Tožnica zatrjuje, da pritožbe ni mogla vložiti zaradi zdravstvenih razlogov. V tem primeru bi morala tožnica uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje po VIII. poglavju ZUP, in sicer v zakonsko določenih rokih. S predlogom za obnovo postopka pa iz razloga, ker ni izpolnjen en od pogojev, določenih v 260. členu ZUP, postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 20. 6. 2014, ne more obnoviti.
ZFU člen 107.. ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3, 152b.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - razlog smotrnosti
Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023083
ZKP člen 301, 301/1, 371, 371/1, 371/1-4, 383, 442, 442/1. KZ-1 člen 158, 158/1, 168, 168/2. Sodni red člen 18, 18/1, 18/1-3, 31.
razžalitev - kaznivo dejanje razžalitve - pritožbeni preizkus - konkretizacija pritožbenih navedb - načelo javnosti glavne obravnave - resna kritika - zaničevalni namen - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - kršitev načela javnosti glavne obravnave
Obdolženec je v pritožbi predlagal, da ga sodišče druge stopnje obvesti o seji pritožbenega senata, vendar pa temu predlogu ni bilo ugodeno. Glede na vsebino pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ocenilo, da navzočnost strank ni potrebna, prav tako pa obdolženec sam v pritožbi ni podrobneje pojasnil, iz katerega razloga želi, da bi bil osebno prisoten na pritožbeni seji. Kršitev načela javnosti ni podana. Nobenega dvoma namreč ni, da javnost glavne obravnave ni bila izključena in da so na vsakem naroku za glavno obravnavo tudi bili navzoči predstavniki javnosti. Kar zadeva stališče, da bi sodišče moralo omogočiti dostop večjemu številu javnosti, pa je le ugotoviti, da taka trditev v zakonu nima podlage. Kot izhaja iz podatkov spisa je bila obdolženčeva vloga odstopljena v reševanje predsednici Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je v dopisu dne 23.5.2016 obdolžencu med drugim odgovorila tudi, da večje dvorane, ki bi lahko sprejela najmanj 50 ljudi, ne more zagotoviti, ker sodišče take dvorane sploh nima. Razlog za zavrnitev je torej bil tehnične oziroma objektivne narave in kadar sodišče iz teh razlogov omeji prisotnost javnosti, ni moč govoriti o kršitvi načela javnosti. Obdolženec je bil o svojih pravicah v postopku obveščen in kolikor je obravnavo zapustil, je to storil po svoji prosti odločitvi, sodišče pa je obravnavo nadaljevalo, ker je ocenilo, da njegova navzočnost ni bila nujna zato kršitev pravice do zagovora ni podana. Pri pritožbenem razlogu kršitve kazenskega zakona pritožnik izpostavlja, da očitana mu dejanja niso kazniva, oziroma, da nimajo znakov kaznivega dejanja razžalitve. Sodnikom je namreč očital le to, kar je sumil, in sicer ker je bil spričo številnih postopkov zoper njega prepričan, da se kazenski sodniki iz njega norčujejo in da zlorabljajo kazensko zakonodajo za zatiranje slovenskega naroda, kar bi se dalo enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14.5.2015 obravnavalo primer, ko je izjava oškodovanca (državnega tožilca) izzvala posameznika (poslanca državnega zbora), da je na račun njegovega dela izrekel kritiko, ki je sicer bila pretirana in žaljiva, vendar je imela v oškodovančevem ravnanju dejansko podlago. Zato take izjave ni bilo moč oceniti kot zaničevanje temveč kot resno kritiko, ki je bila izzvana s strani oškodovanca. Taka izključitev protipravnosti pa v konkretnem primeru ni podana, saj obdolženec za svoje trditve, ni imel utemeljene podlage. Obdolženčeva kritika ni bila usmerjena v delo sodnikov pač pa v razvrednotenje njih samih.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - izbira presežnih delavcev - kolektivna pogodba - uporaba kriterijev - individualni odpust
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, čeprav je šlo za posamične odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri določitvi delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz podjetniške kolektivne pogodbe. Ker je tožena stranka, kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, v postopku obravnavane odpovedi uporabila kriterije iz podjetniške kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je te kriterije uporabila pravilno in zakonito.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih 51, 51/2.
izvedensko mnenje - nagrada - dopolnilni izvid in mnenje
Sodišče prve stopnje je sodni izvedenki neutemeljeno priznalo nagrado iz naslova študija spisa. Večkratno ukvarjanje izvedenca s predmetno zadevo znotraj izvedbe dokaza z izvedencem (tj. izdelava pisnega izvida in mnenja, ustno podajanje izvida in mnenja oziroma izdelava dopolnilnega izvida in mnenja) ne daje podlage za večkratno odmerjanje
nagrade
iz naslova študija spisa. Za takšno odločitev ni podlage v določbah Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je izvedenki nagrado za študij spisa priznalo (tudi) v okviru
nagrade
za izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja. Ker je sodišče prve stopnje sodni izvedenki neutemeljeno (ponovno) priznalo nagrado za študij spisa, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je odmerjeno bruto nagrado sodne izvedenke ustrezno znižalo.
USTAVNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSL0086404
URS člen 26. ZPP člen 286b. ZP-1 člen 65, 169, 202b.
pravica do povračila škode – odškodninska odgovornost države – protipravnost ravnanja sodnika – sodniško odločanje – zavrnitev dokazov – grajanje procesnih kršitev – postopek o prekršku – hitri postopek – postopek določitve uklonilnega zapora
Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z (iz)rednimi pravnimi sredstvi. Ko gre za sodniške napake, so lahko podlaga odškodninske odgovornosti samo grobe kršitve sodniške dolžnosti - sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (ki se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija in druge grobe kršitve poštenosti postopka. S protipravnostjo torej sodna praksa razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, tj. nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, ko sodnik ne uporabi jasne določbe zakona ali predpis namenoma razlaga v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, ali če namerno ugotovi relevantne dejanske okoliščine v nasprotju z rezultati dokaznega postopka.
Ko je postopek ustavljen, pritožnik nima več pravnega interesa, da bi sodišče odločalo o njegovem ugovoru.
Krivdno povzročeni stroški so tudi stroški postopka, ki so bili povzročen po nepotrebnem. Kot krivdno povzročene je sodišče štelo tudi stroške “izjalovljenega“ postopka, ki za udeležence postopka ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete.
Prva predlagateljica je bila po stiku s tožencem hospitalizirana in ob različnih priložnostih je povedala, da jo je nasprotni udeleženec tepel. V takšni situaciji ni mogoče govoriti o nepotrebno povzročenem postopku (tudi če bi dokazni postopek pokazal, da dekličina izpoved ni ustrezala resnici). Drugi predlagateljici torej ni mogoče naprtiti krivde za ta postopek, ob vložitvi predloga komaj štiriletni prvi predlagateljici pa še toliko manj. Pravilna je torej uporaba primarnega kriterija iz 35. člena ZNP, tako da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.. KZ-1 člen 251, 251/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - ponarejanje listin - pravica do izjave - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da mu v roku 8 dni predloži podatke o zaposlitvah v času od prenehanja delovnega razmerja dalje ter o višini prejemkov v tem obdobju. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica sodišču prve stopnje z dopisom predložila listine. Sodišče prve stopnje toženi stranki teh listin ni vročilo v izjavo, čeprav jih je upoštevalo pri odločitvi. Toženi stranki je s tem onemogočilo sodelovanje v postopku, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da bi se moralo opredeliti do njenih navedb, ki jih je podala na naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na tem naroku sodišču prve stopnje predložila na vpogled izvirnik sporne zavarovalne police in navedla, da koda na polici potrjuje njene navedbe, da zavarovalna polica ni mogla biti ponarejena s strani druge, pri njej zaposlene osebe, ter da je iz žiga na polici razvidno, da ji jo je tožnica v nadaljnjo obravnavo predložila 7. 10. 2013. Ker se te navedbe nanašajo na odločilno dejstvo, tj. ali je tožnica toženi stranki v nadaljnjo obravnavo predložila zavarovalno polico s ponarejenim podpisom, je pritožba tožene stranke utemeljena.
Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da v izreku sodbe opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more biti podana z navedbo v sodbi, da je obdolženec kaznivo dejanje smiselno priznal, ker priznava dolg do oškodovane družbe.
- Pritožba nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je o tem, da je bila obtožnica 8. 9. 2016 modificirana.
- Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana niti zaradi odločitve sodišča, da v obsodilni sodbi obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, naloži pa mu izpolnitev premoženjskopravnega zahtevka.
- Priznavanje obstoja dolga in priznanje storitve navedenega kaznivega dejanja sta dve različni zadevi in pritožba pravilno opozarja, da obdolženec z navedbo, da dolg do oškodovane zadruge obstaja, ni priznal storitve kaznivega dejanja.
- Razen na nepravilnost trditve v sodbi, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja smiselno priznal, pa pritožba utemeljeno opozarja tudi na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi sodbe namreč ni povzeto dejstvo, da je obdolženec storitev kaznivega dejanja zanikal.
- Prav pa ima pritožba, ko navaja, da ni jasna navedba, da je sodišče upoštevalo tudi obdolženčevo prejšnje življenje ter okoliščine, v katerih je storil očitano kaznivo dejanje. Gre za odločilna dejstva, ki so narekovala odločitev o kazenski sankciji, takšen zapis pa ne pojasnjuje, katere okoliščine, v katerih je obdolženec storil kaznivo dejanje, ima sodišče v mislih in kako jih je upoštevalo (kot obteževalne ali olajševalne), prav tako pa iz takšne splošne navedbe ni razvidno, kaj iz obdolženčevega prejšnjega življenja je upoštevalo pri odločanju o kazenski sankciji in kakšno težo je to imelo.
ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 413.
spor iz razmerja med starši in otroki - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - analogija - napake volje - pravočasnost tožbe - stroški postopka - vsak svoje stroške
ZZZDR res ne ureja izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva. Napačno pa je pritožbeno stališče, da zato moški, ki je priznal očetovstvo, svojega očetovstva ne more izpodbijati pod nobenimi pogoji. Takšno stališče bi očete, ki so očetovstvo priznali z izjavo, postavilo v nedopustno drugačen položaj v primerjavi z očeti, glede katerih velja domneva očetovstva. Ti namreč lahko v skladu s 96. členom ZZZDR izpodbijajo očetovstvo, če mislijo, da otrok ni njihov. Gre za pravno praznino - nehoteno vrzel v zasnovi pravnega reda. Sodna praksa je doslej to pravno praznino zapolnjevala z analogijo, po kateri je izjavo mogoče izpodbijati na podlagi 94. člena OZ.
URS člen 22. ZPP člen 5, 243, 254, 286, 286/1, 286/4, 339, 339/2, 339/2-8.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - načelo kontradiktornosti - enakopravnost strank v dokaznem postopku - obširne pripombe na izvedensko mnenje - pravica stranke, da se opredeli do uspehov dokazovanja - prekluzija pri navajanju novih dejstev - substanciran predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postavitev pritegnitev novega izvedenca - odprava nejasnosti v izvedenskem mnenju
Sodišče prve stopnje je s tem, ko pri presoji toženčevega dokaznega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja oziroma imenovanju novega izvedenca ni upoštevalo njegovih konkretiziranih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja, s katerimi je bil substanciran njegov predlog, z obrazložitvijo, da so pripombe toženca predstavljale navajanje dejstev v nasprotju z določbo 286. člena ZPP, kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku.
preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja
Po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, med drugim izreče prepoved približevanja krajem, kjer se žrtev običajno nahaja ter prepoved navezovanja stikov z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo ter izreče tudi ukrep prepustitev stanovanja v skupni uporabi.
Glede na 53. člen ZPIZ-2 lahko vdova po umrlem zavarovancu oz. uživalcu pravic pridobi vdovsko pokojnino, če je do njegove smrti dopolnila starost 58 let ali do njegove smrti postala popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v enem letu po njegovi smrti. Če je ob smrti zakonca dopolnila vsaj 53 let starosti, pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 58 let starosti. V obravnavani zadevi ni podan nobeden od navedenih dejanskih stanov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Tožnica je namreč na dan smrti pokojnega dopolnila le 44 let in 9 dni starosti. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do vdovske pokojnine.
Večja škodna nevarnost na smučišču je lahko le posledica opustitve odgovorne osebe, kar pa utemeljuje zgolj presojo odškodninske odgovornosti po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti. Objektivna odgovornost upravljavca smučišča je lahko podana le izjemoma, kadar obstajajo kakšne izjemne okoliščine. Leseno ograjo z lesenimi stebri je kot ureditev vstopnega mesta na žičnico potrebno šteti med t.i.„druge objekte znotraj smučišča“ glede na to, da smučarske poti, med katere sodi tudi lesena ograja kot vstopno oz. dostopno mesto na žičnico, predstavljajo v skladu s 5. točko 1. odstavka 4. člena ZVSmuč druge smučarske površine znotraj smučišča. Takšne druge objekte znotraj smučišča pa je potrebno že na podlagi 1. odstavka 13. člena Pravilnika ustrezno zavarovati. Prvotožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker tega objekta ni ustrezno zavarovala. Toženima strankama tako ni uspelo dokazati, da do tožnikove poškodbe ni prišlo po krivdi prvotožene stranke in zavarovanke drugotožene stranke, saj ni ravnala z zahtevano večjo skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je opustila dolžno zavarovanje lesene ograje kot dostopnega mesta na žičnico, s čimer bi se zmanjšala možnost naleta smučarja v ograjo, ki je sicer predvidljiv dogodek, zato je podana krivdna odškodninska odgovornost toženih strank za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Vzrok za padec tožnika je iskati tudi v njegovem pomanjkljivem opazovanju dogajanja na smučišču in neprilagoditvi hitrosti in načina smučanja razmeram na smučišču ter ravnanju neznane smučarke. S tem svojim ravnanjem je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka, njegov delež pa je v skladu s 1. odstavkom 171. člena OZ oceniti na 30%. Čeprav je eden od vzrokov za nastanek škodnega dogodka tudi nepravilno ravnanje neznane smučarke v modrem kombinezonu, pa to na ugotovljeno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke nima vpliva. Na nepravilnost ravnanja neznane smučarke bi se namreč lahko toženi stranki sklicevali samo v primeru, če ne bi bil eden izmed vzrokov za nastali škodni dogodek tudi ravnanje oz. opustitev prvotožene stranke.
Razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) se ni bistveno spremenjeno v tožnikovo škodo in zato ne terja znižanja tožnikovega preživninskega bremena.
DELOVNO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0017036
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 113, 215, 215/2. ZPP člen 226, 226/3.
zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – zavarovanje nedenarne terjatve – verjetno izkazana terjatev – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – inšpekcijski postopek – odločba inšpektorja
ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodba o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kljub odločbi inšpektorja za delo ni pogojev za zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ob predpostavki, da se ta odločba nanaša tudi na tožnika).
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti po uradni dolžnosti - zahteva upnika za povrnitev stroškov - potrebnost stroškov
Vse vloge so bile vložene v zvezi z dolžnikovim predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Res se dolžnikove trditve niso izkazale za točne, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na koncu potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti razveljavilo, zato z vidika izvršilnega postopka o potrebnosti stroškov, ki jih je imel upnik z nasprotovanjem razveljavitvi klavzule ni mogoče govoriti.