sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - pridržanje v socialno varstvenem zavodu - prostorska zasedenost - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - alkoholizem
Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje.
Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00051932
SPZ člen 66. OZ člen 190, 198.
tuja stvar - korist - vrnitev koristi - uporaba tuje stvari - solastnina
Materialno pravno pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da ima toženec od uporabe tožnici solastnega dela objekta korist, ki je v tem, da ne išče druge nepremičnine in ne plačuje nadomestila za rabo druge nepremičnine. S temi razlogi je pravilno pojasnilo toženčevo korist, na tožničini strani pa je prikrajšanje, s tem je navedlo pravilne razloge za utemeljenost tožničinega zahtevka po temelju. Bistvo tožničinega prikrajšanja je ravno v toženčevi uporabi celotne nepremičnine in s tem njenega solastnega dela.
URS člen 92, 92/1. OZ člen 335, 335/1, 336, 336/1, 346, 359, 359-1, 360. ZNB člen 7, 7/1, 7/4. ZS člen 3. ZPP člen 212.
vračilo štipendije - povračilni zahtevek - zastaranje obveznosti - tek zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - trditveno in dokazno breme
Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano.
V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja
ZPSPP člen 29, 29/1, 29/2. ZPP člen 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitveni nalog - najem poslovnih prostorov - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - začetek teka odpovednega roka - vročitev odpovedi preko sodišča - sodna odpoved najemne pogodbe - nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov - procesne predpostavke - neobrazložen ugovor
Sodišče prve stopnje je v izpraznitvenem nalogu določilo začetek teka roka z dnem vročitve tega naloga tožencema. Slednjima poleg naloga ni vročilo tožbe tožeče stranke, ki vsebuje odpoved najemne pogodbe, kar je povzročilo, da je bil nalog izdan brez pravnega temelja oziroma preuranjeno, saj najemni pogodbi tožencema še nista bili odpovedani. Brez vročene odpovedi odpovedni rok ne more začeti teči. Z naknadno vročitvijo odpovedi in delno popravo izpraznitvenega naloga je ravnalo nepravilno in v nasprotju z določbami ZPP in ZPSPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po izdaji naloga ob utemeljenem ugovoru tožencev, da jima najemni pogodbi (zaradi nevročene odpovedi) nista bili odpovedani in odpovedni rok ne teče, izpraznitveni nalog s sodbo razveljaviti in odločiti o tožbenem zahtevku, pri tem pa upoštevati pravilen iztek odpovednega roka.
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - vznemirjanje lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode.
Prvostopenjsko sodišče je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.
Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen OZ, in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053611
ZPP člen 243.. OZ člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - višina odškodnine - izvedenec - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda
Tožnik je v škodnem dogodku dne 6. 1. 2015 utrpel nepremaknjen zlom oddaljenega (končnega) dela leve mečnice (zlom zunanjega gležnja) v višini stika med mečnico in golenico na oddaljenem delu in manjši hrustančno-kostni odlomek valjastega dela skočnice na notranji (medialni) strani. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja prvi odstavek 179. člena OZ, in sicer v višini 5.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR za strah. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika, da ni insolventen - domneva insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo
V praksi je bilo namreč sprejeto enotno ustaljeno stališče, da v postopku osebnega stečaja dolžnik lahko domnevo insolventnosti izpodbija le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Dolžnik namreč v pritožbi sam priznava, da ugovora zoper predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja ni vložil. Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
Četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP torej napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 239. člena tega zakona, kjer sta urejena dva položaja odločanja sodišča o začetku stečajnega postopka. Prvi se nanaša na dolžnikov, drugi na upnikov predlog. Namen določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP je v tem, da za razliko od stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja sodišče presoja ali je dolžnik insolventen ali ne tudi tedaj, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka. Stečajni postopek nad pravno osebo in postopek osebnega stečaja se ne razlikujeta kadar vloži predlog upnik. Insolventnost dolžnika se, če dolžnik vloži ugovor vedno ugotavlja (drugi do sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati tako, da nikoli ne nastane procesna situacija, ko je podana domneva dolžnikove insolventnosti tudi v postopku osebnega stečaja. Takšen je ravno primer, določen v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
Smiselno uporabo pravil o odločanju o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja v skladu s četrtim odstavkom 383. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 239. člena, ki se nanaša na uporabo tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati v tem smislu, da je dolžnik upravičen, če ugovora zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja ne vloži, s pritožbo uveljavljati, da ni insolventen.
