predlog za obnovo postopka – zavrženje predloga za obnovo postopka – izredno pravno sredstvo – pooblaščenec – odvetnik
Predlog za obnovo postopka, ki je izredno pravno sredstvo, je bilo treba zavreči, ker lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema je le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, česar pa stranke ne zatrjujejo.
spor majhne vrednosti – trditveno in dokazno breme – sklenitev naročniškega razmerja – pritožbene novote
Sodba, ob ugotovitvi, da je bilo naročniško razmerje sklenjeno in da toženka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi plačala (vtoževane) račune za opravljene storitve tožeče stranke, materialnopravno pravilno odloči, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki vtoževane račune.
V nepravdnem postopku je temeljno pravilo glede stroškovne odločitve, da vsak udeleženec sam trpi svoje stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP). Takšno pravilo temelji na naravi nepravdnega postopka, v katerem ne gre za to, katera stranka bo v njem uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij.
V konkretnem primeru stroškovne odločitve ne gre za uresničitev skupnega interesa udeležencev. Da bi predlagateljica lahko dosegla spremembo nepravilne stroškovne odločitve, je morala vložiti pritožbo. Pri uveljavitvi svoje pravice do pritožbe je bila uspešna, pri tem pa so ji nastali stroški.
poenostavljena prisilna poravnava - zahteva za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika
Pritožnik niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, nestrinjanje s slednjim pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnika, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu o tem pravilni. To, kar pritožnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev sodnika.
OZ člen 131, 131/2, 153. ZDR-1 člen 179. ZVZD-1 člen 36, 36/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – delo na višini – vmesna sodba
Tožnik se je poškodoval v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem je na zunanjem stopnišču objekta na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti1. Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.
Izpodbijana sodba je v celoti utemeljena na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je kot policist izdal plačilni nalog brez podlage), in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 295. člena KZ-1. Gre za t. i. indično sodbo, pri kateri se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in neprepričljiva, saj sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov oziroma je določenim dokazom, ne da bi to razumno obrazložilo, dalo večjo težo kot drugim. Stranka, ki nosi dokazno breme, mora za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Razlogi v sodbi, ki se nanašajo na ugotovitve o posameznih indicih so nejasni, zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da je podan pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je čiščenje poslovnih prostorov in sanitarij oziroma za poklicno napredovanje. To pomeni, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo pri njej mogoče ugotoviti invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, toliko manj pa takšnega stanja, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej popolne nezmožnosti za delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8. ZDR-1 člen 114. ZPIZ-2 člen 129, 130, 398, 398/2. ZDSS-1 člen 7, 7/2, 7/2-2.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - zavarovalna doba s povečanjem - odškodninska odgovornost zavoda
Povečan čas zavarovalne dobe se upošteva pri skupni zavarovalni dobi, istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Tožniku je ob upoštevanju te dobe do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, zato je po 1. odstavku 114. člena ZDR-1
užival
posebno varstvo pred odpovedjo. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic pa ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, mu je toženec zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo utemeljeno zavrnil.
umik tožbe – odločitev o stroških postopka – slabo premoženjsko stanje
Okoliščine, ki jih pritožnik omenja v pritožbi in se nanašajo na njegovo zmožnost te stroške tudi plačati, na odločitev ne morejo vplivati. ZPP možnosti, da bi sodišče stranko, ki v postopku ni uspela, zaradi slabega premoženjskega in finančnega stanja oprostilo obveznosti povračila stroškov nasprotni stranki, ne daje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – nedopustna grožnja
Grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni nedopustna grožnja, prav tako pa ni nedopustna grožnja delodajalca, da bo sprožil sodne postopke, v katerih bo lahko izdana obsodilna sodba, zaradi katere bi bila tožnica lahko očrnjena. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana tožničina izjava o odpovedi in sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisana brez napak volje in sta zato zakonita.
ZPP člen 224, 224/1, 224/4, 242, 242/2, 249, 249/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 3. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/4.
nagrada in stroški izvedenca – zahteva za odmero nagrade in povračilo stroškov – pravočasnost zahteve – zapisnik – javna listina – dokaz nasprotja
Sodišče o odmeri in povračilu stroškov, ki nastanejo izvedencu, odloča le na podlagi njegove zahteve. Izvedenec mora povračilo, če gre za ustno podajanje mnenja, zahtevati takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi.
Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagane dokaze, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave, kar pomeni, da mora navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa, iz posebnega sklepa, ki ga sprejme sodišče, sprejemljivo pa je tudi argumentiranje v sodni odločbi o sami stvari. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so: nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva (Betetto v: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, stran 611). Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan, v kolikor pa z razlogi sodišča ni seznanjena, pa ji je odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 367., 374, 374/2. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
zavrženje revizije - pooblaščenec, ki ni odvetnik
V konkretnem primeru je bila revizija vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik, s tem da tudi ni bilo predloženo dokazilo, da je slednji predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma združenja delodajalcev, pri katerem je zaposlen za zastopanje svojih članov. Ker je bila revizija vložena po pooblaščencu, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev za njeno vložitev, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - podatki o plači - matična evidenca
Toženec tožniku pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plače za prvih 6 mesecev leta 1991, čeprav je zatrjeval, da se za to obdobje upošteva enaka plača, kakor jo je prejemal v mesecu decembru 1990, saj je opravljal enaka dela. Če v matični evidenci zavarovanca za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca, ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se ne bi upoštevala tudi plača zavarovanca za del relevantnega obdobja, ki temelji na znanih podatkih o njegovi plači. Zato je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijani odločbi glede višine pokojninske dajatve in zadevo vrnilo tožencu, da ugotovi dejansko stanje v zvezi s trditvami tožnika o višini njegove plače v prvih 6 mesecih leta 1991 in nato ponovno odloči o višini pokojnine.
URS člen 50. ZSVarPre člen 4, 27, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11. ZZZDR člen 124.
denarna socialna pomoč - krivdni razlogi - načela morale
V nasprotju z načeli morale bi bilo šteti, da oseba ne dosega minimalnega dohodka zato, ker stanovanja, katerega formalnopravno je sicer lastnica, čeprav naj bi ga dejansko kupila starša, v njem živela že 40 let in pred tem imela celo brezplačno dosmrtno služnostno pravico, ni prodala tretji osebi, temveč staršem, od katerih zaradi njune visoke starosti in nizkih prejemkov, kupnine ni nikoli prejela. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s tem, ko je nepremičnino neodplačno odsvojila svojima staršema, sama vplivala na to, da je izgubila sredstva, s katerimi bi si lahko zagotovila preživetje, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičena, ne more biti sprejemljivo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani odločbi o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, v katerem bo potrebno upoštevati razloge, zaradi katerih je sploh prišlo do sklenitve navidezne kupoprodajne pogodbe med tožnico in njenima staršema ter dejstvo, da starša tožnici kupnine nista plačala.
Razmerje med zdravnikom oziroma zdravstveno ustanovo in bolnikom je pogodbene narave. Če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja.
Odgovornost za škodo je posledica realiziranega tveganja, na katerega zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (opustitve pojasnilne dolžnosti) tožnik kot pacient ni pristal.
Zvočno ali slikovno snemanje naroka (125.a člen ZPP) je zakonska možnost in ne dolžnost sodišča. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ko se je odločilo za možnost iz 124. člena ZPP, da se zapisnik sestavi na način, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.
Poškodba na službenem vozilu je bila posledica škodnega dogodka (ker je vozilo udarilo v neko oviro oziroma zapeljalo s ceste). Za popravilo poškodbe, ki izvira iz škodnega dogodka (prometne nesreče), je bilo predvideno kritje iz zavarovanja avtomobilskega kaska, ki je bilo za službeno vozilo sklenjeno pri F. zavarovalnici, d. d. Toženec tožeče stranke ni obvestil o nastanku poškodbe na službenem vozilu, s čimer je onemogočil uveljavljanje zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot hudo malomarno ravnanje.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti se priznava le, če so odločbe obremenjene s kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka. Čeprav sta bili odločbi o zaključku bolniškega staleža v sodnem postopku odpravljeni in tožniku priznan bolniški stalež, to še ne pomeni, da je mogoče organoma tožene stranke očitati protipravno ravnanje, torej da bi ravnala malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti. Ker ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.
denarno nadomestilo za brezposelnost - višina nadomestila - upoštevanje plač
V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.
zavrženje tožbe – procesna legitimacija – ugovor pasivne legitimacije
Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko navedlo utemeljenost njenega ugovora glede pomanjkanja procesne legitimacije. V zvezi s tem je izpostavilo dejstvo, da je bil tožnik delavec prvotožene, ne pa drugotožene stranke, ki je bila naročnik del na gradbišču, na katerem se je tožnik poškodoval. Posledično je zaključilo, da drugotožena stranka ne more biti zavezana za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in je tožbo za plačilo odškodnine glede nje zavrglo.
Kljub temu da je drugotožena stranka svoj ugovor iz odgovora na tožbo poimenovala ugovor procesne legitimacije, je po vsebini podala ugovor pasivne legitimacije, da sama ne more biti nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja tožnik, ne pa, da je podala ugovor procesne legitimacije. Medtem ko se stvarna legitimacija nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, se ugovor procesne legitimacije nanaša na vprašanje upravičenja sprožiti konkretni spor, tega pa drugotožena stranka glede tožnika ni uveljavljala. Zato bi utemeljeni ugovor tožene stranke lahko imel za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženja tožbe glede drugotožene stranke.