ZDR člen 6, 45, 112, 112/1, 112/1-3, 112/1-6, 112/1-7, 112/2, 137. ZDR-1 člen 173, 200, 200/4, 202.
poziv na delo - nadomestilo plače - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice - odpravnina
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnico pozivala nazaj na delo, vendar pa, ker je šlo za izvensodno dogovarjanje s tožničinim pooblaščencem, tožnica ponudbe ni bila dolžna sprejeti in je tudi ni sprejela. To stališče je preuranjeno. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pozivi tožene stranke, da se tožnica vrne na delo. Ker je od ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali so bili podani utemeljeni razlogi na strani tožnice, da se kljub vročenim pozivom tožene stranke ni vrnila na delo, odvisna odločitev o zahtevku za obračun in plačilo mesečnih zneskov nadomestila plač v vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018410
KZ-1 člen 53, 53/2, 53/2-2, 82, 82/1, 82/4, 82/4-2, 211, 211/1, 228, 228/1. ZKP člen 371. 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
zakonska rehabilitacija - konkretizacija zakonskih znakov - enotna kazen - izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence - kaznivo dejanje poslovne goljufije - kaznivo dejanje goljufije - opis dejanja - preslepitev - protispisnost - obrazloženost sodbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V opisu dejanja je konkretiziran očitek preslepitve drugega. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja očitek obtožencu, da je preslepil A. Č. s tem, ko se je z njim dogovoril, da mu bo prodal viličarja, ki mu ga bo izročil po tem, ko bo A. Č. prišel iz prestajanja zaporne kazni, in je A. Č. obtožencu izročil kupnino, ko je A. Č. prišel iz zapora, pa mu obtoženec viličarja ni izročil, s čimer je oškodoval I. Č., ki je A. Č. dala denar za kupnino. V opisu dejanja je tako vsebovan jasen očitek preslepitve A. Č.
plačilo uporabnine – pogodba o odstopu terjatev – prenosljivost terjatve – privolitev v prikrajšanje
Iz najemnih pogodb ne izhaja, da toženki v zameno za vzdrževanje nepremičnine ne bi bilo potrebno plačevati najemnin. Pogodbi vsebujeta izrecne določbe o višini najemnine in hkratni obveznosti toženke za redno vzdrževanje stanovanjske hiše.
Sodišče sme stranki naložiti zgolj izvedbo dajatve, ki je zapadla do konca glavne obravnave, zato je zahtevek za plačilo uporabnine v višini 350,00 EUR v obdobju po koncu glavne obravnave preuranjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086182
KZ člen 96, 96/2. KZ-1 člen 75, 75/2.
odvzem premoženjske koristi – zavrženje predloga za obročno plačilo – rok za plačilo – splošni paricijski rok – najdaljši rok za plačilo – prepozen predlog za obročno plačilo – zavrnitev pritožbe
KZ ne omogoča sodišču, da bi po poteku dveletnega roka, ki je določen kot skrajni rok za plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, odločalo o obročnem plačilu premoženjske koristi, zato je bil obsojenčev predlog, vložen po poteku dveletnega roka, pravilno zavržen kot prepozen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ustrezna zaposlitev - odpravnina
Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med druge zaposlene je utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ne more posegati v poslovne odločitve delodajalca, saj v okviru spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne sme presojati smotrnosti odločitev delodajalca v zvezi z organizacijo dela.
Odločilno za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dejstvo, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo, za katerega ni dvoma, da še obstaja, pa so prevzeli ostali zaposleni. To pa pomeni, da organizacijske spremembe niso bile le navidezne ali namenjene le temu, da se pogodba odpove prav tožniku oziroma da se ga razporedi na drugo delovno mesto z nižjo plačo. Potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je prenehala, ker je delodajalec drugače organiziral delovni proces, na podlagi ocene, da je organizacijska sprememba smotrna in da se bodo na ta način zmanjšali stroški, takšne odločitve pa so izključno v pristojnosti delodajalca, to je tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006851
KZ-1 člen 5, 257, 257/3. ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2.
uradni položaj – uradna oseba – prosta presoja dokazov – znaki kaznivega dejanja - krivda
Pritožnica nima prav, da obrazložitev odločb Ustavnega sodišča, ko odloča o kršitvah človekovih pravic s posamičnimi akti, nimajo učinka za sodno prakso. Ustavno sodišče je po prvem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato so sodišča dolžna pri svojih postopkih in v odločitvah ves čas upoštevati tudi stališča, ki jih v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin sprejema Ustavno sodišče. Če se z njimi ne strinjajo, pa morajo to prepričljivo utemeljiti z ustavno pravnimi argumenti (tako npr. 7. točka odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 424/06 z dne 22.10.2009).
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje
Zgolj dejstvo, da je bilo ob dolgotrajnem bolniškem staležu (od leta 2006 do 2014) v predsodnem postopku izdanih nekaj odločb, s katerimi je bil stalež zaključen, v sodnem postopku pa takšni posamični upravni akti odpravljeni, ne pomeni protipravnosti v smislu pravnega standarda za civilni delikt. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za škodo, bi moralo biti arbitrarno. Torej takšno, da bi brez vsakršnih razumnih razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Ker ni dokazane protipravnosti in iz tega razloga ni izpolnjen prvi element odškodninskega delikta, je vtoževano odškodninsko terjatev iz naslova gmotne in negmotne škode sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.
hišna preiskava – prikriti preiskovalni ukrepi – neogibnost ukrepa – utemeljeni razlogi za sum
Bistvo sodne kontrole pri odrejanju hišne preiskave je v tem, da sodnik, ko odloča o takšnem predlogu, pregleda vse priloženo dokazno gradivo in preizkusi ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za hišno preiskavo, zahteva po obrazloženosti odredbe pa omogoča preizkus sodnikove presoje o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Zato ni dovolj, da se preiskovalni sodnik sklicuje na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pač pa mora v odredbi navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, utemeljiti pa mora tudi neogibno potrebnost zbiranja dokazov na takšen način.
Za verzijski zahtevek na podlagi 133. člena ZZZDR je aktivno legitimirana oseba, ki je imela stroške zaradi preživljanja mladoletnega otroka, in ne preživninski upravičenec (mladoletni otrok) sam.
Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonske preživninske obveznosti do skupnega otroka, nima značaja čiste denarne obveznosti. Zato se pri dokazovanju višine ni mogoče opreti zgolj na listinsko potrjene izdatke – račune. Vrednost se presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna terjatev – ob odločanju sodišča prve stopnje.
Glede upoštevanja kriterijev za določitev denarnega povračila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče. Sklicevalo se je na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri v 118. členu ZDR-1 ne gre za zaprt krog meril (kriterijev), tako da se pri odmeri denarnega povračila lahko upoštevajo tudi druge okoliščine, ki jih določbe prvega odstavka tega člena izrecno ne navajajo. Pritožba neutemeljeno nasprotuje takšnemu stališču in sodišču prve stopnje povsem brez podlage očita zmotno uporabo materialnega prava. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena namesto reintegracije delavca, do katere bi bil sicer praviloma upravičen, zato je takšno stališče edino pravilno in skladno z namenom instituta sodne razveze, saj je povračilo ustrezno le, če je individualizirano in upošteva konkretne razmere.
preprečevanje nasilja v družini - prepustitev stanovanja v skupni uporabi žrtvi nasilja - skupno gospodinjstvo
Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zakonske dikcije mnenja, da bi bila odločitev sodišča eventualno pravilna, v kolikor bi bilo ugotovljeno, da sta udeleženca živela v skupnem gospodinjstvu, vendar pa se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da instituta prepustitve stanovanja ni moč ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle, ter jim zato stanovanja ni mogoče prepustiti, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni ocenilo, da je predlagateljica skupno bivališče udeležencev zapustila septembra 2015 ter je predlog za prepustitev stanovanja vložila 10. 6. 2016.
protipravno ravnanje bolnišnice - transfuzija krvi - okužba z virusom hepatitis - strokovna napaka zdravnika - pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka
Toženka je uspela dokazati, da ji glede krvi, ki je bila dana s transfuzijo, ni moč očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot neutemeljeni pa so se izkazali tudi vsi očitki, da toženka tudi pri ostali obravnavi tožnika ni ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z vzpostavljenimi standardi.
formalne predpostavke za vpis - dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - (ne)vpis v zemljiško knjigo
Zemljiškoknjižno sodišče mora pri določenem vpisu ugotoviti ali obstajajo vse z zakonom določene predpostavke za vpis v zemljiško knjigo. Ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak samo formalne.
reparacija – nadomestilo plače – obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in izplačilo nadomestil plače za sporno obdobje. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je na podlagi pravnomočne odločitve VDSS tožniku za sporno obdobje vzpostavila delovno razmerje in mu izplačala nadomestilo plače za isto obdobje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano izpolnitvijo obveznosti tožene stranke v dosedanjem postopku ni ugotavljalo. Zato je pritožbeno sodišče ugodilni del izreka sodbe razveljavilo in v tem delu ter glede odločitve o stroških postopka zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje bo v okviru materialno procesnega vodstva stranki pozvalo in sicer toženo stranko, da predloži dokaze o svojih trditvah v pritožbi, da je zahtevek tožnika že izpolnila, tožniku pa omogočilo, da se v zvezi s predloženimi dokazi tožene stranke izjasni. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje odločilo o reparacijskem delu zahtevka, katerega je tožena stranka že izpolnila na podlagi pravnomočne odločitve sodišča (da je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi po pogodbi o zaposlitvi za sporno obdobje), zato do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje tega dejstva ni izpostavila in ni predložila dokazil o plačilu nadomestila plače in regresa za sporno obdobje. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je z navajanjem teh dejstev prepozna.
konkurenčna klavzula – sporazum o prenehanju konkurenčne klavzule
Pravdni stranki sta se dogovorili za konkurenčno klavzulo le za primer, če bi toženec sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ali če bi jo po toženčevi krivdi odpovedala tožeča stranka. Stranki se v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili, da konkurenčna klavzula velja tudi v primeru, če pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, ki skladno s 75. členom ZDR predstavlja enega od zakonsko določenih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v pogodbi o zaposlitvi določena konkurenčna klavzula toženca ne zavezuje, oziroma niti ne velja, ker je tožencu delovno razmerje prenehalo s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ne zaradi odpovedi s strani katere od strank.
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilka oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
direktor – razrešitev s funkcije – odškodninska odgovornost – nadomestilo plače – nezakonita razrešitev – javni zavod
Tožnik uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je bil predčasno razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakonit razlog za razrešitev po drugem odstavku 38. člena ZZ) in brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za odpoklic, zaradi česar je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da sklep o razrešitvi tožnika ni zakonit, je šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, toženka pa pri razrešitvi tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožniku je tako nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja.
Sodišče sme izreči ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil. Namen tega ukrepa ni v tem, da bo obdolženi lahko „temeljito premislil o svojem dejanju in da mu bo to šola in izkušnja, zaradi katere ne bo nikoli več sedel za volan vinjen“, ampak v preprečitvi, da je storilec kot voznik udeležen v javnem prometu zato, ker predstavlja nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnostni ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil.