Kljub dejstvu, da obdolženec v času zasega elektronskih podatkov ni bil več uporabnik elektronske naprave, na kateri so ti nastali, je ključno, da je bil njen dejanski uporabnik v času nastanka elektronskih podatkov, ki so tudi predmet zasega in preiskave. Brez dvoma ga je zato treba šteti za dejanskega uporabnika elektronskih naprav.
Drugi odstavek 219.a člena ZKP. Namen citirane določbe je po presoji višjega sodišča v tem, da se ravno dejanskega uporabnika elektronske naprave - in ne (zgolj) njenega lastnika - seznani z odredbo in s tem tudi omogoči (aktivno) udeležbo pri samem zasegu oziroma zavarovanju elektronskih podatkov.
Zagovornika imata torej prav, da je bila zaradi nevročitve odredbe obema obdolžencema storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 219.a člena ZKP, ni pa jima mogoče pritrditi, da ima ta kršitev za posledico izločitev dokazov.
Zasega elektronskih podatkov ni mogoče enačiti z zasegom predmetov pri hišni preiskavi. ZKP med določbami o preiskavi elektronskih naprav (ki so v razmerju do hišne preiskave specialne določbe) v ničemer ne predvideva, da bi se imetnika oziroma uporabnika elektronske naprave predhodno kakorkoli pozivalo, naj izroči iskane elektronske podatke.
Sam zaseg za obrambo spornih DVD-jev in na njiju zapisanih elektronskih podatkov, je torej imel zakonito podlago v izdani odredbi in je bil tudi skladen z njo, zato zgolj način zasega brez ustreznega strokovnega vodstva za izvedbo računalniško forenzičnih postopkov in neustrezna dokumentiranost postopka, ne pomenita nezakonitosti tako pridobljenih dokazov in posledično tudi ni podlage za njihovo izločitev iz spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051527
ZKP člen 506, 506/4.
preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve posebnega pogoja - izostanek z naroka za preklic pogojne obsodbe - obsojenčeva pripravljenost izpolniti posebni pogoj
Razpis naroka v preklicnem postopku niti ni obligatoren. V kolikor pa se vendarle izvede in stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, ali če se obsojenec očitno izmika ali ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve.
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkretno zadevo pravno relevantna dejstva. Sodišče sme tako zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-9, 55/1-11, 56, 56/1, 58, 58/3, 61, 61/3. ZPP člen 214, 362, 362/1.
ugovor po izteku roka - opozicijski razlogi - neprerekana dejstva - napotki pritožbenega sodišča
V ugovoru po izteku roka je dolžnik pri podajanju ugovornih razlogov glede na ustaljeno sodno prakso omejen, saj lahko uveljavlja samo prave opozicijske ugovorne razloge iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je ugovorne razloge, ki dolžnikovo obveznost „le“ ukinjajo, ne pa tudi razlogov, ki obveznost negirajo.
Dolžnik prereka temelj terjatve in s tem negira obstoj obveznosti, ki je bila s sklepom o izvršbi že pravnomočno ugotovljena po temelju in višini in dolžniku naložena v plačilo, tako negiranje pa v okviru ugovora po izteku roka ni več dopustno.
Neutemeljene so pritožbene zahteve, da bi moralo sodišče ugovoru po izteku roka ugoditi že zato, ker upnik v odgovoru ni obrazloženo nasprotoval dolžnikovim navedbam, da pravna podlaga za izstavitev razdelilnikov ne obstoji. Posledica neprerekanja uveljavljanih dejstev namreč ni domneva, da je ugovor utemeljen, ampak se dolžnikove navedbe v ugovoru štejejo za resnične, tudi v takem primeru pa mora sodišče presoditi, ali tako priznana dejstva utemeljujejo zahtevano pravno posledico.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje z zavrženjem ugovora po izteku roka ni sledilo napotkom višjega sodišča, da mora o ugovoru odločiti vsebinsko, torej da mora presoditi njegovo (ne)utemeljenost. Višje sodišče je namreč zadevo vrnilo sodišču v nov postopek odločanja o ugovoru po izteku roka, ob tem pa iz napotkov sodišču prve stopnje izhaja, da mora o ugovoru po roku vsebinsko odločiti le, če je tak ugovor pravočasen, popoln in dovoljen.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - ugovor - obrazloženost ugovora - predložitev dokazov - neplačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Ustavno sodišče je v odločbah Up-854/05 z dne 7. 2. 2007 in Up-343/09 z dne 5. 10. 2010, postavilo negativno definicijo obrazloženega ugovora. Tako se kot neobrazložen ugovor šteje le ugovor, ki ne vsebuje prav nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ugovor, ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Vendar pa to še ne pomeni, da na dolžniku ni breme konkretizacije ugovora (t. j. ugovornih navedb). Iz dolžnikovih ugovornih navedb izhaja, da poslovno razmerje z upnikom priznava, prav tako da pozna vsebino upnikovega zahtevka, zato bi moral konkretneje obrazložiti, zakaj višina glavnice in obračun obresti ni pravilen, ter za slednje predlagati izvedbo dokaza. Ker dolžnik za svoje trditve ni predlagal nobenega dokaza, je takšen ugovor že iz tega razloga neobrazložen (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
pobotna izjava - ničnost izjave - primeri, ko je pobot izključen - namen določbe - dispozitivna določba - nedovoljene pritožbene novote
Prepoved pobotanja po 316. členu OZ ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita drugače. Nobene pravne ovire za pobot terjatve ni, če pobotno izjavo izjavi sam upnik takšne terjatve.
