CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00052821
ZFPPIPP člen 251. OZ člen 275, 365, 419, 419/2, 963, 963/1.
kreditna pogodba - kršitev kreditne pogodbe - odstop od posojilne pogodbe - zavarovalna pogodba - zavarovalnina - odstop terjatve s pogodbo (cesija) - zakonita subrogacija - sklep o izvršbi - osebni stečaj dolžnika - sporočanje podatkov - sprememba naslova stranke - pretrganje zastaranja - vložitev predloga za izvršbo - opustitev vročitve predloga za izvršbo - splošni petletni zastaralni rok
Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca.
Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča.
Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.
vzpostavitev etažne lastnine - pravni naslov pridobitve - dokazna pravila - domneva - domneva o skupnih delih stavbe - odločba o vzpostavitvi etažne lastnine
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ).
prisilna poravnava - upniški predlog za začetek postopka prisilne poravnave - pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave - soglasje sodišča k sklenitvi pogodbe - naknadni predlog prisilne poravnave - imenovanje upniškega odbora - zmotna uporaba materialnega prava
Po oceni sodišča druge stopnje procesna položaja, ko vloži predlog za prisilno poravnavo dolžnik oziroma upnik, ne dajeta podlage za sistematsko razlikovanje položajev dolžnika v zvezi z institutom izdaje soglasja k sklenitvi pogodbe v skladu z 2. točko tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP. Določbe postopka o dolžniški prisilni poravnavi je treba v postopku upniške prisilne poravnave uporabljati smiselno, kar pa ne pomeni, da je uporaba pravil iz 151. člena ZFPPIPP izključena. Za takšno razlago navedenih določb ZFPPIPP ni namreč nobenega razumnega razloga.
Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku presoditi, ali lahko na podlagi listin, ki jih je dolžnik priložil k predlogu ter z drugimi pojasnili, navedenimi v pritožbi, upoštevajoč tudi izjave vseh treh zavarovanih finančnih upnikov, iz katerih izhaja, da ne nasprotujejo prizadevanjem poslovodstva dolžnika za izdajo sklepa sodišča o soglasju k poslu iz 2. točke tretjega odstavka 151. člena ZFPPIPP, odločiti o izdaji soglasja za sklenitev navedene pogodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
VSL00051632
KZ-1 člen 91, 91/2, 91/3. ZZUSUDJZ člen 2, 3, 3/1, 3/2. ZS člen 83, 83/3. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe - rok za novo sojenje po razveljavitvi pravnomočne sodbe po zahtevi za varstvo zakonitosti - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - zastaranje kazenskega pregona - zadržanje zastaranja - materialni zastaralni rok - materialni in ne procesni rok - zavrnilna sodba v kazenskem postopku
Rok dveh let, v katerem mora biti (pravnomočno) končan postopek razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe, lahko postane relativiziran zaradi okoliščin, predvidenih v določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. V obravnavanem primeru razlogi za to, da zastaranje ne bi teklo, niso bili podani na strani obdolženca v smislu njegove nedosegljivosti za državne organe, so pa nastopile okoliščine, nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na Območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdani predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje zastaranja materialnega roka v obravnavani zadevi.
Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavani zadevi je bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ni bila) in kar je dejansko podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov. Določba prvega odstavka 3. člena navedenega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom, ne tečejo, se nanaša na procesne roke.
obnova postopka - objava v medijih - skrbnost stranke pri zbiranju procesnega gradiva - pravočasnost predloga za obnovo
Če bi morala tožeča stranka v subjektivnem roku 30 dni po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS vložiti predlog za obnovo postopka, bi to pomenilo, da bi morala ves čas od javnih objav 9. in 10. 5. 2017 do vročitve sodbe Vrhovnega sodišča 4. 2. 2019, se pravi skoraj eno leto in devet mesecev, ohranjati v spominu javne objave, v katerih so bila nova dejstva. To presega zahtevano skrbnost povprečne stranke, tudi povprečnega poslovodje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051614
ZASP člen 22, 81, 81/1, 146, 146/1, 147, 147/1, 147/4, 168, 168/1, 168/2, 168/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
tarifa - običajni honorar - določitev primernega denarnega nadomestila - odstop od sodne prakse - pravna varnost - sodba presenečenja - zakonske zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zastaranje zamudnih obresti - nedobrovernost - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - zastaranje zahtevka - višina nadomestila
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 40, 40/1, 40/1-2.
