URS člen 23, 33. ZFPPIPP člen 47, 121, 136, 179, 179/3, 201, 201/2, 209, 209/6, 221k, 221k/8. ZPP člen 320, 332, 339, 339/2, 339/2-12.
ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - sodno varstvo - sklep o potrditvi prisilne poravnave - sklep o zavrnitvi ugovora - pravnomočen sklep - ponovno odločanje - vezanost sodišča na svojo odločitev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zloraba pravice - odločanje o ugovoru - ustavnost zakonske določbe - pravica do zasebne lastnine - test sorazmernosti - količnik - glasovanje - terjatve upnika za izračun deleža njegovih glasovalnih pravic - začetek postopka prisilne poravnave - pravica do sodnega varstva - namen postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka - načrt finančnega prestrukturiranja
Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Vsak od upnikov ima v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega postopka. Namen ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave je torej zagotoviti, da so upniki v najmanj enakem položaju, kot bi bili, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek ne pa, da se doseže taka sprememba načrta finančnega prestrukturiranja, da bo navadnim upnikom zagotavljala teoretično absolutno najvišje možno poplačilo.
ZDR-1 člen 33, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/3, 91/5, 91/6.. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 49, 125.. ZPP člen 7, 212, 319.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - pogodbena kazen - nezakonita odpoved
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2019 je nezakonita, ker razlog, naveden v odpovedi, ni poslovni razlog, torej prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca. Razlog, opisan v odpovedi, je namreč razlog na strani delavca (trajno neizpolnjevanje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto transportnega skladiščnika), in kot tak že pojmovno ni poslovni razlog iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je sodišče že ugotovilo nezakonitost odpovedi, zaradi česar bi mu že v tem postopku lahko prisodilo pogodbeno kazen po 125. členu kolektivne pogodbe, nezapadlost zneska pogodbene kazni pa bi bilo eventualno mogoče upoštevati le pri prisoji zakonskih zamudnih obresti. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje že pojmovno ni mogel biti izpolnjen pogoj, da je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravnomočna, saj skladno z določbo 319. člena ZPP sodba postane pravnomočna šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo, v predmetni zadevi pa je proti odločitvi o tem, da je odpoved nezakonita, toženka vložila pritožbo. Glede na to, da pogoj pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi še ni bil podan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo ta del tožbe, ker je bila vložena preuranjeno.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13. URS člen 22, 23. ZNP-1 člen 37, 216. ZPP člen 72, 86, 86/3, 86/4, 91, 367, 367a, 367b, 371. ZPP-E člen 24, 124, 124/1, 125, 125/3, 132. ZDen člen 5, 56.
nepravdni postopek - revizija - predlog za dopustitev revizije - vsebina predloga za dopustitev revizije - zavrženje revizije
Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve novele ZPP-E velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije.
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - nezakonita odpoved - rok za odpoved - zamuda roka
Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga z dne 17. 10. 2019 (vročena 27. 11. 2019), je prepozna, ker je poteklo več kot 60 dni odkar je tožena stranka zvedela za zadnjo očitano kršitev delovnih obveznosti (1. 8. 2019).
zahteva za sodno varstvo - neupoštevanje prometne signalizacije - krivda
Čeprav bi glede na storilčeve trditve v zahtevi za sodno varstvo ter pritožbi, da v času storitve prekrška ni zaznal, da vozi skozi krožno križišče, bilo pravilneje sklepati, da je storilec ravnal s krivdno obliko nezavestne malomarnosti, je vendarle jasno izkazano, da je poleg objektivnih znakov očitanega mu prekrška izpolnil tudi subjektivne znake tega prekrška, torej da je zanj odgovoren.
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL00051572
OZ člen 633, 633/1, 633/2. ZPP člen 454, 454/2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 112.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - stvarne napake - posebne gradbene uzance - pregled del - prevzem dela - pravočasno grajanje stvarnih napak - ugovor sočasnosti izpolnitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Obstoj napak se lahko ugotovi šele takrat, ko je mogoče stvar na običajen način pregledati. V obravnavanem primeru to pomeni takrat, ko je bilo mogoče brez vsakršnih omejitev parket preizkusiti. Vseh morebitnih napak položenega parketa gotovo ni bilo mogoče ugotoviti, preden toženka parketa ni smela mehansko obremeniti. Določilo 112. člena posebnih gradbenih uzanc, po katerem se z uporabo objekta šteje, da je naročnik dela prevzel, temelji na predpostavki, da naročnik, ki prične uporabljati objekt še pred njegovim sprejemom in izročitvijo, nima nobenega utemeljenega razloga, da bi odlagal s pregledom opravljenega dela.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00051460
OZ člen 921.
zavarovalna pogodba - življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem - splošni in posebni zavarovalni pogoji - invalidska zavarovalnina - odstotek invalidnosti - izvedensko mnenje - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postavi nov izvedenec. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. V mnenju in dopolnitvi ter v izpovedbi izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca.
Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delavne sposobnosti zaradi nezgode določa, da se stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) določa najmanj šest mesecev po končanem zdravljenju, ko so posledice poškodb ustaljene. Končna ocena trajne invalidnosti se določi najkasneje na stanje ob poteku treh let od škodnega dogodka, ne glede na predvideno zdravljenje po tem roku.
zahteva za sodno varstvo - izplačilo plače v gotovini - pobotanje terjatev - zadržanje izplačila plače - obveznost delodajalca iz delovnega razmerja
Delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Pobot terjatev, ki naj bi jo imela pravna oseba kot delodajalec do delavca kot dolžnika na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s terjatvijo, ki jo ima delavec do delodajalca iz naslova plače, saj je tak pobot mogoč le ob izrecnem pisnem soglasju delavca, ki pa v predmetni zadevi ni izkazano.
Ker je v obravnavani zadevi delovno razmerje prenehalo z dnem 3. 10. 2018, bi moral delodajalec delavcu izplačati plačo za mesec september 2018 najkasneje do 18. 10. 2018, in ker tega ni storil, je s tem kršil določbe ZDR-1 in storil prekršek.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da opis očitka, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2020, ne omogoča sodne presoje oziroma preverbe, kaj je bilo tožnikovo ravnanje, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja je s takšnim ravnanjem (huje) kršil ter znake katerega kaznivega dejanja je pri tem izpolnil.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00053454
ZDSS-1 člen 43.. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.. ZDR-1 člen 113, 113/3.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik z zatrjevanjem, da mora preživljati brezposelno ženo in otroka ter plačevati stanovanjske kredite, ni izkazal pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je začasna odredba potrebna, da prepreči nastanek nenadomestljive škode. Pravilno je stališče, da škoda zaradi nenadne brezposelnosti (izpad dohodka) sama po sebi ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, saj bo v primeru uspeha s predmetnim individualnim delovnim sporom tožnik lahko uveljavil vse pravice iz delovnega razmerja za nazaj. Na opredelitev škode kot nenadomestljive oziroma težko nadomestljive ne vplivajo obveznosti iz naslova stanovanjskega kredita niti dejstvo, da bo do eventualne povrnitve nastale škode v okviru prisojene reparacije prišlo šele v prihodnosti. Ker že ta pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, izdaja regulacijske začasne odredbe glede na sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča ni mogoča, glede na to presoja obstoja dodatnega pogoja možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja (reverzibilnosti) s strani pritožbenega sodišča ni bila potrebna.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 38/1-4, 38/2.
stroški postopka - stroški in nagrada izvedenca
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 249. členu ZPP in Pravilniku, ki ga je sodišče prve stopnje glede zbiranja in proučevanja dodatne dokumentacije ter posledično odstotka odmere materialnih stroškov, delno zmotno uporabilo. V 4. točki. 1. odstavka 38. člena Pravilnika (in ne 37. člen, kot navaja pritožba) je izrecno določeno, da za zbiranje in proučevanje dodatne izjemno obsežne dokumentacije (od 300 do 600 strani) pripada sodnemu izvedencu 255,00 EUR in po 2. odstavku 38. člena za vsakih nadaljnjih 300 strani dodatnih 194,00 EUR. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sodni spis s prilogami in upravni spis obsegal 1097 strani, bi za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije v obsegu 1226 strani za dokumentacijo do 600 strani lahko priznalo nagrado 250,00 EUR in za vsakih nadaljnjih 300 strani 2 x po 194,00 EUR, kar znese 643,00 EUR in ne 837,00 EUR. Za navedeno postavko je zmotno uporabljeno materialno pravo in priznalo višjo nagrado iz naslova zbiranja in proučevanja dodatne dokumentacije, kot pripada po 38. členu Pravilnika.