zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Že dejstvo, da je tožnik sprejel obveznost v taki višini, kot sam navaja – 2 milijona EUR, ne vodi k sklepu, da ne zmore plačati 33 EUR sodne takse. Sicer pa je sodišče prve stopnje ob tem ugotovilo, da prejema približno 3606 EUR mesečnega dohodka, to pa na podlagi podatkov, ki jih je sam navedel v prošnji za oprostitev plačila taks.
S sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 2. 2016 je bil začet stečajni postopek nad tožencem. Istega dne je bil objavljen tudi oklic o začetku tega postopka, zato so 17. 2. 2016 nastopile pravne posledice stečajnega postopka. V 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP je določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice stečajnega postopka. Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, odločbo lahko izda le, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (2. odstavek 207. člena ZPP). Ker je prvostopno sodišče zamudno sodbo izdalo 8. 3. 2016, ko so že nastale pravne posledice stečajnega postopka, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 207. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje novo sojenje.
KZ-1 člen 173, 173/3, 173/4. ZDR-1 člen 33, 35, 37, 84, 84/2, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1. ZVrt člen 2, 4, 41.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja – sodna razveza
Tožena stranka tožniku ni dokazala, da je naklepno ali iz hude malomarnosti storil očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Izvedenka je zapisala, da večina iger, dejavnosti in ravnanj, ki jih je tožnik uporabljal in vključujejo telesni stik oziroma dotik, sama po sebi ustreza standardom pedagoške stroke, ustrezajo starostni stopnji otrok in specifični situaciji uvajalnega obdobja v vrtcu. Tudi iz psihiatričnega mnenja izhaja, da tožnik svojih ravnanj ni povezal s spolnostjo, da pa je do potrebe po bližini oziroma posega v integriteto otrok mogoče premalo kritičen, vendar pa navedeno ne pomeni, da je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik z ravnanji, ki mu jih je tožena stranka očitala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, ni kršil 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 35. člena ZDR-1 (spoštovanje predpisov o varnosti pri zdravju in delu) in 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja).
ZMEPIZ-1 člen 4, 4/12, 80, 81, 81/1. ZPIZ-2 člen 16, 20, 429, 429/15. ZPIZ-1 člen 15, 15, 15/2, 26, 26/5.
lastnost zavarovanca - družbeništvo zasebne družbe - zavarovanje za poseben primer
Tožnik je bil v poslovnem registru od 20. 2. 2013 dalje vpisan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe in ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je imel status študenta. Skladno s 6. alinejo 26. člena ZPIZ-1 so bili študentje na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov zavarovani zgolj za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem primeru ne gre za obvezno zavarovanje, temveč za posebne primere zavarovanja, ki na dolžnost vključitve v zavarovanje in na priznanje lastnosti zavarovanca ne vplivajo. Toženec ga je zato zakonito vključil v zavarovanje po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1.
Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. ZDR člen 42. ZDR-1 člen 40.
plača – javni uslužbenec – plačilo za dejansko opravljeno delo
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob uveljavitvi novega plačnega sistema zakonito prevedla plačo tožnika po veljavni pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 za delovno mesto „vzdrževalec II“, v delovno mesto „vzdrževalec IV“. Tožnik ni ugovarjal pravilnosti prevedbe, pri tem pa je bistveno, da je morala tožena stranka ob prevedbi plače, na podlagi 3. člena ZSPJS upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007 in na tej podlagi tožniku določiti plačo, ki jo je prejemal od avgusta 2008 dalje. Če bi tožniku določila višjo plačo, bi prejemal plačo v nasprotju z določbami ZSPJS, kar pa po tretjem odstavku 3. člena ZSPJS ni dopustno.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila dejansko opravljenega dela, pri čemer je upoštevalo 42. člen ZDR in 40. člen ZDR-1. Delavec je v primeru dela višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda delovnega mesta, na katerem to delo opravlja. Ker pa bi bil tožnik kot „vzdrževalec tehnik V“ upravičen do plače po 18. plačnem razredu, v spornem obdobju pa je prejemal plačo od 19. do 20. plačnega razreda, mu iz tega razloga ne bi bilo mogoče prisoditi razlike v plači.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja izmene, je s tem, ko je spornega dne zapustil določeno območje, opustil svojo temeljno delovno obveznost in konkretno ogrozil požarno varnost tega območja ter s tem, ko je isti večer brez ustreznega potnega naloga uporabil službeni avto v zasebne namene, huje kršil svoje delovne obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje
Zgolj dejstvo, da je bilo ob dolgotrajnem bolniškem staležu (od leta 2006 do 2014) v predsodnem postopku izdanih nekaj odločb, s katerimi je bil stalež zaključen, v sodnem postopku pa takšni posamični upravni akti odpravljeni, ne pomeni protipravnosti v smislu pravnega standarda za civilni delikt. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za škodo, bi moralo biti arbitrarno. Torej takšno, da bi brez vsakršnih razumnih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker ni dokazane protipravnosti in iz tega razloga ni izpolnjen prvi element odškodninskega delikta, je vtoževano odškodninsko terjatev iz naslova gmotne in negmotne škode sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 271, 271/3. ZŠtip člen 37, 39. ZŠtip-1 člen 79. ZFPPIPP člen 221b, 221d.
pogodba o štipendiranju – kršitev pogodbene obveznosti – obveznost vračila sredstev – izpolnitev pogodbe s strani tretjega
Toženkina obveznost zaposlitve štipendista izhaja iz same pogodbe o neposrednem sofinanciranju kadrovskih štipendij. Ta jo v 9. členu zavezuje, da štipendista po končanem študiju zaposli
pri njej
za polni delovni čas za vsaj toliko let, kolikor je prejemal štipendijo. Tovrstna obveznost izhaja tudi iz določbe 39. člena ZŠtip) zato pogodbene obveznosti brez soglasja tožnika ni mogoče izpolniti po tretji osebi.
O višini starostne pokojnine, vključno s spornim vštetjem plač iz naslova nadurnega dela od leta 1973 do 1985 v pokojninsko osnovo, je že bilo pravnomočno odločeno, zato je bila ponovna zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem nadur v pokojninsko osnovo, zakonito zavržena. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ v fazi predhodnega preizkusa zahtevo stranke zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico.
STVARNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081625
SPZ člen 77. ZPP člen 21.
pravdni postopek – nepravdni postopek – mejni spor – sporna meja – ugotovitev lastninske pravice – lastninski spor – spor o poteku meje – pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla
Res je, da gre v bistvu tudi pri mejnem sporu, ki svoj predlog opira na močnejšo pravico, po naravi za lastninski zahtevek. A to ne pomeni, da gre v tej zadevi za spor o poteku meje, ki se rešuje v nepravdnem postopku.
Konkretno niso izpolnjeni pogoji iz 21. člena ZPP za ustavitev postopka in njegovo nadaljevanje po pravilih nepravdnega postopka pred drugim sodiščem, saj ni ovire, da tožnik v tem postopku uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na delu parcele tožencev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00008625
ZKP-UPB4 člen 367, 498.. KZ-1 člen 29, 54, 205, 205/1-2.
neprištevnost storilca - nekonkretizirana navedba - pravna opredelitev dejanja - velika tatvina - vključenost v nadaljevano kaznivo dejanje - odvzem zaseženih predmetov - pritožba zagovornika v škodo obdolženca
Trditev zagovornice, da je bil obtoženec neprišteven ostaja na ravni neargumentirane trditve, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu obrambe glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede pravne opredelitve kaznivih dejanj. Pod točko I se namreč obtožencu očita nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Gre za primer, ko tatvino storita dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle, in prav to se v točki I/2a in b obtožencu očita. Da so bila dejanja storjena v sostorilstvu je povsem jasno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, razen glede kaznivega dejanja opisanega v točki I/1. Glede na to, da se obtožencu v korist očita nadaljevano kaznivo dejanje, je glede pravne opredelitve kaznivih dejanj v opis pravilno vključeno tudi navedeno kaznivo dejanje, ki ga je sicer obtoženi storil sam. Izrek sodbe res ne vsebuje odločitve o usodi zaseženih predmetov. Takšna pomanjkljivost obtožencu ni v škodo, saj se predmeti, kolikor se ne vzamejo ali odredi njihovo uničenje, upravičencem vrnejo, sicer pa o njih lahko sodišče odloči kadarkoli bodisi na predlog strank ali po uradni dolžnosti v smislu določb 498. člena ZKP. V tem delu je torej pritožba zagovornice obtožencu v škodo, takšna pritožba pa glede na določbo 367. člena ZKP zagovornici ni dovoljena.
