akt izdan v denacionalizacijskem postopku - vstopna pravica vnuka - denacionalizacijski upravičenec (bivši lastnik)
V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je sin bivšega lastnika umrl za svojim očetom. S tem niso podani pogoji za uporabo instituta vstopne pravice tožnice kot vnukinje, ko bi tožnica "postala" dedinja prvega dednega reda. Posledično tudi niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožnica kot vnukinja bivšega lastnika lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bil njen oče, ki pa ni štel za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.
ZBPP člen 30, 30/6, 30/8, 40, 40/1. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 27, 27/2. ZUP člen 214.
brezplačna pravna pomoč - nagrada in stroški odvetnika - višina nagrade - nepopolna obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Svoje stališče, da je izvajalec BPP v postopku vložil le eno vlogo, ne pa tisto število, za katero uveljavlja stroške, mora organ za BPP prepričljivo argumentirati, tj. pojasniti, zakaj šteje, da gre za eno vlogo (ali zato, ker je bila v fizični obliki vložena ena sama vloga, ali ker je vsebina vlog taka, kot jo ima ugovor, ali morda iz obeh razlogov, ali pa je razlog v čem drugem). Nadalje se lahko nagrada za sestavo obrazloženih dopisov, če po vsebini ne ustrezajo vlogi v sodnem postopku (so pa v postopku potrebni), priznava kot nagrada tudi po 46. členu OT. Po tej postavki se lahko prizna tudi končno poročilo stranki, ki ne more biti zajeto z nagrado za sestavo vloge pred ali med postopkom, saj gre za poročilo, izvedeno po tem, ko je postopek že končan. Ali je ta storitev v posameznem in s tem tudi v konkretnem primeru potrebna in kakšen je čas, potreben za njeno izvedbo, je odvisno od narave in zahtevnosti zadeve. Za kakšno zahtevnost gre, mora ugotoviti organ za BPP in obrazložiti, na čem njegova ugotovitev temelji. Zgolj takšna obrazložitev je namreč v skladu z zahtevami 214. člena ZUP glede obrazloženosti odločbe in omogoča sodišču, da izpodbijano odločitev preizkusi. V obravnavanem primeru je obrazložitev tako pomanjkljiva, da sodišče ni moglo preizkusiti, ali so stroški pravilno odmerjeni.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - dopolnilna odločba - izdaja dopolnilne odločbe - pogoji za izdajo dopolnilne odločbe
Že iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica meni, da je organ z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 24. 6. 2004 kršil materialni predpis in pravila postopka. To pa pomeni, da bi tožnica morala zoper izdano gradbeno dovoljenje uporabiti pravna sredstva, in sicer vložiti pritožbo ali kršitve uveljavljati z drugim dovoljenim pravnim sredstvom. Kršitev materialnega prava in kršitev pravil postopka namreč z dopolnilno odločbo ni mogoče odpravljati. Z dopolnilno odločbo organ odloči o vprašanjih, ki so bila predmet postopka, pa v izdani odločbi niso bila zajeta (prvi odstavek 220. člena ZUP); dopolnilno odločbo torej organ izda, če upravna zadeva ni bila rešena v celoti, glede vseh zahtevkov ali vseh vprašanj in ne da bi odpravljal nepravilnosti odločitve.
Sklep o zavrženju pritožbe je sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Zato je imel tožnik pravico oziroma možnost, da vloži tožbo zoper ta sklep. Da bi tožnik dosegel vsebinsko obravnavo prvostopenjskega sklepa, bi moral torej najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper sklep, to je doseči odpravo sklepa o zavrženju pritožbe.
Sodišče ni moglo šteti, da tožnik s predmetno tožbo izpodbija (tudi) sklep o zavrženju pritožbe, tožnik pa ne zatrjuje in ne izkaže, da naj bi tožbo zoper ta sklep vložil z ločeno tožbo. Tožnik tako v uvodu tožbe, v tožbenem predlogu, v katerem predlaga odločitev sodišča in v tožbenih navedbah izrecno izpodbija sklep prvostopenjskega organa oziroma razloge, zaradi katerih je prvostopenjski organ predlog za obnovo postopka zavrgel. V zvezi s sklepom drugostopenjskega organa navede zgolj to, da se zaveda, da je bila pritožba zavržena, vendar je bila ta odločitev glede na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z občne seje VSS z dne 14. 1. 2015 nepravilna. Pri tem tožnik ne navaja nobene trditvene podlage, iz katere bi izhajalo, zakaj šteje, da se to mnenje v obravnavanem primeru nanaša na situacijo v njegovem primeru in ne konkretizira, zakaj je toženka v njegovem primeru napačno uporabila predpis oziroma to mnenje. Golo sklicevanje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča ne more nadomestiti vseh elementov, ki bi jih morala imeti tožba, da bi bila uperjena zoper drugostopenjski sklep (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Zato ji sodišče take vsebine ni moglo pripisati samo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - nepopolna vloga - dejansko stanje
Organ za BPP je pravilno presodil, da je (bila) vloga tožnika formalno popolna, zato je mogel o njej vsebinsko odločiti, saj je vloga (in kar med strankami ni sporno) vsebovala vse podatke (in po dopolnitvi tudi ustrezne listine) in torej ni bila formalno popolna.
Ker pa tožnik ne v vlogi, s katero je vložil prošnjo za BPP (kot tudi ne v sami prošnji za BPP), ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih bi/bo vložil pritožbo je organ posledično pravilno v nadaljevanju presodil, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh. Organ se je pri tem tudi pravilno skliceval na 140. člen ZUP, po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek (zahtevek v tem primeru pa je prošnja za dodelitev BPP za vložitev pritožbe), navesti natančno, po resnici in določno. Tožnik namreč v prošnji (in kar med strankama ni sporno) niti ni zatrjeval dejanskega stanja, ki bi dajalo podlago za vložitev pritožbe.
Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 1. ZUP člen 9.
javni razpis - nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - zavrnitev zahteve
Ker je v zadevi sporen obseg priznanih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila pred izdajo odločbe in pred izdajo odločbe zahtevala tudi vključitev te gradbene situacije v upravičene stroške, je sodišče presodilo, da je tožena stranka zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka kršila določbo 9. člena ZUP, v posledici pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo
ZUP člen 260, 260-1, 267. ZVO-1 člen 157a, 157a/3. SPZ člen 27, 27/1.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - zavezanec za plačilo stroškov - zemljišče v lasti republike slovenije - posestnik zemljišča - dejanska oblast nad stvarjo - posest odpadkov - obnova - zavrženje predloga za obnovo postopka - novo dejstvo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS kot zavezanec
Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.
gradbeno dovoljenje - izdaja gradbenega dovoljenja - obnova postopka
Sodišče se z organom strinja, da je (bil) v postopku vezan na zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja s priloženim PGD, izdelanim v skladu z veljavnim prostorskim aktom, saj tako izhaja iz 54. in 66. člena ZGO-1, ter da ni mogel upoštevati navedb tožnikov o morebitni (z njihove strani zatrjevani) neskladni gradnji (npr. če je investitor pravico iz izdanega gradbenega dovoljenja že pričel uresničevati), ali o morebitni drugačni uporabi obstoječe prostorske ureditve, kot je predvidena za prostorsko ureditev, ki je predmet gradbenega dovoljenja, saj gre tudi po mnenju sodišča za okoliščine, pomembne zgolj v postopku (inšpekcijskega) nadzora.
Zatrjevana obstoječa z gradbenim dovoljenjem (lahko tudi s predpisi) neskladna uporaba objekta (za avtomobilistična hitrostna tekmovanja itd.), ki je predmet spornega gradbenega dovoljenja, ni okoliščina, relevantna za odločitev o tem, ali je gradbeno dovoljenje izdano v skladu z zakonom, pač pa je razlog za vodenje postopka nadzora in v tem okviru za ukrepanje po zakonu in eventualno sankcioniranje kršitev.
Pravilnik o dodeljevanju spodbud za razvoj podjetništva in gospodarstva v Občini Tržič (2013) člen 44, 45, 47. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - nastanitveni objekt - delovanje na področju turizma - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Že v pritožbi (in kar izhaja tudi iz tožbe) je tožnik za vsak posamezni strošek izčrpno in natančno pojasnil, zakaj gre za strošek v smislu posodobitve dejavnosti sobodajalstva, zato odločitve drugostopnega organa glede zavrnitev pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti in je tudi po oceni sodišča s tožbo zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) podana.
