V skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ zakonske zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Navedeno pomeni, da so zastarale tiste zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle kasneje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 75.. ZPP člen 274.. ZUP člen 147.
zavrženje tožbe - razveljavitev sklepa - odločanje po vsebini
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki uveljavljala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jo je prvostopenjski organ najprej z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2020 zavrnil, nato pa, ko je bila odločba na drugi stopnji odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2020, postopek z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2020 prekinil. Postavil se je namreč na stališče, da gre za predhodno vprašanje in da tega vprašanja sam ne bo obravnaval, temveč bo z odločitvijo počakal, dokler ga ne reši pristojni organ, torej delovno sodišče.
Ne glede na to, da je delovno sodišče že izdalo sodbo, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v delovnem sporu ugodeno, pa je bistveno, da sodba še ni postala pravnomočna. Zoper njo je namreč vloženo pravno sredstvo. Tožnica tako še vedno čaka in je v negotovosti glede uspeha v delovnem sporu. Posledično pa zaradi odločitve tožene stranke čaka tudi na odločitev, ali je v času, ko je brez zaposlitve, upravičena do denarnega nadomestila. Zaradi prekinitve postopka je ostala brez sredstev. Tožnica izkazuje pravni interes, da sodišče presodi, ali je upravni organ utemeljeno odločil, da prekine postopek, ali pa bi lahko predhodno vprašanje rešil sam oziroma ali sploh gre za predhodno vprašanje.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odločalo po vsebini.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 5, 6, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - primerna opredelitev obveznosti - določljivost naložene obveznosti - vezanost sodišča na izvršilni naslov
Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov
Dejstva, da na predmetnih nepremičninah stojita stanovanjska hiša in delavnica ter da s prodajo predmetnih nepremičnin ne morejo več opravljati dejavnosti in da izgubijo dom, ne predstavljajo dejstev, ki preprečujejo izvršbo.
zastopanje družbe - zakoniti zastopniki - zavrženje vloge
V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZGD-1 družbo zastopajo zgolj osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Za poslovodstvo se pri družbi z omejeno odgovornostjo šteje en ali več poslovodij.
Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati.
Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
ZFPPIPP člen 104, 104/4, 105, 105/1, 119a, 119a/4. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 12, 17, 20.
postopek prisilne poravnave - razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - sklep upniškega odbora - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada razrešenega upravitelja
Že na podlagi jezikovne razlage določbe četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da se ta določba nanaša le na situacijo, če se upravitelj razreši na svojo (lastno) zahtevo. Ob uporabi teleološke razlage pa je ugotoviti, da je namen takega znižanja nagrade upravitelja za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja v tem, da ker je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega, prišlo na podlagi oziroma zaradi zahteve upravitelja samega, naj posledično upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi takega njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, in sicer tako, da se mu te stroške (ki jih predstavlja pavšalno nadomestilo za prevzem poslov iz razrešenega na novega upravitelja) odšteje od njegove siceršnje nagrade, ki mu pripada. Gre za povsem logično in jasno posledico lastnih dejanj upravitelja, zaradi katerih so nastali določeni stroški, ki naj zato bremenijo njega.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00052477
ZPP člen 214, 214/2, 358, 358-1. ZASP člen 81, 81/1, 168, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - uporaba avtorskega dela - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - primerno nadomestilo - osnova za izračun nadomestila - trditveno breme - zakonske zamudne obresti - nedobrovernost - civilna kazen
Sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo.
Za osnovo za izračun primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih je skladno z ustaljeno sodno prakso treba uporabiti določila III. točke Skupnega sporazuma. Kot osnovo je treba vzeti tisto tarifo, ki ustreza številu retransmisiranih programov v konkretnem primeru.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
podjemna pogodba - pritožbeni razlogi - spor majhne vrednosti
Opozoriti velja, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00056482
DZ člen 66, 78. ZPP člen 309a.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - denarna sredstva na bančnem računu - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme - poravnalna ponudba - nedopusten dokaz
Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.
Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.
ZIZ člen 178, 178/2, 179, 179/1.. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - nedovoljena pritožbena novota - obrazložitev sklepa - pomankanje razlogov glede odločilnih dejstev
Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov, zakaj je na podlagi cenitvenega poročila cenilca A. A. ugotovilo skupno vrednost celotnih nepremičnin z ID znaki parcela 1, parcela 2 in parcela 3, čeprav je bil v navedenem cenitvenem poročilu pri oceni vrednosti nepremičnin v višini 56.000,00 EUR poleg celotnih parcel 2 in 3 upoštevan le del parcele 1. Glede na določbo drugega odstavka 178. člena ZIZ, po kateri sodišče vrednost nepremičnine ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev, pa so razlogi o tem bistveni za preizkus pravilnosti odločitve o ugotovitvi vrednosti predmetnih nepremičnin.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
očitna pisna pomota sodišča - navedba napačne opravilne številke - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse
Pri zapisu opravilne številke sklepa z dne 16. 8. 2021 je sodišče prve stopnje res zapisalo napačno oziroma nepopolno opravilno številko, vendar to ne pomeni, da je sklep zaradi tega neveljaven. Gre za očitno pisno pomoto, ki na pravilnost odločitve ne vpliva in jo lahko sodišče prve stopnje vsak čas popravi, za kar ima pooblastilo v členu 328 ZPP.
URS člen 22. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
poškodba delavca pri dvigu težkega bremena - postavitev izvedenca - izvedenec za varstvo pri delu - varstvo in zdravje pri delu - protipravno ravnanje delodajalca - pravica stranke do izjave v dokaznem postopku z izvedencem - pravica do izjave - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank
Pritrditi je treba pritožbi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča le pavšalne. V sodbi ni odgovorjeno na ustrezno substancirane trditve tožnika o krivdni odškodninski odgovornosti delodajalca, ker ni ravnal skladno s Pravilnikom. Ni jasno od kje sodišču zaključek, da: "breme za tožnika ni bilo tako težko, da ga ne bi zmogel, kljub njegovi krhkosti je koeficient teže še vedno sprejemljiv." Ni razvidno, koliko je bilo steklo sploh res težko, niti kakšen pripomoček za prenašanje bremen naj bi bil zagotovljen, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče verjame pričam tožene stranke glede usposobljenosti tožnika za prenašanje težkih in nerodnih bremen.
Zaključki izpodbijane sodbe so nekonkretizirani, ker je posledica dejstva, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi npr. ugotovilo sprejemljivost koeficienta teže, ali in če kakšne pripomočke bi bilo treba uporabiti, kako bi moralo biti organizirano prenašanje takih bremen, kot je bilo konkretno (ni ugotovljeno, kako težko je bilo steklo), kakšne organizacijske in tehnične ukrepe za prenašanje bremen bi moral sprejeti tožnikov delodajalec, ali je bilo glede na konstitucijo tožnika dopustno, da mu je bilo naloženo prenašanje konkretnega bremena. Za presojo utemeljenosti tožnikovih očitkov zavarovancu tožene stranke je potrebno strokovno znanje iz varstva pri delu.
vzpostavitev etažne lastnine - navidezna solastnina - bolj verjetna pravica - namen ZVEtL - verjetnost kot dokazni standard - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga nasprotna udeleženka pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti druge nasprotne udeleženke. Oba sporna dela druga nasprotna udeleženka zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe. Sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi lastnika za vsak posamezni del stavbe, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno ugotovilo lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke.