smrt stranke - prekinitev izvršbe - prekinitev postopka zaradi smrti stranke - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo - prehod obveznosti na novega dolžnika - prehod terjatve ali obveznosti - prehod zapustnikovih dolgov na dediče - izvršba zoper dolžnikove dediče - zapuščinski postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - ustavitev izvršilnega postopka
Postopek nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika je predlagalne narave, pogoj, da sodišče predlagano spremembo dopusti, pa je, da upnik prehod obveznosti na novega dolžnika izkaže z ustrezno listino. Sodna praksa sicer dopušča stališče, da zlasti ob uporabi določbe prvega odstavka 37. člena ZIZ izvršilno sodišče v primeru dolžnikove smrti (lahko) tudi sámo nadaljuje postopek zoper dediče, vendar pa se tudi v tem primeru zahteva sklep o dedovanju kot kvalificirana listina iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Če pa prehoda dolga ni mogoče dokazati s sklepom o dedovanju (ker npr. ker ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine – 203. člen ZD, kot je to tudi v konkretnem primeru) se lahko pravno nasledstvo le še dokazuje s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
Sodišče prve stopnje je pri zapuščinskem sodišču opravilo poizvedbe o dedičih dolžnika, ter ugotovilo, da zapuščinska obravnava po pokojnem dolžniku ni bila opravljena, saj po podatkih iz smrtovnice izhaja, da pokojni ni imel premoženja. Z opravljenimi poizvedbami je torej seznanilo upnika in ga s sklepom pozvalo, naj sporoči, ali predlaga nadaljevanje postopka ter v tem primeru navede tudi osebe, zoper katere predlaga nadaljevanje, obenem pa ga je opozorilo, da bo v nasprotnem primeru izvršbo ustavilo. Tak poziv je skladen z določbami četrtega odstavka 24. člena ZIZ, saj sta, kot rečeno, breme izkazovanja prehoda obveznosti na novega dolžnika in predlagalna dolžnost glede nadaljevanja izvršilnega postopka na upniku, breme poizvedovanja, ki ga v pritožbi upnik nalaga sodišču, pa je pretirano in brez zakonske podlage. Ker upnik takega predloga ni podal, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek ustavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00072263
ZPP člen 12, 285. OZ člen 963, 963/1, 1019, 1019/3.
materialno procesno vodstvo - načelo pomoči prava nevešči stranki - subrogacija - poroštvo - solidarno poroštvo
V 12. členu ZPP uzakonjeno načelo pomoči prava nevešči stranki ter v 285. členu ZPP uzakonjeno načelo materialnega procesnega vodstva pa ne pomenita, da se mora sodišče postavljati v vlogo strankinega pooblaščenca ter ji svetovati, na kakšen način naj dopolnjuje svoje trditve in kakšne konkretne dokaze naj predlaga, da bi v postopku lažje uspela. V skladu z 12. členom sodišče laično stranko opozori na njene procesne pravice, ki jih morda iz nevednosti ne bi uporabila; materialno procesno vodstvo pa je med drugim namenjeno preprečevanju sodbe presenečenja, torej da bi sodišče odločilo po za stranke povsem nepričakovani pravni podlagi in bi bila za odločitev o sporu potrebna tudi druga dejstva in dokazi. V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem konkretnem primeru ni obstajala potreba po izvedbi materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj sta toženca popolno navedla vsa odločilna dejstva in zanje tudi predlagala ustrezne dokaze.
Posledica zavrnitve dokaznega predloga, t.j. njegova neizvedba, pa povsem jasno izhaja že iz same besedne zveze, ki ne potrebuje nobene posebne pravne razlage, zato niti v okviru določila o materialnem procesnem vodstvu niti v okviru določila pomoči laični stranki ni obstajala dolžnost sodišča prve stopnje, da toženca še posebej pouči o posledici zavrnitve njunega dokaznega predloga. Čeprav grajanje procesne kršitve, ki jo v določenih okoliščinah lahko predstavlja tudi zavrnitev dokaznega predloga3, sodi med procesne pravice stranke, pa se je sodna praksa že izrekla, da bi sodišče z opozarjanem strank, da morajo procesne kršitve v skladu z 286.b členom ZPP grajati pravočasno, prekoračilo dopustno mejo dolžnosti poučevanja in bi s tem prišlo do ustvarjanja neravnotežja med strankami v pravdnem postopku tudi v primeru, da gre za laično stranko, ki v pravdnem postopku nastopa sama brez kvalificiranega pooblaščenca.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - ugovor nevednosti - negativno dejstvo - dokazno breme
Dolžnik je podal tudi trditve, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev. Take navedbe niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora. Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti, bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.
Ugovor nevednosti predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru prevali na upnika.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki toženca, da naj bi bila izpodbijana sodba sodba presenečenja, ker je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede obstoja pasivne legitimacije toženca. Prepoved sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, kot tudi ne gre za tako sodbo, če se stranka ne strinja z dokaznim ravnanjem sodišča in z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in zaključki. Stranko prepoved sodbe presenečenja varuje le pred izgubo možnega učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.
Toženec sicer pravilno opozarja na to, da bi lahko kupec na tem vozilu pridobil lastninsko pravico ob izpolnitvi predpostavk, ki jih predpisuje 64. člen SPZ. S tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na okoliščine zatrjevanega nakupa vozila, zgolj predložitev s strani tožnika neizpolnjenega pooblastila in prometnega dovoljenja odjavljenega vozila ne izkazujeta dobre vere toženca. Ob takšnem pravilnem zaključku sodišča prve stopnje pa je ob pravilni uporabi 64. člena SPZ zaključiti, da do spremembe lastništva predmetnega vozila na podlagi kupoprodaje z dne 11. 8. 2018 ni prišlo, da je njegov lastnik še vedno ostal tožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI ZAVODI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00051754
ZOFVI člen 49, 49/1, 49/1-18, 51, 51/2, 82. ZZ člen 3, 12. ZPP člen 1, 76, 76/1, 214, 214/2, 337, 339, 339/2, 339/2-3, 339/2-4, 339/2-11, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 9. ZUP člen 2, 4.
osnovna šola - javni vzgojno izobraževalni zavod - zastopanje zavoda - pravna sposobnost - pravdna sposobnost - poslovodni organ - ravnatelj osnovne šole - javno financiranje visokošolskih zavodov - civilnopravno razmerje - spor iz premoženjskih razmerij - ni upravna zadeva - sodna pristojnost - zavrnitev dokazov kot nepotrebnih - denarna obveznost - zapadlost denarne terjatve - obstoj procesnih predpostavk - pravni interes za dajatveno tožbo - pavšalno prerekanje - nedovoljene pritožbene novote - izpolnitev pogodbene obveznosti
Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala k sofinanciranju projekta tožeče stranke, s tem pa je nase prevzela pogodbeno obveznost, da financiranje tudi izvede. Ne glede na to, da sta pogodbo sklenila dva subjekta javnega prava, da gre za financiranje, ki ga je tožena stranka kot občina dolžna zagotavljati skladno z določbo 82. člena ZOFVI in da se financiranje izvaja iz občinskih proračunskih sredstev, to ne pomeni, da neizpolnitev sprejetih pogodbenih zavez tožene stranke nima za posledico njene civilne odgovornosti.
Če je torej tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila, jo realizirala, jo je dolžna tudi tožena stranka.
Sodišče izvede v dokaznem postopku tiste dokaze, ki služijo dokazovanju pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku oziroma povedano drugače zavrne izvedbo tistih dokazov, ki ne služijo za dokazovanje pravnorelevantnih dejstev za odločitev o tožbenem zahtevku ali če izvedba ni potrebna, ker je določeno dejstvo že brez tega dokaza potrjeno.
Pavšalno prerekanje je bilo povsem neutemeljeno, saj se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).
pobotna izjava - ničnost izjave - primeri, ko je pobot izključen - namen določbe - dispozitivna določba - nedovoljene pritožbene novote
Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.
Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - primernost izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - najemna pogodba
Izvršilni postopek je namenjen le realizaciji upnikove terjatve, zato je primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu, ki ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne terja dodatnega vsebinskega odločanja, odločilnega pomena. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Po oceni višjega sodišča je upnik glede plačila najemnine zadostil trditvenemu bremenu, ki se od njega v tej fazi postopka zahteva, saj je opredelitev dolžnikove obveznosti oziroma upnikove terjatve dovolj določna, da je mogoča njena realizacija v izvršilnem postopku. Predmetni notarski zapis tako predstavlja ustrezno podlago za izterjavo neplačane najemnine.
napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica dediča - darilo dediču - odplačnost pravnega posla - darilna pogodba - odstop dednega deleža v korist določenega dediča
Po ustaljeni sodni praksi se šteje, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali.
Tudi če bi šlo za odstop dednega deleža, se postavlja vprašanje, ali je mogoče na podlagi zapisanega šteti, da je šlo za darilo. B. B. je z dednim dogovorom prejela nepremičnine, vendar si je D. D. izgovorila služnostno pravico brezplačnega uživanja stanovanja v stavbi in uživanja vrta v enakem obsegu, kot ga uživa doslej, torej se postavlja vprašanje ali ni morebiti šlo za odplačno pogodbo. Glede zatrjevane izločitve deleža iz naslova skupnega premoženja prav tako ne izhaja, da bi do takšne izločitve prišlo, razen iz procesnih razlogov zaradi odmere zapuščinske takse. Ker so zgoraj navedene okoliščine sporne, ni mogoče šteti, da je A. A. z listino dokazala darilo, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je njena pravica manj verjetna in pravilno njo napotilo na pravdo, kjer bosta dedinji zgoraj navedene sporne okoliščine lahko ustrezno razjasnili.
Plačilni nalog je posebna oblika odločbe o prekršku, ki ne vsebuje vseh sestavin, ki jih ZP-1 določa za odločbo in sodbo o prekršku, zaradi česar je povsem razumljivo, da v plačilnem nalogu niso navedeni razlogi glede oblike krivde, s katero je storilec storil prekršek. Sodišče prve stopnje pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog mora ugotoviti tudi subjektivne elemente prekrška tj. ali je storilec pri izvršitvi oziroma uresničitvi objektivnih zakonskih znakov prekrška ravnal bodisi naklepno bodisi iz malomarnosti. O tem sodišče sklepa na podlagi izvedenega dokaznega postopka.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/1-1, 14/1-2, 14/2, 14/2-3, 14/2-3(1).
nelikvidnost - prezadolženost - alternativnost pogojev - domneva trajnejše nelikvidnosti - nerelevantne pritožbene navedbe - vrednost premoženja - pravni interes upnika za začetek stečaja
Nelikviden dolžnik se začetku stečajnega postopka ne more uspešno upirati z dokazovanjem, da ni prezadolžen. Zato za odločitev ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o vrednosti dolžnikovega premoženja, saj dolžnik z ničemer ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, ki temelji na domnevi iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.
stečaj zapuščine - izločitvena pravica v stečaju - ugotovitev obstoja izločitvene pravice na nepremičnini - darilna pogodba - ustno sklenjena darilna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - teorija realizacije
Drži, da je v sodni praksi potrjeno, da realizacija prenosa nepremičnine lahko sanira napako v obličnosti pogodbe, torej da takšna pogodba konvalidira. Vendar pa presoja realizacije in nadaljnje konvalidacije pogodbe lahko pride v poštev šele, ko je potrjen obstoj take pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), torej ko je dokazano, da je bila podlaga darilne pogodbe, da (izključno) tožnik postane lastnik sporne nepremičnine. Tega pa tožnik ni uspel dokazati.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053201
ZZZDR člen 52, 52/1, 54. DZ člen 69, 69/1. OZ člen 5, 5/1, 7, 7/1, 7/2, 7/3, 9, 9/1, 86, 86/1, 99, 99/1, 99/2. ZN člen 41, 41/1, 47, 47-1.
skupno premoženje zakoncev - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - posojilna pogodba - odgovornost zakoncev za najeto posojilo - ničnost ali izpodbojnost pravnega posla - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - izvršba na premoženju zakonca - ugotovitev ničnosti notarskega zapisa - dolžnosti notarja - realizirana pogodba - zloraba pravice - navidezno izvrševanje pravic - izvrševanje pravic v nasprotju z njihovim namenom
Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca.
Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno dopustno in pravno prepovedano prepletata.
Glede na okoliščine konkretnega primera ni dvoma, da je tožnica delovala v nasprotju z upravičenjem, ki ji pripada. Z opisanimi ravnanji tožnica krši pravico prvo toženca, kar je namen (interes) in posledično cilj uveljavljanja njene pravice. Izvršuje pravice v nasprotju z njenim namenom, kar pa je v celoti zunaj meja pravice.
postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju postopka osebnega stečaja - končno poročilo stečajnega upravitelja - obresti po začetku stečajnega postopka
Upraviteljica je s svojim predlogom za končanje postopka osebnega stečaja sledila tako zahtevi stečajnega dolžnika, naj se postopek osebnega stečaja vendarle že konča, kot tudi izjavi (edinega) upnika, da bo razmerje s stečajnim dolžnikom urejal izven postopka osebnega stečaja. S tem pa je sledila željam in pričakovanjem edinih strank tega stečajnega postopka. Zato je najmanj nenavadno, da sedaj oba nasprotujeta končanju postopka osebnega stečaja. Ob upnikovi izjavi, da bo ostala dolžniško-upniška razmerja s stečajnim dolžnikom urejal zunaj tega postopka osebnega stečaja, niti ni videti podlage za njegovo nadaljnje pravno varstvo v tem postopku.
Upravitelj le preizkusi terjatve po stanju na dan začetka stečajnega postopka, o nadaljnjem obrestovanju pa ne more odločati in s tem to tudi ni pravnomočno odločeno, čeprav je končni seznam preizkušenih terjatev del sklepa o preizkusu terjatev.
Ugotoviti je potrebno višino preostale upnikove terjatve, ki v postopku osebnega stečaja ni bila plačana, pri čemer je treba upoštevati vsa plačila med stečajnim postopkom, ki jih je treba vračunati v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00053612
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/2.. ZVZD-1 člen 5.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek - spolzka tla
Sodišče je ugotovilo, da so bila dne 5. 8. 2015 ob dnevnem jutranjem čiščenju poslovalnice tla mokra, pri čemer je bila količina vode na tleh večja kot običajno, razlog pa je bil v nepravilno delujočem stroju tožene stranke. Iz izvedenskega mnenja izvedenke iz varstva pri delu izhaja, da imajo talne obloge v poslovalnici visok drsni potencial, zato niso varne z vidika varnosti in zdravja pri delu. Količina vode na takšnih tleh pa je povzročila, da so bila tla drseča, poleg tega pa tožena stranka v času izvajanja mokrega čiščenja tal ni postavila znaka POZOR - SPOLZKA TLA, ki bi ga morala, da bi opozorila na drseča tla. Prav tako pa je tožena stranka opustila opozorila o nošenju ustreznih obuval, saj tožnica ni nosila ustrezne delovne obutve, kar so predpostavljeni vedeli, a je na to niso opozorili. Na podlagi tega je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila svoje dolžno ravnanje po 5. členu ZVZD-1, ker je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem ter z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Tako je zaključek, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, pravilen.
Čeprav je res kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 umeščeno v XXIV. poglavje KZ-1 med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, pa za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku istega člena, ki ga je mogoče storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kaznivo dejanje po drugem odstavku ni t. i. delictum proprium, saj že iz zakonske dikcije „kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo“ izhaja, da ga lahko stori kdorkoli in ne le oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
ZPDI člen 11a, 11a/1, 11a/2, 11a/6.. ZS člen 116.. ZVZD-1 člen 5.. ZDR-1 člen 155.. URS člen 14, 32, 49.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.
Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.
Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.