Hkrati pa se sodišče tudi strinja z razlogovanjem tožnika, da gre (vsaj v večjem delu) za investicije, ki bi jih kazalo obravnavati kot investicije v posodobitev dejavnosti sobodajalstva. Zagotavljanje hlajenja prostorov za goste v toplih mesecih v letu, možnost dostopa do brezžičnega interneta, opozarjanje glede nevarnosti požarov, možnost dodatne aktivnosti za goste (ponudba keramičnih delavnic z vreteni), usmeritev do lokacije namestitve z vidnimi znaki, namreč že na prvi pogled spadajo med osnovne pogoje, ki jih mora v današnjem času zagotoviti vsak, ki se ukvarja z oddajanjem namestitev (torej tudi sob) v turistični in sorodnih dejavnostih.
ZKme-1 člen 53, 53/1, 56, 56/1, 56/3, 56/4. ZUP člen 10.
sofinanciranje iz javnih sredstev - zavrnitev zahteve - upravičeni stroški - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V zadevi so bila na podlagi kontrole na terenu ugotovljena odstopanja med zaračunanimi postavkami in dejanskim stanjem na terenu, in sicer v postavki, ki se nanaša na dobavo gostinskih stolov in postavki, ki se nanaša na inox nevtralni točilni pult. Ker je obrazložitev tožene stranke pomanjkljiva oziroma preuranjena, se bo tožena stranka morala opredeliti do zatrjevanja tožeče stranke, da so bili dejansko dobavljeni in plačani gostinski stoli primerljive oziroma boljše kvalitete. Ker tožena stranka zatrjuje, da je inox nevtralni točilni pult na kraju samem drugačnih dimenzij, kot je zaračunan, pri tem pa se tožena stranka ni opredelila do ugovora tožeče stranke, da gre za odstopanja, ki jih je zahtevala montaža pulta v prostor in so minimalna oziroma ni pojasnila, ali to dejstvo ima in kakšen vpliv ima na pravilen obračun postavke v spornem računu, zato je bila tudi v tem delu njena odločitev preuranjena.
brezplačna pravna pomoč - oblika dodeljene brezplačne pravne pomoči - brezplačna pravna pomoč za svetovanje - sklep o odpustu obveznosti - sodno varstvo
Ker je prosilka zaprosila za BPP za postopek, za katerega v tej fazi in na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka v trenutku sprejema izpodbijane odločitve, ni izkazano, da je sodni, (dodeljena je BPP v obliki pravnega svetovanja v zvezi z odplačevanjem hipotekarnega kredita po odpustu obveznostu), prav tako pa tudi ne gre za postopek izvensodnega poravnavanja sporov oziroma postopek, ki teče pred drugimi sodišči oziroma organi ter institucijami, je sodišče zaključilo, da prosilka v trenutku sprejema izpodbijane odločitve ni izpolnjevala pogojev za dodelitev BPP.
tožba v upravnem sporu - tožba, vložena zaradi molka organa - procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa - preuranjena tožba - zavrženje tožbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Iz podatkov posredovanih upravnih spisov izhaja, da je drugostopni organ prejel pritožbo v reševanje 12. 11. 2019. To pa pomeni, da procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1 za obravnavo tožbe zaradi molka organa še niso izpolnjene v času vložitve tožbe, saj še ni potekel dvomesečni rok (od prejema pritožbe tožnika), v katerem bi moral drugostopni organ o pritožbi odločiti.
Obstoj procesnih predpostavk za sprejem tožbe v obravnavo je namreč procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Zato mora sodišče, če tožbo zavrže, zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 78, 78/1.
omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Iz vročilnice izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena dne 15. 12. 2019, zato se je tridnevni rok za vložitev tožbe iztekel v sredo 18. 12. 2019. Tožeča stranka je tožbo vložila priporočeno po pošti dne 20. 12. 2019, to je po izteku roka, določenega v prvem odstavku 78. člena ZTuj-2, zato jo je sodišče moralo kot prepozno zavreči.
vojni veteran - zadeva, o kateri je bilo že odločeno - zavrženje zahtevka
Z izpodbijanim sklepom se ni presojalo tožnikove zahteve po vsebini. Ob ugotovitvi, da je bilo o tožnikovi zahtevi že pravnomočno odločeno, namreč upravni organ sploh ni imel podlage, da bi o zadevi vsebinsko odločal, zato je tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/1-2.
mednarodna zaščita - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - neposredni učinek direktive - bolnišnično zdravljenje
Drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 je treba razlagati tako, da ustvarja izpodbojno pravno domnevo o umiku prošnje, če se prosilec v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. To pomeni, da lahko tožnik z naknadnim opravičilom dokazuje, da je bila zapustitev azilnega doma posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
Ker se tožnik ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.