Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče v ponovljenem postopku odločalo o podrednem tožbenem zahtevku, ki ga tožnica nikoli ni postavila. Opisano postopanje sodišča predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo (v delu, ki naj bi se nanašala na podredni tožbeni zahtevek) zavrglo.
Prometno dovoljenje ni stvar, ki bi bila predmet podjemnikove zastavne pravice.
Predmet podjemnikove zastavne pravice so lahko zgolj stvari, ki jih je slednji izdelal ali popravil, oziroma druge stvari, ki mu jih je naročnik izročil v zvezi s poslom, ki je predmet podjema (npr. neporabljeni del materiala, ki ga je naročnik podjemniku izročil za izdelavo stvari, ali delovna orodja, ki jih je zagotovil naročnik). Ker gre („le“) za uradni dokument, prometno dovoljenje (že pojmovno) v ta okvir ne sodi.
Stranka ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, a mora stroške prihoda odvetnika, ki prihaja iz drugega kraja na sedež sodišča, nositi sama in jih ni mogoče naložiti nasprotni stranki. Gre za stroške, ki jih ni moč šteti za potrebne.
DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – UPRAVNI POSTOPEK – STVARNO PRAVO – STAVBNA ZEMLJIŠČA – LASTNINJENJE
VSL0086037
ZZK-1 člen 228, 228/1, 228/1-1, 234, 238, 238/1-2, 238/1-6, 241, 242. ZUP člen 147, 147/1, 272, 272/2. ZDen člen 16, 16/3. ZPN člen 10. ZLNDL člen 2.
izbrisna tožba – izpodbijanje vpisa v zemljiško knjigo – denacionalizirano premoženje – vrnitev premoženja – predhodno vprašanje – lastništvo – lastninjenje – pravica uporabe – amortizacijski postopek – postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine
Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL.
Konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe je s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji.
zavrženje vloge – nerazumljiva vloga – res iudicata – pravnomočnost
Tožena stranka opozarja na napake v že pravnomočno končanem postopku, kar pa ni predmet presoje izpodbijanega sklepa o zavrženju vloge, ki ni sposobna za obravnavanje.
skupno premoženje zakoncev – deleži na skupnem premoženju – vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje zakonca – posebno premoženje
Večinska sodna praksa in teorija dopuščata v primerih vlaganj skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca, da drugi zakonec vloži zahtevek na ugotovitev, da sodi vrednost vlaganj v njuno skupno premoženje ter izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. V tem primeru se dejansko že zahteva delitev dela skupnega premoženja v pravdi.
začetek stečajnega postopka - aktivna procesna legitimacija za vložitev predloga in verjetno izkazana terjatev upnika - obstoj nasprotnih, verjetno izkazanih terjatev dolžnika – pobotna izjava
Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da upnikova terjatev ni verjetno izkazana iz razlogov, ki jih navaja pritožnik, temveč ker je ocenilo, da je dolžnik do upnika verjetno izkazal obstoj nasprotnih, znatno višjih terjatev ter posledično prenehanje upnikove terjatve, na kateri temelji svojo procesno legitimacijo v tem postopku. Dolžnik je namreč v ugovoru, v katerem je utemeljeval obstoj svojih nasprotnih terjatev do upnika, navedel, da v kolikor bo sodišče menilo, da obstaja verjetno izkazana terjatev upnika do dolžnika, mora ugotoviti tudi, da obstaja verjetno izkazana terjatev dolžnika do upnika ter da medsebojne terjatve do višine zneska 3.094,03 EUR prenehajo obstajati in ugasnejo. Dolžnik je s tem podal pobotno izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo in presojalo, ali je verjetno izkazana terjatev dolžnika do upnika.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0085998
ZPP člen 7. ZDR člen 204, 204/1. OZ člen 131.
povrnitev premoženjske škode – odškodninska odgovornost odvetnika – skrbnost strokovnjaka – opustitev potrebnega ravnanja – vzročna zveza – pretrganje vzročne zveze – tožba v upravnem sporu – rok za vložitev tožbe – zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe – zavrženje tožbe – verjetnost uspeha s tožbo – napredovanje – zahtevek na razvrstitev v višji plačni razred – zahtevek za spremembo aneksa – pisno opozorilo – razpravno načelo
Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (torej z vložitvijo predmetne tožbe), ki ga je odvetnik opustil.
Tožencu je mogoče očitati kršitev njegovih obveznosti, ker je ob tem, ko je tožnici ob njenem prvem obisku svetoval sestavo dopisa delodajalcu za odpravo nejasnosti v aneksu, ki ji ga je celo sam narekoval, opustil opozorilo na rok za vložitev morebitne tožbe po ZDR, če delodajalec na spremembo oziroma popravo aneksa ne bi pristal (torej na možnost sodnega uveljavljanja pravice), s čimer je ravnal v nasprotju s skrbnostjo, ki se od njega zahteva.
Ker toženec tožnice na iztek prekluzivnega roka ni opozoril, je kljub tožničinemu vztrajanju, naj tožbo vloži, ravnal malomarno oziroma v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka.
postopek osebnega stečaja - zaseg denarnega dobroimetja na dolžnikovih denarnih računih - sklep o zasegu denarnega dobroimetja - izterjava stalnih prejemkov stečajnega dolžnika - zahtevek za vrnitev neupravičeno zaseženih prejemkov - neresnični podatki - naloge nadzora - prenos denarnih sredstev na fiduciarni račun upravitelja - odločitev sodišča - sodna odločba - kršitev pravice do sodnega varstva
Zakon določa postopanje sodišča proti banki, kadar ta ne ravna po sklepu o zasegu denarnega dobroimetja na dolžnikov račun. V takem primeru sodišče naloži banki, da v dobro fiduciarnega denarnega računa upravitelja plača vse zneske, ki jih ni odtegnila in izplačala po tem sklepu. Upravitelj pa le izvaja nadzor in o vsaki kršitvi mora obvestiti sodišče.
Tudi če je bila dolžnica neupravičeno obogatena ali če je s prikrivanjem dejstev oškodovala stečajno maso, ji denarja z njenega računa ni mogoče zarubiti v korist stečajne mase brez ustrezne sodne odločbe. Sicer ji je kršena pravica do sodnega varstva.
Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdobje dveh mesecev primerno obdobje za zdravljenje nasprotnega udeleženca na varovanem oddelku SVZ H., saj je to čas, ki je po strokovnem mnenju izvedenke potreben za izboljšanje zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog - dvom v nepristranskost
Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje v zahtevi za izločitev, potem bi dejansko res lahko prišlo do zelo oteženega postopka ali pa v primeru več obtožencev celo do nezmožnosti njegove izvedbe. Nenazadnje je zagovornikov predlog za preložitev narokov postal skoraj pravilo tudi v konkretni zadevi, tako v fazi preiskave kot po vloženi obtožbi. Ocena sodnika, da naroka ne bo preložil, je torej stvar procesne odločitve in zato sama zase še ne vzbuja dvoma v sodnikovo nepristranskost.
Če solastnik dejansko in proti svoji volji stvari ne uporablja (ali jo uporablja v manjšem obsegu), ima pravico zahtevati spremembo načina uporabe in ustrezno nadomestilo (uporabnino).
Sodna praksa je pri presoji koristi nepoštenega solastnika zavzela stališče, da gre za korist, ki bi jo ta lahko imel in ni odvisna od tega, kako prostore izkorišča.
Z onemogočanjem souporabe nepremičnine tožniku je toženka prevzela v uporabo in upravljanje celoten del nepremičnine, ki ni obremenjen s služnostjo stanovanja. S tem je nanjo prišla korist od uporabe tožnikovega dela nepremičnine.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET
VSL0086050
ZPP člen 7, 285.
povrnitev premoženjske škode – pasivna legitimacija – vzdrževanje cest – upravljalec občinskih cest – razbremenitev odgovornosti – oddaja koncesije – poplave – vzročna zveza – pretočnost – opustitev čiščenja – preozek most – neustrezna ureditev mostu – trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – materialno procesno vodstvo – sodba presenečenja
Vprašanje legitimacije je materialnopravno in ne dejansko vprašanje, vendar so podlaga za presojo tega vprašanja dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Mora pa na podlagi dejstev, ki sta jih navedli stranki, opraviti pravno presojo o obstoju legitimacije, čeprav tega vprašanja stranki ne načenjata.
Druga toženka ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da zaradi delegacije pristojnosti ni odgovorna za nastalo škodo. Nobena okoliščina primera tudi ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim stranki ne bi smeli razpolagati. Tožnika sta trditvenemu bremenu glede legitimacije in odgovornosti druge toženke zadostila, slednja pa trditvam o njeni upravljalski vlogi v zvezi z vzdrževanjem mostu ni oporekala. S svojim ravnanjem je sodišče drugi toženki onemogočilo ustrezno obrambo in izpodbijana sodba zanjo nedvomno predstavlja presenečenje.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 5, 5/1, 11, 13, 13/2, 17, 118.. ZJU člen 5, 5/1, 16, 74.. ZSPJS člen 14.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi - izobrazba - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.
Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč mogoče ta institut uporabiti v vsakem primeru, ko pride do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma do pravnega položaja, ki je po svoji vsebini podoben nezakonitem prenehanju, torej tudi v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in mora odločiti tudi o eventualni reintegraciji delavca.
Za uspešno sklicevanje na pridržno pravico bi moral imeti toženec v trenutku dolžnikove smrti stanovanje v neposredni posesti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot o predhodnem vprašanju odločilo o (ne)obstoju toženčeve terjatve do tožnice, ni kršilo določb postopka o pristojnosti (niti katerih drugih). Odločitev o predhodnem vprašanju velja namreč le za ta postopek in ni samostojna z učinkom pravnomočnosti.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 286, 296. ZPP člen 155.
stroški pravdnega postopka – prijava v stečajni postopek – stroški priznani v stečajnem postopku - nagrada za postopek v ponovljenem odločanju
Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno, koliko le-ti znašajo in kdo je zavezanec za njihovo plačilo oziroma upravičenec do njihovega povračila. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, saj terjatev za plačilo le-teh v razmerju do stečajnega dolžnika ni nastala do začetka stečajnega postopka. Ob povedanem njena terjatev za povračilo teh stroškov tudi ni prenehala, kot to trdi pritožnica.
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je tožena stranka navedene stroške prijavila v stečajnem postopku kot terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in se je le-ta kot taka tudi preizkušala ter bila priznana, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen, tožena stranka plačila te terjatve ne more več zahtevati v tem pravdnem postopku, saj je bilo o njej že odločeno.
spor o pristojnosti – gospodarski spor - gospodarska zbornica - plačilo članarine
Tožena stranka je po podatkih AJPES registrirana kot „gospodarska zbornica“. Po 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP se za gospodarski spor šteje vsak spor, v katerem sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Če nastopajo v sporu druge pravne osebe, ne gre za gospodarski spor.
V konkretni zadevi kot tožeča stranka nastopa gospodarska zbornica, ki je pravna oseba zasebnega prava in ne eden izmed subjektov, naštetih v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP. Prav tako ne gre za spor iz 482. ali 483. člena ZPP, saj tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo članarine za članstvo v zbornici. Predmetni spor zato ni gospodarski spor.
Stališče prvostopenjskega sodišča, da ima v konkretni zadevi prednost zakonita obveznost preživljanja starša do mladoletnega otroka, ni pravilna. Po 258. členu OZ so iz izpodbijanja izključena le običajna priložnostna darila, nagradna darila in darila iz hvaležnosti, ki so sorazmerna premoženjskim možnostim dolžnika. Ni torej pravne podlage za izključitev darilne pogodbe, ki naj bi prispevala k preživljanju mladoletnega otroka. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje, pri izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj namen sklenitve darilne pogodbe namreč ni pomemben.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škode
Tožnik ni dokazal, da se je določenega dne poškodoval na delovnem mestu oziroma, da bi do škodnega dogodka prišlo na način, kot je zatrjeval, tj. da je kritičnega dne s sodelavcem sodeloval pri varjenju cevi, ko je var popustil in mu je cev padla na levo roko. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek iz naslova plačila odškodnine ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0072633
ZIL-1 člen 42, 50, 50/1, 123, 123/2, 123/2-b. Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti člen 4, 13, 13/1.
znamka – soglasje za uporabo znamke – začasna odredba – vzporedni uvoz vozil – prepoved opravljanja gospodarskega prometa z vozili – razkritje podrobnosti o nabavi in prodaji vozil – pasivna prodaja – težko nadomestljiva škoda – tržni položaj znamke
Besedilo Distributerske pogodbe je določalo, da lahko K. (iz Skopja) opravlja pasivno prodajo na trg EU. To pomeni, da sicer ne sme iskati kupcev zunaj Makedonije in Kosova, in torej tudi ne v EU, sme pa prodajati tja. S tem pa je bilo dovolj jasno povedano, da ima K. dovoljenje za uporabo znamke pri (pasivni) prodaji na trg EU.
Znamka služi označevanju blaga ali storitev. Željeni položaj znamke na trgu blaga ali storitev, v primerjavi z drugimi znamkami, je lahko dobrina, ki ima lahko za imetnika znamke poseben pomen. To velja ne glede na to, da je takšna dobrina povsem nestvarna. Uporaba znamke ima lahko namreč velik pomen pri prodaji ali kakšnemu drugemu dajanju blaga ali storitev v promet. Znamka ima na primer lahko sama po sebi določeno oglasno (reklamno) vrednost, tudi drugače lahko vpliva na tržni položaj imetnika znamke.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017037
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi.