ZDR-1 člen 34, 36, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1-UPB2 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - goljufija - prevoz na delo in z dela
Tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, zato mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zaradi česar ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO SVETA EVROPE - STEČAJNO PRAVO
VSM0023361
Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah člen 2, 2/2, 2/2-c. Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 2, 2-f. ZFPPIPP člen 49, 49/2, 49/4.
izdaja evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov - uvedba postopka insolventnosti - začetek postopka insolventnosti
Pritožba utemeljeno opozarja na točko 8 uvoda Uredbe št. 655/2014, iz katere med drugim izhaja, da se ta uredba zlasti ne bi smela uporabljati za zahtevke zoper dolžnika v postopkih zaradi insolventnosti. To bi po tej uredbi moralo pomeniti, da nalog za zamrznitev zoper dolžnika ne more biti izdan po tem, ko so bili v zvezi z njim uvedeni postopki zaradi insolventnosti, kot so opredeljeni v Uredbi št. 1346/2000. Iz točke (f) člena 2 Uredbe 1346/2000 pa izhaja, da pomeni „čas uvedbe postopkov“ čas začetka učinkovanja odločbe o uvedbi postopkov, ne glede na to, ali je odločba dokončna.
- Takšna vsebina točke (f) člena 2 nazadnje citirane uredbe oziroma takšno pojmovanje „časa uvedbe postopka“ brez dvoma po pravilnem stališču pritožbe sovpada s trenutkom začetka postopka insolventnosti v smislu določb ZFPPIPP (četrti odstavek 49. člena), ko sodišče s sklepom odloči o začetku takšnega postopka in ne (že) s trenutkom uvedbe takšnega postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP, ki se začne z vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.
ZFU člen 107.. ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3, 152b.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - razlog smotrnosti
Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 413.
spor iz razmerja med starši in otroki - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - analogija - napake volje - pravočasnost tožbe - stroški postopka - vsak svoje stroške
ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
sodba o kaznovalnem nalogu – razveljavitev klavzule pravnomočnosti – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pomota v datumu pravnomočnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu II K 4567/2015 z dne 2.9.2016 tudi samo ugotovilo, da je na sodbi, s katero razpolaga obsojenka, napačno naveden datum pravnomočnosti (17.5.2016), pa bo to napako samo popravilo, kot je zapisalo v navedenem sklepu. Res je, kot navaja zagovornik, da postane pravnomočen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev, vendar v tem primeru ne gre za vprašanje izreka, pomoto v datumu pravnomočnosti pa lahko sodišče samo popravi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po vsebini o predlogu že odločeno, je zato pravilna in vanjo ni treba posegati.
URS člen 26, 26/1, ODZ člen 1192-1197. ZOR člen 361, 261/1, ZCen člen 6.
kovtno pozavarovanje - družba civilnega prava
V sklenjenem kvotnem pozavarovanju je najti bistven element družbe civilnega prava, t.j. združevanje za doseganje skupnega cilja zmanjševanja tveganj, ki se odraža v tem, da si stranki v dogovorjenem deležu delita tako rizike (škodo) kot tudi premijo (prihodke).
Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb, kot razume tožena stranka. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.1
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da v izreku sodbe opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana z navedbo v sodbi, da je obdolženec kaznivo dejanje smiselno priznal, ker priznava dolg do oškodovane družbe.
- Pritožba nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je bila obtožnica 8. 9. 2016 modificirana.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana niti zaradi odločitve sodišča, da v obsodilni sodbi obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, naloži pa mu izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka.
- Priznavanje obstoja dolga in priznanje storitve navedenega kaznivega dejanja sta dve različni zadevi in pritožba pravilno opozarja, da obdolženec z navedbo, da dolg do oškodovane zadruge obstaja, ni priznal storitve kaznivega dejanja.
- Razen na nepravilnost trditve v sodbi, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja smiselno priznal, pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe namreč ni povzeto dejstvo, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja zanikal.
- Prav pa ima pritožba, ko navaja, da ni jasna navedba, da je sodišče upoštevalo tudi obdolženčevo prejšnje življenje ter okoliščine, v katerih je storil očitano kaznivo dejanje. Gre za odločilna dejstva, ki so narekovala odločitev o kazenski sankciji, takšen zapis pa ne pojasnjuje, katere okoliščine, v katerih je obdolženec storil kaznivo dejanje, ima sodišče v mislih in kako jih je upoštevalo (kot obteževalne ali olajševalne), prav tako pa iz takšne splošne navedbe ni razvidno, kaj iz obdolženčevega prejšnjega življenja je upoštevalo pri odločanju o kazenski sankciji in kakšno težo je to imelo.
ZGD-1 člen 338, 338/, 609, 609/1. ZNP člen 7. ZPP člen 227. ZPre-1 7, 7/2, 12, 12/1, 63, 68, 68/1, 68/2.
manjšinski delničarji - izključitev manjšinskih delničarjev - preizkus primernosti denarne odpravnine - mnenje poravnalnega odbora - pridobitev 90 % deleža na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem - ekonomski interes manjšinskih delničarjev - nepravdni postopek - narok - neprimeren dokazni predlog
Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka in da gre za otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke ali otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ker v predsodnem upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre za stanje, kot je določeno v seznamu hudih bolezni, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in ugotavljanje tega naložilo toženi stranki.
Zapustitev trga dela, še preden je sploh ugotovljeno, ali gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, ima lahko hude posledice na socialni položaj osebe, ki uveljavlja pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V takem primeru je smiselno najprej izpeljati postopek glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z opredelitvijo otroka. V primeru, da je ta pogoj izpolnjen, pride do izpolnitve drugega pogoja, torej do zapustitve trga dela oziroma začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Šele ko sta izpolnjena oba pogoja, gre upravičencu znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nadurno delo - nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela
Ker se v konkretnem primeru, ko je sporna višina odmerjenega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, naknadno ugotovljene plače oziroma, sporočene plače in plačilo prispevkov nanašajo na leto 2012, kot relevantno leto pred letom, v katerem je nastala tožnikova začasna zadržanost od dela, nedvomno nanašajo na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 14. 1. 2015, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi toženca z dne 14. 1. 2015 in z dne 3. 11. 2014 odpravilo in na podlagi določbe 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naknadno sporočeni podatki o plačah se namreč nanašajo na že izplačane prejemke v letu 2012, le kasneje je bivša tožnikova delodajalka določene prejemke prekvalificirala v plače in plačala ustrezne davke in prispevke. V kolikor bi toženec z na novo sporočenimi podatki o plačah razpolagal že v prvem postopku, bi te podatke upošteval pri prvotni odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tako pa bo to storil v ponovljenem postopku in tožniku na podlagi podatkov o plačah za leto 2012 na novo priznal in odmeril nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela z novo odločbo.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 5, 5/2, 10.
povračilo stroškov v zvezi z delom - potni stroški
V pogodbi o izobraževanju je bila določena obveznost tožene stranke, da tožniku izplača stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja skladno z Aneksom h KPND. Tožnik je bil napoten na izobraževanje, uporaba avtomobila in s tem povrnitev kilometrine za prevoz na izobraževanje in z izobraževanja pa je bila tožniku odobrena s strani komandirja policijske postaje. Tožena stranka je tožniku na relaciji od bivališča do kraja izobraževanja kilometrino izplačala v višini stroškov prevoza na delo in z dela (v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženih 170,87 km v eno smer). V konkretnem primeru ni šlo za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v smislu drugega odstavka 5. člena Aneksa, temveč je bil tožnik napoten na izobraževanje z lastnim prevoznim sredstvom, zato mu pripada kilometrina v višini 18 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, skladno z 10. členom Aneksa h KPND, ki med drugim določa uporabo lastnega avtomobila v službene namene le na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti in da znaša kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene 18 % neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevožen kilometer.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti po uradni dolžnosti - zahteva upnika za povrnitev stroškov - potrebnost stroškov
Vse vloge so bile vložene v zvezi z dolžnikovim predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Res se dolžnikove trditve niso izkazale za točne, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na koncu potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavilo, zato z vidika izvršilnega postopka o potrebnosti stroškov, ki jih je imel upnik z nasprotovanjem razveljavitvi klavzule ni mogoče govoriti.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – delna oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – več odprtih postopkov
Tožnica utemeljeno navaja, da bi bilo treba v smislu njene zmožnosti plačila sodne takse upoštevati tudi druge postopke, ki so v teku pred istim sodiščem in višino takse, ki bi jo tožnica morala plačati skupno. Navaja, da poleg konkretne pravdne zadeve isto sodišče oziroma ista sodnica obravnava tudi druge zadeve med pravdnima strankama (postopek za razvezo zakonske zveze, postopek zaradi vrnitve darila in postopek zaradi vrnitve stvari). Gre torej za sodišču znana dejstva, ki bi jih moralo upoštevati, saj je treba pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks presoditi vse okoliščine. Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.
invalid II. kategorije invalidnosti - poškodba izven dela - poslabšanje invalidnosti
Pri tožniku so v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima tožnik še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se
skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku ni podano.
OZ člen 619. ZPP člen 350/2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9.
gradbena pogodba - gradbene uzance - presežna dela - nepredvidena dela - enotna cena - sprememba cene - pravilna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki za dela določili ceno na enoto (enotna cena). Pravica do spremembe pogodbene cene zaradi presežnih del je torej obsežena že s klavzulo o določitvi cene, kar pomeni, da zaradi takšne spremembe pogodbene cene sploh ni treba spremeniti pogodbe, saj se cena spremeni že na podlagi enostranske izjave volje izvajalca (v primeru presežnih del), da uveljavlja pravico zahtevati spremembo cene.