ZDR-1 člen 4, 4/1, 143, 143/1.. ZPP člen 2, 8, 337, 337/1.. ZJU člen 16, 16/3.. ZSPJS člen 14, 14/1.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Pri opravljanju dela tožnika kot snemalca pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.
Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta Snemalec VII/1 tožniku lahko dosodilo le osnovno plačo z uvrstitvijo v izhodiščni plačni razred ob upoštevanju odbitka dveh plačnih razredov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00052972
DZ člen 243, 269, 272, 272/3. ZNP-1 člen 6, 6/2, 7. ZPP člen 236. ZPacP člen 1.
skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek po uradni dolžnosti - litispendenca - začasni skrbnik - osebnostna primernost - kolizija interesov - kolizijski skrbnik - postopek za varstvo pravic - Varuh človekovih pravic - nepravdni postopek - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - ravnanje nasprotnih udeležencev - nesubstanciran dokazni predlog
V postopku odločanja o postavitvi pod skrbništvo obstaja kolizija interesov, zato bi moral nasprotno udeleženko zastopati kolizijski skrbnik.
Biti skrbnik ni pravica, temveč dolžnost, zato nihče ne more zahtevati, da se ga imenuje za skrbnika. Skrbništvo je pravica le z vidika varovanca, pravica opravilno nesposobne osebe, da ji sodišče ali CSD postavi skrbnika, ki bo varoval njene interese.
Ni razloga, da sodišče ne bi smelo še pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je ugotovilo, da ni razlogov za razrešitev začasnega skrbnika, znova, dodatno in potrebam prilagojeno preoblikovati skrbnikove naloge.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se kar najbolje zavarujejo koristi nemočne osebe.
ZDR-1 člen 54, 54-8, 56, 118.. ZPP člen 2, 2/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 75.
sodna razveza - denarno povračilo - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Tožnica je s toženo stranko dne 19. 6. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2019 za delovno mesto vodja prevzemov in za polni delovni čas. Razlog, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, je bila priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Pred tem je tožnica od 2. 1. 2014 do 11. 4. 2017 pri toženi stranki preko študentskega servisa kot študentka opravljala delo, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo drugi zaposleni, ki so v delovnem razmerju. Opravljala je delo, ki je bilo po vsebini enako delu vodje prevzemov, kar izhaja tudi iz e-korespondence, ki jo je tožnica vložila v spis. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je imela tožnica za opravljanje tega dela več kot dve leti delovnih izkušenj. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnice v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal in pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 sklenjena v nasprotju z določbo 8. alineje 54. člena ZDR-1 za določen čas, zaradi tega je bila skladno z določbo 56. člena ZDR-1 sklenjena za nedoločen čas. Tožnici tako delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati zaradi poteka časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je delovno razmerje trajalo do dneva sodne razveze 31. 1. 2021.
KZ-1 člen 135, 135/1. ZKP člen 6, 6/1, 7, 7/1, 76, 76/2, 371, 371/1-11.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vsebina grožnje v tujem jeziku - uporaba slovenskega jezika v postopku - uporaba slovenskega jezika v vlogah - vloge - obtožni akt - obtožba - obtožnica - obtožni predlog - obtožbeni izrek - nerazumljiva vloga - nerazumljiv izrek - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ker se skladno s prvim odstavkom 7. člena ZKP vloge sodišču podajajo v slovenskem jeziku, mora biti tudi obtožni akt v celoti podan v slovenskem jeziku. Besede, ki so bile morebiti izrečene v tujem jeziku, morajo biti zato v opisu dejanja navedene v slovenskem prevodu, če se le da tako, da so v opisu navedene besede tako v izvirniku, kot tudi v prevodu. Ker je uradni jezik sodišča slovenski, izjemoma italijanski ali madžarski jezik, ne pa tudi kateri drug jezik, bi bilo potrebno obtožni akt, ki je deloma sestavljen v tujem jeziku, obravnavati kot nerazumljivo vlogo, v skladu s tretjim v zvezi z drugim odstavkom 76. člena ZKP.
tedenski počitek - misija - vojska - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
S pritožbo tožena stranka utemeljeno graja oblikovanje dokazne ocene izvedenih dokazov in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V dokaznem sklepu sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je prebralo listine od B1 do B46, torej tudi listini pod B23 in B24 - gre za prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave v zadevi IV Pd 1340/2018 z dne 29. 5. 2019 in z dne 6. 11. 2019. Tudi iz dokaznega sklepa z naroka za glavno obravnavo z dne 21. 10. 2020 izhaja, da sta bila dokaza izvedena. Gre za dokaza, ki ju je toženka predlagala za ugotavljanje dejanskega stanja na misiji. Kot poudarja v pritožbi, sta dokaza pomembna za oceno verodostojnosti zaslišanih v tem sporu. Ugotovljeno dejansko stanje, ki je tožniku v korist, namreč temelji le na vsebini izpovedi zaslišanih v tej zadevi, četudi je toženka dokazovala, da te izpovedi zaradi drugačne vsebine v drugi zadevi niso prepričljive. Čeprav je torej sodišče prve stopnje sporna dokaza očitno izvedlo, pa ju pri ugotavljanju dejstev in oblikovanju dokazne ocene napačno ni zajelo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.
