo - neupravičena pridobitev - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji - pravica do izvedbe dokaza - preskakovanje pravnih sredstev - zastaranje - zavrnitev revizije
Z izpodbijanjem izpovedb inšpektorjev ter z navedbo, da toženka tožničine nepremičnine izkorišča za brezplačno odlaganje nevarnih odpadkov, revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Konkretni dejanski stan se ne ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 198. člena OZ. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da ni relevantno, da ima toženka za izvajanje sanacije tožničinih zemljišč pravno podlago. Ker tožnica ne izkaže, da je v pritožbenem postopku konkretizirala očitke o kršitvi pravice do izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem, v revizijskem postopku ne more uspeti z navedbo, da dokaznega predloga za postavitev dveh neodvisnih izvedencev tekom postopka ni umaknila. Preskakovanje pravdnih sredstev ni dovoljeno.
neupravičena pridobitev - prodaja nepremičnine - vrnitev danega - nepošteni pridobitelj - nepoštenost - pravni standard - zamudne obresti - dopuščena revizija - začetek teka zamudnih obresti
Nepošteni pridobitelj mora plačati zamudne obresti od trenutka, ko je postal nepošten, kar je lahko že v trenutku, ki bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.
dovoljenost predloga za dopustitev revizije - laičen predlog - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - obvezno zastopanje po odvetniku - opravljen pravniški državni izpit - zavrženje predloga
Po tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP) lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja procesna dejanja stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima ona ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tega toženka ni izkazala, zato je predlog nedovoljen.
Pogodba 2013 je bila med tožnico in prvo toženko veljavno sklenjena s prvim tožničinim naročilom lekarniškega blaga prvi toženki po tožničinem prejemu Pogodbe 2013.
Načeloma je fiduciarna cesija (za razliko od zastavne pravice) neakcesorna oblika zavarovanja. Vendar pa drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ (neakcesornost relativizira, ker) vsebuje pravno domnevo, da je pridobitelj/fiduciar pridobil terjatev pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. S konstrukcijo fiduciarnega prenosa kot pogojnega odstopa terjatve ta pravna domneva ustvarja učinke, ki so zelo podobni akcesornosti. To pomeni, da se s plačilom zavarovane terjatve imetništvo terjatve avtomatično vrne k odstopniku/cedentu. Vendar imata stranki možnost, da se dogovorita drugače (npr. da pride po plačilu zavarovane terjatve do prenosa terjatve nazaj na odstopnika šele s povratnim prenosom) - torej da cesija ni pogojna. V konkretnem primeru je tak dogovor obstajal. Po Sporazumu je namreč obstajala obveznost povratne cesije; ni torej šlo za samodejno povratno cesijo ob plačilu zavarovanega dolga, temveč je bilo v drugem odstavku 5. člena Sporazuma dogovorjeno, da bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve.
Prvo toženkino terjatev, priznano v stečajnem postopku, je mogoče (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z materialnopravnim ugovorom, da je terjatev tožnice ugasnila zaradi pobotanja na podlagi zakona (ZFPPIPP), ker je (še vedno) obstoječa in nepobotana.
Ker je bil v konkretnem primeru tudi izrecno dogovorjen povratni prenos terjatev na cedenta in je fiduciarna cesija praviloma diskretnega značaja (kar pomeni, da zanjo vesta le odstopnik/cedent in prevzemnik/cesionar ter kvečjemu še dolžnik zastavljene terjatve), se v konkretnem primeru odstopljene terjatve zaradi stečaja tožnice niso avtomatično/samodejno vrnile v sfero cedenta, temveč je potrebna povratna cesija odstopljenih terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00039418
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZZZDR člen 51, 51/2, 57, 57/1. OZ člen 39, 39/2.
predlog za dopustitev revizije - skupno premoženje zakoncev - sporazum o delitvi skupnega premoženja - upnikova zahteva za določitev deleža na skupnem premoženju - izigravanje upnikov - nedopustna podlaga - nemoralen pravni posel - ničnost sporazuma - obseg skupnega premoženja - življenjska in ekonomska skupnost - načelo realne subrogacije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - sodnik sodišča iz okrožja pristojnega sodišča kot stranka v postopku - poslovanje v isti sodni stavbi - ugoditev predlogu
Okoliščine, da je druga toženka sodnica okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota pristojnega okrožnega sodišča, obe sodišči imata sedež na istem naslovu, sodniki obeh sodišč pa se med seboj poznajo in se srečujejo, narekujejo prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno okrožno sodišče.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepravdni postopek - videz nepristranskosti sodišča - sodnik sodišča iz okrožja pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - zapuščinski postopek - zakonec sodnika pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Po ustaljeni sodni praksi so drugi tehtni razlogi, ki utemeljujejo prenos pristojnosti, predvsem okoliščine, ki bi lahko omajale videz nepristranskosti sodišča.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zakoniti zastopnik stranke kot uslužbenec pristojnega sodišča - največje sodišče v državi
Okrožno sodišče v Ljubljani je največje prvostopenjsko sodišče v državi in ima posledično tudi največ uslužbencev, zato za delegacijo pristojnosti ne zadošča, da je zakonita zastopnica predlagateljice pri njem zaposlena, temveč bi morala biti izkazana ožja povezanost s sodniki družinskega oddelka.
Res je, da tudi za dokaz z izvedencem zakon ne določa nobene izjeme od čistega razpravnega načela ter da mora stranka tudi za ta dokaz podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo. Vendar velja to le za dokazovanje z izvedencem, ne pa za primere, kakršen je obravnavni. Njegova posebnost je v tem, daj je imel v njem izvedenec le vlogo tehničnega pomočnika sodišča, ki je z izdelavo elaborata evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru omogočil (že prej sprejeto) odločitev o delni utemeljenosti zahtevka. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, da se ne bi gibalo znotraj tožničinega trditvenega gradiva ter da svojih spoznanj o dejstvih ne bi oprlo na dokaze, ki sta jih predlagali stranki.
Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe, saj ni šlo za isti predmet spora.
Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno).
Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge.
Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.