izvedenina - nagrada za delo izvedenca
Pritrditi je pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je vsem trem članom izvedenskega organa priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne zelo obsežne dokumentacije od 200 do 300 strani, čeprav je vsakemu članu izvedenskega organa priznalo še po 153,00 EUR za študij sodnega in upravnega spisa (od 200 do 500 strani). V izvedenskem mnenju z dne 29. 9. 2021 in dopisu k temu izvedenskemu mnenju z dne 8. 9. 2021 je pojasnjeno, da za zbiranje in študij dodatne dokumentacije (zdravstveni karton) zaprosi pri izbranemu zdravniku le prvo imenovani član komisije. Ker je razvidno, da je zdravstveni karton pridobil prvo imenovani član izvedenskega organa, to je prof. dr. C.C., je potrebno priznati sporno nagrado le v enkratnem znesku in ne vsakemu članu posebej. Preostalima članoma izvedenskega organa pa je bila priznana nagrada za študij sodnega in upravnega spisa v višini 153,00 EUR, kar ustreza postavki za spis v obsegu od 200 do 500 strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00051729
ZASP člen 22, 22/2-6, 31, 81, 81/1, 105, 105/1, 106, 146, 146/1-1, 146/1-6, 146/1-8, 147, 147-1, 147-4, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/4. OZ člen 193, 198, 344, 347, 347/1. URS člen 22, 60.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo glasbenih del - določitev primernega denarnega nadomestila - pravna narava terjatve - neupravičena obogatitev - zastaranje zahtevka - pravna varnost - dobra vera
V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.
Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju, za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.
Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravno varnost, konkurenčnost in enakost kabelskih operaterjev, ker je za izračun primernega nadomestila uporabilo drugo osnovo. Vsakokrat je namreč znana višine osnove, ki se praviloma spreminja največ enkrat letno, kot tudi miselna pot izračuna, zato o posegu v pravno varnost in predvidljivost ni mogoče govoriti.
Zmotno je prepričanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njena legitimna pričakovanja glede višine primernega nadomestila, ker je le to določilo v višjem znesku kot v podobnih postopkih. Takšno pričakovanje bi bilo legitimno le, če se pravno odločilne objektivne okoliščine ne bi spremenile in sodišče ne bi ugotovilo drugačnega dejanskega stanja.
Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.
ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov - pravni interes - ničnost letnega poročila - pravnomočnost sklepa o potrditvi prisilne poravnave
Tožniki res ob vložitvi spremembe tožbe niso imeli več status delničarja, vendar veljavna ureditev po ZGD-1 ne zamejuje tistih, ki smejo vložiti tožbo na ničnost letnega poročila delniške družbe zgolj na delničarje, ampak sme tožbo na ničnost letnega poročila vložiti vsakdo, ki za to izkaže pravni interes. S tem, ko so tožniki z dnem 9.12.2015 izgubili status delničarja, odpadla možnost graditi pravdno upravičenje na kasneje ponovno pridobljenem statusu delničarja, ker mora obstajati pravdno upravičenje glede izpodbojne tožbe po ZGD-1 tudi glede na njene posebne značilnosti, da je potrebno izpodbojno tožbo napovedati in jo vložiti v enem mesecu od zasedanja skupščine. Pridobitev statusa delničarja potem, ko je ta status delničarju za nekaj časa prenehal, ne more biti upoštevna za pravočasno in dovoljeno izpodbojno tožbo. Sedaj pritožnik je v svojih tožbenih navedbah glede ničnosti letnega poročila v celoti sledil stališčem teoretikov, ki jim sedaj pritožbeno zanika strokovnost in neprilagodljivost stališč glede na kasneje sprejeti ZFPPIPP, še zlasti za primer instituta prisilne poravnave na način konverzije upniških terjatve v lastniške deleže, vendar pritožbeno sodišče takšen pritožbeni očitek zavrača, saj je institut ničnosti letnega poročila urejen v ZGD-1 in kot takšen edina materialnopravna podlaga za ugotavljanje zatrjevane njegove ničnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051984
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 199, 204, 204/1. SZ-1 člen 61.
zamenjava upravnika - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - ugovor zastaranja - zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - predhodno vprašanje - sodna poravnava - poslovodstvo brez naročila - nov upravnik - primopredaja poslov - aktivna legitimacija upravnika za plačila dobaviteljem - prepovedana gestija
Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo.
Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila.
Za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00056482
DZ člen 66, 78. ZPP člen 309a.
skupno premoženje zakoncev - posebno premoženje zakonca - denarna sredstva na bančnem računu - neupravičena obogatitev - trditveno in dokazno breme - poravnalna ponudba - nedopusten dokaz
Dokazno breme, da dohodki, ki se stekajo na določen račun v času zakonske zveze, niso skupni, je na strani tistega, ki to okoliščino zatrjuje, denar, ki ga partnerja pridobita z delom, pa je vedno skupen, ne glede na to, ali imata skupne račune ali ne.
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnika, da je predložitev poravnalne ponudbe kot dokaz v postopku nedopusten dokaz in ga sodišče prve stopnje zaradi omejitev v smislu določila 309.a člena ZPP ne bi smelo upoštevati. Ker pa je kršitev 309. člena ZPP relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, postane bistvena samo v primeru, kadar to vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki sodišču, da naj bi prejudiciralo odločitev, saj je zgolj ocenilo verjetnost obstoja terjatve (zahtevka), pri čemer se je upravičeno, glede na zahtevne pogoje za začetek postopka (41. člen ZVEtL-1) oprlo na podatke v katastru stavb, po katerem pa t.i. Pasaža kot posebna stavba ne obstaja.
stvarna služnost - vknjižba stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - koristnost služnosti - neizvrševanje služnosti - stečajni postopek nad tožečo stranko - prodaja nepremičnin - povezava z javno cesto
Stvarna služnost na podlagi 222. člena SPZ preneha, če postane (zaradi spremenjenih okoliščin) nekoristna za gospodujočo nepremičnino, pri čemer mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potrebe gospodujočega zemljišča.