Tožnik bi bil v primeru, če bi svoj status generalnega sekretarja oziroma sindikalnega zaupnika izkazal, upravičen do funkcijskega dodatka po 74. členu Podjetniške kolektivne pogodbe. Ker tega ni dokazal, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnik je v spornem obdobju opravljal enako delo kot ostali trije pri toženi stranki redno zaposleni fotografi. Pri toženi stranki je bil prostovoljno vključen v organiziran delovni proces kot fotograf, delo je opravljal osebno ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke (dežurnega oziroma odgovornega urednika). Delo je opravljal vsakodnevno, kar odraža tudi element nepretrganosti opravljanja dela. Delovni čas je bil enako kot delovni čas preostalih delavcev fleksibilen glede na to, da je delo novinarjev in fotografov terensko. Za nobenega fotografa (niti za tožnika) se ni vodila evidenca delovnega časa. Po obsegu dela je bil tožnik enakovreden ostalim zaposlenim fotografom, dejstvo, da je pri delu uporabljal svoj fotoaparat in svoj računalnik, pa ne vpliva na ugotovitev, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili pri opravljanju dela tožnika kot fotografa pri toženi stranki podani vse elementi delovnega razmerja.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas mora obstajati eden izmed taksativno naštetih zakonitih razlogov v 54. členu ZDR-1, razlog pa mora biti naveden tudi v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje takega zakonitega razloga za sklenitev vsake izmed treh pogodb za določen čas ni navedlo. Štelo je, da so bile sporne pogodbe utemeljeno in zakonito sklenjene za določen čas, ker so skupno trajale skoraj šest mesecev, za kolikor je povečan obseg dela napovedovala tudi družba A. d. o. o. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten, saj je bila tožena stranka že v juliju 2014 seznanjena s povečanim obsegom dela v nadaljnjih šestih mesecih, zato bi morala že prvo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 9. 8. 2014, skleniti za 6 mesecev oziroma do 31. 1. 2015. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonite.
sodna taksa za takso - oprostitev plačila - dohodki - premoženjsko stanje
Dohodki tožničine družine ne dosegajo vseh osnovnih zneskov minimalnega dohodka v višini 577,62 EUR mesečno na osebo, ki je določen z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, saj znašajo le 368,00 EUR po osebi mesečno. Ker se drugo premoženje ne upošteva in ne vpliva na dodelitev denarne socialne pomoči, bi bila tožnica do te upravičena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnico oprostilo plačila sodne takse za tožbo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - zagovor
Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan omogočiti zagovor delavcu, ki se želi zagovarjati, pri čemer delavec, če ne želi ustnega zagovora lahko poda tudi pisni zagovor, tožena stranka pa je bila dolžna tožniku omogočiti zagovor v skladu z določbami ZDR. V konkretnem primeru tožnik nedvomno ni navedel, da želi, da mu delodajalec poda odpoved pogodbe o zaposlitvi brez zagovora. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko seznani in izjavi o očitanih kršitvah oziroma odpovednemu razlogu, ne pa zgolj ugotavljanju dejanskega stanja. Pravica do zagovora sicer ni absolutna, vendar je izjeme potrebno razlagati ozko in tudi morebitno prepričanje delodajalca, da svoje odločitve ne bi spremenil, opustitve zagovora ne opravičujejo. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik bi po oceni pritožbenega sodišča namreč moral imeti možnost pojasniti razloge za svojo odsotnost z dela več kot pet dni.
navajanje dejstev - prvi narok - prekluzija - dejstva iz izvedenskega mnenja
Dejstev, ki spadajo v strokovno področje izvedenca, tožeča stranka ni mogla navesti že na prvem naroku, zato z navedbo le-teh po vročitvi izvedenskega mnenja ni bila prekludirana.
URS člen 2. KZ-1 člen 31, 31/2, 299, 299/1. ZKP člen 89, 360, 360/3, 362.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - napoved pritožbe - dolžnost predhodne napovedi pritožbe - zavrženje prepozne napovedi pritožbe zoper sodbo - opravičljiv razlog za zamudo - pouk glede napovedi pritožbe zoper sodbo - razglasitev sodbe v nenavzočnosti obdolženca - vročitev zapisnika o razglasitvi sodbe - razumevanje pravnega pouka - pravna država - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je razglasilo sodbo v obdolženčevi nenavzočnosti skladno s tretjim odstavkom 360. člena ZKP ter mu skladno s 362. členom ZKP vročilo zapisnik o razglasitvi sodbe s pravnim poukom o dolžnosti napovedi pritožbe zoper sodbo, zato ni bil prekršen 2. člen Ustave RS, ki Republiko Slovenijo opredeljuje kot pravno državo.