motenje posesti - nadaljevano motilno dejanje - parkiranje - prekluzija navajanja novih dejstev - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.
Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - vznemirjanje lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode.
Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen OZ, in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika, da ni insolventen - domneva insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo
V praksi je bilo namreč sprejeto enotno ustaljeno stališče, da v postopku osebnega stečaja dolžnik lahko domnevo insolventnosti izpodbija le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Dolžnik namreč v pritožbi sam priznava, da ugovora zoper predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja ni vložil. Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
Četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP torej napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 239. člena tega zakona, kjer sta urejena dva položaja odločanja sodišča o začetku stečajnega postopka. Prvi se nanaša na dolžnikov, drugi na upnikov predlog. Namen določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP je v tem, da za razliko od stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja sodišče presoja ali je dolžnik insolventen ali ne tudi tedaj, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka. Stečajni postopek nad pravno osebo in postopek osebnega stečaja se ne razlikujeta kadar vloži predlog upnik. Insolventnost dolžnika se, če dolžnik vloži ugovor vedno ugotavlja (drugi do sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati tako, da nikoli ne nastane procesna situacija, ko je podana domneva dolžnikove insolventnosti tudi v postopku osebnega stečaja. Takšen je ravno primer, določen v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
Smiselno uporabo pravil o odločanju o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja v skladu s četrtim odstavkom 383. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 239. člena, ki se nanaša na uporabo tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati v tem smislu, da je dolžnik upravičen, če ugovora zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja ne vloži, s pritožbo uveljavljati, da ni insolventen.
V konkretni zadevi ne gre za neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ na katero je tožnik materialnopravno opiral svoj tožbeni zahtevek, saj je – glede na podane tožbene navedbe – vse premije po predmetnem zavarovanju plačala toženka, ki je torej bila sklenitelj zavarovalne pogodbe in upravičenka po predmetnem zavarovanju.
izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - dvom o nepristranskosti sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravno stališče sodnika - strokovna odločitev
Sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
ZKP člen 522, 552/1, 522/1-6, 527, 527/1, 527/2. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 10.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - postopek za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - zastaranje
I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
Razpravno načelo ni kršeno že s tem, ko stranka v okviru svoje izpovedbe podrobneje pojasni svoje že podane trditve, sodišče pa njeno izpovedbo povzame. Po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni bila v ničemer odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je lahko navedla vsa dejstva, ki govorijo njej v prid.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051392
ZIZ člen 20a, 21. SZ-1 člen 42, 42/4, 45, 45/1, 68, 68/1, 68/2. SPZ člen 119. OZ člen 70.
izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - etažni lastniki kot stranka postopka - predmet izvršbe - rezervni sklad - prekoračitev pooblastil upravnika - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka
Izvršba na sredstva rezervnega sklada je mogoča samo za plačilo obveznosti iz pravnih poslov, sklenjenih za stroške vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad. Izvršbo na sredstva rezervnega sklada je mogoče dovoliti le do višine sredstev, ki so jih zbrali etažni lastniki tiste večstanovanjske stavbe, zoper katero teče izvršba. V primeru, da je treba sprožiti sodni postopek, je na pasivni strani legitimiran (vsakokratni) etažni lastnik, ne glede na to, ali je bil stranka pogodbe in ali upniku sam kaj dolguje. Sredstva rezervnega sklada namreč pripadajo vsakokratnim etažnim lastnikom in so lahko le ti upniki ali dolžniki v razmerju do nasprotne stranke.
Za sklenitev tako pomembne listine, ki ima lastnost izvršilnega naslova, upravnik potrebuje izrecno pooblastilo etažnih lastnikov. Noben zakon upravnika večstanovanjske stavbe brez izrecnega pooblastila ne upravičuje do sklenitve neposredno izvršljivega notarskega zapisa, po katerem so zavezani etažni lastniki. Kadar upravnik kot zastopnik prekorači pooblastilo, so etažni lastniki v zavezi samo, če takšno prekoračitev odobrijo. Kadar te odobritve ni, upravnik in etažni lastniki solidarno odgovarjajo za škodo drugi pogodbeni stranki. Tudi v primeru, kadar upravnik pogodbo sklene kot pooblaščenec brez pooblastila, pogodba etažne lastnike zavezuje samo v primeru naknadne odobritve. V nasprotnem primeru se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. V slednjem primeru pa lahko druga pogodbena stranka zahteva odškodnino samo od upravnika, in ne tudi od etažnih lastnikov.
Le če notarskega zapisa na strani dolžnika ne odobri in podpiše njegov dejanski (obstoječi) zakoniti zastopnik, notarski zapis nima učinka javne listine. Dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovora, da je sporazum, sklenjen v obliki notarskega zapisa, neveljaven oziroma da se pogodba, sklenjena v notarskem zapisu, šteje za nesklenjeno, pač pa mora sprožiti pravdni postopek in izpodbiti veljavnost/obstoj takšnega sporazuma.
priposestvovanje služnostne pravice - začasna odredba - prosta presoja dokazov
Glede na načelo proste dokazne ocene (drugi odstavek 213. člena ZPP), ki velja tudi v postopkih zavarovanja (239. in 15. člen ZIZ), so neutemeljene pritožbene trditve, da aerofoto posnetek ne more nadomestiti ogleda in s takšnim zatrjevanjem očitano zmotno ugotovitev takšnega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
Pravilna je tudi presoja izpodbijanega sklepa, da izvedenec ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov višini 8% od priznane nagrade. V zvezi s priznanjem materialnih stroškov se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 49. člen Pravilnika v zvezi s 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in pravilno zaključilo, da izvedenec (v skladu s Pravilnikom, ki je veljal v času njegovega imenovanja) ni upravičen do materialnih stroškov v določenem deležu (izvedenec se zavzema za priznanje 8%) od priznane nagrade, ampak je ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku upravičen do povrnitve dejansko nastalih strokov, ki pa jih mora specificirati in izkazati. V tem kontekstu je pravilna presoja izpodbijanega sklepa, da teh stroškov izvedenec ni specificiral, še manj pa izkazal.
stvarne napake - odprava stvarne napake - sporazum o odpravi napak - izpolnitev s subrogacijo - pogodbena subrogacija
Stranki sta sklenili dogovor glede odprave napak na način, da bo tožena stranka znesek, ki bi ga sicer morala plačati tožeči stranki, plačala neposredno novemu izvajalcu. Ker plačila ni opravila in je tožeča stranka sama poplačala novega izvajalca, pri tem pa s slednjim sklenila dogovor o prehodu izpolnjene terjatve na tožečo stranko, je zahtevek utemeljen na temelju pogodbene subrogacije.
ZPSPP člen 29, 29/1, 29/2. ZPP člen 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitveni nalog - najem poslovnih prostorov - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - začetek teka odpovednega roka - vročitev odpovedi preko sodišča - sodna odpoved najemne pogodbe - nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov - procesne predpostavke - neobrazložen ugovor
Sodišče prve stopnje je v izpraznitvenem nalogu določilo začetek teka roka z dnem vročitve tega naloga tožencema. Slednjima poleg naloga ni vročilo tožbe tožeče stranke, ki vsebuje odpoved najemne pogodbe, kar je povzročilo, da je bil nalog izdan brez pravnega temelja oziroma preuranjeno, saj najemni pogodbi tožencema še nista bili odpovedani. Brez vročene odpovedi odpovedni rok ne more začeti teči. Z naknadno vročitvijo odpovedi in delno popravo izpraznitvenega naloga je ravnalo nepravilno in v nasprotju z določbami ZPP in ZPSPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po izdaji naloga ob utemeljenem ugovoru tožencev, da jima najemni pogodbi (zaradi nevročene odpovedi) nista bili odpovedani in odpovedni rok ne teče, izpraznitveni nalog s sodbo razveljaviti in odločiti o tožbenem zahtevku, pri tem pa upoštevati pravilen iztek odpovednega roka.
lahek primer po Fischerjevi lestvici - zelo lahek primer po Fischerjevi lestvici - nateg vratnih mišic - odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - končni uspeh pravdnih strank v pravdnem postopku - delno plačilo - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - stroški po umiku tožbe
Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode, medtem ko izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.
K tožnikovemu uspehu je treba prišteti tudi nesporni del odškodnine, ki je bil plačan po vložitvi tožbe, saj so bili stroški, ki so nastali tožniku do tega trenutka, za pravdo potrebni. Uspeh tožnika do delnega plačila in končni uspeh sta različna, kar mora sodišče upoštevati pri izračunu. Tožnik je upravičeno vložil tožbo za celoten znesek saj mu tožena stranka do takrat ni plačala še nič.
OZ člen 458, 458/1, 459, 460, 460/1, 460/2. ZPP člen 285.
vrnitev dela kupnine - materialno procesno vodstvo - odgovornost prodajalca za stvarne napake - prehod nevarnosti
Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila.
Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice.
Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kupnine (kar je dajatveni zahtevek) potrebno zahtevati znižanje kupnine, ker šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku odpade pravna podlaga za korist, ki jo je pridobil prodajalec.
Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje.