zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.
oderuška pogodba - najemna pogodba za nedoločen čas - subjektivni element oderuštva - nesorazmernost dajatve - uporabnina - brezplačna uporaba nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine
Bistvena značilnost oderuške pogodbe je naklepno ravnanje pogodbenika, ki izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega ter njegove subjektivne lastnosti, da bi si pridobil korist, ki je v očitnem nesorazmerju s pogodbenimi obveznostmi (119. člen OZ). Pri tem mora biti nesorazmernost podana že v času sklenitve pogodbe in je ni mogoče presojati za nazaj, upoštevajoč trajanje pogodbenega razmerja.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - pridržanje v socialno varstvenem zavodu - prostorska zasedenost - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - alkoholizem
Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje.
Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - ugovor dolžnika, da ni insolventen - domneva insolventnosti - odločanje o začetku stečajnega postopka - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo
V praksi je bilo namreč sprejeto enotno ustaljeno stališče, da v postopku osebnega stečaja dolžnik lahko domnevo insolventnosti izpodbija le v ugovoru proti predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Dolžnik namreč v pritožbi sam priznava, da ugovora zoper predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja ni vložil. Domneva iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna. Izpodbija pa jo lahko le družbenik dolžnika. Ker pa fizična oseba že pojmovno ne more imeti družbenikov, je v primeru, ko fizična oseba kot dolžnik po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži ugovora, podana neizpodbojna domneva, da je dolžnik insolventen.
Četrti odstavek 383. člena ZFPPIPP torej napotuje na smiselno uporabo prvega odstavka 239. člena tega zakona, kjer sta urejena dva položaja odločanja sodišča o začetku stečajnega postopka. Prvi se nanaša na dolžnikov, drugi na upnikov predlog. Namen določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP je v tem, da za razliko od stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja sodišče presoja ali je dolžnik insolventen ali ne tudi tedaj, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka. Stečajni postopek nad pravno osebo in postopek osebnega stečaja se ne razlikujeta kadar vloži predlog upnik. Insolventnost dolžnika se, če dolžnik vloži ugovor vedno ugotavlja (drugi do sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Določbe četrtega odstavka 383. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati tako, da nikoli ne nastane procesna situacija, ko je podana domneva dolžnikove insolventnosti tudi v postopku osebnega stečaja. Takšen je ravno primer, določen v tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP.
Smiselno uporabo pravil o odločanju o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo, v postopku osebnega stečaja v skladu s četrtim odstavkom 383. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 239. člena, ki se nanaša na uporabo tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP se torej ne sme razlagati v tem smislu, da je dolžnik upravičen, če ugovora zoper upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja ne vloži, s pritožbo uveljavljati, da ni insolventen.
OZ člen 458, 458/1, 459, 460, 460/1, 460/2. ZPP člen 285.
vrnitev dela kupnine - materialno procesno vodstvo - odgovornost prodajalca za stvarne napake - prehod nevarnosti
Določila prvega odstavka 458. člena OZ izrecno določajo, da prodajalec za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, odgovarja ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Torej ne glede na krivdo. Zato pa toženčeva (ne)skrbnosti ob nakupu in nadaljnji prodaji leasingodajalcu ni pravno pomembna in ga ne razbremenjuje odgovornosti za stvarne napake vozila.
Nevarnost preide na kupca v trenutku izročitve predmeta v posest in neodvisno od trenutka prehoda lastninske pravice.
Res se je sodna praksa in sodna teorija že v času bistveno pred tožnikovo vložitvijo tožbe izrekla, da o znižanju kupnine ni mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju. Gre za oblikovalno pravico, ki jo je mogoče uresničiti s tožbo z oblikovalnim zahtevkom in o njej odločiti z oblikovalno sodbo. Zahtevek za znižanje kupnine je oblikovalen. Usmerjen je k prilagoditvi cene zmanjšani vrednosti stvari, ki je posledica stvarnih napak. Če pogodbeni stranki ne dosežeta sporazuma o znižanju kupnine, jo sodišče zniža za razliko med vrednostjo stvari brez napake in med vrednostjo stvari z napako v času sklenitve pogodbe. Zato pa je pred zahtevkom za vračilo preplačane kupnine (kar je dajatveni zahtevek) potrebno zahtevati znižanje kupnine, ker šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku odpade pravna podlaga za korist, ki jo je pridobil prodajalec.
Ker je sprememba tožbenega (stvarnega) predloga procesno dejanje, ki ga tožnik lahko opravi le v postopku pred sodiščem prve stopnje najpozneje do zaključka glavne obravnave, lahko materialnoprocesno vodstvo po 285. členu ZPP sicer opravi le sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje.
Pravilna je tudi presoja izpodbijanega sklepa, da izvedenec ni upravičen do povrnitve materialnih stroškov višini 8% od priznane nagrade. V zvezi s priznanjem materialnih stroškov se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 49. člen Pravilnika v zvezi s 15. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku in pravilno zaključilo, da izvedenec (v skladu s Pravilnikom, ki je veljal v času njegovega imenovanja) ni upravičen do materialnih stroškov v določenem deležu (izvedenec se zavzema za priznanje 8%) od priznane nagrade, ampak je ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku upravičen do povrnitve dejansko nastalih strokov, ki pa jih mora specificirati in izkazati. V tem kontekstu je pravilna presoja izpodbijanega sklepa, da teh stroškov izvedenec ni specificiral, še manj pa izkazal.
Glede na ugotovitve izvedenca C. C., ki je opisal osebnostne značilnosti obdolženca in podal svoje ugotovitve glede njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega ravnanja, pri čemer je njegovo psihično stanje ocenjeval na splošno in glede na čas storitve tam obravnavanega kaznivega dejanja, za katerega je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno zapisalo, da je oddaljeno le dva meseca od obravnavanih pisanj, in ko tudi v zagovoru obdolženca in njegovem ravnanju tekom postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da bi bilo potrebno odrediti izvedenca še v tem postopku, potem ko je na predlog obrambe prebralo izvedensko mnenje C. C., je pritožba zagovornika neutemeljena, ko navaja, da je bila obdolžencu prekršena pravica do obrambe, ker sodišče zaradi obdolženčevih trditev o neprištevnosti ni postavilo izvedenca, temveč je zaslišalo obdolženčevo zdravnico in prebralo izvedensko mnenje C. C.
ZKP člen 522, 552/1, 522/1-6, 527, 527/1, 527/2. Evropska konvencija o izročitvi (1957) člen 10.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - postopek za izročitev - razlog za zavrnitev izročitve - zastaranje
I.V. naj bi v obtožbi očitano kaznivo dejanje povzročanja splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakona F BiH storil 13. 4. 2005. Za navedeno kaznivo dejanje, ki je bilo po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je veljal v času, ko bi naj bilo izvršeno, kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 317. člena tega zakona, je bila zagrožena kazen do treh let zapora. Ker je potrebno zastaranje kazenskega pregona presojati po domačem zakonu, Kazenski zakonik Republike Slovenije pa je za navedeno kaznivo dejanje določal absolutni zastaralni rok deset let od storitve kaznivega dejanja, je zastaranje pravice do kazenskega pregona storilca nastopilo 14. 4. 2015. Pregon zoper zahtevano osebo, kot navaja sodišče prve stopnje, za to kaznivo dejanje zato ni več dovoljen in izročitev ni dopustna.
OZ člen 5, 6, 6/2, 39, 39/4, 86, 119. ZGD-1 člen 3, 3/3-2, 12.
kreditna pogodba v CHF - začetek teka zastaralnega roka - ničnost - pravna oseba - delniška družba - gospodarska dejavnost - standard skrbnosti - profesionalna skrbnost - predvidljivost posledice - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - oderuška pogodba - nedopustna podlaga pogodbe - aleatorna pogodba
Tožeča stranka je delniška družba, ki se ukvarja s podjetniškim svetovanjem in investiranjem ter je torej profesionalna oseba. Kot taka je bila nedvomno od same sklenitve kreditne pogodbe dalje seznanjena z obstojem valutnega tveganja, ki se lahko uresniči z rastjo vrednosti CHF. Stališč sodne prakse iz potrošniških sporov zato ni mogoče uporabiti avtomatično, ker je potrebno upoštevati status tožeče stranke. Za gospodarske subjekte veljajo strožja pravila glede skrbnosti, kar vključuje tudi skrbnost pri predvidljivosti posledic.
Ni mogoče slediti tožeči stranki, da bi šele v letu 2017 razvila zavest o ničnosti kreditnih pogodb, saj bi se kot profesionalna oseba vseh okoliščin, na katerih zdaj utemeljuje ničnost, morala zavedati že ob sami sklenitvi kreditne pogodbe ali vsaj najkasneje v letu 2011, kot je zaključilo sodišče prve stopnje.
Pojasnilna dolžnost banke je v primerih, ko kreditne pogodbe sklepajo profesionalne osebe, kot je tožeča stranka, bistveno drugačna kot če pogodbe sklepajo potrošniki. V obravnavnem primeru namreč ne obstaja informacijska asimetrija med banko in kreditojemalcem, saj se pričakuje, da takšen kreditojemalec razpolaga z ustreznimi informacijami oziroma si jih je vsaj sposoben sam poiskati.
Tožnik je v škodnem dogodku dne 14. 7. 2016 utrpel izpah leve podlahti v komolčnem sklepu. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja 179. člen OZ, in sicer v višini 9.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.300,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.
