Tožnica ob izpostavljanju nesklepčnosti nasprotne tožbe s konkretiziranimi ugovori tako že v odgovoru na tožbo kot kasneje, opozarjala na nesklepčnost, toženec pa se na to ni odzval, in zato sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva toženca na nesklepčnost tožbe in njeno odpravo ni bilo dolžno pozvati.
Da bi bila tožba popolna in sposobna za obravnavanje, mora tožnik vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta (torej po njih zatrjevana) dejstva dokazujejo. Od trditev strank pa je odvisno, katera od zatrjevanih pravno odločilnih dejstev bo sodišče (s po strankah predlaganimi dokazi) ugotavljalo.
Sodna poravnava je akt dispozicije strank, vendar pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da v primeru, ko stranke sklenejo sodno poravnavo, določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1 ni mogoče uporabiti. Sodna praksa v zvezi z vprašanjem pravdnega uspeha strank, ki so v postopku sklenile sodno poravnavo, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da dejstvo, da stranke v pravdnem postopku sklenejo sodno poravnavo, ne more vplivati na (ne)upravičenost Republike Slovenije do povrnitve sodne takse. Določba četrtega odstavka 15. člena ZST-1 namreč vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo. Sodišče mora tako od tožeče stranke po uradni dolžnosti izterjati sodno takso v obsegu njenega neuspeha v pravdi, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi pri vprašanju dolžnosti povrnitve sodne takse oproščene stranke, ocenjevalo pravdni uspeh strank.
MEDIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053194
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10, 10/2. URS člen 15, 15/3, 35, 39, 39/1. OZ člen 178, 183. Kodeks slovenskih novinarjev (2002) člen 3.
preklic izjave - denarna odškodnina pravni osebi - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - kršitev osebnostne pravice - pravična denarna odškodnina - nepremoženjska škoda - svoboda novinarskega izražanja - svoboda tiska - demokratična družba - pravica do obveščenosti - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavno varovanih pravic - tehtanje pravic v koliziji - javni interes - izjava o dejstvih - vrednostna sodba - komentar novinarja - presoja žaljivosti - dobra vera - novinarska etika - odziv na predhodno ravnanje - hude obtožbe - preverjanje informacije - utemeljen razlog
Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP ter pravico do varstva časti in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, ESČP upošteva naslednja ključna merila: - prispevek k razpravi v splošnem interesu; - kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; - predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; - metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; - vsebina, oblika in posledice objave ter - teža naloženih sankcij.
Nadaljnje pomembno izhodišče za vrednotenje spornih izjav, ki ga je - kot že nakazano - pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je razlikovanje med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami. Med prve oziroma med neresnične izjave oziroma objave spadajo tako npr. tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, vendar bodisi to dejstvo predstavijo v drugačni luči - iztrgano iz pomena (konteksta) bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nikakršni logični povezavi s tem dejstvom in so neresnična. Značilnost komentarja pa ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi (po novinarjevem sklepanju) izhajale iz tistih dejstev, katere resničnost je ugotovil. Značilnosti komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku (naslovniku komentarja) daje vtis vrednostne sodbe.
Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih (sufficient factual basis). Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Ugotovitev žaljivosti presojanih izjav sama po sebi ne zadošča za oceno o njihovi protipravnosti in nedopustnosti, temveč je treba presoditi, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.
Ustavno sodišče je predpostavko preverjanja informacij pri nasprotni stranki izrecno vezalo na konkretni primer, in je torej ni navedlo kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“ (niti te predpostavke ne zahteva ESČP).
prehitevanje - vožnja pod vplivom alkohola - vzročna zveza - soprispevek k nastanku škodnega dogodka - nesreča premikajočih se motornih vozil
Če bi se prvotožnik pred prečkanjem sredinske črte v vzvratnem ogledalu ali drugače prepričal, ali to lahko stori varno za druge udeležence, bi tako lahko ugotovil, da na levem voznem pasu tik za njim vozi vozilo zavarovanca in če nato na levi vozni pas ne bi zavil, do trčenja ne bi prišlo, zato je prvotožnik kršil cestnoprometna pravila, določena v prvem odstavku 27. člena ZVCP-1, njegova takšna kršitev pa je v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo.
negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - zahteva za uveljavljanje odškodnine - izvrševanje služnostne pravice - dokazna ocena - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Ker tožnik ni dokazal nedopustnosti toženčevega ravnanja, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s škodo nepotrebno.
stroški postopka - umik tožbe - stroški po umiku tožbe - takojšen umik - razlaga standarda takoj
Pri določitvi dopustnega časovnega okvirja v pravnem standardu "takoj" je treba v razumni meri upoštevati tudi običajen zamik časa, ki je nujno potreben zaradi notranje organizacije stranke, zlasti če gre za pravno osebo s sistematiziranim in formaliziranim poslovanjem.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
OZ člen 82, 82/2. ZIL-1 člen 44, 119, 119/1, 119/1-a, 119/1-b.
pogodbeno razmerje - pacta sunt servanda - razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - blagovna znamka - prijava blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev prijave znamke - registracija blagovne znamke - zaščitena blagovna znamka - izbris in razveljavitev znamke - franšizna pogodba - sodba presenečenja
Pri presoji nepoštenega namena prijavitelja je sodišče prve stopnje pravilno kot odločilne upoštevalo okoliščine v katerih sta bili znamki oblikovani, uporabo znakov od nastanka dalje, tržno logiko, ki je podlaga za registracijo navedenih znakov kot znamke in dejstvo, da sta bili pravdni stranki pred vložitvijo prijave znamk pogodbeno povezani.
Kršitev pogodbenega razmerja med prijaviteljem znamke in tretjo osebo - tožečo stranko s ciljem neupravičene takojšnje pridobitve izključnih pravic iz znamke, je ravnanje, ki ni združljivo s standardi poštenega in etičnega ravnanja in utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje o prijavi znamk v slabi veri.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00051984
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1, 339, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. OZ člen 199, 204, 204/1. SZ-1 člen 61.
zamenjava upravnika - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - ugovor zastaranja - zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - predhodno vprašanje - sodna poravnava - poslovodstvo brez naročila - nov upravnik - primopredaja poslov - aktivna legitimacija upravnika za plačila dobaviteljem - prepovedana gestija
Zaključek, da je imela tožeča stranka pravico do 9. 12. 2016 opravljati v sporni stavbi naloge upravnika, je sodišče prve stopnje oprlo na predhodno vprašanje, ki je bilo rešeno s sodno poravnavo.
Sodno poravnavo sta sklenila prejšnji in novi upravnik ter nekateri od etažnih lastnikov. Ker je z njo tožeča stranka novemu upravniku s poravnavo priznala pravico do upravljanja sporne stavbe od 1. 9. 2016, in ker tožena stranka ni v tem sporu izpodbijala dejstva, da je tožeča stranka dejansko opravljala upravniške storitve do 9. 12. 2016, pomeni, da jih je do takrat opravila tožeča stranka kot poslovodja brez naročila.
Za upravniška dejanja, ki jih je tožeča stranka izvedla v razmerju do tožene stranke od 9. 12. 2016 dalje, sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 204. člena OZ, po kateri tisti, ki se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima poslovodja brez naročila.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - vrtec - zavestno delovanje
Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje.
Razlog nepotrebnosti je povsem utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer tožnica v pritožbi z ničemer ne pojasni, katera je tista listina, ki je sodišče prve stopnje ni pribavilo, in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se s to listino dokazovalo. Skladno z zgoraj izpostavljenimi stališči tožnica v pritožbi tudi ustrezno ne pojasni, katera sporna pravno relevantna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem „vseh“ prič, izvedencem finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Že v sami osnovi je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prekiniti predmetni postopek do dokončanja postopka v zadevi VII Pg 2537/2015, ker naj bi se tam odločalo o nekakšnem predhodnem vprašanju. Skladno s 13. členom ZPP namreč sodišče ni dolžno prekinjati postopka, četudi bi šlo za predhodno vprašanje, saj ga v vsakem primeru lahko reši samo. Vprašanje neupravičene unovčitve bančnih garancij, na katerem temelji zahtevek za povračilo stroškov, je bilo že pravnomočno rešeno in o njem ni mogoče ponovno presojati. Kako je toženka prejete zneske porabila in ali jih bo morala (delno) vračati, kar je vse nenazadnje sporno in neizkazano, pa samo po sebi ne kaže na neupravičeno unovčitev bančnih garancij. Toženka je ugovor zastaranja konkretizirala in izkazala. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga. Utemeljena in pravilna so stališča sodišča prve stopnje, da dve izpostavljeni vlogi toženke iz postopka VII Pg 2537/2015, ki se ne vodi glede plačila tu vtoževanih začasnih situacij, ne pomenita pripoznave dolga. Sicer drži pritožbena teza, da bi bilo nalog banki za plačilo zneska morebiti lahko šteti kot pripoznavo dolga, vendar gre upoštevaje omenjene vloge le za opis naloga, ki je bil s strani toženke banki dan nekje v preteklosti. Nobenih navedb ni o tem, kdaj je bil nalog dan, in je edini relevantni datum, ki je pomenil pretrganje zastaranja in na katerega se je glede pretrganja zastaranja mogoče utemeljeno opreti, dan podpisa izpisa odprtih postavk.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051587
URS člen 31. KZ-1 člen 53, 55, 55/1. ZKP člen 372, 372/1, 372/1-4, 407, 407/1.
neprava obnova kazenskega postopka - izrek enotne kazni - kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pred napadeno ugotovitvijo izhajalo iz prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po katerem je izrek enotne kazni po 53. členu KZ-1 možen pred in med prestajanjem kazni zapora, po prestani kazni pa a contrario več ne. To je logično in smiselno, kajti predmet združitve v tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so lahko le kazni, ki šele morajo biti izvršene/prestane in ne kazni, ki so že bile izvršene. Sicer bi se te kazni skozi enotno kazen ter v nasprotju s prepovedjo iz 31. člena Ustave Republike Slovenije znova izvrševale.
znamka - izbris znamke iz registra - prijava znamke v slabi veri - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - neregistriran znak - ustvarjanje zmede na trgu - zamenljiva podobnost - razlikovalni učinek znamke
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v zvezi z obstojem slabe vere tožene stranke odločilno dejstvo ali je tožeča stranka znak WC raček kljub neuspeli registraciji uporabljala še naprej in ne dejstvo ali je vztrajala pri vlaganju pravnih sredstev v zvezi z neuspelo prijavo znamk. Nobene podlage ni bilo za sklepanje tožene stranke, da je tožeča stranka, ker ni vložila pravnih sredstev v upravnem postopku, ravnala na način, da očitno ni več želela zaščititi znaka in je bila zato tožena stranka upravičeno prepričana, da se je tožeča stranka odrekla zaščiti znaka. Bistvena funkcija znamke je udejanjena v njeni uporabi s tem, da potrošniku oziroma končnemu uporabniku zagotavlja enakost izvora zadevnega proizvoda ali storitve in mu omogoča, da brez morebitne zmede ta proizvod ali to storitev razlikuje od tistih, ki imajo drug izvor. Tožeča stranka je znak kontinuirano uporabljala in se njegovi uporabi ni odrekla.
Tožena stranka je ob tem, da je vedela za uporabo znaka in neuspešno registracijo znamke na strani tožeče stranke, prav s tem, da je sama registrirala podoben znak za enake izdelke, pri čemer ni dokazala, da bi znamko uporabljala oziroma imela namen uporabljati, ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. V ravnanju tožene stranke ni zaznati nobenega drugega motiva za registracijo sporne znamke, kot da bi tožeči stranki onemogočila nadaljnjo uporabo znaka.
Takšno ravnanje pa ni v skladu s pravili poštenega tržnega obnašanja in izkazuje slabo vero prijavitelja pri prijavi znamke.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 39, 40, 40/1, 40/1-2.
izvedenina - nagrada za delo izvedenca
Pritrditi je pritožbi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je vsem trem članom izvedenskega organa priznalo nagrado za zbiranje in proučevanje dodatne zelo obsežne dokumentacije od 200 do 300 strani, čeprav je vsakemu članu izvedenskega organa priznalo še po 153,00 EUR za študij sodnega in upravnega spisa (od 200 do 500 strani). V izvedenskem mnenju z dne 29. 9. 2021 in dopisu k temu izvedenskemu mnenju z dne 8. 9. 2021 je pojasnjeno, da za zbiranje in študij dodatne dokumentacije (zdravstveni karton) zaprosi pri izbranemu zdravniku le prvo imenovani član komisije. Ker je razvidno, da je zdravstveni karton pridobil prvo imenovani član izvedenskega organa, to je prof. dr. C.C., je potrebno priznati sporno nagrado le v enkratnem znesku in ne vsakemu članu posebej. Preostalima članoma izvedenskega organa pa je bila priznana nagrada za študij sodnega in upravnega spisa v višini 153,00 EUR, kar ustreza postavki za spis v obsegu od 200 do 500 strani.
vzpostavitev etažne lastnine - pravni naslov pridobitve - dokazna pravila - domneva - domneva o skupnih delih stavbe - odločba o vzpostavitvi etažne lastnine
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis lastninske pravice na delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo, in olajšuje postopek tako, da sodišče odloča na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki izhajajo iz določb ZVEtL-1. Ker gre pri tem zakonu za lex specialis v razmerju do Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), je v tem postopku izključena tudi uporaba tistega dela SPZ, ki ureja vprašanja etažne lastnine (t.j. V. dela SPZ).
oporoka pred pričami - veljavnost oporoke - nalog dediču - bremena dediča za čas oporočiteljevega življenja - izvedenec grafološke stroke - dokazna ocena izpovedi prič - vsebina listine - protispisnost - prosta presoja dokazov
Zapustnik lahko napravi oporoko tudi tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. ZD predvideva tudi možnost, da oporočitelj v oporoki istočasno naloži kakšno dolžnost tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine (prvi odstavek 82. člena) ali pa postavi pogoje (drugi odstavek istega člena). Gre za breme ali pogoj, ki zavezuje dediča k določenem ravnanju.
Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, temveč kvečjemu za zmotno dokazno oceno.
ZFPPIPP člen 104, 104/4, 105, 105/1, 119a, 119a/4. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 12, 17, 20.
postopek prisilne poravnave - razrešitev upravitelja - imenovanje novega upravitelja - sklep upniškega odbora - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada razrešenega upravitelja
Že na podlagi jezikovne razlage določbe četrtega odstavka 104. člena ZFPPIPP je mogoče zaključiti, da se ta določba nanaša le na situacijo, če se upravitelj razreši na svojo (lastno) zahtevo. Ob uporabi teleološke razlage pa je ugotoviti, da je namen takega znižanja nagrade upravitelja za pavšalno nadomestilo za prevzem poslov razrešenega upravitelja v tem, da ker je do razrešitve upravitelja in posledično do imenovanja novega, prišlo na podlagi oziroma zaradi zahteve upravitelja samega, naj posledično upravitelj sam nosi tiste stroške, ki so zaradi takega njegovega ravnanja nastali oziroma ki jih je s tem svojim ravnanjem povzročil, in sicer tako, da se mu te stroške (ki jih predstavlja pavšalno nadomestilo za prevzem poslov iz razrešenega na novega upravitelja) odšteje od njegove siceršnje nagrade, ki mu pripada. Gre za povsem logično in jasno posledico lastnih dejanj upravitelja, zaradi katerih so nastali določeni stroški, ki naj zato bremenijo njega.
ZIZ člen 17, 17/1, 21, 44, 44/1. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3, 5, 6, 20, 20/1, 20/2, 21, 21/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - primerna opredelitev obveznosti - določljivost naložene obveznosti - vezanost sodišča na izvršilni naslov
Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov
Dejstva, da na predmetnih nepremičninah stojita stanovanjska hiša in delavnica ter da s prodajo predmetnih nepremičnin ne morejo več opravljati dejavnosti in da izgubijo dom, ne predstavljajo dejstev, ki preprečujejo izvršbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00052434
KZ člen 79, 79/2, 85, 85/2, 205, 205/1, 205/1-1. KZ-1B člen 375.
izrekanje sankcij mladoletnikom - kaznivo dejanje mladoletnika - oddaja v vzgojni zavod - nerazumljiv izrek - čas trajanja ukrepa
Pritožbeno sodišče se z izvajanji zagovornika mladoletnika strinja. Iz izreka sklepa dejansko ne izhaja, kako dolgo bo izrečen vzgojni ukrep trajal, kar ga dejansko dela nerazumljivega. To pomanjkljivost je pritožbeno sodišče odpravilo na način, da je izrek s to določbo dopolnilo. Ta poseg pritožbenega sodišča ni v škodo mladoletnika. V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se vedno navede vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega trajanja po določbah KZ.
Drugi odstavek 79. člena KZ pa v drugem stavku še določa, da ko sodišče izreče ta ukrep, ne določi, koliko časa traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje. Za trajanje tega zavodskega ukrepa velja, da ga sodišče ne določi vnaprej, temveč se o njem odloča kasneje glede na uspešnost izvrševanja vzgojnega ukrepa. Glede na to, v kolikšnem času se lahko vzgoja oziroma prevzgoja ocenjuje kot uspešna, je seveda treba upoštevati ustaljeno časovno planiranje ciklov pedagoških procesov.