Pod točko 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in argumentiralo, da se obsojenčeve pravnomočno ugotovljene premoženjske razmere niso poslabšale ampak kvečjemu še izboljšale, saj se je v vmesenem času (8. 9. 2021) zaposlila tudi njegova žena V. M.
ZPP člen 116, 116/1, 205, 205/1-4, 207, 207/2, 359.
napoved pritožbe - neplačilo sodne takse - domneva umika napovedi pritožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje - vročanje sodnih pisanj - napake pri vročanju - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zavrnitev - odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi - prepoved spremembe na slabše - začetek stečajnega postopka med pritožbenim postopkom - pravne posledice uvedbe stečajnega postopka - prekinitev pravdnega postopka - opravljanje pravdnih dejanj po prekinitvi - izdaja odločbe sodišča druge stopnje
Trditve o napakah pri vročitvah niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je tožeča stranka svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljila izključno na podlagi trditev o napakah pri vročanju, s temi navedbami ne more uspeti.
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/5, 11/6, 12a. ZBPP člen 13.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - lastni dohodek - periodični dohodek - povprečni mesečni dohodek - neperiodični dohodek - regres za letni dopust - premoženjsko stanje
Ker je sodišče na podlagi podatkov FURS ugotovilo, da obdolženec 8 mesecev pred junijem 2021 ni imel dohodkov, bi moralo pri ugotavljanju lastnega dohodka upoštevati 21. člen ZSVarPre, ki v drugem odstavku določa, da se v primeru, če je upravičenec v obdobju iz 20. člena ZSVarPre periodični dohodek šele začel prejemati ali če je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je periodični dohodek začel prejemati šele v mesecu vložitve vloge, se kot višina njegovega lastnega dohodka upošteva višina zadnjega prejetega mesečnega dohodka.
ZDR-1 člen 9, 17, 17/4, 32, 32/2, 130, 208, 208/1, 208/3, 209.. Direktiva Evropskega parlamenta in sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev člen 1, 1/3, 1/3-b, 2.. OZ člen 189, 352, 352/1.. Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) člen 53, 53/3.
denarni zahtevek - napoteni delavec - izplačilo plač - nadurno delo - razveljavitev sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
Za presojo, ali je bil tožnik začasno napoten na delo v tujino ali pa je bil na službeni poti, je v obravnavanem primeru bistveno, da je bilo usposabljanje tožnika njegova edina delovna naloga v tujini na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi in da je predstavljalo opravljanje njegovega rednega dela.
Dejstvo, da je bil tožnik na izobraževanju, v okoliščinah konkretnega primera še ne pomeni, da ni bil začasno napoten na delo v tujino. Izobraževanja oziroma usposabljanja delavca res praviloma ni mogoče šteti za napotitev delavca na delo v tujino, ampak gre praviloma za službeno pot. Vendar pa to ne velja v konkretnem primeru, saj je izobraževanje oziroma usposabljanje tožnika predstavljalo njegovo edino delovno nalogo v tujini v okviru pogodb o zaposlitvi in s tem njegovo redno delo. V tem primeru je zato treba tožnika obravnavati kot napotenega delavca na podlagi 208. člena ZDR-1, in sicer tako glede dela v Avstriji kot tudi glede dela v Švici.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonita odpoved
Tožnica je bila zaposlena pri toženki na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela po pogodbi o zaposlitvi s 26. 9. 2011, pred tem pa pri pravnih prednikih v skupnem trajanju 26 let. Toženka ni uspela dokazati, da je imela tožnica manj delovne dobe kot delavci, ki so ohranili zaposlitev. Na ta kriterij dopolnjene delovne dobe za določitev presežnega delavca se je namreč sklicevala toženka v odpovedi, njegove pravilne uporabe pa ni dokazala. Kar trinajst delavcev je namreč imelo bistveno krajšo delovno dobo kot tožnica, vsi manj kot šest let, večina pa zgolj dve ali tri leta.
