obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
ZDDO člen 41, 42.. ZJU člen 102, 102/2.. ZDR-1 člen 171, 171/3.. ZPP člen 358, 358-5.
nadomestilo plače - izredni dopust
Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).
Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1).
nelikvidnost - prezadolženost - alternativnost pogojev - domneva trajnejše nelikvidnosti - nerelevantne pritožbene navedbe - vrednost premoženja - pravni interes upnika za začetek stečaja
Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
ZD člen 1. ZDKG člen 1. ZDen člen 74, 74/2, 78, 78/1.
dedovanje - kmetija - status zaščitene kmetije
V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
uporabnina za nepremičnino - nemožnost uporabe skupnega premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe solastne stvari - prostovoljna izselitev iz nepremičnine - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine - privolitev v prikrajšanje
Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.
DZ člen 7, 7/4, 135, 138, 138/2. ZNP-1 člen 51, 51/2.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - določitev stikov z otrokom - delovna obveznost - določitev višine preživnine za otroka - izvenšolske dejavnosti - pritožbena obravnava
Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skupno starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (anksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino.
Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok.
Dogovor, sklenjen pred CSD, za sodišče ni pravno zavezujoč, zato je tudi sodišče prve stopnje lahko, ne glede na drugačno poprejšnjo izjavo nasprotnega udeleženca, sprejelo odločitev, da se otroci zaupajo obema staršema v skupno starševstvo, saj je ugotovilo, da je to v skladu z največjo koristjo otrok.
Določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00051883
DZ člen 157, 157/2, 161.. ZNP-1 člen 100.. ZIZ člen 15.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - visoka ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih
Sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sklepa, da hčerka udeležencev z vidika varstva in vzgoje ni ogrožena.
ZIZ člen 268, 273, 273/1. SPZ člen 26, 26/1. ZDR-1 člen 34.
zavarovanje terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - posestno varstvo - motenje posesti premičnine - posest motornega vozila - namen izdaje začasne odredbe - prepoved bodočega motenja - ravnanje z nepopolnim predlogom za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posestnik - imetnik - upoštevanje delodajalčevih navodil - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - nesklepčnost predloga
Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00055684
OZ člen 131, 186, 186/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 28, 28/2, 35, 35/6, 84, 85, 88, 88/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 28. GZ člen 13.
poškodba pri delu - poškodba na gradbišču - odgovornost za škodni dogodek - projekt za izvedbo - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - naravna vzročnost - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost nadzornika - odgovornost projektanta - projektantska pogodba - ustavitev gradbenih del - montažna dela
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.
Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051192
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 51, 51/2, 73, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sam s seboj v nasprotju - razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba omilitvenih določil - kazen zapora - odvzem predmetov
Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.
motenje posesti - nadaljevano motilno dejanje - parkiranje - prekluzija navajanja novih dejstev - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Ravnanje tožene stranke predstavlja vsakodnevno parkiranje v daljšem obdobju, zaradi česar v zadevi ne gre za ponavljajoča ravnanja, ampak za nadaljevano motilno dejanje. Pri takšnem dejanju pa rok za vložitev motenjske tožbe teče od prvega dne, ko je bilo dejanje opaženo in ko se je izvedelo, kdo parkira.
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/1, 30/4. ZVEtL-1 člen 43, 43/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11.
skupno pripadajoče zemljišče - uporaba ZVEtL - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - sprememba predloga v nepravdnem postopku - izostanek odločitve sodišča prve stopnje o spremembi tožbe
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila v redu zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, saj je smisel 11. točke v varstvu nepravilno zastopanih.
Ob sicer že obsežnem procesnem gradivu in (pretežno izvedenih) dokazih v spisu tudi pritožbeno sodišče izjavi iz vloge daje podoben pomen kot pritožniki - gre za spremembo prvotnega predloga. V vlogi s 3. 11. 2020 res ni argumentov, zakaj bi šlo za skupno pripadajoče zemljišče, a izjave predlagateljice ni mogoče obravnavati izolirano od dotedanjega postopka, v katerem so udeleženci in sodišče o tem že razpravljali in to celo z izvedenko urbanistične stroke. Nasprotni udeleženci spremembi predloga niso nasprotovali, kot utemeljeno opozarjajo v pritožbi. Tudi po prepričanju višjega sodišča bi zato moralo sodišče glede na to odločati, ali gre pri spornem zemljišču za skupno pripadajoče zemljišče, ne pa, ali gre za pripadajoče zemljišče predlagateljice.
Toženec utemeljeno navaja, da v pravdnem postopku skladno z načelom dispozitivnosti pravdnih strank po prvem odstavku 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
V tarifni številki 39 Odvetniške tarife je določeno, da lahko odvetnik obračuna preglede listin ter razna druga obvestila oziroma dopise, kadar gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v drugih tarifnih številkah. V konkretnem primeru pregled listin (50 točk) in obvestilo stranki (50 točk) nista samostojni storitvi, temveč sta zajeti že v ostalih priznanih postavkah.
oderuška pogodba - najemna pogodba za nedoločen čas - subjektivni element oderuštva - nesorazmernost dajatve - uporabnina - brezplačna uporaba nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine
Bistvena značilnost oderuške pogodbe je naklepno ravnanje pogodbenika, ki izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega ter njegove subjektivne lastnosti, da bi si pridobil korist, ki je v očitnem nesorazmerju s pogodbenimi obveznostmi (119. člen OZ). Pri tem mora biti nesorazmernost podana že v času sklenitve pogodbe in je ni mogoče presojati za nazaj, upoštevajoč trajanje pogodbenega razmerja.