zavrženje pritožbe - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
Tožnik je sam vložil pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Zoper takšno sodbo pritožba ni dovoljena, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo. Če bi se pritožba štela kot revizija, bi bilo postopanje enako, saj lahko vloži izredno pravno sredstvo stranka samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama opravljen pravniški državni izpit.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja telesna okvara - invalidnina
Tožnica je še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez ročnega premeščanja bremen nad 8 kg in dvigovanja rok nad višino ramen s polovico polnega delovnega časa. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožnici ni mogoče ugotoviti za ugotovljeno stanje nobene telesne okvare, da gre za telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu ali zaradi poklicne bolezni, pa tožnica niti ne zatrjuje, niso izpolnjeni pogoji po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidnine na podlagi 144. člena ZPIZ-1.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od toženih strank zahteva plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik je bil v času nesreče zaposlen pri prvotoženi stranki, ki je bila izvajalka del na delovišču drugotožene stranke. Prvotožena stranka kot izvajalka in drugotožena stranka kot naročnica sta sklenili pogodbo o opravljanju storitev in ne pogodbe o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku. Do delovne nesreče je prišlo na način, da je tožnika poškodoval delavec prvotožene stranke z opremo (tj. viličarjem) v lasti drugotožene stranke. V skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 se med individualne delovne spore uvrščajo spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. To vključuje tudi spore o odškodnini za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu, v katerih kot stranki nastopata delavec in delodajalec. V obravnavani zadevi sta to tožnik in prvotožena stranka. V vseh drugih primerih pristojnost delovnega sodišča ni podana, četudi gre morda za razmerje, ki v določenih elementih spominja na delovno razmerje
.
Za določitev stvarne pristojnosti v
obravnavani zadevi je bistveno le, da tožnik in drugotožena stranka v času delovne nesreče nista bila v delovnem razmerju.
Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo,
da je za spor med tožnikom in drugotoženo stranko pristojno sodišče splošne pristojnosti.
ZPP člen 24, 24/1, 25. ZS člen 114, 114/3, 114/4. ZPUZSO člen 8, 8-53.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - katastrske občine
Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah utemeljeno zavrača svojo pristojnost. Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je skladno s tretjim odstavkom 114. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) določeno s katastrskimi občinami. Naselje Hrastovec pod Bočem, Poljčane, sodi v katastrsko občino Hrastovec, ta pa sodi v občino Slovenska Bistrica. Ker je za odločitev o predlogu za izvršbo denarne terjatve na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na dolžnikovo plačo in na njegove premičnine krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno oziroma začasno prebivališče in ker je upnik v predlogu za izvršbo navedel, da je dolžnikovo stalno prebivališče v kraju Hrastovec pod Bočem, Poljčane, ki leži na območju Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici.
Pritožbeno sodišče pa navaja, da za pregon obdolžencu očitanega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1, ni potreben predlog oškodovanca, ampak se pregon začne po uradni dolžnosti. Zato okoliščina, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, ne more imeti nobenega pravnega učinka in so pritožbene navedbe, s katerimi zagovornik očitno meri na kršitev člena 371/I-5 ZKP, neutemeljene.
- Podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je sodišče prve stopnje imelo v dopisu zakonite zastopnice oškodovane družbe D. d.o.o., iz katerega izhaja, da zoper obdolženega uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek. Zato pritožba obdolženca, ki skuša prepričati nasprotno, ne more biti uspešna, niti, ko trdi, da je terjatev zastarala zato, ker družba D. d.o.o. ni predlagala izvršbe oziroma vložila tožbe zoper družbo B. d.o.o., in ker terjatve ni prijavila v stečajno maso. Po izvedenem dokaznem postopku, in ker je sodišče prve stopnje obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tudi na škodo družbe D. d.o.o., je imelo podlago za naložitev premoženjskopravnega zahtevka (člen 105/II ZKP) in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri zmotni. Ker je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku podlaga za določitev posebnega pogoja iz člena 57/III KZ-1, pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni imelo podlage za določitev posebnega pogoja, ni utemeljena.
Ker tožnik v letu 2016 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine po splošnem predpisu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), nima pravice do izplačila 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožničina ključna trditev v tem sporu je, da se od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (z dne 4. 1. 2016) za delovno mesto komercialist I oziroma, od njenega sprejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec III (7. 1. 2016), vse do vložitve tožbe (4. 2. 2016), kljub podpisu nove pogodbe o zaposlitvi, dejanska vsebina njenega dela ni spremenila. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bil sestanek 5. 2. 2016, na katerem so bile tožnici odvzete naloge v zvezi z materiali, nato pa še druge naloge (vezane na delovno mesto komercialist I), zgolj zaradi vložene tožbe. Ugotovilo je, da so bile spremenjene naloge dejansko posledica reorganizacije, zaradi katere je bilo tožnici ponujeno delovno mesto strokovni sodelavec III, ki ga je tudi sprejela.
odvzem predmetov, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti - nevarnost, da bi bili odvzeti predmeti uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale - ustavitev kazenskega postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obstaja konkretna nevarnost, da bi zasežena pištola lahko bila uporabljena za kaznivo dejanje ter da jo je zato potrebno odvzeti zaradi splošne varnosti. Za izdajo tega sklepa ni pomembno, ali se je postopek končal z obsodilno, oprostilno ali zavrnilno sodbo ali pa z ustavitvijo. Pomembno je samo, ali gre za takšen predmet, da je podana nevarnost, da bo ponovno uporabljen za kaznivo dejanje oziroma ali razlogi splošne varnosti zahtevajo, da se odvzame. Zasežena pištola je po zunanjem izgledu povsem enaka pravi pištoli in bi zato lahko bila uporabljena pri kateremkoli kaznivem dejanju zoper življenje in telo kot tudi pri kaznivih dejanjih zoper premoženje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki obračunati in plačati nadomestilo plače v spornem obdobju, in sicer na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe nezakonita. Tožeča stranka je obveznost po pravnomočni sodbi izpolnila. V obveznost tožeče stranke, da toženki povrne in izplača nadomestilo plače na podlagi in v skladu s to pravnomočno sodbo, ni posegla odločba ZRSZ, saj odločba vsebinsko in formalno ne posega v razmerje med tožečo stranko in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Po odpravi prejšnje odločbe o priznanju denarnega nadomestila toženki, odločba nalaga tožeči stranki (delodajalki) povračilo izplačanega denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zavezanka za vračilo je delodajalka (tožeča stranka) in ne delavka (toženka), ki je bila po odločbi ZRSZ upravičena do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
Stranka ne more priglasiti stroške prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma stranke, ki jo zastopa. Po 22. členu Ustave RS izhaja pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je nasprotna stranka v postopku dolžna kriti stroške, ki nastajajo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj kraja svojega prebivališča in območja sodišča, pri katerem teče postopek.
S tem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča razveljavilo in je bil v ponovnem odločanju zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrnjen, tožnica pa je tožbo za plačilo denarnih prejemkov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takoj umaknila, je potrebno o stroških postopka odločiti na podlagi 41. člena ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
SZ-1 člen 103, 103/3, 112, 112/1. ZPP člen 285, 318, 318/2, 318/3, 339, 339/2, 339/2-7.
odpoved najemne pogodbe za stanovanje iz krivdnega razloga - sodna odpoved najemne pogodbe - nesklepčnost tožbe - oblikovalni zahtevek - odpravljiva nesklepčnost - materialno procesno vodstvo - pravilna formulacija tožbenega predloga
Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega - tožbenega predloga, s tem, da mora ta ostati v okviru cilja (VS RS sklep II Ips 172/2016 z dne 22. 9. 2016).
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023241
ZIKS-1 člen 12, 12/1.
pogojna obsodba - neizpolnitev posebnega pogoja je posledica obsojenčeve krivde - nadomestitev obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom - namen kaznovanja ne bi bil dosežen - neplačevanje preživnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenec vendarle ni osebnostno urejen do take mere, da bi mu bilo mogoče zaupati tako, da predlaganega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Obsojencu je bila za kaznivo dejanje davčne zatajitve (četrti v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1) najprej izrečena pogojna obsodba, v kateri je obdolžencu določilo posebni pogoj, da Republiki Sloveniji v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrne znesek 112.000,00 EUR. Ničesar iz obveznosti obsojenec ni plačal. Tako sodišče prve stopnje kot tudi druge stopnje pa sta ugotovili, da je neizpolnitev posebnega pogoja izključno posledica obsojenčeve krivde. Kljub temu, da je bil obsojencu rok za izpolnitev posebnega pogoja podaljšan za skoraj osem mesecev, ni plačal niti minimalnega zneska ali vsaj izkazal pripravljenost poravnati škodo. Zato z nadomestitvijo obsojencu izrečene kazni zapora z vikend zaporom ne bi bil dosežen namen kaznovanja. Pritožba še zanemari, da obsojenec ne plačuje preživnine za sina, saj je bil 1. 3. 2016 obsojen za kaznivo dejanje neplačevanja preživnine. Sodišče je torej s to sodbo ugotovilo, da obsojenec preživnine zavestno ni plačal, kljub svojim pridobitnim zmožnostim. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je izrek zaporne kazni posledica izvrševanja kaznivih dejanj, pri čemer ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in skrb za otroke in starše, kar izpostavlja pooblaščenec obsojenca, ob vsem že navedenem ne more biti razlog za nadomestitev kazni na način, kot je to predlagal obsojenec.
Začasno premestitev posebej ureja peti odstavek 147. člena ZJU, ki določa, da je možno uradnika začasno premestiti tudi na delovno mesto, na katerem se opravljajo zahtevnejše naloge v višjem nazivu, pri čemer mora uradnik izpolnjevati pogoje glede zahtevane izobrazbe za takšno delovno mesto, vendar se ga ne imenuje v višji naziv, temveč se mu za čas premestitve določijo pravice glede na višji naziv. Tožnik je bil z delovnega mesta kriminalistični inšpektor v PU E. začasno premeščen na delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu (najprej na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor III, II, I v D. oddelku, kasneje na delovno mesto višji kriminalistični inšpektor II v C. oddelku). Za delovno mesto višji kriminalistični inšpektor je med posebnimi pogoji naveden tudi izpit iz državnotožilskega reda, za katerega tožnik posebej ne zatrjuje, da bi ga imel opravljenega, zato ni izkazano, da je tožnik ob premestitvi in ves čas premestitve na tem delovnem mestu izpolnjeval vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Kot izhaja iz 201. člena ZDT-1 se v C. oddelek lahko začasno premestijo osebe, ki imajo pooblastila policije in najmanj deset let delovnih izkušenj - te pogoje je tožnik izpolnjeval, hkrati pa je izpolnjeval pogoj izobrazbe, zato je uporaba 5. odstavka 147. člena ZJU pravilna.
Očitana kršitev 7. in 9. člena ZUP ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v obravnavanem predsodnem upravnem postopku. Tudi, če bi tožena stranka tožnico opozorila na možnost spremembe pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom in ji dala možnost izjave oz. jo zaslišala, v nepravi obnovi postopka na temelju 183. čl. ZPIZ-2, zaradi učinka razveljavitve pravnomočne odločbe, za tožnico za vtoževano sporno obdobje (za nazaj) ne bi bilo mogoče doseči ugodnejšega izida. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zaradi višje delne invalidske pokojnine v spornem obdobju zavrnilo.
ZObr člen 97b, 97b/2. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 8, 8/2. ZDR-1 člen 148, 148/2, 148/7. ZDR člen 147, 147/2, 147/7. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1.
obveznost plačila - nadurno delo - plačilo za nadurno delo - vojska - referenčno obdobje
Referenčno obdobje, ki traja 6 mesecev, v koledarskem letu traja od 1. 1. - 30. 6. in 1. 7. - 31. 12., če v drugem predpisu ali aktu delodajalca ni drugače določeno. Zmotno je stališče toženke, da je za zaposlene v SV referenčno obdobje določeno v drugem odstavku 218. točke Pravil službe v Slovenski vojski, in sicer tako, da referenčno obdobje traja od nastanka vsake presežne ure dalje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da presežkov ur ni mogoče ugotavljati dan po dan. V kolikor bi to res bilo tako, bi prišlo do razvrednotenja samega referenčnega (izravnalnega) obdobja. Sicer pa že gramatikalna razlaga obravnavanega določila v Pravilih službe v Slovenski vojski omogoča zaključek, da ne gre za opredelitev referenčnega obdobja. Določeno je namreč, da se "presežek delovnih ur", opravljenih v okviru neenakomerne razporeditve dela ali časa, izkoristi v obdobju šestih mesecev od njihovega "nastanka". Glede na pomen referenčnega obdobja, v katerem naj bi načeloma prišlo do popolne izravnane ur, lahko presežek delovnih ur nastane šele ob zaključku posameznega 6 - mesečnega referenčnega obdobja, ker delodajalec znotraj tega obdobja ni poskrbel, da bi prišlo do izravnave. Po koncu referenčnega obdobja pa je nadrejeni dolžan zagotoviti, da se presežek delovnih ur izkoristi kot proste ure ali kot proste dni, in sicer v nadaljnjem roku 6 mesecev. V kolikor pa do navedene izrabe v 6 mesecih ne pride, je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadure (130 %).
zavrženje vloge - podaljšanje roka - rok za pritožbo
Odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožničino vlogo za podaljšanje roka pritožbe zoper sodbo zavrglo, je v skladu z določbo 110. člena ZPP, kjer je določeno, da so zakonske določbe o rokih kogentne narave in se ne morejo podaljšati. Podaljšajo se lahko le roki, ki jih določa sodišče glede na okoliščine primera.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 91, 91/1, 91/1-3, 91/2, 94, 94/1, 102, 103, 104, 104/1, 158, 160, 161.
nadomestilo za invalidnost - nezakonito prenehanje delovnega razmerja
Tožnici, invalidu III. kategorije, je bila redno odpovedana pogodba zaposlitvi iz poslovnega razloga in je uveljavila pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Odpoved je bila nezakonita, ker je na podlagi že sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljala drugo ustrezno delo oziroma delo, ki je ustrezalo tudi spremenjeni oziroma novi invalidnosti. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila reintegrirana v delovno razmerje, toženec ji je priznal lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, delodajalec ji je bil dolžan izplačati nadomestilo plače v višini razlike med prejetim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi jo prejemala, če bi dejansko delala. Gre za stanje iz 158. člena ZPIZ-1, po katerem se nadomestilo za invalidnost izplačuje zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti, zato ima pravico do nadomestila za invalidnost od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.
trditveno in dokazno breme - prekluzija - pomanjkljiva dokazna ocena
V zvezi z dokazno presojo je potrebno tudi upoštevati, da mora sodišče, v primeru t.i. spoznavne krize, ko na podlagi izvedenih dokazov (ocenjenih na podlagi 8. člena ZPP) ne more zanesljivo (kar pomeni s stopnjo prepričanja) ugotoviti kakega dejstva, sklepati o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu