USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0086404
URS člen 26. ZPP člen 286b. ZP-1 člen 65, 169, 202b.
pravica do povračila škode – odškodninska odgovornost države – protipravnost ravnanja sodnika – sodniško odločanje – zavrnitev dokazov – grajanje procesnih kršitev – postopek o prekršku – hitri postopek – postopek določitve uklonilnega zapora
Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z (iz)rednimi pravnimi sredstvi. Ko gre za sodniške napake, so lahko podlaga odškodninske odgovornosti samo grobe kršitve sodniške dolžnosti - sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (ki se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka. S protipravnostjo torej sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, tj. nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik ne uporabi jasne določbe zakona ali predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, ali če namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 43. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih ukrepih člen 10, 17. ZVZD-1 člen 36.
zagotavljanje dela - zdravstvena zmožnost za delo
Tožena stranka tožniku ni odtegnila dela, ampak je spoštovala ugotovitve iz zdravniškega spričevala, po katerem tožnik začasno ni izpolnjeval posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto vzdrževalec V. Tožnik torej dela po pogodbi o zaposlitvi začasno ni smel opravljati, zato ga je tožena stranka tudi utemeljeno napotila na čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru ravnala s potrebno skrbnostjo, ko je tožnika napotila na čakanje na delo doma in mu v tem času poskušala poiskati drugo ustrezno delovno mesto, ki pa ga ni našla. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku skladno z določbo 43. člena ZDR-1 in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zagotoviti delo takoj, ko prejme sodbo sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0017126
ZPP člen 318. OZ člen 131, 135, 147, 179, 179/1, 182. ZVZD-1 člen 8.
zamudna sodba – odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nepremoženjska škoda
Iz tožbe izhaja, da se je tožnik spornega dne poškodoval pri delu, in sicer je pri sestopu z mize, na kateri je stal, ko je z mostnim žerjavom prenašal izdelano mizo v drugo halo na barvanje, stopil na kos lesa, ki je bil prekrit s folijo, tako da ga ni videl in si zvil desno stopalo ter poškodoval kostne strukture v stopalu. Folijo so na tleh pustili delavci predhodne izmene, namesto da bi z njo prekrili mizo. Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo in trdi, da je za nezgodo odgovorna tožena stranka skladno z določbo 147. OZ člena. Sodišče je na podlagi teh trditev in zdravstvene dokumentacije, ki z dejstvi, ki jih navaja tožnik, ni v nasprotju, ugotovilo, da tožena stranka skladno z določbo 131. in 135. člena OZ ni poskrbela za varno delovno okolje, saj tla niso bila ravna, ravnala pa je tudi v nasprotju z 8. členom ZVZD-1, zato je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nesreče pri delu, odškodninsko odgovorna.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017035
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3, 227, 227/1.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
Okoliščina, da je inšpektor za delo izdal odločbo po vložitvi tožbe s predlagano začasno odredbo in po izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ni odločilna. Če delavec od inšpektorja za delo pravočasno zahteva ukrepanje po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, dejstvo, da inšpektor za delo izda odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po vložitvi tožbe, ob kateri delavec predlaga tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje, ne sme biti v škodo delavcu. Delavec je namreč pri vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi vezan na prekluzivni 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Zamuda roka bi za delavca pomenila izgubo sodnega varstva v zvezi z uveljavljanjem nezakonitosti odpovedi, ob tem pa mu tudi drugi odstavek 215. člena ZDR-1 nalaga, da mora predlagati (zahtevati) začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najkasneje ob vložitvi tožbe.
Izdaja odločbe inšpektorja za delo ne pomeni, da ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ker pa sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v neanonimizirano odločbo Inšpektorata RS za delo, je preuranjeno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, ali je inšpektor za delo zadržal tudi učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
ZUP člen 274, 274/1, 274/2, 277, 277/1. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - izredno pravno sredstvo - pravnomočnost - neprava obnova postopka
Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ara - vrnitev are - nesklenitev pogodbe – bistvena lastnost predmeta
Glede na tožbeno trditveno podlago je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno dejstvo ali je tožnica ob sklenitvi pogodbe o ari in predpogodbe dne 23. 6. 2009 vedela za vpisano hipoteko na stanovanju, ki je bilo predmet predpogodbe in pogodbe o ari. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bistvena lastnost predmeta kupoprodajne pogodbe, ki naj bi jo sklenila tožnica s tožencem, bremen prosto stanovanje.
Za nesklenitev glavne kupoprodajne pogodbe, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o ari in predpogodbi z dne 23. 6. 2009 in avgusta 2009 dogovorno podaljšanem roku, je odgovoren toženec, ker je tožnica za hipoteko izvedela v začetku aprila 2010 in toženec izbrisa hipoteke ni uredil ter je zato dolžan vrniti tožnici prejeto aro 10.000,00 EUR.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO SVETA EVROPE - STEČAJNO PRAVO
VSM0023361
Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 2, 2/2, 2/2-c. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 2, 2-f. ZFPPIPP člen 49, 49/2, 49/4.
izdaja evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov - uvedba postopka insolventnosti - začetek postopka insolventnosti
Pritožba utemeljeno opozarja na točko 8 uvoda Uredbe št. 655/2014, iz katere med drugim izhaja, da se ta uredba zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi po tej uredbi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi št. 1346/2000. Iz točke (f) člena 2 Uredbe 1346/2000 pa izhaja, da pomeni „čas uvedbe postopkov“ čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna.
- Takšna vsebina točke (f) člena 2 nazadnje citirane uredbe oziroma takšno pojmovanje „časa uvedbe postopka“ brez dvoma po pravilnem stališču pritožbe sovpada s trenutkom začetka postopka insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP (četrti odstavek 49. člena), ko sodišče s sklepom odloči o začetku takšnega postopka in ne (že) s trenutkom uvedbe takšnega postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP, ki se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.
stvarna pristojnost - odpravnina - razrešitev s funkcije - direktor - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.
sodba o kaznovalnem nalogu – razveljavitev klavzule pravnomočnosti – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pomota v datumu pravnomočnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu II K 4567/2015 z dne 2.9.2016 tudi samo ugotovilo, da je na sodbi, s katero razpolaga obsojenka, napačno naveden datum pravnomočnosti (17.5.2016), pa bo to napako samo popravilo, kot je zapisalo v navedenem sklepu. Res je, kot navaja zagovornik, da postane pravnomočen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev, vendar v tem primeru ne gre za vprašanje izreka, pomoto v datumu pravnomočnosti pa lahko sodišče samo popravi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po vsebini o predlogu že odločeno, je zato pravilna in vanjo ni treba posegati.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – delna oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – več odprtih postopkov
Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 33, 49, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kraj opravljanja dela
Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen kraj B. kot glavni kraj opravljanja dela. Možnost tožene stranke, da tožnico napoti na delo v drug kraj, ki ji jo daje določilo šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, je treba razlagati ob upoštevanju pogojev za začasno opravljanje dela v drugem kraju iz 33. člena ZDR-1 oziroma pogojev za (trajno) spremembo kraja opravljanja dela iz 49. člena ZDR-1. Če bi šlo v konkretnem primeru za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. na podlagi 33. člena ZDR-1, zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do sklenitve katere pa v konkretnem primeru ni prišlo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaprtje poslovalnice A. ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljen B., do (trajne) spremembe tega pogoja pa zaradi nesklenitve pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 413.
spor iz razmerja med starši in otroki - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - analogija - napake volje - pravočasnost tožbe - stroški postopka - vsak svoje stroške
ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.
ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 429.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103, 104.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - III. kategorija invalidnosti
Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.
URS člen 22. ZPP člen 5, 243, 254, 286, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - načelo kontradiktornosti - enakopravnost strank v dokaznem postopku - obširne pripombe na izvedensko mnenje - pravica stranke, da se opredeli do uspehov dokazovanja - prekluzija pri navajanju novih dejstev - substanciran predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev pritegnitev novega izvedenca - odprava nejasnosti v izvedenskem mnenju
Sodišče prve stopnje je s tem, ko pri presoji toženčevega dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma imenovanju novega izvedenca ni upoštevalo njegovih konkretiziranih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerimi je bil substanciran njegov predlog, z obrazložitvijo, da so pripombe toženca predstavljale navajanje dejstev v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku.