spor majhne vrednosti – trditveno in dokazno breme – sklenitev naročniškega razmerja – pritožbene novote
Sodba, ob ugotovitvi, da je bilo naročniško razmerje sklenjeno in da toženka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi plačala (vtoževane) račune za opravljene storitve tožeče stranke, materialnopravno pravilno odloči, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki vtoževane račune.
V nepravdnem postopku je temeljno pravilo glede stroškovne odločitve, da vsak udeleženec sam trpi svoje stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP). Takšno pravilo temelji na naravi nepravdnega postopka, v katerem ne gre za to, katera stranka bo v njem uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij.
V konkretnem primeru stroškovne odločitve ne gre za uresničitev skupnega interesa udeležencev. Da bi predlagateljica lahko dosegla spremembo nepravilne stroškovne odločitve, je morala vložiti pritožbo. Pri uveljavitvi svoje pravice do pritožbe je bila uspešna, pri tem pa so ji nastali stroški.
Ne glede na to, da je v konkretnem primeru prvotožeča stranka plačila sodne takse oproščena, je glede na nerazdelnost obveznosti, drugotožeča stranka dolžna sodno takso plačati enako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan.
poenostavljena prisilna poravnava - zahteva za izločitev sodnika - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika
Pritožnik niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva, nestrinjanje s slednjim pa samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnika, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu o tem pravilni. To, kar pritožnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev sodnika.
pridobitev in hramba dnk profila - izločitev dokazov
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-312/11-21 z dne 13.2.2014 posega v določbe slovenskega Zakona o policiji (ZPol; Uradni list RS, št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami), ki je policiji omogočal, da se je lahko DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena, hranil vse do zastaranja kazenskega pregona. Namen posega v navedeni zakon je torej bil, da se onemogoči trajno hrambo profila DNK oseb, za katere je veljala domneva nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil DNK iz avstrijske baze DNK pridobljen v zvezi z v Republiki Sloveniji obravnavanim kaznivim dejanjem, obtoženi pa v Republiki Avstriji ni bil zgolj osumljen, pač pa za kaznivo dejanje tudi obsojen, čeprav šele leta 2011. Domneve, da je bil DNK v avstrijski bazi DNK hranjen zakonito, nihče ne izpodbija, zato bi moralo sodišče prve stopnje, da bi bilo utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja, pred odločitvijo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov ugotoviti, ali je bil DNK obtoženega v Republiki Avstriji pridobljen v zvezi s kaznivimi dejanji za katera je bil obsojen, ali pa morda v postopku, v katerem je bil vzorec DNK odvzet, ni prišlo do obsodilne sodbe.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8. ZDR-1 člen 114. ZPIZ-2 člen 129, 130, 398, 398/2. ZDSS-1 člen 7, 7/2, 7/2-2.
denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - zavarovalna doba s povečanjem - odškodninska odgovornost zavoda
Povečan čas zavarovalne dobe se upošteva pri skupni zavarovalni dobi, istočasno pa se pri ugotavljanju pogojev za upokojitev upošteva tudi znižanje starostne meje. Tožniku je ob upoštevanju te dobe do upokojitve manjkalo 1 leto, 11 mesecev in 12 dni, zato je po 1. odstavku 114. člena ZDR-1
užival
posebno varstvo pred odpovedjo. Ker mu je pogodba o zaposlitvi prenehala v nasprotju z določbami ZDR-1 o posebnem varstvu delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic pa ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, mu je toženec zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo utemeljeno zavrnil.
umik tožbe – odločitev o stroških postopka – slabo premoženjsko stanje
Okoliščine, ki jih pritožnik omenja v pritožbi in se nanašajo na njegovo zmožnost te stroške tudi plačati, na odločitev ne morejo vplivati. ZPP možnosti, da bi sodišče stranko, ki v postopku ni uspela, zaradi slabega premoženjskega in finančnega stanja oprostilo obveznosti povračila stroškov nasprotni stranki, ne daje.
Izpodbijana sodba je v celoti utemeljena na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je kot policist izdal plačilni nalog brez podlage), in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 295. člena KZ-1. Gre za t. i. indično sodbo, pri kateri se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in neprepričljiva, saj sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov oziroma je določenim dokazom, ne da bi to razumno obrazložilo, dalo večjo težo kot drugim. Stranka, ki nosi dokazno breme, mora za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Razlogi v sodbi, ki se nanašajo na ugotovitve o posameznih indicih so nejasni, zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da je podan pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
OZ člen 131, 131/2, 153. ZDR-1 člen 179. ZVZD-1 člen 36, 36/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – delo na višini – vmesna sodba
Tožnik se je poškodoval v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem je na zunanjem stopnišču objekta na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti1. Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.
Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je pravico do invalidnine mogoče priznati le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Pri tožnici ne gre za zmanjšanje onesposobljenosti organov oziroma delov telesa, ki bi ga bilo mogoče pripisati poškodbi pri delu ali poklicni bolezni, zato ji ni mogoče priznati pravice do invalidnine.
upravnik – plačilo sredstev v rezervni sklad – vodenje sredstev računa rezervnega sklada – poseben transakcijski račun – odgovor na odgovor na pritožbo
V prvem odstavku 42. člena SZ-1 in drugem odstavku 119. člena SPZ je določeno, da sredstva rezervnega sklada, ki so skupno premoženje etažnih lastnikov, vodi upravnik na posebnem transakcijskem računu. To pa je račun, ki je bil naveden v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, o katerem je zaradi vloženega ugovora toženca odločalo sodišče v tem pravdnem postopku.
ZUTD člen 11, 113, 115, 129, 129/1, 129/1-9. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah člen 39, 41.
brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnosti - zaposlitveni načrt
Tožnik je bil z zaposlitvenim načrtom seznanjen, da ima neizpolnjevanje dogovorov v zaposlitvenem načrtu lahko za posledico prenehanje vodenja v evidenci zavoda. Vendar do takšne posledice in prenehanja zaradi neizpolnjevanja dogovorov lahko pride le pod pogojem, da je bil tožnik k tožencu pravilno vabljen. Ker to ni bilo ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je čiščenje poslovnih prostorov in sanitarij oziroma za poklicno napredovanje. To pomeni, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo pri njej mogoče ugotoviti invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, toliko manj pa takšnega stanja, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej popolne nezmožnosti za delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPP člen 224, 224/1, 224/4, 242, 242/2, 249, 249/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 3. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/4.
nagrada in stroški izvedenca – zahteva za odmero nagrade in povračilo stroškov – pravočasnost zahteve – zapisnik – javna listina – dokaz nasprotja
Sodišče o odmeri in povračilu stroškov, ki nastanejo izvedencu, odloča le na podlagi njegove zahteve. Izvedenec mora povračilo, če gre za ustno podajanje mnenja, zahtevati takoj po zaslišanju, sicer to pravico izgubi.
denarno nadomestilo za brezposelnost - višina nadomestila - upoštevanje plač
V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.
zavrženje tožbe – procesna legitimacija – ugovor pasivne legitimacije
Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko navedlo utemeljenost njenega ugovora glede pomanjkanja procesne legitimacije. V zvezi s tem je izpostavilo dejstvo, da je bil tožnik delavec prvotožene, ne pa drugotožene stranke, ki je bila naročnik del na gradbišču, na katerem se je tožnik poškodoval. Posledično je zaključilo, da drugotožena stranka ne more biti zavezana za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in je tožbo za plačilo odškodnine glede nje zavrglo.
Kljub temu da je drugotožena stranka svoj ugovor iz odgovora na tožbo poimenovala ugovor procesne legitimacije, je po vsebini podala ugovor pasivne legitimacije, da sama ne more biti nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja tožnik, ne pa, da je podala ugovor procesne legitimacije. Medtem ko se stvarna legitimacija nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, se ugovor procesne legitimacije nanaša na vprašanje upravičenja sprožiti konkretni spor, tega pa drugotožena stranka glede tožnika ni uveljavljala. Zato bi utemeljeni ugovor tožene stranke lahko imel za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženja tožbe glede drugotožene stranke.
Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s sklepom z dne 4. 2. 2016 sodišče prve stopnje prekinilo predmetni pravdni postopek do zaključka revizijskega postopka v zadevi P 479/2013 (Okrožnega sodišča v Celju), da je bilo o reviziji tožene stranke v postopku P 479/2013 že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2015 z dne 12. 5. 2016.
Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 208. člena ZPP, ko je sklenilo, da se ta pravdni postopek nadaljuje, ker je podana predpostavka za nadaljevanje tega postopka.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom – nedopustna grožnja
Grožnja z disciplinskim postopkom, odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni nedopustna grožnja, prav tako pa ni nedopustna grožnja delodajalca, da bo sprožil sodne postopke, v katerih bo lahko izdana obsodilna sodba, zaradi katere bi bila tožnica lahko očrnjena. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana tožničina izjava o odpovedi in sporazum o prenehanju delovnega razmerja podpisana brez napak volje in sta zato zakonita.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1. ZDSS-1 člen 34, 34/1.
trpinčenje na delovnem mestu – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – mobing – izvedba dokaza po uradni dolžnosti
Tožnica ni storila očitanih kršitev iz prvega pisnega opozorila, saj je imela glede evidentiranja delovnega časa in glede odobritve odsotnosti z delovnega mesta s svojo nadrejeno poseben dogovor o evidentiranju in obveščanju, ki se ga je tudi držala.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z izročitvijo spornega računa svoji odvetnici (v odpovedi ji je bilo očitano zgolj to, ne pa tudi izročitev tega računa novinarju oziroma komu drugemu) ni kršila določbe 37. člena ZDR-1 niti drugih predpisov.
Namen pisne seznanitve z očitanimi kršitvami iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 je v tem, da se delavec pred očitki lahko učinkovito brani oziroma jih pojasni, tega pa tožnica v zvezi z očitki o izražanju mnenja o izobrazbi tedanje direktorice, posledičnem spreminjanju sistemizacije in glede rojstnodnevnih dogodkov ni mogla, ker s temi očitki predhodno ni bila seznanjena.
Sodišče prve stopnje je ob zaključku glavne obravnave brez trditvene podlage in dokaznih predlogov strank sámo z vpogledom v register ZZZS in s pozivom tožnici za predložitev njenih plačilnih list ugotovilo, da je bila tožnica v določenem obdobju zaposlena pri drugem delodajalcu, da je nato v določenem obdobju prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo in da je določenega dne ustanovila s. p., nakar je na podlagi teh, po uradni dolžnosti ugotovljenih dejstev, odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odprtja s. p. ter da tožnica ni upravičena do vpisa v socialno zavarovanje in reparacije za celotno obdobje do sodne razveze. S tem, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali, ter da je po uradni dolžnosti izvajalo dokaze, je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
ZPreZP-1 člen 33, 57. ZP-1 člen 55, 55/2, 65, 65/5.
pravica obrambe – izvajanje dokazov – načelo kontradiktornosti – obvezen večstranski pobot – pravica do izjave – zahteva za sodno varstvo
Prekrškovni organ je po prejemu izjave pritožnika k pisni izjavi z obvestilom o prekršku kot odgovorno osebo pozval tudi A.V., ki je izjavo podal, o kateri pa pritožnik ni imel možnosti, da se izjavi.