predlog za oprostitev plačila sodne takse – pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe – delna oprostitev plačila sodne takse – obročno plačilo sodne takse – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – več odprtih postopkov
Tožnica utemeljeno navaja, da bi bilo treba v smislu njene zmožnosti plačila sodne takse upoštevati tudi druge postopke, ki so v teku pred istim sodiščem in višino takse, ki bi jo tožnica morala plačati skupno. Navaja, da poleg konkretne pravdne zadeve isto sodišče oziroma ista sodnica obravnava tudi druge zadeve med pravdnima strankama (postopek za razvezo zakonske zveze, postopek zaradi vrnitve darila in postopek zaradi vrnitve stvari). Gre torej za sodišču znana dejstva, ki bi jih moralo upoštevati, saj je treba pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks presoditi vse okoliščine. Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – zamuda z izplačilom plače - odpravnina
Če delodajalec v obdobju, ki je navedeno v četrti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, delavcu ne izplača plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, delavec zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (ob upoštevanju določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1), ne glede na razlog na strani delodajalca, ki je privedel do prepoznega izplačila plač.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti po uradni dolžnosti - zahteva upnika za povrnitev stroškov - potrebnost stroškov
Vse vloge so bile vložene v zvezi z dolžnikovim predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Res se dolžnikove trditve niso izkazale za točne, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na koncu potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavilo, zato z vidika izvršilnega postopka o potrebnosti stroškov, ki jih je imel upnik z nasprotovanjem razveljavitvi klavzule ni mogoče govoriti.
Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023475
KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - zakonski znaki - nepremoženjska korist
Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 je torej v pridobitvi kakršnikoli pravic, ki niso materialne narave in se v praksi pogosto pokažejo kot zagotovitev ugodnejšega položaja, kot prednost pred ostalimi strankami v postopku, izognitev neugodnostim, ki bi jih bila oseba deležna v postopku in podobno. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, ko v sodbi obrazloži, da izognitev odgovornosti za cestnoprometni prekršek pomeni pridobitev nepremoženjske koristi.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka in da gre za otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke ali otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ker v predsodnem upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre za stanje, kot je določeno v seznamu hudih bolezni, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in ugotavljanje tega naložilo toženi stranki.
Zapustitev trga dela, še preden je sploh ugotovljeno, ali gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, ima lahko hude posledice na socialni položaj osebe, ki uveljavlja pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V takem primeru je smiselno najprej izpeljati postopek glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z opredelitvijo otroka. V primeru, da je ta pogoj izpolnjen, pride do izpolnitve drugega pogoja, torej do zapustitve trga dela oziroma začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Šele ko sta izpolnjena oba pogoja, gre upravičencu znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek.
Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta.
Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za obvestilo oziroma navodilo tožene stranke o kriterijih, ki bodo uporabljeni za odmero dopusta, in ne za splošni akt delodajalca, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moral pri sprejemu teh kriterijev sodelovati sindikat, ker ne gre za predpis v smislu 26. člena ZJU (predpis, ki vpliva na delovna razmerja oziroma položaj javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev).
sodba o kaznovalnem nalogu – razveljavitev klavzule pravnomočnosti – predlog za vrnitev v prejšnje stanje – pomota v datumu pravnomočnosti
Glede na to, da je sodišče prve stopnje že v sklepu II K 4567/2015 z dne 2.9.2016 tudi samo ugotovilo, da je na sodbi, s katero razpolaga obsojenka, napačno naveden datum pravnomočnosti (17.5.2016), pa bo to napako samo popravilo, kot je zapisalo v navedenem sklepu. Res je, kot navaja zagovornik, da postane pravnomočen izrek sklepa in ne njegova obrazložitev, vendar v tem primeru ne gre za vprašanje izreka, pomoto v datumu pravnomočnosti pa lahko sodišče samo popravi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po vsebini o predlogu že odločeno, je zato pravilna in vanjo ni treba posegati.
odločitev o pravdnih stroških - stečaj - prijava terjatve
Ker je bil sklep o nadaljevanju postopka in zavrženju tožbe v obravnavani zadevi izdan med stečajnim postopkom nad toženo stranko, je tudi njena obveznost, da tožniku povrne pravdne stroške, nastala po začetku stečajnega postopka.
