direktor - potek mandata - prenehanje funkcije direktorja - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Tožena stranka je z opisanim ravnanjem v okviru postopka imenovanja novega direktorja oziroma v.d. direktorja tožene stranke ter odjavo tožnika iz obveznih zavarovanj dne 29. 2. 2020 izrazila jasno voljo, da tožnik ne bo ponovno imenovan za direktorja ter da ga od poteka njegovega mandata ne sprejema več za svojega zakonitega zastopnika, temveč je od poteka mandata dalje zastopal toženo stranko v.d. direktor D.D. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, če je tožnik menil, da mora hoditi na delo po 1. 3. 2020, ker tožena stranka potrebuje operativno vodstvo, to ni razlog za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v skladu s 56. členom ZDR-1.
upravitelj zapuščine - naloge upravitelja zapuščine - skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino - upravljanje zapuščine - skupnost dedičev
S tem, ko je bilo sodedinji zaupano upravljanje, ni pridobila večjih upravičenj iz naslova svojega solastninskega deleža na isti nepremičnini. Podeljuje ji le upravičenja v zvezi s solastninskim deležem zapustnika, pri tem pa je dolžna ravnati v korist obeh dedičev.
Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00051460
OZ člen 921.
zavarovalna pogodba - življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem - splošni in posebni zavarovalni pogoji - invalidska zavarovalnina - odstotek invalidnosti - izvedensko mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postavi nov izvedenec. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. V mnenju in dopolnitvi ter v izpovedbi izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca.
Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delavne sposobnosti zaradi nezgode določa, da se stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) določa najmanj šest mesecev po končanem zdravljenju, ko so posledice poškodb ustaljene. Končna ocena trajne invalidnosti se določi najkasneje na stanje ob poteku treh let od škodnega dogodka, ne glede na predvideno zdravljenje po tem roku.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.
Ker se pritožba skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP šteje za nepopolno v primeru, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, v konkretnem primeru pa tožnica v pritožbi ni navedla prav tega, zoper kateri sklep se pritožuje, je sodišče prve stopnje že samo iz tega razloga pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo kot nepopolno zavrglo.
ZDDO člen 41, 42.. ZJU člen 102, 102/2.. ZDR-1 člen 171, 171/3.. ZPP člen 358, 358-5.
nadomestilo plače - izredni dopust
Ker je tožnica s predstavitvijo znanstvenega in avtorskega prispevka aktivno sodelovala na prireditvi E., ki jo je šteti za podobno prireditev po določbi 41. člena ZDDO, ima pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za čas od 27. 8. 2019 do 30. 8. 2019. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in sodbo v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 118, 118/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.. URS člen 23.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - regres za letni dopust - pravica delavca do zagovora
Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških - dejansko stanje
Storilec pojasnuje, da je pravočasno posredoval podatke o vozniku in še vedno trdi, da prekrška ni storil. Take navedbe pa so neupoštevne, saj se nanašajo na dejansko stanje prekrška in bi jih storilec moral uveljavljati v pravočasni pritožbi zoper odločbo o prekršku pred pristojnim organom države izdaje,
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
postopek osebnega stečaja - ugovor proti odpustu obveznosti - namen odpusta obveznosti - premoženje dolžnika v postopku osebnega stečaja - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - ovira za odpust obveznosti - preverjanje premoženjskega stanja - stečajni upravitelj kot poseben procesni organ
Oviro za odpust obveznosti, ki jo v tem postopku uveljavlja upnik, sodišče presoja na ugovor upnika ali upravitelja (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Ravnanje dolžnika v skladu z njegovimi obveznostmi mora upravitelj preverjati v okviru nadzora po drugem odstavku 402. člena ZFPPIPP. Zaradi ugotovitve stanja premoženja, ki spada v stečajno maso, mora dolžnik, proti kateremu je vložen predlog za začetek postopka osebnega stečaja, sodišču dati poročilo o stanju svojega premoženja (prvi odstavek 384. člena ZFPPIPP). Poročilo dolžnika o stanju njegovega premoženja mora po drugem odstavku 384. člena ZFPPIPP vsebovati (med drugim tudi) popis vsega dolžnikovega premoženja in izjavo dolžnika, da je v poročilu navedeno vse njegovo premoženje, za katero ve, in vsi transakcijski računi. V tem primeru upraviteljica, ne glede na to, da je, kot je izpovedala, izvajala nadzor v skladu z zakonskimi določbami, ni ugotovila nobenih kršitev, ki bi zahtevale vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.
Da bi upravitelj lahko preveril stanje premoženja, ki spada v stečajno maso, morajo banke, borznoposredniške družbe, klirinškodepotna družba, sodišča, davčne uprave in drugi upravljavci zbirk podatkov po osmem odstavku 384. člena ZFPPIPP upravitelju na njegovo zahtevo posredovati vse podatke, vključene v zbirkah osebnih podatkov, ki jih upravljajo, pomembne za ugotovitev pravnega položaja in premoženja stečajnega dolžnika, premoženja njegovega zakonca ter poslov, ki bi lahko imeli značilnosti izpodbojnih pravnih dejanj. Upraviteljica je povedala, da se je natančno pozanimala o vsem dolžnikovem premoženju, dolžnik ji je pregledno pojasnil tudi povezave s stečajem družbe A. d. o. o. in svoje poroštvene obveznosti. O dolžnikovem premoženju je upraviteljica v skladu z zakonom opravila tudi uradne poizvedbe, ki so se ujemale s tem, kar ji je povedal dolžnik.
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
Pritožba v tej zvezi zmotno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar ne drži. Obrazložitev sodbe namreč zajema tudi čas od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020, glede katerega je sodišče obrazložilo, da ni dokazano, da bi bilo potrebno znižanje plače za prejeta denarna nadomestila.
Ali je takšen zaključek pravilen ali ne, bo lahko pokazal šele ponovljeni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej sanirati postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka (gre namreč za takšno kršitev prvostopenjskega postopka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati), in sicer tako, da bo predlagani dokaz izvedlo in ga vključilo v dopolnjeno dokazno oceno ali pa ga bo zavrnilo, kar lahko stori le iz ustavno dopustnega razloga, kar pa mora tudi obrazložiti.
Toženka je k pritožbi priložila dokaz, v zvezi s katerim trdi, da dokazuje tožnikovo prejemanje denarnega nadomestila v nespremenjeni višini tudi v nadaljnjem času od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020. Vendar pa toženka ni dokazala, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga v pritožbenem postopku (npr. na način, kot predlaga toženka, da naj pritožbeno sodišče izda spremenjeno sodbo) ni dopustno upoštevati.
zahteva za sodno varstvo - javni red in mir - neupoštevanje odredbe policista - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - razbremenilni dokazi
Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - rok za odpoved - zamuda roka
Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 (vročena 27. 11. 2019), je prepozna, ker je poteklo več kot 60 dni odkar je tožena stranka zvedela za zadnjo očitano kršitev delovnih obveznosti (1. 8. 2019).
zahteva za sodno varstvo - neupoštevanje prometne signalizacije - krivda
Čeprav bi glede na storilčeve trditve v zahtevi za sodno varstvo ter pritožbi, da v času storitve prekrška ni zaznal, da vozi skozi krožno križišče, bilo pravilneje sklepati, da je storilec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, je vendarle jasno izkazano, da je poleg objektivnih znakov očitanega mu prekrška izpolnil tudi subjektivne znake tega prekrška, torej da je zanj odgovoren.