ZDDO člen 41, 42.. ZJU člen 102, 102/2.. ZDR-1 člen 171, 171/3.. ZPP člen 358, 358-5.
nadomestilo plače - izredni dopust
Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
zahteva za sodno varstvo - javni red in mir - neupoštevanje odredbe policista - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - razbremenilni dokazi
Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.
Sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v obdobju dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nima možnosti tehtanja, ali naj mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je to dolžno storiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj zaradi napake pri zapisu parcelne številke nepremičnine, upoštevaje, da je nepremičnina natančno in določno označena na drug način, sklenjena kreditna pogodba ni nična, saj predmet obveznosti ni nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv (35. člen OZ).
ZPDI člen 11a, 11a/1, 11a/2, 11a/6.. ZS člen 116.. ZVZD-1 člen 5.. ZDR-1 člen 155.. URS člen 14, 32, 49.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.
Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.
stečaj zapuščine - izločitvena pravica v stečaju - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - teorija realizacije
Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053201
ZZZDR člen 52, 52/1, 54. DZ člen 69, 69/1. OZ člen 5, 5/1, 7, 7/1, 7/2, 7/3, 9, 9/1, 86, 86/1, 99, 99/1, 99/2. ZN člen 41, 41/1, 47, 47-1.
skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - posojilna pogodba - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršba na premoženju zakonca - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - dolžnosti notarja - realizirana pogodba - zloraba pravice - navidezno izvrševanje pravic - izvrševanje pravic v nasprotju z njihovim namenom
Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.
Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.
Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Storilec pojasnuje, da je pravočasno posredoval podatke o vozniku in še vedno trdi, da prekrška ni storil. Take navedbe pa so neupoštevne, saj se nanašajo na dejansko stanje prekrška in bi jih storilec moral uveljavljati v pravočasni pritožbi zoper odločbo o prekršku pred pristojnim organom države izdaje,
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1).
nelikvidnost - prezadolženost - alternativnost pogojev - domneva trajnejše nelikvidnosti - nerelevantne pritožbene navedbe - vrednost premoženja - pravni interes upnika za začetek stečaja
Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
krivda - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - soprispevek - deljena odgovornost - ustavitev vozila - nevarna situacija - višja sila - vzročna zveza
Tožnica nima prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi pravil objektivne odgovornosti, ker se je nahajala izven vozila. Tožnice ni mogoče obravnavati kot peške, saj je iz avtomobila izstopila zato, da bi kraj nesreče zavarovala s trikotnikom in se oblekla v odsevni jopič. Sodišče prve stopnje je tako tožnico v skladu s sodno prakso pravilno obravnavalo kot voznico, ki kot taka tudi odgovarja.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometu, čeprav je ob trku mirovalo, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z očitanim dejanjem spolno nadlegoval delavko C.C. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Presoja, ali je posamezno ravnanje delavca mogoče oceniti kot spolno nadlegovanje, je pravna presoja, ki je v pristojnosti sodišča. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja, da C.C. v izpovedi dejanja tožnika ni ocenila kot spolno nadlegovanje. Iz njene izpovedi pa jasno izhajajo vsi elementi, zaradi katerih je bilo dejanje tožnika - dotik prsi delavke z obema rokama - oblika neželenega fizičnega ravnanja spolne narave, ki je prizadelo dostojanstvo delavke C.C., saj je bila ta zaradi tega ravnanja šokirana, jezna in razočarana. Njeno izpoved pa so potrdile tudi druge priče. To pomeni, da je tožnik z očitanim dejanjem kršil prepoved iz 7. člena ZDR-1, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - namen odpusta obveznosti - premoženje dolžnika v postopku osebnega stečaja - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - ovira za odpust obveznosti - preverjanje premoženjskega stanja - stečajni upravitelj kot poseben procesni organ
Oviro za odpust obveznosti, ki jo v tem postopku uveljavlja upnik, sodišče presoja na ugovor upnika ali upravitelja (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Ravnanje dolžnika v skladu z njegovimi obveznostmi mora upravitelj preverjati v okviru nadzora po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP. Zaradi ugotovitve stanja premoženja, ki spada v stečajno maso, mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja (prvi odstavek 384. člena ZFPPIPP). Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora po drugem odstavku 384. člena ZFPPIPP vsebovati (med drugim tudi) popis vsega dolžnikovega premoženja in izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi. V tem primeru upraviteljica, ne glede na to, da je, kot je izpovedala, izvajala nadzor v skladu z zakonskimi določbami, ni ugotovila nobenih kršitev, ki bi zahtevale vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.
Da bi upravitelj lahko preveril stanje premoženja, ki spada v stečajno maso, morajo banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk podatkov po osmem odstavku 384. člena ZFPPIPP upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih dejanj. Upraviteljica je povedala, da se je natančno pozanimala o vsem dolžnikovem premoženju, dolžnik ji je pregledno pojasnil tudi povezave s stečajem družbe A. d. o. o. in svoje poroštvene obveznosti. O dolžnikovem premoženju je upraviteljica v skladu z zakonom opravila tudi uradne poizvedbe, ki so se ujemale s tem, kar ji je povedal dolžnik.
Pritožba v tej zvezi zmotno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar ne drži. Obrazložitev sodbe namreč zajema tudi čas od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020, glede katerega je sodišče obrazložilo, da ni dokazano, da bi bilo potrebno znižanje plače za prejeta denarna nadomestila.
Ali je takšen zaključek pravilen ali ne, bo lahko pokazal šele ponovljeni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej sanirati postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka (gre namreč za takšno kršitev prvostopenjskega postopka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati), in sicer tako, da bo predlagani dokaz izvedlo in ga vključilo v dopolnjeno dokazno oceno ali pa ga bo zavrnilo, kar lahko stori le iz ustavno dopustnega razloga, kar pa mora tudi obrazložiti.
Toženka je k pritožbi priložila dokaz, v zvezi s katerim trdi, da dokazuje tožnikovo prejemanje denarnega nadomestila v nespremenjeni višini tudi v nadaljnjem času od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020. Vendar pa toženka ni dokazala, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga v pritožbenem postopku (npr. na način, kot predlaga toženka, da naj pritožbeno sodišče izda spremenjeno sodbo) ni dopustno upoštevati.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00054392
ZPNB člen 18, 18-6, 54, 54/1, 54/1-12, 54/3. ZP člen 14, 14/2, 14/2-3.
zahteva za sodno varstvo - odgovornost pravne osebe - dolžnost seznanitve - prevoz nevarnega blaga - nadzorstvo delodajalca
V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da prevoznik ni izpolnil obveznosti iz točke (f) odstavka 1. 4. 2.2.1. ADR sporazuma oziroma 6. alineje 18. člena ZPNB, ker vozilo ni bilo označeno s predpisani tablami. Te obveznosti pa po naravi stvari prevoznik ne more izpolniti drugače kot da to v njegovem imenu izvrši voznik. Slednji bi to v konkretni zadevi storil tako, da bi odpel zatiče in spustil polovico tablic na vsaki strani vozila oziroma odprl na vozilu fiksno nameščene tablice, kot je ugotovil prekrškovni organ, pa voznik tega ni storil. Pravna oseba je tako z izpolnitvijo dolžnosti seznanitve voznika s pravili glede prevoza nevarnega blaga, konkretno s seznanitvijo s tretjim odstavkom 22. člena Prailnika, storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do storitve prekrška ne bi prišlo.
zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper sodbo - rok za vložitev pritožbe - zadržanje teka roka - sodne počitnice / poletno poslovanje
S trenutkom, ko je pravočasno vložena zahteva za sodno varstvo odstopljena v reševanje sodišču, zadeva postane sodna zadeva in jo je šteti kot sodno zadevo vse do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za sodno varstvo, ne glede na to, se v skladu s 65. a členom ZP-1 sodbo o zahtevi za sodno varstvo vlagatelju vroči prekrkšvni organ in da je v skladu s sedmim odstavkom 66. člena ZP-1 pritožbo zoper sodbo o zahtevku za sodno varstvo potrebno vložiti pri prekrškovnem organu.
S sodnimi počitnicami se zagotavlja tudi pravno varnost strank, saj so določene v času, ko je največje število ljudi odsotnih z naslova svojega prebivališča zaradi letnega dopusta oziroma šolskih počitnic in se stranke s tem izognejo zamudam prekluzivnih procesnih rokov, zaradi česar bi zanje nastale negativne procesne posledice. Stranke se tako lahko upravičeno zanašajo na to, da v času njihove odsotnosti sodišče ne bo vročalo sodnih pisanj, od katerih tečejo procesni roki oz. da v tem času ne bodo prejele odločitve sodišč. Tako je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da naj sodišče v času poletnega poslovanja sodišč med 15. 7. in 15. 8. ne bi odločalo v postopkih z zahtevo za sodno varstvo, če ne gre za nujno zadevo, če pa odločajo, naj svojih odločb ne bi vročala prekrškovnim organom oziroma strankam. Če je do takega vročanja že prišlo, pa je potrebno šteti, da je 83. člen ZS tek roka za vložitev pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo zadržal in da je rok za vložitev pritožbe začel teči naslednji dan po izteku poletnega poslovanja sodišč.
ZPP člen 8.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. OZ člen 82, 83.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.