KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008625
ZKP-UPB4 člen 367, 498.. KZ-1 člen 29, 54, 205, 205/1-2.
neprištevnost storilca - nekonkretizirana navedba - pravna opredelitev dejanja - velika tatvina - vključenost v nadaljevano kaznivo dejanje - odvzem zaseženih predmetov - pritožba zagovornika v škodo obdolženca
Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).