Ker je namen prepovedi pobotanja zaščita interesa upnika, da prejme izpolnitev, kot se ta glasi, je takšno pravilo že po naravi stvari smiselno zgolj v primerih, ko gre za individualno določene stvari, ki po naravi niso primerne za pobotanje. To pa ne velja v primeru, ko je predmet hrambe denar kot generična stvar.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - ugovor nevednosti - negativno dejstvo - dokazno breme
Dolžnik je podal tudi trditve, da ni z gotovostjo prepričan, na katere izvedene storitve se nanaša terjatev. Take navedbe niso ne priznanje ne zanikanje obstoja temelja za nastanek terjatve, temveč predstavljajo izjavo oziroma ugovor nevednosti, s čimer je zadoščeno zahtevi po obrazloženosti ugovora. Glede na to, da upniku k predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine te listine ni treba priložiti, bi bilo namreč od dolžnika, ki zatrjuje, da mu listina in v njej vsebovana terjatev nista poznani in ne more preveriti, na kaj se sploh nanaša, nesorazmerno strogo zahtevati navajanje konkretnejših pravno pomembnih dejstev v zvezi s samo terjatvijo, saj bi to povzročilo prekomerno neuravnoteženost položaja strank.
Ugovor nevednosti predstavlja zatrjevanje pravno pomembnega negativnega dejstva, za katerega dolžniku ni treba predlagati dokazov, saj se dokazno breme v takem primeru prevali na upnika.
izvršba na nepremičnino - predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino - zavržena pritožba
Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino, ni dovoljena.
smrt stranke - prekinitev izvršbe - prekinitev postopka zaradi smrti stranke - sprememba dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo - prehod obveznosti na novega dolžnika - prehod terjatve ali obveznosti - prehod zapustnikovih dolgov na dediče - izvršba zoper dolžnikove dediče - zapuščinski postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - ustavitev izvršilnega postopka
Postopek nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika je predlagalne narave, pogoj, da sodišče predlagano spremembo dopusti, pa je, da upnik prehod obveznosti na novega dolžnika izkaže z ustrezno listino. Sodna praksa sicer dopušča stališče, da zlasti ob uporabi določbe prvega odstavka 37. člena ZIZ izvršilno sodišče v primeru dolžnikove smrti (lahko) tudi sámo nadaljuje postopek zoper dediče, vendar pa se tudi v tem primeru zahteva sklep o dedovanju kot kvalificirana listina iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Če pa prehoda dolga ni mogoče dokazati s sklepom o dedovanju (ker npr. ker ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine – 203. člen ZD, kot je to tudi v konkretnem primeru) se lahko pravno nasledstvo le še dokazuje s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
Sodišče prve stopnje je pri zapuščinskem sodišču opravilo poizvedbe o dedičih dolžnika, ter ugotovilo, da zapuščinska obravnava po pokojnem dolžniku ni bila opravljena, saj po podatkih iz smrtovnice izhaja, da pokojni ni imel premoženja. Z opravljenimi poizvedbami je torej seznanilo upnika in ga s sklepom pozvalo, naj sporoči, ali predlaga nadaljevanje postopka ter v tem primeru navede tudi osebe, zoper katere predlaga nadaljevanje, obenem pa ga je opozorilo, da bo v nasprotnem primeru izvršbo ustavilo. Tak poziv je skladen z določbami četrtega odstavka 24. člena ZIZ, saj sta, kot rečeno, breme izkazovanja prehoda obveznosti na novega dolžnika in predlagalna dolžnost glede nadaljevanja izvršilnega postopka na upniku, breme poizvedovanja, ki ga v pritožbi upnik nalaga sodišču, pa je pretirano in brez zakonske podlage. Ker upnik takega predloga ni podal, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek ustavilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00051813
OZ člen 103, 299, 299/1. ZVPot člen 1, 1/2. ZPP člen 339, 339/2-8.
pogodba o izrednem limitu - pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - dvostranske vzajemne pogodbe - limitna pogodba - odstop od pogodbe - kršitev pogodbe - pojem potrošnika
Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko skladno s 103. členom OZ druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod zakonskimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu.
V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vse sporne pogodbe je toženec sklenil kot samostojni podjetnik, očitno za potrebe opravljanja svoje dejavnosti (nasprotnega ne trdi) in ne kot potrošnik. V obravnavanem sporu zato določbe o varstvu potrošnikov niso relevantne.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vsebuje konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve in obdolženčevega preslepitvenega namena kot subjektivnega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije, torej ima opis dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec pri oškodovancu ustvaril zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Stvar dejanske presoje pa je, ali je subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja obdolžencu tudi dokazan.
prodajna pogodba - škoda zaradi zaupanja - predpostavke prodajalčeve odgovornosti za napako - substanciranje dokaznega predloga - nedopustnost informativnega dokaza - razmejitev med prodajno in podjemno pogodbo - skrite stvarne napake - enoletni rok za sodno uveljavitev zahtevka - opredelitev do odločilnih dejstev - prekluzivni rok za grajanje napak
Ker so imele plastenke napako, je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine zaradi škode za plačilo plastenk, reklamacij kupcev, predelave polnilnice in skladiščenja (škoda zaradi zaupanja). Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake.
Roki za uveljavljanje skritih napak in pravne posledice prepoznega uveljavljanja pravic pri podjemni (633., 634. in 635. člen OZ) in prodajni pogodbi (462. člen in 480. člen OZ) niso različne in tako sama opredelitev do narave pravnega posla niti ni bistvena za odločitev sodišča, saj je tožnica sama v tožbi navedla, da je za skrito napako zvedela novembra 2017 oz. 14. 12. 2017, 18. 1. 2018 je o njej obvestila toženo stranko, tožbo pa je vložila 25. 2. 2019, kar je več kot eno leto po tem, ko je sporočila napako in je torej prepozno (635. in 480. člen OZ). Tako ni bistven očitek pritožnika glede drugega odstavka 634. člena OZ, da se po dveh letih od prevzema opravljenega posla naročnik ne more več sklicevati na (skrite) napake, saj bi bilo treba v tem primeru, če bi bila sklenjena podjemna pogodba, uporabiti 635. člen OZ, ker je pritožnik toženo stranko obvestil o napaki pri plastenkah.
ZFPPIPP-UPB17 člen 355, 355/2, 355/2-9, 383, 395, 395/2. SZ-1 člen 24, 24/4, 25, 25/3. OZ člen 197, 355, 355/1, 355/1-6, 355/2.
osebni stečaj - najemnina - popolnost in sklepčnost tožbe - stroški uporabe najetih prostorov
Pritožba zgolj meni, da so tožbene navedbe nejasne in da bi moralo takšne nejasnosti sodišče prve stopnje sankcionirati z zavrženjem tožbe, vendar pa tudi v tem delu pritožba nima prav, saj do zavrženja tožbe pride tedaj, če tožba ne vsebuje vsega , kar mora po 180. členu ZPP. Sedaj pritožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal takšnega očitka, temveč je menil v odgovoru na dopolnjeno tožbo le, da ni jasno ali v tej tožbi popravlja tožbeni zahtevek ali vtožuje nov tožbeni zahtevek. Že te navedbe pa povedo, da je tožba vsebovala tožbeni zahtevek, očitka, da pa ne bi vsebovala dejstev, na katera tožnik opira zahtevek in dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in drugih potrebnih sestavin skladno s 180.členom ZPP pa tožena stranka ni podala. Morebitna nejasnost tožbenih navedb pa ima lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženje tožbe.
namestitev v rejništvo - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - stiki s starši otroka, ki živi v rejniški družini - otrokovi stiki - največja korist otroka
Ključno je, kot izhaja iz mnenja CSD (ki ga nasprotna udeleženka med postopkom ni prerekala, prav tako pa ga ne more izpodbiti z nekonkretiziranim pritožbenim očitkom o nepravilnostih delovanja CSD), da, navkljub temu, da nasprotna udeleženka na svoj način izraža ljubezen, skrb in navezanost na A. A., temu v svojem domačem okolju ni zmožna zagotoviti pogojev za normalni psihofizični razvoj. A. A. je, dokler je bival z nasprotno udeleženko, imel hude vedenjske težave, od kar je začel bivati pri starih starših, pa je naredil velike korake v svojem razvoju, na področju odprave zaostankov pri šolskem delu, pri upoštevanju vzgojnih meja, glede prehrane ipd., kar vse izhaja iz neprerekanih mnenj in poročil CSD. Navedeno nedvomno potrjuje pravilnost odločitve o namestitvi v rejništvo.
predlog za zavarovanje dokazov - dokaz s postavitvijo izvedenca - dokazno breme - splošno znana dejstva - nedopustna pritožbena novota
Tudi če bi šlo za splošno znana dejstva, bi jih tožnika v svojem predlogu morala navesti. Peti odstavek 214. člena ZPP določa samo, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, kar pa ne pomeni, da jih ni treba (pravočasno) navesti.
ZFPPIPP člen 151a, 151a/1, 151a/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek prisilne poravnave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - omejitev pristojnosti organa nadzora insolventnega dolžnika - član uprave delniške družbe - soglasje sodišča
Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa citiralo materialno pravno podlago sprejete odločitve, ki jo je našlo v 1. točki prvega odstavka 151.a člena ZFPPIPP, po kateri sme organ nadzora ali skupščina insolventnega dolžnika, ne glede na splošna pravila o pristojnosti organov insolventnega dolžnika, sprejeti sklep o odpoklicu ali razrešitvi člana in imenovanju novega člana poslovodstva ali člana organa nadzora insolventnega dolžnika, če za tako odločitev dobi soglasje sodišča.
Glede na citirano zakonsko določbo mora izrek sklepa o soglasju sodišča vsebovati konkretno navedbo sklepa organa nadzora ali skupščine insolventnega dolžnika o odpoklicu ali razrešitvi določenega člana in imenovanju novega člana poslovodstva ali člana organa nadzora insolventnega dolžnika, h kateremu daje sodišče soglasje. Ničesar od navedenega izpodbijani izrek sklepa ne vsebuje, kar pomeni, da sodišče prve stopnje za sprejeto odločitev ni citiralo ustrezne materialno pravne podlage.
ugovor zoper sklep o izvršbi - prenehanje terjatve - izpolnitev obveznosti - ugovorni razlogi zoper sklep o izvršbi
Dolžnik zgolj posplošeno zatrjuje, da je v celoti poravnal obveznost po povzetem izvršilnem naslovu, saj svojega obračuna niti ne predloži. Obračun sodišča prve stopnje je v okviru pravilne uporabe materialnega prava preizkusilo tudi sodišče druge stopnje, ki pa ni pokazal nepravilnosti.
Bistvena je v zvezi s prejemki nasprotnega udeleženca pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da odvetniška pisarna nasprotnega udeleženca dobro in z dobičkom posluje, in pravilni zaključki o zmožnosti nasprotnega udeleženca glede na izkazane visoke zneske denarja, ki so nakazani na TRR nasprotnega udeleženca.
Ob izpovedbi nasprotnega udeleženca, da ima v povprečju mesečne stroške okoli 500-600,00 EUR, se izkaže za pravilno sklepanje predlagatelja v odgovoru na pritožbo, da v kolikor bi nasprotni udeleženec res prejemal zgolj zatrjevani mesečni prihodek 814,86 EUR (iz naslova davčno ugotovljenega dobička iz poslovanja za leto 2020), ne bi zmogel plačevati preživnine 444,32 EUR, česar pa ne zatrjuje (tudi sicer ni sporno, da preživninsko obveznost redno izpolnjuje). Tudi navedeno kaže, da nasprotni udeleženec očitno iz svoje dejavnosti odvetništva prejema višje mesečne prejemke, kot je zatrjeval.
Izvedenec je sicer res s stopnjo verjetnosti zaključil, da je vse sporne podpise na najemni pogodbi in obeh njenih prilogah ter podpise, ki jih je v postopku izdelave izvedenskega mnenja predložila tožeča stranka, podpisala ista oseba, ni pa mogel z gotovostjo trditi, da je to podpis zakonitega zastopnika tožene stranke. Pomenljivo pa je mnenje izvedenca, da je pri spornem dokumentu potrebno upoštevati možnost, da gre za podpis, ki ga je mogoče uvrstiti v standard t. i. vplivnega rokopisa, t. j., da je toženec podpis na primerjalnem gradivu namerno preoblikoval zaradi oviranja ugotavljanja istovetnosti. Poleg tega sodišče prve stopnje svoje sodbe ni utemeljilo zgolj na mnenju izvedenca, pač pa tudi na vrsti indicev, kar je izčrpno obrazložilo.
V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnik postavljal varnostno ograjo na nezavarovanem AB zidu, širokem 50 cm, z možnostjo padca z zidu v globino 8,5 m, je potrebno uporabiti pravila o objektivni odgovornosti (149. člen OZ), saj gre za delo, pri katerem vedno obstaja možnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca.