Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdobje dveh mesecev primerno obdobje za zdravljenje nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku SVZ H., saj je to čas, ki je po strokovnem mnenju izvedenke potreben za izboljšanje zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca.
Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).
Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča.
Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0086050
ZPP člen 7, 285.
povrnitev premoženjske škode – pasivna legitimacija – vzdrževanje cest – upravljalec občinskih cest – razbremenitev odgovornosti – oddaja koncesije – poplave – vzročna zveza – pretočnost – opustitev čiščenja – preozek most – neustrezna ureditev mostu – trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – sodba presenečenja
Vprašanje legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.
Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.
Stališče prvostopenjskega sodišča, da ima v konkretni zadevi prednost zakonita obveznost preživljanja starša do mladoletnega otroka, ni pravilna. Po 258. členu OZ so iz izpodbijanja izključena le običajna priložnostna darila, nagradna darila in darila iz hvaležnosti, ki so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika. Ni torej pravne podlage za izključitev darilne pogodbe, ki naj bi prispevala k preživljanju mladoletnega otroka. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj namen sklenitve darilne pogodbe namreč ni pomemben.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škode
Tožnik ni dokazal, da se je določenega dne poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, tj. da je kritičnega dne s sodelavcem sodeloval pri varjenju cevi, ko je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0072633
ZIL-1 člen 42, 50, 50/1, 123, 123/2, 123/2-b. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 4, 13, 13/1.
znamka – soglasje za uporabo znamke – začasna odredba – vzporedni uvoz vozil – prepoved opravljanja gospodarskega prometa z vozili – razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil – pasivna prodaja – težko nadomestljiva škoda – tržni položaj znamke
Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.
Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 5, 5/1, 11, 13, 13/2, 17, 118.. ZJU člen 5, 5/1, 16, 74.. ZSPJS člen 14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - izobrazba - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.
Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč mogoče ta institut uporabiti v vsakem primeru, ko pride do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma do pravnega položaja, ki je po svoji vsebini podoben nezakonitem prenehanju, torej tudi v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in mora odločiti tudi o eventualni reintegraciji delavca.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0086010
OZ člen 346, 347, 347/2, 347/3, 357, 357/3, 357/6, 963.
kreditna pogodba – zavarovanje kredita – zavarovalna pogodba – odstop od pogodbe – subrogacija – zastaranje – pričetek teka zastaranja – zastaralni rok – zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah – anuitete – občasne terjatve
Z razdrtjem pogodbe ni mogoče več govoriti o dolgovanju anuitet, temveč dospe z razdrtjem, torej naenkrat, celoten preostanek terjatve (glavnica in obresti). Gre za enkratno terjatev, za katero velja petletni zastaralni rok.
obveznost plačila - plačilo plače - razlika v plači - ustni dogovor - voznik tovornega vozila
V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za tožnika ugodnejše), tak ustni dogovor ni ničen. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi, tako da je tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi lahko veljavna. Ker je tožnik dokazal, da je bil med njim in toženo stranko sklenjen ustni dogovor o višji plači, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo vtoževane razlike v plači.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0085998
ZPP člen 7. ZDR člen 204, 204/1. OZ člen 131.
povrnitev premoženjske škode – odškodninska odgovornost odvetnika – skrbnost strokovnjaka – opustitev potrebnega ravnanja – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – tožba v upravnem sporu – rok za vložitev tožbe – zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe – zavrženje tožbe – verjetnost uspeha s tožbo – napredovanje – zahtevek na razvrstitev v višji plačni razred – zahtevek za spremembo aneksa – pisno opozorilo – razpravno načelo
Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (torej z vložitvijo predmetne tožbe), ki ga je odvetnik opustil.
Tožencu je mogoče očitati kršitev njegovih obveznosti, ker je ob tem, ko je tožnici ob njenem prvem obisku svetoval sestavo dopisa delodajalcu za odpravo nejasnosti v aneksu, ki ji ga je celo sam narekoval, opustil opozorilo na rok za vložitev morebitne tožbe po ZDR, če delodajalec na spremembo oziroma popravo aneksa ne bi pristal (torej na možnost sodnega uveljavljanja pravice), s čimer je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se od njega zahteva.
Ker toženec tožnice na iztek prekluzivnega roka ni opozoril, je kljub tožničinemu vztrajanju, naj tožbo vloži, ravnal malomarno oziroma v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka.
Za veljavnost najemne pogodbe ni pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari. Pogodba o najemu je pogodba obligacijskega prava, zato pravice in obveznosti iz pogodbe nastanejo le za pogodbeni stranki.
Najemna pogodba, sklenjena za nedoločen čas, preneha z odpovedjo. Na podlagi odpovedi preneha najemno razmerje po poteku odpovednega roka, ki ne sme biti krajši od enega leta. Do odpovedi najemnega razmerja torej lahko pride tudi, kadar ne obstajajo krivdni razlogi na eni ali drugi strani.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017037
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bi v obravnavanem primeru morala zavarovanka zagotoviti tožniku spremstvo varnostnika, saj je bilo glede na čas vožnje in vsebino poštnih pošiljk, tožnikovo vožnjo oceniti kot rizično, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je bila linija oziroma območje, po katerem je tožnik vozil takšno, da ga ni bilo možno oceniti kot rizičnega.
ZD člen 174, 221. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
dedni dogovor – obseg zapuščinskega premoženja – pozneje najdeno premoženje
Dediča sta v zapuščinskem postopku, ki se je vodil v Republiki Hrvaški, sklenila dedni dogovor in soglasno ugotovila celoten obseg zapustnikovega premoženja, zato so pritožbena izvajanja o tem, da v zapuščino sodi 1/2 denarnih sredstev na računih sodedinje, neutemeljena. Pritožnik ne zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za pozneje najdeno premoženje, kot ga obravnava določba 221. člena ZD.
Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.
V takšni procesni situaciji, ko izvajalec nastopa kot stranski intervenient na strani naročnika, je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki so v spoznavnem področju intervenienta, na strani tiste stranke, ki se ji je pridružil, saj ima ta stranka boljše možnosti, da od njega zve za ta dejstva in jih tudi dokaže.
Če sledimo prevladujoči pravni teoriji, da določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki s tem postane podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku, je treba upoštevati temeljno načelo instituta cesije, ki zapoveduje nevtralnost dolžnikovega položaja. To pomeni, da se zaradi prehoda terjatve na novega upnika (v konkretnem primeru podizvajalca) dolžnikov (v konkretnem primeru naročnikov) položaj ne sme poslabšati. Zaradi tega sme dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavljati tudi tiste ugovore, ki bi jih uveljavljal proti odstopniku (v konkretnem primeru izvajalcu) do takrat, ko je zvedel za odstop. Tudi določilo 631. člena OZ določa nevtralnost naročnikovega položaja. Podizvajalcu naročnik dolguje le tisto, kar bi sam moral plačati izvajalcu. Z neposrednim plačilom podizvajalcu naročnik izpolni le svojo obveznost do podjemnika (in ne podjemnikove obveznosti do podizvajalca). Če bi bila naročnikova obveznost do izvajalca zaradi uveljavljanja utemeljenih nasprotnih zahtevkov naročnika zaradi kršitev (iste) pogodbe med naročnikom in izvajalcem, nižja kot vsota vseh priznanih obveznosti izvajalca do podizvajalcev, naročnik na podlagi 631. člena OZ te razlike ni dolžan pokrivati v svoje breme.
Tožeča stranka ni bila dolžna niti zatrjevati in še manj dokazovati, da je izvajalec vse svoje obveznosti po pogodbi z naročnikom pravilno izpolnil. Svoj zahtevek je lahko upravičeno gradila na pravilno domnevani predpostavki, da je bila s potrditvijo 38. začasne situacije tudi obveznost izvajalca, da priloži potrjene račune tožeče stranke pravilno izpolnjena, in da torej tožena stranka ve, katere terjatve podizvajalcev so vključene 38. začasno situacijo. Če izvajalec potrjenih računov ni predložil, je to stvar notranjega razmerja med toženo stranko in izvajalcem, ki se tožeče stranke ne tiče.
V času vložitve tožbe oziroma odgovora na tožbo je bilo toženi stranki jasno, da tožnika zahtevata pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine in je tak način sodnega varstva z uveljavljanjem dajatvenega zahtevka sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse s hkratnim uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka pravni položaj tožene stranke ni v ničemer spremenil. Gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka na znižanje kupnine.
povrnitev premoženjske škode – kršitev pogodbe – pogodba o posredovanju – pogodba o nepremičninskem posredovanju – oddaja prostorov – podatek o potencialnem najemniku – vzpostavitev stika – zloraba podatkov – sklenitev najemne pogodbe – dokazno breme – dokazna ocena
Tožnica bi morala (v skladu s 5. točko Pogodbe o posredovanju) za svoj uspeh v pravdi dokazati, da je toženec za sklenitev najemne pogodbe izrabil podatke, pridobljene s strani tožnice in da je bila tožnica tista, ki ga je spravila v stik z najemnikom. Navedenega ji ni uspelo dokazati.