Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007 – 2013 člen 14.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis za razvoj centrov odličnosti - razpisni pogoji - izpolnjevanje razpisnih pogojev
Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj je stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oz. primerno odločitev, kar pomeni, da presojo glede dejanskih vprašanj (večja ali ustreznost ponudnikov) sodišče opravi preko presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov.
industrijska lastnina - blagovna znamka - razveljavitev mednarodne blagovne znamke zaradi neuporabe - zainteresirana oseba - razlaga pojma zainteresirane osebe
ZIL v določbah 90. in 91. člena ne omeji pojma zainteresirane osebe tako, da bi eksplicitno določil okoliščine, ki jih ta mora zatrjevati in izkazati, kar po mnenju sodišča daje podlago za ekstenzivno razlago pojma, torej gotovo (tudi) v pomenu osebe, ki zatrjuje, da želi izkoriščati znak ali njegov del, pravno zavarovan z znamko, za enako ali podobno blago (in to izkaže). Podlago za ekstenzivno razlago pojma zainteresirane osebe daje tudi upoštevanje prava EU. Stališče o ekstenzivni razlagi pojma zainteresirane osebe pa izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, npr. sklep št. III Ips 179/2007 z dne 26. 10. 2010. Zato se sodišče strinja z izhodiščnimi opredelitvami pojma zainteresirane osebe s strani upravnega organa: da je to oseba, ki bi od razveljavitve imela korist, ki se kaže npr. v tem, da želi sama znamko v celoti ali deloma uporabljati za enako ali podobno blago, da je to oseba, ki ima namen registrirati enako ali podobno znamko, da je to oseba, katere obstoječe znake so podobne izpodbijani znamki itd.
Sodišče se z upravnim organom tudi strinja, da prizadeti stranki v tem postopku, da bi mogla šteti za zainteresirano osebo v smislu 1. odstavka 90. člena ZIL, ni treba izkazati, da bo svojo prijavljeno znamko uspela registrirati, kajti postopek registracije znamke je po zakonu samostojen postopek.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov in specifikacij, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdala družba, ki je neplačujoči gospodarski subjekti oz. „missing trader“. Če izdan račun temelji na neresnični transakciji oz. če promet blaga in storitev ni bil opravljen, zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZUP člen 243, 243/2, 251, 251/1.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - davčni postopek - odprava pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji
Pri ugotovitvi, da gre pri izplačilu zneska 128 000 EUR na račun tožnikovega mladoletnega sina za dohodek tožnika, je bilo upoštevanih več okoliščin, ki so pripeljale ne le do suma, temveč do prepričanja, da gre pri tem za tožnikov dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, ki je obdavčen z dohodnino. Poleg okoliščin v zvezi z nakazilom zneska (mladoletnemu sinu, na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene s tožnikom) prepričajo zlasti okoliščine, ki se nanašajo na razmerje tožnika do družbe A. kot izplačevalca in zaradi katerih se po eni strani pobotnica utemeljeno ne upošteva kot dokazilo o vračilu spornega zneska omenjeni družbi in po drugi strani kot ključna okoliščina za zaključek, da do vračila ni prišlo, utemeljeno upošteva dejstvo, da na računu družbe ni bilo ustreznih prilivov.
Prvostopenjski organ ob prejemu pritožbe ne le lahko, temveč je dolžan dopolniti postopek, če bi morala biti pritožniku dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, pa mu ni bila dana. Pooblastilo organu druge stopnje, da odpravi pomanjkljivosti, storjene v postopku na prvi stopnji (2. odstavek 243. člena ZUP), kakršna je pomanjkljiva obrazložitev odločbe, ter ustrezno dopolni postopek, pa je vsebovano v prvem odstavku 251. člena istega zakona (ZUP), ki se subsidiarno uporablja tudi v davčnem postopku.
denacionalizacija - bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine po podržavljenju - odškodnina - višina odškodnine
Odškodnina do polne vrednosti denacionalizirane stavbe ob podržavljenju ni bila določena v skladu s predpisi ter ob upoštevanju podatkov spisne dokumentacije upravnega spisa, ker ni bila upoštevana pravilna površina iz nacionalizacije izvzetih stanovanj, ker ni bila pravilno ugotovljena vrednost teh stanovanj, saj ni bila upoštevana postavka konstrukcija objekta, ker ni bil upoštevan status stavbe ob podržavljenju kot večstanovanjske ter ker je bila pri vrednotenju podržavljene stavbe kot kulturnega spomenika upoštevana tudi njena dodatna vrednost.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - gradnja na tujem svetu - nova stvar - sprememba identitete podržavljene stavbe - bistveno povečanje vrednosti nepremičnine
Pri presoji vprašanja, ali je nastala nova stvar, se je potrebno opreti na materialno pravo in sodno prakso, ki je v času nastanka sprememb na objektu urejala to vprašanje. Izvirni način pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari je institut premičninskega prava – spojitev, kar je urejal 22. člen ZTLR. Pravna ustanova, ki je na področju nepremičninskega prava v času veljavnosti ZTLR, torej v času izvedenih sprememb na objektu, urejala podoben položaj, je bila gradnja na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR). Pravni standard nove stvari se je po ustaljeni sodni praksi sodišča izpolnil, če je šlo za nov del objekta, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali če je šlo za spremenjeno identiteto zgradbe.
Upravni organ je ugotovil, da v obravnavani zadevi ni več podržavljene nepremičnine, zato tudi ni mogel slediti predlogu upravičencev, da uporabi 25. člen ZDen. Uporaba te pravne podlage je dopustna zgolj v primeru, ko bi ugotovil vlaganja v podržavljeno nepremičnino. Ko investicije nepremičnino tako spremenijo, da ni mogoče več govoriti o isti stvari, pa navedena določba ne pride v poštev. V obravnavanem primeru namreč ne moremo govoriti o kontinuiteti starega in novega objekta. Starega objekta kot predmeta vračanja po določilih ZDen ni več. Če torej starega objekta ni več, se na njem v denacionalizaciji ne more vzpostaviti lastninska pravica bivšega lastnika in zato vrnitev v naravi ni možna, bivši lastnik pa je za vrednost izgubljenih objektov upravičen do odškodnine.
V primeru ugotovljene degradacije - onesnaženja kmetijskega zemljišča je kmetijski inšpektor skladno s 107. členom ZKZ, kot je veljal v času upravnega odločanja, pooblaščen, da prepove onesnaževanje kmetijskega zemljišča in odredi vzpostavitev v prejšnje stanje na stroške povzročitelja onesnaževanja. Kot povzročitelja se obravnava tudi lastnika zemljišča, če se ugotovi njegova odgovornost.
Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ postopati po ZIL-1, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji glede na vložitev zahteve za razveljavitev znamke v času veljave ZIL ter potek in zaključek sodnega postopka (še vedno) v času veljave ZIL, iz česar sledi, da stranka z interesom ni imela možnosti spremembe tožbe po prvem odstavku 184. člena ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje zaradi uskladitve s spremenjenim režimom novega ZIL-1.
Ob nespornih okoliščinah - da je stranka z interesom vložila prijavo obravnavane znamke za blago, ki je enako/podobno blagu, na katerega se nanaša obravnavana znamka ter tudi druge prijave znamke, ki bi lahko bile enake/podobne obravnavani znamki – je nedvomno treba šteti, da želi stranka z interesom obravnavano znamko (vsaj) v delu uporabljati za enako/podobno blago, ki ga tudi sama proizvaja in daje v promet. S tem pa je podan pravni interes stranke z interesom za vložitev zahteve za razveljavitev znamke.
Ocenjevanje vlog v javnem razpisu je v izključni pristojnosti ocenjevalne komisije. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije, temveč je njena naloga le, da presodi, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila, ali je pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze, kot jih določa razpis in ali je obravnavala vlogo upoštevaje razpisna merila ter po predpisanem postopku. V te ocene sodišče ne sme posegati in zato ne morejo biti predmet upravnega spora.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - dolžnost povrnitve stroškov postopka - pridobitev premoženja
Pogoj, da nastane dolžnost povrnitve sredstev je, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke. V obravnavani zadevi pa je iz sodne poravnave razvidno, da je tožnik v upravnem sporu zavezan C.C. plačati 2.000,00 EUR. Iz teksta torej izhaja, da tožnik v postopku ni uspel, na podlagi sodne poravnave pa ni pridobil niti premoženja niti dohodkov, ampak mora nasprotni stranki celo izplačati določen denarni znesek, zato niso podane okoliščine iz 48. člena ZBPP, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka tožniku odmerila razliko med stroški, plačanimi iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.