izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – neupravičen izostanek z dela
Glede na zaporedje dogodkov in sicer, da so delavci tožene stranke imeli glede na sklenjene pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom 4 ur dnevno presežek opravljenih ur, da je s temi delavci tožena stranka na sestankih iskala rešitev, kako presežne ure izkoristiti (delno plačilo ur in koriščenje prostih dni) ter da je tožena stranka delavcem v podpis ponujala sporazume, ki jih je večina delavcev podpisala, razen tožnika, ki se ni strinjal z obračunom in ovrednotenjem presežnih ur ter glede na to, da je tožnik toženo stranko spornega dne obvestil, da želi koristiti ure in ga je tožena stranka pozvala, da opravi primopredajo del, po tem datumu pa tožnika več ni vodila na urniku opravljanja dela, ni mogoče prepričljivo ugotoviti, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, da je tožnik neopravičeno izostal z dela in s tem huje kršil delovne obveznosti iz 33. člena ZDR-1.
Tožniku zaenkrat ni mogoče očitati naklepnega ravnanja oziroma hude malomarnosti. Da bi lahko tožniku očitali naklep ali hudo malomarnost, bi moral biti seznanjen z običajnim in ustaljenim načinom odobritve letnega dopusta oz. koriščenja prostih ur pri toženi stranki in izpolnitvijo določenih obveznosti pred odhodom na dopust (koriščenje ur), pa bi kljub temu odšel na dopust (oz. bi koristil ure), ne da bi postopal v skladu z navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo predloženih sporazumov. Za odločitev v sporni zadevi namreč ni nepomembno, ali je tožena stranka tožniku in ostalim zaposlenim dala jasna navodila v zvezi s koriščenjem preseženih ur. Kot trdita tožnik in priča C.C., tožena stranka v sporazumih, ki so jih podpisali ostali zaposleni, ni navedla časovnih okvirjev, v katerih lahko delavci koristijo ure in ni navedla, da soglaša, da v tem času delavci ure dejansko koristijo. Navedeno je potrebno razčistiti predvsem zato, ker tožena stranka trdi, da je tožnik neopravičeno izostal z dela, ker sporazuma ni podpisal in zato ni imel soglasja tožene stranke, da koristi presežek ur.
ZPIZVZ člen 2, 4, 15, 15/2. ZPIZVZ-A člen 1. ZUP člen 129, 129/1. ZPIZ-2 člen 11.
starostna pokojnina - vojaški zavarovanec - zavrženje - Sporazum o vprašanjih nasledstva
O tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do starostne pokojnine za sporno obdobje je bilo že pravnomočno odločeno. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da se dejansko stanje glede odločitve, ali tožniku gre pravica do starostne pokojnine za sporno obdobje v vmesnem času, od vloge tožnika z dne 23. 3. 2007 do nove vloge z dne 10. 9. 2012, ni spremenilo. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločbe tožene stranke.
Določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj ne gre za določbe, na katere bi se lahko posameznik pri uveljavljenju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno skliceval. MSVN tako tudi v tem primeru ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi ostale dokazne predloge zavrnilo (torej tudi dokazni predlog po postavitvi sodnega izvedenca), ne da bi pojasnilo razloge za takšen sklep. Tudi v izpodbijani sodbi glede zavrnitve dokaznih predlogov sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, odloča sodišče. Sodišče načeloma mora izvesti predlagane dokaze, saj pomeni nedopustna zavrnitev dokaznega predloga kršitev pravice do izjave v postopku. Presoja, kateri dokaz naj se izvede in kateri ne, je ob tem, da je pridržana sodišču, vendarle omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in interesih (člen 22 Ustave RS). V danem primeru, ob izostanka obrazložitve sodišča, zakaj predlaganega dokaza, s katerim bi se ugotavljalo pravno pomembno dejstvo, ni sprejelo in je dokazni predlog zavrnilo, pomeni citirano kršitev. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011240
ZKP-UPB8 člen 17, 17/1, 329, 329/5.. KZ-1-UPB2 člen 53, 300, 300/1, 300/3.
načelo iskanja materialne resnice - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kazenska sankcija - enotna kazen - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je vezano na načelo ugotavljanja materialne resnice in lahko, če meni, da je to potrebno, pridobiva in izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v določbi petega odstavka 329. člena ZKP, v kateri je določeno, da sme senat odločiti, da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali ki jih je predlagatelj umaknil.
Zagovornica očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ne pove pa v katerem delu. Zato pritožbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti.
Zagovornica sodbe argumentirano ne izpodbija, saj ni navedla na kateri dokaz misli, ko očita, da se sodba opira na dokaz, ki nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, prav tako ni konkretno navedla, kateri razlogi o odločilnih dejstvih so po njenem mnenju navedeni tako, da so sami s seboj v nasprotju, prav tako konkretno ni navedla, katera odločilna dejstva nimajo podlage v vsebini listin in izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Tudi v tem delu zato pritožbe zagovornice ni mogoče preizkusiti in je ta neutemeljena.
Skladno z Uredbo o delovnem času v organih državne uprave so pri toženi stranki delo opravljali v okviru premakljivega delovnega časa, pri tem pa je bil na podlagi 3. odstavka 14. člena te uredbe v posameznem mesecu dovoljen presežek največ 20 ur in primanjkljaj največ 10 ur. S 1. 8. 2014 so pri toženi stranki prešli iz gibljivega delovnega časa na neenakomerno razporejen delovni čas. Kot je izpovedal tožnikov nadrejeni, so tožniku in ostalim delavcem dejansko opravljene nadure plačevali, viške ur, ki so nastali zgolj zaradi predčasnih prihodov na delo in kasnejših odhodov z dela, pa so delavci koristili. Ker v obravnavanem primeru ne gre za ure, ki so nastale zaradi potreb delovnega procesa, tožnik ni upravičen niti do plačila dodatka prav tako pa tudi ne do izrabe teh ur kot nadur (30 % ure za vsako uro).
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 44, 45, 45/1, 45/1-4, 46, 46/1.
zdraviliško zdravljenje - kontraindikacija - duševna motnja - aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju
Kontraindikacija za zdraviliško zdravljenje je po 1. točki 46. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja podana, kadar gre za hude duševne motnje ali motnje osebnosti, zaradi katere zavarovanec ni sposoben aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Sama huda duševna motnja ali motnja osebnosti še ne pomeni kontraindikacije za zdraviliško zdravljenje, temveč mora biti zavarovanec zaradi tovrstne motnje še nezmožen aktivno sodelovati pri zdraviliškem zdravljenju. Kaj pomeni aktivno sodelovanje pri zdraviliškem zdravljenju, je potrebno razlagati glede na konkretno zdravstveno stanje in potrebe zavarovanca. Tožnik bi potreboval več časa, da bi se navadil na novo okolje in terapevte, ter bi bila verjetno potrebna prisotnost očeta. To pa niso razlogi, zaradi katerih bi šlo za nezmožnost aktivnega sodelovanja pri zdraviliškem zdravljenju. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za zdraviliško zdravljenje, je tožbeni zahtevek na priznanje te pravice utemeljen.
sodna taksa za pritožbo – višina sodne takse – odmera sodne takse – ugotovitev vrednosti predmeta postopka – vrednost spornega predmeta – nasprotna tožba – seštevek vrednosti po tožbi in nasprotni tožbi – vrednosti več spornih predmetov
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je treba plačati sodno takso (za pritožbo) posebej za sporni zahtevek po tožbi ter posebej za sporni zahtevek po nasprotni tožbi in da ekonomičnost skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe nima ugodnih učinkov za stranke, kar se tiče plačevanja sodnih taks.
starostna pokojnina - revizija - postulacijska sposobnost
Ker v obravnavani zadevi uveljavljeno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča (revizija) ni vloženo po odvetniku, niti ni zatrjevano niti izkazano, da bi tožnik imel opravljen pravniški državni izpit, je z izpodbijanim sklepom na temelju 91. člena ZPP, zakonito zavrženo.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
odvzem predmetov - pogoji z odvzem - predmeti ne izbirajo iz kaznivega dejanja, za katerega je obsojeni spoznan za krivega
Pritožba ima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odvzeti v izreku izpodbijanega sklepa navedenih predmetov, ker ti ne izvirajo iz kaznivih dejanj, za katere je bil obsojeni s sodbo spoznan za krivega.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
odgovornost v zvezi z upravljanjem poslov splošnega pomena - izvajalec komunalne dejavnosti - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka kot oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti izvajalca komunalne dejavnosti dokazati nastanek škodnega dogodka in škode ter vzročne zveze, izvajalec pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je redno opravljal svoje storitve.
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - ustreznost razlogov o odločilnih dejstvih - dokazna ocena izvedenih dokazov
Z navedbo, da je obdolženec kot direktor gospodarske družbe E. d.o.o. preko zaposlenih v družbi naročil skupno 29 preizkusov zaščit in z lažnimi obljubami o plačilu odgovorne pri oškodovani družbi zapeljal, da so opravili storitve in izdali račune, ki so v nadaljevanju opisa navedeni, je njegovo ravnanje kot storilca kaznivega dejanja jasno opredeljeno in pritožba v izreku sodbe neutemeljeno pogreša dodatno konkretizacijo njegovega ravnanja ter ravnanja zaposlenih pri posredovanju naročil oškodovani družbi E. & Co. d.o.o. ter kakšno drugačno ali dodatno razlago kot jo je o načinu izvršitve kaznivega dejanja podalo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.