stvarne napake - odprava stvarne napake - sporazum o odpravi napak - izpolnitev s subrogacijo - pogodbena subrogacija
Stranki sta sklenili dogovor glede odprave napak na način, da bo tožena stranka znesek, ki bi ga sicer morala plačati tožeči stranki, plačala neposredno novemu izvajalcu. Ker plačila ni opravila in je tožeča stranka sama poplačala novega izvajalca, pri tem pa s slednjim sklenila dogovor o prehodu izpolnjene terjatve na tožečo stranko, je zahtevek utemeljen na temelju pogodbene subrogacije.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-7, 49, 49/2, 91, 91/5, 142.
poslovni razlog - odpravnina - ustrezna zaposlitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil za ponujeno zaposlitev predviden nižji plačni razred in da bi se delo opravljalo v drugem kraju kot do tedaj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da za presojo (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve višina plačila ni relevantna, izpolnjen pa je bil tudi pogoj oddaljenosti med krajema dela in bivanja.
Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna zaradi drugače predvidenega delovnega časa (vikendi, turnusi ...). Po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju je pri kriteriju delovnega časa bistveno, da je bila tako ponujena zaposlitev kot tista, za katero je tožnica prejela odpoved, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051392
ZIZ člen 20a, 21. SZ-1 člen 42, 42/4, 45, 45/1, 68, 68/1, 68/2. SPZ člen 119. OZ člen 70.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - etažni lastniki kot stranka postopka - predmet izvršbe - rezervni sklad - prekoračitev pooblastil upravnika - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Izvršba na sredstva rezervnega sklada je mogoča samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih za stroške vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Izvršbo na sredstva rezervnega sklada je mogoče dovoliti le do višine sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki tiste večstanovanjske stavbe, zoper katero teče izvršba. V primeru, da je treba sprožiti sodni postopek, je na pasivni strani legitimiran (vsakokratni) etažni lastnik, ne glede na to, ali je bil stranka pogodbe in ali upniku sam kaj dolguje. Sredstva rezervnega sklada namreč pripadajo vsakokratnim etažnim lastnikom in so lahko le ti upniki ali dolžniki v razmerju do nasprotne stranke.
Za sklenitev tako pomembne listine, ki ima lastnost izvršilnega naslova, upravnik potrebuje izrecno pooblastilo etažnih lastnikov. Noben zakon upravnika večstanovanjske stavbe brez izrecnega pooblastila ne upravičuje do sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa, po katerem so zavezani etažni lastniki. Kadar upravnik kot zastopnik prekorači pooblastilo, so etažni lastniki v zavezi samo, če takšno prekoračitev odobrijo. Kadar te odobritve ni, upravnik in etažni lastniki solidarno odgovarjajo za škodo drugi pogodbeni stranki. Tudi v primeru, kadar upravnik pogodbo sklene kot pooblaščenec brez pooblastila, pogodba etažne lastnike zavezuje samo v primeru naknadne odobritve. V nasprotnem primeru se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. V slednjem primeru pa lahko druga pogodbena stranka zahteva odškodnino samo od upravnika, in ne tudi od etažnih lastnikov.
Le če notarskega zapisa na strani dolžnika ne odobri in podpiše njegov dejanski (obstoječi) zakoniti zastopnik, notarski zapis nima učinka javne listine. Dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je sporazum, sklenjen v obliki notarskega zapisa, neveljaven oziroma da se pogodba, sklenjena v notarskem zapisu, šteje za nesklenjeno, pač pa mora sprožiti pravdni postopek in izpodbiti veljavnost/obstoj takšnega sporazuma.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00051925
ZKP člen 101, 101/1, 144. KZ-1 člen 74, 75, 204, 204/1. SPZ člen 11, 11/2.
kaznivo dejanje tatvine - protipravna prilastitev tuje premične stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - oškodovanec - lastnik stvari - domneva lastninske pravice - premoženjskopravni zahtevek - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - upravičenec za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Kdo je oškodovanec, v predmetni zadevi ni relevantno zgolj z vidika presoje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, katerega predmet je tuja premična stvar, pač pa tudi z vidika oškodovanja in presoje premoženjskopravnega zahtevka, katerega v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je upravičen uveljavljati zahtevek v pravdi. Slednje okoliščine so lahko relevantne tudi za odločanje o morebitnem odvzemu premoženjske koristi.
ZKP člen 522, 552/1, 522/1-6, 527, 527/1, 527/2. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 10.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - postopek za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - zastaranje
I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.