DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0017145
ZDR člen 6a, 6a/4, 45. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
plačilo odškodnine - mobing - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo že sicer ni podana, ter da tožnik vtožuje odškodnino le iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic. Poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi mobbinga kot tudi s tem povezane duševne bolečine je dopustno dokazovati z izvedencem medicinske stroke. Zato stališče sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v takšnem primeru, kot je obravnavani, ne pride v poštev, ni pravilno. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni presodilo vsebine očitanih protipravnih ravnanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvedensko mnenje - izvedenina - kilometrina - potni stroški - stroški prihoda na sodišče
Ker je prišlo do zaslišanja sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja utemeljenosti pripomb tožene stranke na pisno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožena stranka nositi tudi stroške prihoda sodnega izvedenca na sodišče.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da se sodnemu izvedencu povrnejo potni stroški za prihod na narok ob upoštevanju kilometrine. Po četrtem odstavku 41. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih se izvedencu prizna kilometrina (za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča) le v primerih, če prevoz z javnim prevoznim sredstvom ni na razpolago, če bi bila uporaba javnega prevoznega sredstva glede na okoliščine neprimerna, oziroma če višina stroškov ni višja od uporabe javnega prevoznega sredstva. Niti iz vloženega stroškovnika sodnega izvedenca niti iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bili za priznanje kilometrine izvedenca izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 41. člena Pravilnika, zato je pritožbeno sodišče sodnemu izvedencu priznalo potne stroške v skladu s prvim in tretjim odstavkom 41. člena Pravilnika.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku. Tretja točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP k prijavi uveljavljanih pravdnih stroškov, ki upniku še niso prisojeni s sodno odločbo, zavezuje le tiste upnike, ki v postopku zaradi insolventnosti uveljavljajo poleg glavnice terjatve tudi stroške, ki so jim nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku, (zaključenem) pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V primeru, kot je obravnavani (tj. ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom), pa uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Ker za te stroške tudi ne veljajo določbe o prijavi in preizkusu terjatev, priznanje take terjatve s strani stečajnega upravitelja nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Dejstvo, da je tožnica v obravnavani zadevi terjatev na povračilo pravdnih stroškov prijavila v stečajnem
postopku, narave terjatve ne spreminja, ne glede na to kakšno je bilo ravnanje stečajnega upravitelja v zvezi z njo. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.
pravne napake - nedovoljena gradnja - stvar izven pravnega prometa - ničnost - ex offo - trditveno breme
Ni dvoma, da mora sodišče vsa dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, presojati z vidika vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne v konkretnem primeru. Vendar pa meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka z navedbo dejanske podlage opredeli tožnik; sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Pravilo, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, tega v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih pravotvornih dejstev o nemoralnosti ravnanja tožene stranke, ki bi od sodišča prve stopnje terjala presojo, ali ravnanje tožene stranke pomeni kršitev določenega moralnega načela.
Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
Pritožbeno sodišče pa navaja, da za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1, ni potreben predlog oškodovanca, ampak se pregon začne po uradni dolžnosti. Zato okoliščina, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, ne more imeti nobenega pravnega učinka in so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik očitno meri na kršitev člena 371/I-5 ZKP, neutemeljene.
- Podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo v dopisu zakonite zastopnice oškodovane družbe D. d.o.o., iz katerega izhaja, da zoper obdolženega uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna, niti, ko trdi, da je terjatev zastarala zato, ker družba D. d.o.o. ni predlagala izvršbe oziroma vložila tožbe zoper družbo B. d.o.o., in ker terjatve ni prijavila v stečajno maso. Po izvedenem dokaznem postopku, in ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tudi na škodo družbe D. d.o.o., je imelo podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka (člen 105/II ZKP) in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni. Ker je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku podlaga za določitev posebnega pogoja iz člena 57/III KZ-1, pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja, ni utemeljena.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3, 164, 200, 200/3. ZPP člen 274, 274/1, 285.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – bolniški stalež – sodno varstvo – rok za podajo odpovedi – procesne predpostavke – prekluzivni rok
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da se materialni prekluzivni roki upoštevajo po uradni dolžnosti. ZPP v prvem odstavku 274. člena določa, da predsednik senata po uradni dolžnosti poleg pravočasnosti tožbe preizkuša še obstoj sodne pristojnosti, litispendence, res judikata in tožnikov pravni interes za vložitev tožbe. Gre za preizkus obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe, na katere sodišče pazi ves čas postopka. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo preveriti, kdaj je začel teči 30-dnevni rok (od vročitve odpovedi stranki) na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih predložili stranki.
ZPP člen 277, 318, 318/1. ZDR člen 42, 126, 126/1, 130, 131, 134, 162.
zamudna sodba - obveznost plačila - plačilo plače - regres za letni dopust - stroški za prehrano - stroški za prevoz na delo in z dela
Tožena stranka (delodajalec) tožniku v spornem obdobju ni izplačala plače, stroškov prehrane, stroškov prevoza na delo iz z dela in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2013 , zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
trditveno in dokazno breme - prekluzija - pomanjkljiva dokazna ocena
V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu
SPZ člen 49, 49/1. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2. ZZLPPO člen 6, 6/1.
izločitvena pravica - priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - lastninjenje - uvrstitev nepremičnin v otvoritveno bilanco stanja
Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini.
starostna pokojnina - revizija - postulacijska sposobnost
Ker v obravnavani zadevi uveljavljeno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo pritožbenega sodišča (revizija) ni vloženo po odvetniku, niti ni zatrjevano niti izkazano, da bi tožnik imel opravljen pravniški državni izpit, je z izpodbijanim sklepom na temelju 91. člena ZPP, zakonito zavrženo.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
zamudna sodba - predložitev listin v slovenskem jeziku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
V skladu z 226. členom ZPP mora stranka predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Listini, sestavljeni v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod. V obravnavanem primeru družbena pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka, nima narave zgolj dokazne listine, pač pa vsebina le te pomeni tudi materialno pravo, ki predstavlja pravno podlago za presojo spornega razmerja. Ker sodišče druge stopnje ne more preizkusiti prvostopne sodbe glede skladnosti ugotovitev o vsebini tujih, neprevedenih listin, s samo listino in posledično glede na pritožbeno zatrjevano zmotnost materialnopravne presoje določb družbene pogodbe tudi ne pravilnosti izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije člen 6, 6/1, 6/2, 6/3, 6/4, 64, 64/1, 64/2, 64/3. ZKolP člen 6, 6/3.
kolektivni delovni spor - izplačilo delovne uspešnosti
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru obveznosti predlagatelja v smislu 6. člena ZKolP ni mogoče tolmačiti tako strogo in ozko v smislu, da mora nasprotnemu udeležencu posredovati že izdelan specificiran predlog dogovora o določitvi kriterijev in meril za ugotavljanje in nagrajevanje delovne uspešnosti delavcev, iz katerega bo torej točno razvidno, kako se naj vrednoti delovna uspešnost in da bi le tako specificiran predlog zavezoval nasprotnega udeleženca. Ker KPDb v 64. členu delodajalcu nalaga dolžnost, da v 6 mesecih od podpisa KPDb s sindikatom podpiše dogovor o določitvi kriterijev in meril za ugotavljanje in nagrajevanje delovne uspešnosti delavcev, je tudi zmotno stališče nasprotnega udeleženca, da je za nepodpis dogovora odgovoren predlagatelj, saj KPDb večjo težo za sklenitev dogovora nalaga delodajalcu. Nasprotni udeleženec zato ne more svoje obveznosti za sklenitev dogovora prevaliti na predlagatelja, zaradi domnevno nezadostno opredeljenega predloga. Z vidika odločitve o kršenju 64. člena KPDb torej zadošča že, da si je predlagatelj v letu 2014 prizadeval za podpis dogovora o določitvi zgoraj omenjenih kriterijev in meril. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec kršil 64. člen KPDb, saj ni izvrševal kolektivne pogodbe.
Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ). Za dokazni standard verjetnosti terjatve po določbah ZIZ zadostuje, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejše in številčnejše od tistih, ki govorijo proti temu. Za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe v smeri, ali je terjatev upnika verjetno izkazana, je treba torej uporabiti nižji dokazni standard, predmet dokazne presoje pa so dejstva in dokazi, ki jih ponudita upnik oziroma dolžnik.