Toženka se je v odpovedi sklicevala le na navedeni kriterij, ne tudi na kriterij usposobljenosti delavcev za različna dela, kot napačno trdi toženka in neutemeljeno uveljavljanja protispisnost (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede vsebine odpovedi. To je sodišče prve stopnje pravilno povzelo - da gre za objektivni kriterij delovne dobe pri delodajalcu, ter da ima tožnica manj delovne dobe od preostalih zaposlenih na delovnem mestu proizvodni delavec za enostavna dela.
Četudi toženka kriterija usposobljenosti v odpovedi ni navedla, ji je sodišče prve stopnje omogočilo dokazovanje tudi v tej smeri, a je po izvedenem dokaznem postopku vseeno zaključilo, da toženka tudi pri dokazovanju tega kriterija ni bila uspešna.
zaslišanje mladoletne priče - pravna dobrota oprostitve pričanja - pouk priči o pravni dobroti - sposobnost razumeti pomen pravne dobrote - sposobnost razumeti pouk - izločitev zapisnikov o zaslišanju - izločitev dokazov
Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin, kot so starost, zrelost in drugi obstoječi podatki o priči. Dvom v sposobnost razumevanja mladoletne priče se lahko pojavi tudi zgolj na podlagi ene izmed okoliščin, ki jo sodišče zazna v posamezni zadevi, zato ni nujno, da ga bo vedno moralo utemeljiti z več različnimi podatki. Dejstvo, da je imela mladoletna oseba v času zaslišanja devet let, resda še ne pomeni, da ni bila sposobna razumeti pomena pravne dobrote, kot opozarja tožilec, vendar pa tudi ne pomeni, da je bila pravni pouk (zagotovo) sposobna razumeti. Kot navaja že tožilec sam, gre za dejansko vprašanje, ki ga mora v posameznem primeru razrešiti sodišče. Glede na to, da niti v zapisniku o njenem zaslišanju niti v spisu ni navedenih drugih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti presojo oziroma sklepati na njeno zrelost in duševno razvitost, tudi po oceni pritožbenega sodišča obstaja dvom, ali je bila kot devetletna deklica sposobna razumeti podani pravni pouk in svoje pravice.
ZPP člen 339, 339/2-10, 339/2-14, 343, 343/4, 458, 458/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - prometna nezgoda - zmotna uporaba materialnega prava - obseg in višina škode - splošni zavarovalni pogoji - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - zahteva za izvedbo naroka - pravni interes za pritožbo
Toženka je tožbenemu zahtevku po višini nasprotovala z zatrjevanjem, da je obseg škode manjši, kot navaja tožnica, to je od škode, ki je razvidna iz računa A4. Zato je v odgovoru na tožbo predlagala imenovanje izvedenca, ki bo ugotovil, kateri deli vozila so bili poškodovani v nezgodi in ocenil njihovo vrednost.
Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje prič in izvedenca kot neutemeljen zavrnilo na podlagi presoje, (1) da je mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, (2) nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala.
Presodilo je, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen le takrat, (1) kadar oškodovanec k računu priloži tudi dobavnice za vgrajeni material in (2) takrat, kadar o dodatnih poškodbah, ki se pokažejo med samim popravilom, obvesti cenilno službo zavarovalnice, sicer pa ne. To stališče je posledica zmotnega materialno pravnega prepričanja, da splošni pogoji toženke, ki so del pogodbe med toženko in tretjim (ne pa med pravdnima strankama) ter so enostransko natisnjeni na zapisniku o škodi, tožnico zavezujejo.
Po določilu drugega odstavka 454. člena ZPP sodišče odloči o sporu brez naroka, kadar ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v dovoljenih vlogah ni zahtevala. Iz tega določila smiselno izhaja, da je takrat, kadar o tožbenem zahtevku ni mogoče odločiti zgolj na podlagi listinskih dokazov, glavno obravnavo treba opraviti, pa četudi tega ne predlaga nobena stranka.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je v navedbi, naj sodišče na javni glavni obravnavi izvede vse predlagane dokaze, vsebovana tudi zahteva za izvedbo obravnave.
ZIZ člen 15, 31, 34, 34/3, 45, 45/5, 45/6, 141, 141/2, 141/3, 141/5. ZPP člen 150.
izvršba na podlagi verodostojne listine - izvršba na denarna sredstva dolžnika pri organizaciji za plačilni promet - viri za predlagana izvršilna sredstva - vpogled v evidence - ustavitev izvršbe na denarna sredstva - predlog za novo izvršilno sredstvo - informativni seznam dolžnikovega premoženja - pravica do vpogleda v spis
Izvršba na podlagi verodostojne listine se lahko začne opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, zato sodišče tedaj vpogleda v elektronsko dosegljive evidence, ali obstajajo viri za predlagana izvršilna sredstva. Če ugotovi, da viri ne obstajajo, mora sodišče upnika pozvati, da predlaga drugo izvršilno sredstvo ali predložitev informativnega seznama iz 31. člena ZIZ. Kot v pritožbi navaja že sam upnik, je sklep o izvršbi v obravnavani zadevi postal pravnomočen dne 6. 7. 2021, kar glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pomeni, da je šele tedaj nastopila podlaga za vpogled sodišča v elektronsko dosegljive evidence. Drži torej, da v konkretnem primeru ne more iti niti za dejanski položaj iz drugega niti iz tretjega odstavka 141. člena ZIZ (izpodbijani sklep je bil izdan dne 6. 9. 2021 in je izvršilni postopek v teku manj kot eno leto), ne drži pa, da je zato izpodbijana odločitev nepravilna. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, da je izvršbo na denarna sredstva ustavilo ob smiselni uporabi petega odstavka 141. člena ZIZ. Glede na peti odstavek 45. člena ZIZ pa smiselna uporaba petega odstavka 141. člena ZIZ pomeni, da je sodišče z vpogledom v elektronsko dosegljive evidence ugotovilo, da dolžnik nima odprtega nobenega računa pri organizacijah za plačilni promet.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - ugovor krajevne pristojnosti - sklep o zavrženju ugovora krajevne pristojnosti - pritožba zoper sklep - dovoljenost pritožbe - napačen pravni pouk - zavrženje pritožbe
V primeru, da ne gre za sklep, s katerim je postopek končan, samostojna pritožba ni dovoljena, saj je tak sklep mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper končno odločbo.
Ne glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče odločilo o obstoju procesne predpostavke za meritorno odločanje, zaradi načela sumarnosti postopka pritožba zoper tak sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je potrebno zavreči.
ZPP člen 158, 158/1. ZFPPIPP člen 212, 212/1, 217. OZ člen 364.
umik tožbe - povrnitev pravdnih stroškov pri umiku tožbe - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povod za tožbo - potrjena prisilna poravnava - plačilo terjatve pod pogoji potrjene prisilne poravnave - plačilo terjatve pred zapadlostjo - pripoznava dolga
Če ne gre za položaj, ko toženec sploh ni dal povoda za tožbo, je bila njena vložitev potrebna, saj je tožnik z njo uveljavljal svoj pravovarstveni interes, ki je v izpolnitvi zahtevka, ugotovitvi pravice ali pravnega razmerja ali pa njegovem preoblikovanju in je obstajal vse do izpolnitve zahtevka.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka iz razloga, ker njena terjatev ni bila uvrščena na seznam terjatev v postopku prisilne poravnave, v tem pravdnem postopku upravičeno uveljavljala svoj pravovarstveni interes, ki je bil v ugotovitvi terjatve in njeni (delni) izpolnitvi, tožena stranka pa je tako vtoževano obveznost izpolnila. Sodišče prve stopnje bi za odločitev (če tožba ne bi bila umaknjena) tudi imelo pravno podlago v 217. členu ZFPPIPP. Plačilo, ki ga je opravila tožena stranka, pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka v smislu 158. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00052732
ZZK-1 člen 3, 3/1-5, 31, 31/1, 124. ZVEtL člen 10, 10/1. ZVEtL-1 člen 33, 33/1, 33/2.
sodna poravnava - parkirna mesta - sporazum o delitvi solastnine v etažno lastnino - sprememba tožbe - vpis v kataster stavb - sprememba podatkov katastra stavb - sprememba identifikacijskega znaka - novi identifikacijski znak - stari identifikacijski znak - skladnost identifikacijskega znaka v listini, ki je podlaga za vpis, z identifikacijskim znakom v zemljiški knjigi - sodba kot zemljiškoknjižna listina - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - stvarna pristojnost
Tožnica je v spremenjenem tožbenem zahtevku posamezni del stavbe označila z identifikacijskima oznakama iz elaborata z dne 23. 3. 2018, ki še nista bili vpisani v kataster stavb. V takem primeru ni nobenega razumnega ustavnopravnega razloga, ki bi zemljiškoknjižnemu sodišču narekoval obid načela formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1). Zato spremenjen tožbeni zahtevek ni takšen, da bi bila na njegovi podlagi izdana sodba zemljiškoknjižno izvedljiva.
Zmotno je stališče pritožnika, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki bi moralo biti kvalificirano po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki zajema očitek neplačila prispevkov, regresa in odpravnine. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je namreč eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obdolženca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neizplačilo plač, prispevkov, regresa in odpravnine), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obtoženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let, zato v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo 10 let od storitve kaznivega dejanja, kar pomeni, da bi kazenski pregon zastaral v decembru 2022. Ker kazenski pregon še ni zastaral, ni podana zatrjevana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.