Podatki v spisu tako pokažejo, da sta toženca takoj pripoznala spremenjen tožbeni zahtevek, ki sta ga tožnika spremenila po predlogu tožencev, glede poteka služnostne poti še po parceli št. ... k.o. ... v solasti tožencev, glede dolžine in tudi glede širine, torej glede obsega služnostne poti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053611
ZPP člen 243.. OZ člen 179, 179/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - višina odškodnine - izvedenec - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda
Tožnik je v škodnem dogodku dne 6. 1. 2015 utrpel nepremaknjen zlom oddaljenega (končnega) dela leve mečnice (zlom zunanjega gležnja) v višini stika med mečnico in golenico na oddaljenem delu in manjši hrustančno-kostni odlomek valjastega dela skočnice na notranji (medialni) strani. Sodišče prve stopnje mu je priznalo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, kot jo ureja prvi odstavek 179. člena OZ, in sicer v višini 5.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.000,00 EUR za strah. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine.
izločitev sodnika - preiskovalni sodnik - dvom o nepristranskosti sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - pravno stališče sodnika - strokovna odločitev
Sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.
Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku za reparacijo upoštevati s strani tožnice zatrjevano in dokazano dejstvo, da ji je bila z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 14. 9. 2020 za obdobje 19 mesecev (od 25. 8. 2020 do 24. 3. 2022) priznana pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. Sodišče prve stopnje je zato tožnici za obdobje vzpostavljenega delovnega razmerja (od 25. 8. 2020 do 3. 6. 2021) zmotno prisodilo nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, saj je tožnica s to odločitvijo za zneske prejetih nadomestil za brezposelnost neupravičeno obogatena.
Prvostopenjsko sodišče je storilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki vplivajo na obstoj podlage tožbenega zahtevka in bi zato o njihovi utemeljenosti moralo biti odločeno že z vmesno sodbo. Tožena stranka v pritožbi pravilno očita, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki ga je že v odgovoru na tožbo utemeljevala z navedbami, da je bilo zdravljenje tožnikove poškodbe desnega kolena z dne 22. 10. 2014 zaključeno najkasneje 23. 2. 2016, ko se je ponovno poškodoval na delu pri drugem delodajalcu, in da je bila zato tožba dne 22. 10. 2019 vložena po poteku 3-letnega zastaralnega roka iz 352. člena OZ. Zmotno pa je stališče pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče te navedbe na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane, ker jih tožnik ni prerekal, saj jim je obrazloženo nasprotoval v prvi pripravljalni vlogi, vloženi 4. 3. 2020. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da je tožniku zatrjevana škoda v resnici nastala v škodnem dogodku na delu pri drugem delodajalcu v letu 2016. Ker je obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo pogoj za ugotovitev pravnorelevantnega obsega škode kot ene od predpostavk za obstoj temelja odškodninske obveznosti tožene stranke, bi moralo sodišče prve stopnje o tem zavzeti jasna stališča že v vmesni sodbi, saj lahko po njeni pravnomočnosti obravnava le še ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka.
ZPSPP člen 29, 29/1, 29/2. ZPP člen 435, 435/2, 436, 436/2.
izpraznitveni nalog - najem poslovnih prostorov - sodna odpoved najema poslovnih prostorov - začetek teka odpovednega roka - vročitev odpovedi preko sodišča - sodna odpoved najemne pogodbe - nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov - procesne predpostavke - neobrazložen ugovor
Sodišče prve stopnje je v izpraznitvenem nalogu določilo začetek teka roka z dnem vročitve tega naloga tožencema. Slednjima poleg naloga ni vročilo tožbe tožeče stranke, ki vsebuje odpoved najemne pogodbe, kar je povzročilo, da je bil nalog izdan brez pravnega temelja oziroma preuranjeno, saj najemni pogodbi tožencema še nista bili odpovedani. Brez vročene odpovedi odpovedni rok ne more začeti teči. Z naknadno vročitvijo odpovedi in delno popravo izpraznitvenega naloga je ravnalo nepravilno in v nasprotju z določbami ZPP in ZPSPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po izdaji naloga ob utemeljenem ugovoru tožencev, da jima najemni pogodbi (zaradi nevročene odpovedi) nista bili odpovedani in odpovedni rok ne teče, izpraznitveni nalog s sodbo razveljaviti in odločiti o tožbenem zahtevku, pri tem pa upoštevati pravilen iztek odpovednega roka.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - vznemirjanje lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazala nastanka težko nadomestljive škode.
URS člen 92, 92/1. OZ člen 335, 335/1, 336, 336/1, 346, 359, 359-1, 360. ZNB člen 7, 7/1, 7/4. ZS člen 3. ZPP člen 212.
vračilo štipendije - povračilni zahtevek - zastaranje obveznosti - tek zastaralnih rokov - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - epidemija - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - trditveno in dokazno breme
Razglašene epidemije ni mogoče enačiti z izrednim stanjem v smislu, da bi razglašena epidemija v okviru 359. člena OZ per se privedla do zaključka, da bi bilo zastaranje terjatev zadržano.
V tem primeru ni mogoče zaključiti, da je bil tek zastaralnega rok med razglašeno epidemijo zadržan in niti da so na splošni ravni oziroma na ravni tožene stranke kot posamezne nosilke materialne pravice obstajale nepremagljive ovire, zaradi katerih ni mogla sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Ker je tožeča stranka tožbo vložila po poteku zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo zaradi zastaranja