redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - rok za odpoved - zamuda roka
Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 (vročena 27. 11. 2019), je prepozna, ker je poteklo več kot 60 dni odkar je tožena stranka zvedela za zadnjo očitano kršitev delovnih obveznosti (1. 8. 2019).
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
odnos med izvršilnim in stečajnim postopkom - ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - ohranitev že vpisanih pravic - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor zoper osnovni seznam
Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.
ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
vročitev sklepa - napake pri vročanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Posledica napak pri vročanju sklepa so bile s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 19. 10. 2021 odpravljene, na vsebinsko pravilnost izpodbijanega sklepa pa take napake ne morejo vplivati in so zato take pritožbene navedbe neutemeljene.
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
ZD člen 1. ZDKG člen 1. ZDen člen 74, 74/2, 78, 78/1.
dedovanje - kmetija - status zaščitene kmetije
V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.
DZ člen 7, 7/4, 135, 138, 138/2. ZNP-1 člen 51, 51/2.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - določitev stikov z otrokom - delovna obveznost - določitev višine preživnine za otroka - izvenšolske dejavnosti - pritožbena obravnava
Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skupno starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (anksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino.
Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok.
Dogovor, sklenjen pred CSD, za sodišče ni pravno zavezujoč, zato je tudi sodišče prve stopnje lahko, ne glede na drugačno poprejšnjo izjavo nasprotnega udeleženca, sprejelo odločitev, da se otroci zaupajo obema staršema v skupno starševstvo, saj je ugotovilo, da je to v skladu z največjo koristjo otrok.
Določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
uporabnina za nepremičnino - nemožnost uporabe skupnega premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe solastne stvari - prostovoljna izselitev iz nepremičnine - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine - privolitev v prikrajšanje
Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.
Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.
ZIZ člen 268, 273, 273/1. SPZ člen 26, 26/1. ZDR-1 člen 34.
zavarovanje terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - posestno varstvo - motenje posesti premičnine - posest motornega vozila - namen izdaje začasne odredbe - prepoved bodočega motenja - ravnanje z nepopolnim predlogom za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posestnik - imetnik - upoštevanje delodajalčevih navodil - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - nesklepčnost predloga
Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00051883
DZ člen 157, 157/2, 161.. ZNP-1 člen 100.. ZIZ člen 15.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - visoka ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih
Sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sklepa, da hčerka udeležencev z vidika varstva in vzgoje ni ogrožena.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00055684
OZ člen 131, 186, 186/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 28, 28/2, 35, 35/6, 84, 85, 88, 88/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 28. GZ člen 13.
poškodba pri delu - poškodba na gradbišču - odgovornost za škodni dogodek - projekt za izvedbo - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - naravna vzročnost - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost nadzornika - odgovornost projektanta - projektantska pogodba - ustavitev gradbenih del - montažna dela
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051192
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 51, 51/2, 73, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sam s seboj v nasprotju - razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba omilitvenih določil - kazen zapora - odvzem predmetov
Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - bipolarna afektivna motnja - hujše ogrožanje lastnega zdravja - ogrožanje življenja
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj je zadržani zlasti s tem, ko je vzel drog, da bi obračunal z bratom, in s tem, ko se je silovito zaletel vanj, huje ogrožal bratovo zdravje, saj bi ga lahko huje poškodoval, z opisano vožnjo s terenskim avtom, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da predstavlja nevarno vedenje zadržanega kot udeleženca v cestnem prometu, pa je ogrožal zdravje in življenje tako sebe kot matere, saj bi lahko prišlo do nesreče, avto bi se lahko prevrnil, udeleženca pa bi lahko utrpela hujše poškodbe ali celo izgubila življenje.
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/1, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 43/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
skupno pripadajoče zemljišče - uporaba ZVEtL - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - sprememba predloga v nepravdnem postopku - izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.
Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče izjavi iz vloge daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.