Neizvrševanje služnosti sicer res nujno ne pomeni, da služnost ni več koristna za gospodujoči nepremičnini. Vendar pa je drugače, če se služnost ne izvršuje zaradi spremenjenih okoliščin, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je neizvrševanje služnosti posledica ustavitve projekta X. naselje.
SPZ člen 66, 66/1, 72, 72/2, 72/5. OZ člen 193, 198.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - neupravičena obogatitev - skupna lastnina stanovanja - tek zakonskih zamudnih obresti - nepoštenost pridobitelja - nasilje nad zakoncem - souporaba stanovanja
Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve. Ali gre za neupravičeno prikrajšanje, je odvisno od ravnanj lastnikov, ki so v skupnosti, in objektivnih okoliščin.
Po toženčevih nasilnih ravnanjih bi zahteva po nadaljnji souporabi stanovanja za tožnico predstavljala nesprejemljivo breme. Zato ni pomembno, ali ji je toženec tako souporabo branil ali ne in ali je bil po tožničini odselitvi do nje še nasilen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00053140
ZZZDR člen 59, 59/1, 59/2, 61, 61/2.
ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju zakoncev - vložek posebnega premoženja v skupno premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema - zakonska domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - skrb za dom in družino - civilna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vendarle toženka več ukvarjala z otrokoma, posebej ko sta bila majhna, saj je bil tožnik takrat polno zaposlen pri gradnji hiše, vendar ni mogoče pomembnejše vloge pripisati ne enemu ne drugemu, kar pomeni, da je bila njuna vloga staršev v družini precej enakovredna. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje še izhaja, da je šlo pri gradnji hiše za razdelitev vlog, toženka je skrbela za otroka, tožnik pa se je posvetil predvsem gradnji hiše.
Ker je bilo darilo v obliki brezplačnega bivanja dano celotni družini, na velikost deležev na skupnem premoženju ne vpliva.
Skupno premoženje nastaja zgolj v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, v konkretnem primeru je bila to denarna terjatev, katere vrednost se pravilno ugotavlja na dan razpada zveze, saj od takrat dalje denarna terjatev ni več vezana na vrednost povečanja vlaganj v toženkino nepremičnino, ampak predstavlja samostojno denarno terjatev, katere vrednost se spreminja lahko le toliko, kolikor se spreminja vrednost denarja. Skupno premoženje pa seveda obstaja še naprej vse do delitve.
Glede na določbe ZZZDR pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja ni relevantno, ali gre za stvari, ki so namenjene izključno osebni rabi enega izmed zakoncev.
ZFPPIPP člen 104, 104/4, 105, 105/1, 119a, 119a/4. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 12, 17, 20.
postopek prisilne poravnave - razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - sklep upniškega odbora - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada razrešenega upravitelja
Že na podlagi jezikovne razlage določbe četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da se ta določba nanaša le na situacijo, če se upravitelj razreši na svojo (lastno) zahtevo. Ob uporabi teleološke razlage pa je ugotoviti, da je namen takega znižanja nagrade upravitelja za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja v tem, da ker je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega, prišlo na podlagi oziroma zaradi zahteve upravitelja samega, naj posledično upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi takega njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, in sicer tako, da se mu te stroške (ki jih predstavlja pavšalno nadomestilo za prevzem poslov iz razrešenega na novega upravitelja) odšteje od njegove siceršnje nagrade, ki mu pripada. Gre za povsem logično in jasno posledico lastnih dejanj upravitelja, zaradi katerih so nastali določeni stroški, ki naj zato bremenijo njega.
Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.
Ne glede na to, da je dolžnik v ugovoru izdanemu sklepu o izvršbi nasprotoval iz vsebinskih razlogov in ne zato, ker je bilo pravno varstvo, ki je bilo upnici zagotovljeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi, upnici že predhodno zagotovljeno na podlagi sklepov o začasni odredbi, izdanih v zadevi II N 261/2020, je bil ugovor dolžnika v postopku potreben zaradi varstva njegovih pravic. Če dolžnik ugovora ne bi vložil, namreč sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kljub ugotovitvi, da je upniku sodno varstvo zagotovljeno že v postopku II N 261/2020, v nadaljnjem postopku ne bi moglo sprejeti odločitve o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Ker se je predlog za izvršbo, ki ga je vložila upnica, izkazal za nedovoljen, to pomeni, da je upnica dolžniku stroške, ki jih je ta imel z ugovorom, neutemeljeno povzročila, zaradi česar mu jih je skladno z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžna povrniti.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.