Pritožbeno sodišče povsem pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje, da v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabi zakon, veljaven v času storitve očitanega kaznivega dejanja. Spremenjeni KZ-1E namreč kvalifikatorni element "neupravičenega izplačila treh zaporednih plač" ni dekriminiziral, temveč je zajet v temeljno izvršitveno obliko tega kaznivega dejanja, za katerega pa je sedaj predpisana višja kazen (kazen do treh let zapora in stranska denarna kazen), zato spremenjena določba za storilca ni milejša.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - stroški pravdnega postopka pri umiku tožbe - delni uspeh v pravdi - umik tožbe po izpolnitvi dela zahtevka
Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških postopka odločiti na podlagi uspeha strank v postopku, pri čemer bi moralo šteti, da je tožnica uspela tudi s tistim delom zahtevka, ki ga je toženka prostovoljno izpolnila.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - odlog izvršbe na predlog tretjega - rubež - umetniške slike - cenitev
Golo sklicevanje na izgubo lastninske pravice pri premičninah ne zadošča, kot se neutemeljeno zavzema za razlago navedenega standarda tretji. Zarubljene stvari (tiskalnik, računalnik, merilna naprava, varilni aparat, kompresor, sušilni stroj) so po svoji naravi takšne, ki jih je načeloma mogoče nadomestiti, tretji pa obenem ni zatrjeval in dokazoval nadaljnje škode, ki mu zaradi nezmožnosti uporabe teh stvari nastaja oziroma bi mu nastala v primeru, da ostane brez njih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00052517
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 355, 355/1, 357, 357-3, 372, 372-3.
kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - obrazloženost odločbe - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - eno kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - isti historični dogodek - istovrstnost kaznivih dejanj - časovna povezanost - opiranje sodbe na neizveden dokaz
Držijo pritožbeni očitki, da je odločitev v zavrnilnem delu sodbe prvostopenjskega sodišča pravno zmotna. Vrhovno sodišče RS je v sodbi Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 zavzelo stališče, da je glede kaznivih dejanj, ki jih sodišče vključi v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja in so zajeta v opisu kaznivega dejanja, ponovni kazenski pregon zaradi načela ne bis in idem gotovo izključen. Kar zadeva enaka oziroma istovrstna kazniva dejanja, izvršena v časovnem obdobju, na katero se nanaša nadaljevano kaznivo dejanje, ki pa niso bila zajeta v nadaljevanem kaznivem dejanju, pa praviloma z nadaljevanim kaznivim dejanjem ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu ter zato pregon zanje v skladu z načelom ne bis in idem ne bo izključen. Zgolj izjemoma lahko tudi ta kazniva dejanja z nadaljevanim kaznivim dejanjem tvorijo eno dejanje v procesnem smislu, in sicer tedaj, kadar je med njimi in kaznivimi dejanji iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Samo ob izpolnjevanju teh pogojev se načelo ne bis in idem lahko nanaša tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja, ki niso bila zajeta v pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju.
V obravnavani zadevi takšna povezava med kasneje odkritimi kaznivimi dejanji in prej pravnomočno obravnavanem nadaljevanem kaznivem dejanju ni podana. Gre sicer za podobna izvršitvena dejanja, storjena v enakem (sicer precej široko opredeljenem) časovnem obdobju, ki pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako notranje povezana, da bi njihovo obravnavanje v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogodka. Protipravnost dejanja in krivdo obdolženke v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji bo namreč sodišče lahko ugotavljalo in vrednotilo na podlagi okoliščin, ki izhajajo iz obravnavanega kazenskega spisa, ne da bi pri tem moralo upoštevati okoliščine, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja in ki izhajajo iz že pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje bi torej o obravnavanih kaznivih dejanjih lahko odločilo nevezano na dejanja, o katerih je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Pogoji, da bi se načelo ne bis in idem lahko nanašalo tudi na kasneje odkrita istovrstna kazniva dejanja in ki so v skladu s prakso Vrhovnega sodišča podani izjemoma, zato v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Dejanja, za katera je bila obdolženka že pravnomočno obsojena v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine, in dejanja, ki jih je sodišče obravnavalo v tem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne tvorijo istega življenjskega in historičnega dogodka, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.
Ker je sodišče prve stopnje obtožbo glede teh kaznivih dejanj iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP zavrnilo, je s tem kršilo kazenski zakon o vprašanju, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (3. točka 372. člena ZKP).