Iz načelnega mnenja Vrhovnega sodišča VS040825 z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba pa veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Zato morebitna naknadna ravnanja pogodbenih strank po že sklenjeni pogodbi na samo odobritev pravnega posla s strani upravne enote, ki ne more in ne sme posegati v samo pogodbeno razmerje in voljo strank, ne morejo imeti vpliva na njeno odločitev o odobritvi pravnega posla, razen če bi pomenila morebitno izigravanje določb oziroma namena določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči. Odgovor na drugi del prvega vprašanja torej je, da parcelacija, izvedena po sprejemu ponudbe, ne vpliva na samo odobritev pravnega posla prometa s kmetijskimi zemljišči po ZKZ.
Za upravno presojo po ZKZ ni in ne more biti bistveno, ali in kako je zemljišče prikazano in označeno v nepremičninskih evidencah, torej ali je odmerjeno v eno ali več zemljiških parcel ter kdaj do tega pride. Po naravi stvari je bistveno le-to, na katero zemljišče se poslovni izjavi ponudnika in sprejemnika ponudbe nanašata v trenutku, ko sta dani. Uporaba enotnih identifikacijskih oznak iz nepremičninskih evidenc ima pri tem funkcijo zgolj njegove enoznačne ter nedvoumne označbe v določenem časovnem trenutku. Zato revidentu v obravnavanem primeru ne more iti v škodo, da je v vlogi za odobritev pravnega posla zemljišče označil s tistimi identifikacijskimi oznakami, ki so veljale v času podaje te vloge, in ne tistimi, ki so veljale v času sklenitve prodajne pogodbe (ponudbe in sprejema).
V določbah ZKZ, v namenu zakonodajalca, s katerim je predpisal upravni nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči, in v civilnopravnem pomenu ter posledicah parcelacije ni najti prav nobenega razloga, da bi lahko na odločitev upravnega organa o odobritvi pravnega posla vplivalo dejstvo, da je bilo kmetijsko zemljišče po sprejetju in poteku ponudbe parcelirano in s tem spremenilo svojo identifikacijsko oznako v nepremičninskih evidencah. Tudi v primeru vmesne parcelacije gre še zmeraj za eno in isto zemljišče, čeprav je po novem odmerjeno na več manjših enot (nepremičnin). S tega vidika pa je tudi smiselno in pravilno, da upravni organ v svoji odločbi zemljišče opiše tako, kot je v trenutku izdaje odločbe evidentirano v nepremičninskih evidencah. Le v tem in toliko pa je lahko parcelacija relevantna za odobritev pravnega posla.
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo ali morebitno pozidanost, ali pa predhodno pridobiti odločbo upravne enote iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ, da odobritev ni potrebna.
Določba četrtega odstavka 109. člena ZDR oziroma četrtega odstavka 108. člena ZDR-1, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, na prvi pogled kaže na to, da bi bila višja odpravnina dopustna le, če bi bila dogovorjena v panožni kolektivni pogodbi, ne pa tudi, če je dogovorjena v podjetniški kolektivni pogodbi ali pa pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je navedeno določbo treba tolmačiti kot opredelitev (minimalne) višine odpravnine v primeru, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 30 let. V takšnem primeru se odpravnina ne viša več za 1/3 osnove za vsako nadaljnje leto dela pri delodajalcu, ampak ostane omejena na desetkratnik osnove, kar ustreza tridesetim tretjinam osnove.
106. člen ZDR-1 ni kogentna določba, ki bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja preprečevala možnost ugodnejšega dogovora s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Predlog se zavrne.
Toženkino ponavljajoče se in v času sojenja še vedno prisotno obnašanje v večstanovanjskem bloku grobo krši medsosedske norme.
V primeru po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-132 odpovedni razlog izvira izključno iz krivdne sfere najemnika in ni odvisen od zunanjih dejavnikov. Revizijska zahteva, da bi moral najemodajalec ob/pred odpovedjo najemniku v takem primeru ponuditi drugo ustrezno namestitev, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje, da gre vertikalno-horizontalno razmerje, presega stopnjo testa sorazmernosti, ki ga narekujeta US in ESČP v svoji dosedanji praksi.
V medsebojnem razmerju strank zavezovalnega posla, ki je podlaga za prenos lastninske pravice, je za dobrovernega lastniškega posestnika treba šteti tudi tisto pogodbeno stranko, ki se je lahko zanesla, da je nasprotna stranka izpolnila svojo obveznost in prenesla lastninsko pravico na način, da je predlagala vknjižbo v zemljiško knjigo. Navedeno pravilo se nanaša na položaj, ko je med strankama zavezovalnega posla dogovorjeno, da bo za prenos lastninske pravice oziroma vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbel odsvojitelj.