Razlog nepotrebnosti je povsem utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer tožnica v pritožbi z ničemer ne pojasni, katera je tista listina, ki je sodišče prve stopnje ni pribavilo, in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se s to listino dokazovalo. Skladno z zgoraj izpostavljenimi stališči tožnica v pritožbi tudi ustrezno ne pojasni, katera sporna pravno relevantna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem „vseh“ prič, izvedencem finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Že v sami osnovi je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prekiniti predmetni postopek do dokončanja postopka v zadevi VII Pg 2537/2015, ker naj bi se tam odločalo o nekakšnem predhodnem vprašanju. Skladno s 13. členom ZPP namreč sodišče ni dolžno prekinjati postopka, četudi bi šlo za predhodno vprašanje, saj ga v vsakem primeru lahko reši samo. Vprašanje neupravičene unovčitve bančnih garancij, na katerem temelji zahtevek za povračilo stroškov, je bilo že pravnomočno rešeno in o njem ni mogoče ponovno presojati. Kako je toženka prejete zneske porabila in ali jih bo morala (delno) vračati, kar je vse nenazadnje sporno in neizkazano, pa samo po sebi ne kaže na neupravičeno unovčitev bančnih garancij. Toženka je ugovor zastaranja konkretizirala in izkazala. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga. Utemeljena in pravilna so stališča sodišča prve stopnje, da dve izpostavljeni vlogi toženke iz postopka VII Pg 2537/2015, ki se ne vodi glede plačila tu vtoževanih začasnih situacij, ne pomenita pripoznave dolga. Sicer drži pritožbena teza, da bi bilo nalog banki za plačilo zneska morebiti lahko šteti kot pripoznavo dolga, vendar gre upoštevaje omenjene vloge le za opis naloga, ki je bil s strani toženke banki dan nekje v preteklosti. Nobenih navedb ni o tem, kdaj je bil nalog dan, in je edini relevantni datum, ki je pomenil pretrganje zastaranja in na katerega se je glede pretrganja zastaranja mogoče utemeljeno opreti, dan podpisa izpisa odprtih postavk.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00052821
ZFPPIPP člen 251. OZ člen 275, 365, 419, 419/2, 963, 963/1.
kreditna pogodba - kršitev kreditne pogodbe - odstop od posojilne pogodbe - zavarovalna pogodba - zavarovalnina - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - zakonita subrogacija - sklep o izvršbi - osebni stečaj dolžnika - sporočanje podatkov - sprememba naslova stranke - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za izvršbo - opustitev vročitve predloga za izvršbo - splošni petletni zastaralni rok
Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca.
Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča.
Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.
Bistvo ponarejanja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je v dejstvu, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pomeni, da mora biti takšna listina po nekom in na določen način napravljena.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
Umik predloga za izvršbo je v procesni dispoziciji upnika, ki mora, da bi nastopili procesni učinki ustavitve postopka, jasno, nedvoumno in nepogojno izjaviti, da predlog za izvršbo umika. Brez takšne izrecne izjave upnika ni podlage za ustavitev postopka izvršbe po določbi 43. člena ZIZ in tudi ne podlage za sklepanje, da upnik pri izvršbi več ne vztraja. Sodišče na podlagi poziva upniku, naj poda umik predloga za izvršbo, kljub opozorilu, da bo, če umika ne bo prejelo, štelo, da upnik pri izvršbi več ne vztraja, tako ne more vzpostaviti domneve, ki bi lahko imela za posledico ustavitev postopka izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ZDSS-1 člen 63, 63/1, 75.. ZPP člen 274.. ZUP člen 147.
zavrženje tožbe - razveljavitev sklepa - odločanje po vsebini
Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri toženi stranki uveljavljala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jo je prvostopenjski organ najprej z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2020 zavrnil, nato pa, ko je bila odločba na drugi stopnji odpravljena z odločbo z dne 29. 9. 2020, postopek z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2020 prekinil. Postavil se je namreč na stališče, da gre za predhodno vprašanje in da tega vprašanja sam ne bo obravnaval, temveč bo z odločitvijo počakal, dokler ga ne reši pristojni organ, torej delovno sodišče.
Ne glede na to, da je delovno sodišče že izdalo sodbo, s katero je bilo tožničinemu tožbenemu zahtevku v delovnem sporu ugodeno, pa je bistveno, da sodba še ni postala pravnomočna. Zoper njo je namreč vloženo pravno sredstvo. Tožnica tako še vedno čaka in je v negotovosti glede uspeha v delovnem sporu. Posledično pa zaradi odločitve tožene stranke čaka tudi na odločitev, ali je v času, ko je brez zaposlitve, upravičena do denarnega nadomestila. Zaradi prekinitve postopka je ostala brez sredstev. Tožnica izkazuje pravni interes, da sodišče presodi, ali je upravni organ utemeljeno odločil, da prekine postopek, ali pa bi lahko predhodno vprašanje rešil sam oziroma ali sploh gre za predhodno vprašanje.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku odločalo po vsebini.
Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZIZ je določeno, da je potrebno pritožbo vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, na kar je bil prvi dolžnik poučen tudi v pravnem pouku sklepa z dne 6. 11. 2020.
stvarna služnost - vknjižba stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - koristnost služnosti - neizvrševanje služnosti - stečajni postopek nad tožečo stranko - prodaja nepremičnin - povezava z javno cesto
Stvarna služnost na podlagi 222. člena SPZ preneha, če postane (zaradi spremenjenih okoliščin) nekoristna za gospodujočo nepremičnino, pri čemer mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potrebe gospodujočega zemljišča.
Neizvrševanje služnosti sicer res nujno ne pomeni, da služnost ni več koristna za gospodujoči nepremičnini. Vendar pa je drugače, če se služnost ne izvršuje zaradi spremenjenih okoliščin, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je neizvrševanje služnosti posledica ustavitve projekta X. naselje.
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
ZZZDR člen 59, 59/1, 59/2. SPZ člen 70, 70/2, 72, 72/5. ZNP-1 člen 155.
skupno premoženje zakoncev - določitev deleža na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - dokazi in dokazovanje - dejansko stanje - delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku - delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik le v zanemarljivem obsegu prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo. Zato je odločilo, da je njegov delež na tem premoženju 10 %, delež toženke pa 90 %. Upoštevalo je, da je bil toženkin prispevek veliko večji tako v delu, skrbi za družino, kot v vloženem posebnem premoženju. Toženka se je namreč z domačimi dogovorila, da bo na račun dediščine po očetu prejela parcelo in pomoč pri gradnji hiše. V ta namen je od doma prejela zemljišče, poplačani so bili stroški pridobitve dokumentov, brat je najel kredit za nabavo začetnega materiala, doma so ji pomagali pri sami gradnji, ki se je pretežno izvajala v lastni režiji.
Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen, to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.
prehitevanje - vožnja pod vplivom alkohola - vzročna zveza - soprispevek k nastanku škodnega dogodka - nesreča premikajočih se motornih vozil
Če bi se prvotožnik pred prečkanjem sredinske črte v vzvratnem ogledalu ali drugače prepričal, ali to lahko stori varno za druge udeležence, bi tako lahko ugotovil, da na levem voznem pasu tik za njim vozi vozilo zavarovanca in če nato na levi vozni pas ne bi zavil, do trčenja ne bi prišlo, zato je prvotožnik kršil cestnoprometna pravila, določena v prvem odstavku 27. člena ZVCP-1, njegova takšna kršitev pa je v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo.
negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - zahteva za uveljavljanje odškodnine - izvrševanje služnostne pravice - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Ker tožnik ni dokazal nedopustnosti toženčevega ravnanja, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s škodo nepotrebno.
stroški postopka - umik tožbe - stroški po umiku tožbe - takojšen umik - razlaga standarda takoj
Pri določitvi dopustnega časovnega okvirja v pravnem standardu "takoj" je treba v razumni meri upoštevati tudi običajen zamik časa, ki je nujno potreben zaradi notranje organizacije stranke, zlasti če gre za pravno osebo s sistematiziranim in formaliziranim poslovanjem.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051799
OZ člen 86, 86/1, 119, 119/1.
oderuška pogodba - elementi oderuštva - kreditna pogodba - kreditna sposobnost
Morebitna nesposobnost odplačevanja kredita sama zase ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost kreditne pogodbe iz razloga nasprotovanja moralnim načelom. Tožena stranka je ob sklepanju kreditne pogodbe s tožnico preverila njeno kreditno sposobnost in glede na trditve tožnice, ki so bile dokazno podprte, utemeljeno verjela, da bo tožnica zmogla plačevati obroke kredita.
Za presojo, ali je kreditna pogodba oderuška ali nemoralna, ni relevantno, če je banka pravilno izračunala posamezen obrok, ki ga je morala plačati tožnica, in tudi ne, kaj je povzročilo, da sta prenehali poslovati njeni družbi. Elementi oderuške pogodbe in dejstva, ki dokazujejo, da je pogodba sklenjena v nasprotju z moralo, se nanašajo na fazo sklenitve pogodbe. Ko je pogodba enkrat veljavno sklenjena, ne more postati nična zaradi napačnega izvrševanja ali neizvrševanja s pogodbo dogovorjenega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.