Tudi, če se določene parcele po dolgoročnem planu nahajajo na območju urejanja, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in bi bile glede na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih stavbna zemljišča, je pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, treba uporabiti 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo. Torej parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč.
Status zaščitene kmetije se lahko določi tudi kmetiji, vrnjeni v denacionalizacijskem postopku pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, katera izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, glede primerljivih površin.
Vprašanje, ali neka kmetija izpolnjuje pogoje zaščitene kmetije, se glede na določbe 2. člena ZDKG omeji le na vprašanje, v čigavi lasti je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska enota, in ali ta obsega najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive kmetijske površine.
V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.
status zaščitene kmetije - vračanje premoženja v naravi
Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.
Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.