Stroški, o katerih pravdno sodišče odloči v pravdah, ki se končajo po začetku pravdnega postopka, se glede na določbo 354. člena ZFPPIPP ne poplačajo iz stečajne mase, temveč jih stečajni dolžnik poravnava iz stroškov stečajnega postopka (6. točka 355. člena ZFPPIPP). Za te terjatve ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
ZGD-1 člen 338, 338/, 609, 609/1. ZNP člen 7. ZPP člen 227. ZPre-1 7, 7/2, 12, 12/1, 63, 68, 68/1, 68/2.
manjšinski delničarji - izključitev manjšinskih delničarjev - preizkus primernosti denarne odpravnine - mnenje poravnalnega odbora - pridobitev 90 % deleža na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem - ekonomski interes manjšinskih delničarjev - nepravdni postopek - narok - neprimeren dokazni predlog
Z novelo Zpre-1G je bilo besedilo 68. člena, kot že rečeno, bolje usklajeno z Direktivo. Sedanje besedilo te norme (več) ne pušča dvoma, da je ključna pridobitev delnic s sprejemom ponudbe, torej v okviru prevzemnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je v tem smislu potrebno razlagati že prej veljavno besedilo prvega odstavka 68. člena ZPre-1 in je torej pomembno, da prevzemnik do najmanj 90% deleža v ciljni družbi pride v okviru javnega in transparentnega postopka. Če mu to „uspe“ zunaj takšnega postopka, torej tako kot v konkretnem primeru, na podlagi pogodbe z večinskim delničarjem, po oceni pritožbenega sodišča preostali manjšinski delničarji nimajo ustreznega jamstva, da je bil njihov ekonomski interes, kot ga zasledujejo ob izključitvi, v zadostni meri zaščiten.
ZDCOPM člen 3. ZEPDSV člen 7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
nadurno delo – nadure – plačilo za delo – obveznost plačila – mobilni delavci – bistvena kršitev določb postopka – razlogi o odločilnih dejstvih – voznik tovornjaka – izvedensko mnenje – izvedenec – zaslišanje izvedenca – možnost obravnavanja
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za dejansko ugotovitev, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal z vednostjo ali po naročilu delodajalca. Tožena stranka v pritožbi tej ugotovitvi obrazloženo nasprotuje, vendar zaradi odsotnosti razlogov za odločitev izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za neposredno zaslišanje sodne izvedenke. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanja izvedenke glede na podano izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev ni bilo potrebno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je napačno in pomeni obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka. Ta je v pripravljalni vlogi podala obširne pripombe k dopolnitvi izvedenskega mnenja in s tem opredelila, kaj naj bi bil predmet zaslišanja sodne izvedenke, ki ga je nato predlagala na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da se je njen dokazni predlog za zaslišanje sodne izvedenke nanašal na ugotovitve, ki so za rešitev spora odločilne (tj. na način izračuna tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur), zato sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za njegovo zavrnitev.
OZ člen 619. ZPP člen 350/2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 9.
gradbena pogodba - gradbene uzance - presežna dela - nepredvidena dela - enotna cena - sprememba cene - pravilna uporaba materialnega prava
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki za dela določili ceno na enoto (enotna cena). Pravica do spremembe pogodbene cene zaradi presežnih del je torej obsežena že s klavzulo o določitvi cene, kar pomeni, da zaradi takšne spremembe pogodbene cene sploh ni treba spremeniti pogodbe, saj se cena spremeni že na podlagi enostranske izjave volje izvajalca (v primeru presežnih del), da uveljavlja pravico zahtevati spremembo cene.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih 51, 51/2.
izvedensko mnenje - nagrada - dopolnilni izvid in mnenje
Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki neutemeljeno priznalo nagrado iz naslova študija spisa. Večkratno ukvarjanje izvedenca s predmetno zadevo znotraj izvedbe dokaza z izvedencem (tj. izdelava pisnega izvida in mnenja, ustno podajanje izvida in mnenja oziroma izdelava dopolnilnega izvida in mnenja) ne daje podlage za večkratno odmerjanje
nagrade
iz naslova študija spisa. Za takšno odločitev ni podlage v določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izvedenki nagrado za študij spisa priznalo (tudi) v okviru
nagrade
za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki neutemeljeno (ponovno) priznalo nagrado za študij spisa, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je odmerjeno bruto nagrado sodne izvedenke ustrezno znižalo.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.
stvarna pristojnost - odpravnina - razrešitev s funkcije - direktor - individualna pogodba o zaposlitvi
Tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.
odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba delodajalca - delovna doba - delovno pravna kontinuiteta
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim delodajalcem tožnice in sedaj toženo stranko. Pravilno je štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov. Ugotovilo je, da je tožena stranka kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožničin delodajalec. Tožena stranka je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnico, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve in to le pri novem delodajalcu tožene stranke. Zato je štelo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom.
Vložnik zahteve za obnovo sodnega postopka, ki je izredno pravno sredstvo, ni vložil po odvetniku, oziroma ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljeno.