Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.
Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.
Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.
Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).
Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča.
Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0086050
ZPP člen 7, 285.
povrnitev premoženjske škode – pasivna legitimacija – vzdrževanje cest – upravljalec občinskih cest – razbremenitev odgovornosti – oddaja koncesije – poplave – vzročna zveza – pretočnost – opustitev čiščenja – preozek most – neustrezna ureditev mostu – trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – sodba presenečenja
Vprašanje legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.
Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.
Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da bi v obravnavanem primeru morala zavarovanka zagotoviti tožniku spremstvo varnostnika, saj je bilo glede na čas vožnje in vsebino poštnih pošiljk, tožnikovo vožnjo oceniti kot rizično, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da je bila linija oziroma območje, po katerem je tožnik vozil takšno, da ga ni bilo možno oceniti kot rizičnega.
ZD člen 174, 221. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
dedni dogovor – obseg zapuščinskega premoženja – pozneje najdeno premoženje
Dediča sta v zapuščinskem postopku, ki se je vodil v Republiki Hrvaški, sklenila dedni dogovor in soglasno ugotovila celoten obseg zapustnikovega premoženja, zato so pritožbena izvajanja o tem, da v zapuščino sodi 1/2 denarnih sredstev na računih sodedinje, neutemeljena. Pritožnik ne zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za pozneje najdeno premoženje, kot ga obravnava določba 221. člena ZD.
Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.
neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - gojenje konoplje - proizvodnja konoplje
Že glede na samo količino sadik, ki jih je obdolženec gojil, ko si je v ta namen najel celo počitniško hišico v odmaknjenem predelu podeželja, kjer je vestno pripravil vse potrebno za gojenje konoplje, ni dvoma, da je šlo za proizvodnjo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084994
OZ člen 131, 131/2, 149, 965, 965/1. ZPP člen 8, 215.
podlage odškodninske odgovornosti – dejansko stanje – dokazna ocena – obratovanje motornega vozila kot vzrok nastanka škode – objektivna odškodninska odgovornost – trditveno in dokazno breme
Tožnik v tožbi sicer ni opredelil nastanka odškodninske obveznosti zavarovanca toženke, vendar pa iz povzete dejanske opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da uveljavlja njegovo odškodninsko odgovornost, ki izvira iz obratovanja motornega vozila. Ta je objektivna, saj v sodni praksi ni sporno, da predstavlja uporaba motornega vozila nevarno dejavnost. To pomeni, da krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti in da velja za vzrok škode obratovanje motornega vozila. To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo).
Obstoj naročnikovega dolga do izvajalca ni bil sporen, saj toženec trdi, da ga je poravnal – izvajalcu in prevzemnikom njegovih terjatev. S tem, ko bi toženec izkazal, na kaj so se plačani zneski nanašali, pa bi lahko izpodbil tudi pogoj koneksnosti.
Ko poteče rok za ugovor zoper morebitno nepravilnost zvočnega prepisa ta obvelja za točnega in stranka nima pravice zahtevati poslušanja posnetka, češ da je prepis netočen.
stanovanje – zunajzakonska skupnost – izvenzakonska partnerja – opustitev uporabe stanovanja – nasilje v družini – opustitev posesti – strah pred nasiljem
Tožnica posesti ni opustila prostovoljno. Iz spornega stanovanja se je res umaknila že pred toženčevim prihodom, vendar je tako ravnala v strahu pred toženčevim nasiljem.
Toženec si v nobenem primeru ne bi smel sam vzeti pravice do ponovne uporabe spornega stanovanja, ki jo je opustil po prenehanju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v letu 2009.
V takšni procesni situaciji, ko izvajalec nastopa kot stranski intervenient na strani naročnika, je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki so v spoznavnem področju intervenienta, na strani tiste stranke, ki se ji je pridružil, saj ima ta stranka boljše možnosti, da od njega zve za ta dejstva in jih tudi dokaže.
Če sledimo prevladujoči pravni teoriji, da določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki s tem postane podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku, je treba upoštevati temeljno načelo instituta cesije, ki zapoveduje nevtralnost dolžnikovega položaja. To pomeni, da se zaradi prehoda terjatve na novega upnika (v konkretnem primeru podizvajalca) dolžnikov (v konkretnem primeru naročnikov) položaj ne sme poslabšati. Zaradi tega sme dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavljati tudi tiste ugovore, ki bi jih uveljavljal proti odstopniku (v konkretnem primeru izvajalcu) do takrat, ko je zvedel za odstop. Tudi določilo 631. člena OZ določa nevtralnost naročnikovega položaja. Podizvajalcu naročnik dolguje le tisto, kar bi sam moral plačati izvajalcu. Z neposrednim plačilom podizvajalcu naročnik izpolni le svojo obveznost do podjemnika (in ne podjemnikove obveznosti do podizvajalca). Če bi bila naročnikova obveznost do izvajalca zaradi uveljavljanja utemeljenih nasprotnih zahtevkov naročnika zaradi kršitev (iste) pogodbe med naročnikom in izvajalcem, nižja kot vsota vseh priznanih obveznosti izvajalca do podizvajalcev, naročnik na podlagi 631. člena OZ te razlike ni dolžan pokrivati v svoje breme.
Tožeča stranka ni bila dolžna niti zatrjevati in še manj dokazovati, da je izvajalec vse svoje obveznosti po pogodbi z naročnikom pravilno izpolnil. Svoj zahtevek je lahko upravičeno gradila na pravilno domnevani predpostavki, da je bila s potrditvijo 38. začasne situacije tudi obveznost izvajalca, da priloži potrjene račune tožeče stranke pravilno izpolnjena, in da torej tožena stranka ve, katere terjatve podizvajalcev so vključene 38. začasno situacijo. Če izvajalec potrjenih računov ni predložil, je to stvar notranjega razmerja med toženo stranko in izvajalcem, ki se tožeče stranke ne tiče.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017037
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085142
OZ člen 63. ZPP člen 8.
najemna pogodba za najem poslovnih prostorov - odložni pogoj - odstop od pogodbe sklenjene z odložnim pogojem - dokazna ocena
Obveznost plačila najemnine je bila odvisna od začetka učinkovanja Pogodbe. Ker zaradi neuresničitve odložnega pogoja Pogodba še ni pričela učinkovati, od nje tudi ni bilo mogoče odstopiti zaradi neplačevanja najemnine.
preživnina – zastopanje mladoletnih otrok – nasprotje interesov – umik predloga za izvršbo
Mladoletne otroke zastopajo starši, pri tem pa zakon ne razlikuje položaja zakonitega zastopnika glede na to, kateremu od staršev je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj sta oba dolžna skrbeti za otrokove koristi.
Oba od staršev sta dolžna prispevati k preživljanju otrok, zato lahko mladoletni otrok, zastopan po enem od staršev, od drugega, ki obveznosti ne izpolnjuje, zahteva izvršitev obveznosti po izvršilnem naslovu. Sprememba odločitve o vzgoji in varstvu otroka na neizpolnjeno preživninsko obveznost tistega od staršev, kateremu je otrok z novo odločitvijo (ali sodno poravnavo) zaupan v varstvo in vzgojo, nima vpliva.
V konkretnem primeru ni nasprotja interesov med mladoletnima upnikoma in njunim očetom kot zakonitim zastopnikom, saj je bila vodena izvršba zoper njuno mater kot dolžnico (do konflikta interesov bi prišlo, če bi dolžnica kot zakonita zastopnica mladoletnih upnikov umaknila predlog za izvršbo zoper sebe). Zato ni razloga, da umika predloga za izvršbo v skladu s 43. členom ZIZ za mladoletna upnika ne bi smel podati njun oče kot zakoniti zastopnik.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0086003
OZ člen 131. URS člen 22.
povrnitev nepremoženjske škode – vzdrževanje ceste – krušenje skal – opustitev dolžnega ravnanja – postavitev varnostne ovire – krivdna odškodninska odgovornost – pravica do izjave
Zavarovanec toženke ni bil upravičen k postavljanju ustreznih varnostih ovir, saj je to dolžnost upravljavca – občine. Seveda pa bi moral v primeru zaznave obstoja velike verjetnosti krušenja in padanja skal na to opozoriti upravljavca. Zato je bistveno vprašanje, ali je na območju, kjer se je dogodil škodni dogodek, obstajala takšna verjetnost krušenja in padanja skal. Na to vprašanje pa je prvo sodišče odgovorilo nikalno.
Ob upoštevanju obveznosti, ki jih je prevzel zavarovanec toženke s pogodbo, in ugotovitev izvedenskega mnenja, da oblika in stabilnost pobočja pred žledom vzdrževalca ceste nista navajala k oceni, da bi bilo lahko tam kaj narobe, zavarovancu toženke ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti
pogodbena stranka – identiteta pogodbenika – sprememba priimka – dejansko stanje – dokazovanje – dokazna ocena – prosta dokazna ocena
Naš pravdni postopek ne pozna niti formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Sodišče se pri ugotavljanju, ali je podana identiteta med dolžnico po vtoževani pogodbi ter toženko, lahko opre na katerikoli dokaz, ki takšno dejstvo potrjuje, tudi na zgodovinski izpis iz sodnega registra.
poškodovanje tuje stvari – skupno premoženje zakoncev – lastništvo stvari
Ob upoštevanju izpovedbe oškodovanke, da je bilo osebno vozilo v času trajanja zakonske zveze z obdolžencem, kupljeno zanjo, da sta po razvezi delila le skupno nepremično premoženje, čemur prisotni obdolženec ni oporekal, ter ob upoštevanju, da sta imela obdolženec in oškodovanka že v času trajanja zakonske zveze vsak svoje vozilo, je sodišče prve stopnje življenjsko izkustveno in logično zaključilo, da je bilo vozilo v času, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje, izključno v lasti oškodovanke.
Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (v delu, ki naj bi se nanašala na podredni tožbeni zahtevek) zavrglo.