Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
Podatki v spisu tako pokažejo, da sta toženca takoj pripoznala spremenjen tožbeni zahtevek, ki sta ga tožnika spremenila po predlogu tožencev, glede poteka služnostne poti še po parceli št. ... k.o. ... v solasti tožencev, glede dolžine in tudi glede širine, torej glede obsega služnostne poti.
priposestvovanje služnostne pravice - začasna odredba - prosta presoja dokazov
Glede na načelo proste dokazne ocene (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki velja tudi v postopkih zavarovanja (239. in 15. člen ZIZ), so neutemeljene pritožbene trditve, da aerofoto posnetek ne more nadomestiti ogleda in s takšnim zatrjevanjem očitano zmotno ugotovitev takšnega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051925
ZKP člen 101, 101/1, 144. KZ-1 člen 74, 75, 204, 204/1. SPZ člen 11, 11/2.
kaznivo dejanje tatvine - protipravna prilastitev tuje premične stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - oškodovanec - lastnik stvari - domneva lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika, da ni insolventen - domneva insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo
V praksi je bilo namreč sprejeto enotno ustaljeno stališče, da v postopku osebnega stečaja dolžnik lahko domnevo insolventnosti izpodbija le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Dolžnik namreč v pritožbi sam priznava, da ugovora zoper predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja ni vložil. Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
Četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP torej napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 239. člena tega zakona, kjer sta urejena dva položaja odločanja sodišča o začetku stečajnega postopka. Prvi se nanaša na dolžnikov, drugi na upnikov predlog. Namen določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP je v tem, da za razliko od stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja sodišče presoja ali je dolžnik insolventen ali ne tudi tedaj, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka. Stečajni postopek nad pravno osebo in postopek osebnega stečaja se ne razlikujeta kadar vloži predlog upnik. Insolventnost dolžnika se, če dolžnik vloži ugovor vedno ugotavlja (drugi do sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati tako, da nikoli ne nastane procesna situacija, ko je podana domneva dolžnikove insolventnosti tudi v postopku osebnega stečaja. Takšen je ravno primer, določen v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
Smiselno uporabo pravil o odločanju o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja v skladu s četrtim odstavkom 383. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 239. člena, ki se nanaša na uporabo tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati v tem smislu, da je dolžnik upravičen, če ugovora zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja ne vloži, s pritožbo uveljavljati, da ni insolventen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053611
ZPP člen 243.. OZ člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - višina odškodnine - izvedenec - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda
Tožnik je v škodnem dogodku dne 6. 1. 2015 utrpel nepremaknjen zlom oddaljenega (končnega) dela leve mečnice (zlom zunanjega gležnja) v višini stika med mečnico in golenico na oddaljenem delu in manjši hrustančno-kostni odlomek valjastega dela skočnice na notranji (medialni) strani. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja prvi odstavek 179. člena OZ, in sicer v višini 5.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR za strah. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.
ZKP člen 522, 552/1, 522/1-6, 527, 527/1, 527/2. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 10.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - postopek za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - zastaranje
I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.
ugotovitev vrednosti nepremičnine s sodnim cenilcem - ocenjena tržna vrednost nepremičnine - pripombe na cenitveno poročilo - določitev roka za pripombe - opozorilo na posledice zamude roka - predlog dolžnika za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine
Vrednost nepremičnine v izvršbi sodišče ugotovi s sklepom po tržni ceni na dan cenitve. V obravnavani zadevi je sodni cenilec cenitev izdelal na dan 9. 8. 2020, zato je ta datum odločilen za ugotovitev vrednosti tudi v sklepu po 178. členu ZIZ. Zakon sicer predvideva položaj, ko se vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremeni, saj lahko sodišče v takem primeru na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine. Vendar pa lahko to stori le na predlog stranke, ki mora biti vložen najkasneje 20 dni pred prodajnim narokom, in če stranka v takem predlogu navedeni zakonski pogoj precejšnje spremembe vrednosti nepremičnine verjetno izkaže s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine.
Glede na to, da je dolžnik pred vložitvijo pripomb z dne 1. 10. 2020 že razpolagal z dopolnitvijo cenilnega poročila št. 1, v katerem je cenilec podal ločeno oceno vrednosti posamezne nepremičnine, bi dolžnik, če se s takšno oceno ni strinjal, navedbe v zvezi s tem moral in mogel podati že v pripombah z dne 1. 10. 2020. Na dolžnost pravočasne podaje pripomb (v roku 15 dni) z opozorilom na pravno posledico neupoštevanja te obveznosti je bil namreč dolžnik v pozivu sodišča k podaji pripomb z dne 7. 9. 2020 izrecno opozorjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - SODNI REGISTER
VSL00053130
ZSReg člen 7, 7/1, 8, 13, 13/1, 17, 17/1, 18, 18/1, 19, 33, 33/1, 33/2, 34, 39, 39-3. ZGD-1 člen 390, 390-1, 390-3, 390-4, 390-5, 503, 503/3, 516, 522. OZ člen 5, 7, 10. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 13, 212, 213, 206, 339, 339/2, 339/2-14.
vpis v sodni register - načelo hitrosti postopka - odločanje o zahtevku za vpis v sodni register - postopek vpisa v sodni register - učinek vpisa v sodni register - predhodno vprašanje v postopku vpisa v sodni register - udeleženec v postopku - ničnost in izpodbojnost skupščinskih sklepov
Kadar je odločitev registrskega sodišča o vpisu v sodni register odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojni organ (predhodno vprašanje), registrsko sodišče samo reši to vprašanje, če ni v tem ali drugem zakonu drugače določeno (prvi odstavek 33. člena ZSReg). Navedeno pomeni, da mora registrsko sodišče o predhodnem vprašanju vselej odločiti, z izjemo, določeno v drugem odstavku 33. člena ZSReg, torej, ko je odločitev o predhodnem vprašanju odvisna od dejstev, ki so med strankama sporna. Vendar pa odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja po 33. členu ZSReg ni v enaki meri v dispoziciji sodišča kot po 206. členu ZPP v zvezi s 13. členom ZPP.
Sodišče druge stopnje opozarja na upoštevanje načela hitrosti postopka (prvi odstavek 13. člena ZSReg), da je sodni register javna knjiga (prvi odstavek 7. člena ZSReg), ki vpliva tudi na položaj vsakogar, ki potrebuje v gospodarskem prometu podatke sodnega registra in se nanje zanese (učinek vpisa, 8. člen ZSReg). Ko registrsko sodišče po 34. členu ZSReg odloča o predlogu za vpis mora opraviti materialno pravno presojo (ne) utemeljenosti predloga, kar se nanaša tudi na predhodno vprašanje, ki ga udeleženec DUTB uveljavlja v konkretnem primeru, to je ničnost izpodbijanih sklepov skupščine z dne 14. 6. 2021. Le skupščinski sklep, ki ni ničen, je namreč med drugimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, podlaga za odločanje v registrskem postopku.
Do vprašanja ali so med strankami postopka sporna dejstva se registrsko sodišče ni opredelilo, ker ni pojasnilo, katera dejstva med strankama šteje za sporna. Pri tem pa je pravilno ugotovilo, da udeleženec zaradi poteka tri letnega roka ne more več uveljavljati ničnosti skupščinskih sklepov iz let 2014 in 2017, ker že od leta 2014 velja spremenjena družbena pogodba, po kateri je udeležencu družbeniku D. d. o. o. priznanih več glasovalnih pravic po enoti poslovnega deleža kot drugemu udeležencu, družbeniku DUTB.
ugovor po izteku roka - domneva umika pritožbe - neplačilo sodne takse - izpolnitev obveznosti - dolžnikova izjava o vračunavanju - ugovorni razlogi zoper sklep o izvršbi
Prvi odstavek 287. člena OZ določa, da v kolikor je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.
Upnik bi moral obveznosti obračunavati po vrstnem redu zapadlosti zgolj v primeru, če dolžnik na UPN ne bi navedel računa točno določenega meseca (drugi odstavek 287. člena OZ).
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel.
Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.
pogodbena izključitev družbenika iz družbe - pogoji za vpis izključitve družbenika - postopek izključitve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 12. členu družbene pogodbe določen postopek izključitve, saj je navedeno, kdo lahko poda predlog za izključitev družbenika (vsak družbenik), na kakšen način (pisno) in komu (skupščini). Ker se predlog poda skupščini, ta o predlogu tudi odloča. Ker v 12. členu družbene pogodbe ni izrecno določeno, kako skupščina o predlogu odloča, o izključitvi odloča v skladu s 15. členom družbene pogodbe, v kateri je urejeno odločanje skupščine.
Postopek izključitve družbenika je po oceni pritožbenega sodišča v družbeni pogodbi v zadostni meri opredeljen. Bistveno namreč je, da družbeniki vedo, kdo lahko predlaga njihovo izključitev, po kakšnem postopku, iz katerih razlogov, kateri organ o tem odloča in kako.
stečajni postopek - prijava terjatve v stečajni postopek - vsebina prijave terjatve - navajanje dejstev in dokazov - nepopolna prijava - obveznost predložitve listinskih dokazov - prerekanje prijavljene terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - stroški postopka za ugotovitev obstoja terjatve - povod za tožbo - odločitev o stroških postopka - načelo uspeha v pravdi - stroškovnik - odmera stroškov - končno poročilo
Pravilo iz četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP je namenjeno sankcioniranju upnika, ki je z nepopolno prijavo terjatve povzročil, da se stečajni upravitelj o njej ni mogel izjaviti in jo je prav iz tega razloga tudi prerekal. Gre za izjemo od splošne ureditve povračila stroškov pravdnega postopka, zato jo je potrebno razlagati ozko. Uporabi se torej le v primerih, ko stečajni upravitelj terjatev prereka zgolj iz razloga njene nepopolnosti (manjkajoče trditvene podlage ali manjkajočih dokazov) in je presoja teh razlogov predmet pravdnega postopka. Takšne izjeme od pravila uspeha v pravdi pa ni mogoče uporabiti, če je upravitelj terjatev prerekal tudi iz kakšnih drugih razlogov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00072265
OZ člen 154, 154/1, 154/2. ZPrCP člen 4, 37, 45, 55, 65. ZCes-1 člen 2, 2/1.
odškodninska odgovornost - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - izključna krivda enega imetnika
Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).
V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00052096
OZ člen 190, 191, 197, 200, 200/1, 200/2. ZZVZZ člen 23, 23/1-13, 63 - 68, 80. ZZDej člen 7, 7/1-6, 8, 8/1, 31, 44f, 44f/3.
neupravičena obogatitev - zdravstvena dejavnost - javna služba - obvezno zdravstveno zavarovanje - pogoji za obogatitveni zahtevek - korist okoriščenega - pridržek pravice zahtevati vračilo - izognitev sili - poslovodstvo brez naročila - pasivna legitimacija - notifikacijska dolžnost gestorja
V III. poglavju ZZVZZ je urejen postopek sprejemanja pravne podlage (splošni dogovor) za sklepanje pogodb z javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki. Na takšen način se med drugim določajo tudi zgornje meje porabe javnih sredstev za zdravstvene storitve v javni mreži, omejuje pa se tudi krog izvajalcev zdravstvenih storitev, ki so vključeni v javno zdravstveno mrežo. Ta pravila pa v ničemer ne vplivajo na presojo določil o neupravičeni obogatitvi. Ta institut je v obligacijskem pravu samostojen vir obveznosti, zato je potrebno v vsakem posamičnem primeru presoditi, ali so izpolnjene zatrjevane predpostavke za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.
Okoliščine v zvezi z nujnostjo izvajanja storitev zdravstvene nege, kot jih zatrjuje pritožnica, je po presoji pritožbenega sodišča potrebno obravnavati v okviru pravil o poslovodstvu brez naročila. Tožnica je vede opravila tuj posel z namenom pomoči oziroma solidarnosti do njenih oskrbovancev. Bistvena značilnost gestije je prav načelo medsebojne pomoči. Po pravilih o poslovodstvu brez naročila je lahko pasivno legitimiran le tisti subjekt, za katerega je gestor opravil posel.
OZ člen 125, 125/3, 126, 126/1, 247, 247/1, 247/3, 251, 251/4, 252. ZFPPIPP člen 47, 341, 341/4-1, 342, 342/1, 342/5, 345, 345/2-2. ZPP člen 285.
pogodbena zaveza - prepoved odtujitve nepremičnine - pogodbena kazen - najboljši pogoji za poplačilo upnikov - ločitvena pravica - prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice - ugovor ničnosti - dopustna podlaga pogodbe - materialno procesno vodstvo
Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bila pogodbena kazen dogovorjena prav s ciljem utrditi pogodbeno zavezo kupca, da bo nadaljeval z lesno proizvodnjo na območju bivšega stečajnega dolžnika, da jo bo revitaliziral ter dodatno zaposloval delavce v tej industriji. Celoten kompleks nepremičnin z objekti in opremo je bil zato prodan enemu kupcu. V ta namen je bila s pogodbo za obdobje petih let zahtevana tudi prepoved nadaljnje prodaje kompleksa brez soglasja ločitvenega upnika. Kot izhaja iz besedila drugega odstavka 8. člena Prodajne pogodbe, da tožena stranka tega premoženja ne bo odtujila "niti delno niti v celoti," sta stranki šteli ohranitev predmeta prodaje kot celote za bistveno obveznost tožene stranke. Namen ohranitev predmeta prodaje kot celote, ki je v naravi predstavljal proizvodni obrat na lokaciji N., v katerem se je vršila dejavnost proizvodnje lesne industrije, je razviden tudi iz drugih predloženih listin v spisu (pisma o nameri, ki ga je tožena stranka podala dne 20. 11. 2013, izrednega poročila upraviteljice, zapisnikov o sejah upniškega odbora). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presodilo, da je bil namen oziroma glavni cilj upnikov ohranitev proizvodnega kompleksa kot celote, saj bi drobljenje tega premoženja lahko ogrozilo nadaljevanje lesne industrije na tem območju. Glavni cilj dogovorjenih pogojev v 8. členu Prodajne pogodbe, za katere pa se je zavezala prav tožena stranka, se je torej z odprodajo dela parcel izjalovil.