V nepravdnem postopku je temeljno pravilo glede stroškovne odločitve, da vsak udeleženec sam trpi svoje stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP). Takšno pravilo temelji na naravi nepravdnega postopka, v katerem ne gre za to, katera stranka bo v njem uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij.
V konkretnem primeru stroškovne odločitve ne gre za uresničitev skupnega interesa udeležencev. Da bi predlagateljica lahko dosegla spremembo nepravilne stroškovne odločitve, je morala vložiti pritožbo. Pri uveljavitvi svoje pravice do pritožbe je bila uspešna, pri tem pa so ji nastali stroški.
Ne glede na to, da je v konkretnem primeru prvotožeča stranka plačila sodne takse oproščena, je glede na nerazdelnost obveznosti, drugotožeča stranka dolžna sodno takso plačati enako, kot da sklep o taksni oprostitvi za prvotožečo stranko ne bi bil izdan.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - obresti - prepoved izplačila
Banka Slovenije ob izdaji Navodila dne 8.10.2013 ni imela zakonske podlage za izredni ukrep prepovedi izplačila obresti iz obveznic PRB9. V skladu z 253. členom Zakona o bančništvu (ZBan-1), lahko Banka Slovenije izredne ukrepe za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema izreka le ob pogojih, ki jih določa navedeni zakon.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalidnost
Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je čiščenje poslovnih prostorov in sanitarij oziroma za poklicno napredovanje. To pomeni, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo pri njej mogoče ugotoviti invalidnost definirano v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2, toliko manj pa takšnega stanja, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in torej popolne nezmožnosti za delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagane dokaze, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave, kar pomeni, da mora navesti, zakaj jih je zavrnilo. Razlogi lahko izhajajo iz samega dokaznega sklepa, iz posebnega sklepa, ki ga sprejme sodišče, sprejemljivo pa je tudi argumentiranje v sodni odločbi o sami stvari. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so: nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva (Betetto v: ZPP s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, stran 611). Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan, v kolikor pa z razlogi sodišča ni seznanjena, pa ji je odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
OZ člen 131, 131/2, 153. ZDR-1 člen 179. ZVZD-1 člen 36, 36/1.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – nevarna dejavnost – objektivna odgovornost – delo na višini – vmesna sodba
Tožnik se je poškodoval v času opravljanja dela za toženo stranko kot delodajalca. S sodelavcem je na zunanjem stopnišču objekta na kovinsko konstrukcijo varil kovinske nastavke, ki so namenjeni kasnejši pritrditvi stekla na konstrukcijo stopnišča. Tožnik, ki je stal na medetaži stopnišča na podestu, tj. na višini štiri do pet metrov, se je sklonil, pri tem se mu je zavrtelo, zaradi česar je padel med konstrukcijo stopnišča in gradbenim odrom, ki je bil postavljen ob stopnišču, na betonska tla. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na višini štirih do petih metrov, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, nevarno dejavnost. Pri takem delu vedno obstaja možnost padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a kljub vsemu je ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti1. Tožena stranka zato v obravnavanem primeru za škodo, ki je tožniku nastala zaradi padca, odgovarja ne glede na krivdo na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.
Izpodbijana sodba je v celoti utemeljena na indicih, ki jih je zatrjevala in dokazovala tožena stranka, na kateri je tudi dokazno breme, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je kot policist izdal plačilni nalog brez podlage), in da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz 295. člena KZ-1. Gre za t. i. indično sodbo, pri kateri se odločilna dejstva ugotovijo na podlagi t. i. indicev, ki so po svoji funkciji dokazno sredstvo. Indici so strogo gledano dejstva (v širšem smislu), a gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravnoodločilnih dejstev. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev) so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev oziroma posredno dokazno sredstvo. Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oziroma pravno odločilnih dejstev. Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov, ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva in neprepričljiva, saj sodišče pri svojem odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov oziroma je določenim dokazom, ne da bi to razumno obrazložilo, dalo večjo težo kot drugim. Stranka, ki nosi dokazno breme, mora za svoj uspeh postavljene trditve dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bo o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom. Razlogi v sodbi, ki se nanašajo na ugotovitve o posameznih indicih so nejasni, zato pritožba utemeljeno uveljavlja, da je podan pritožbeni razlog nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s sklepom z dne 4. 2. 2016 sodišče prve stopnje prekinilo predmetni pravdni postopek do zaključka revizijskega postopka v zadevi P 479/2013 (Okrožnega sodišča v Celju), da je bilo o reviziji tožene stranke v postopku P 479/2013 že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 306/2015 z dne 12. 5. 2016.
Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 208. člena ZPP, ko je sklenilo, da se ta pravdni postopek nadaljuje, ker je podana predpostavka za nadaljevanje tega postopka.
pridobitev in hramba dnk profila - izločitev dokazov
Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-312/11-21 z dne 13.2.2014 posega v določbe slovenskega Zakona o policiji (ZPol; Uradni list RS, št. 49/1998 s spremembami in dopolnitvami), ki je policiji omogočal, da se je lahko DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena, hranil vse do zastaranja kazenskega pregona. Namen posega v navedeni zakon je torej bil, da se onemogoči trajno hrambo profila DNK oseb, za katere je veljala domneva nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil DNK iz avstrijske baze DNK pridobljen v zvezi z v Republiki Sloveniji obravnavanim kaznivim dejanjem, obtoženi pa v Republiki Avstriji ni bil zgolj osumljen, pač pa za kaznivo dejanje tudi obsojen, čeprav šele leta 2011. Domneve, da je bil DNK v avstrijski bazi DNK hranjen zakonito, nihče ne izpodbija, zato bi moralo sodišče prve stopnje, da bi bilo utemeljeno njegovo sklicevanje na sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih navaja, pred odločitvijo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov ugotoviti, ali je bil DNK obtoženega v Republiki Avstriji pridobljen v zvezi s kaznivimi dejanji za katera je bil obsojen, ali pa morda v postopku, v katerem je bil vzorec DNK odvzet, ni prišlo do obsodilne sodbe.
OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodnina - škoda - odškodninska odgovornost zavoda - protipravno ravnanje
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb v smislu civilne odškodninske odgovornosti se priznava le, če so odločbe obremenjene s kvalificirano stopnjo napačnosti, to je z namensko oziroma zavestno napačno razlago materialnega predpisa ali zavestno kršitvijo postopka. Protipravnost ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali kršitvi postopka. Čeprav sta bili odločbi o zaključku bolniškega staleža v sodnem postopku odpravljeni in tožniku priznan bolniški stalež, to še ne pomeni, da je mogoče organoma tožene stranke očitati protipravno ravnanje, torej da bi ravnala malomarno z nezadostno mero strokovne skrbnosti. Ker ni izkazana protipravnost ravnanja tožene stranke, je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.
ZUTD člen 11, 113, 115, 129, 129/1, 129/1-9. Pravilnik o prijavi in odjavi iz evidenc, zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah člen 39, 41.
brezposelnost - izbris iz evidence brezposelnosti - zaposlitveni načrt
Tožnik je bil z zaposlitvenim načrtom seznanjen, da ima neizpolnjevanje dogovorov v zaposlitvenem načrtu lahko za posledico prenehanje vodenja v evidenci zavoda. Vendar do takšne posledice in prenehanja zaradi neizpolnjevanja dogovorov lahko pride le pod pogojem, da je bil tožnik k tožencu pravilno vabljen. Ker to ni bilo ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 143, 144, 144/1, 144/1-2. ZPP člen 70, 70/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
telesna okvara - invalidnina - bolezen - izločitev izvedenca
Ker je pri tožnici ob izkazani fiksirani torakalni kifozi, bolečinah v vratu in križu podana 30 % telesna okvara, ki je posledica bolezni, nima pravice do invalidnine. Pravico do invalidnine po ZPIZ-1 je bilo mogoče priznati le, če je telesna okvara, ki je bila posledica poškodbe izven dela ali bolezni, znašala najmanj 50 %.
URS člen 19, 19/2, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1, 39/1-2, 39/1-3, 61.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve – varstvo osebne svobode – pravica do zdravstvenega varstva
Pri udeležencu je bila ugotovljena bipolarna duševna motnja (trenutno v manični fazi), zaradi česar je hudo motena njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, s čimer je podan pogoj iz druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Vzrokov, zaradi katerih ima udeleženec hudo moteno realnost in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, saj udeleženec zaradi nekritičnosti svojega ravnanja, v postopku zdravljenja ne bi sodeloval, s tem pa je podan tudi pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.
denarno nadomestilo za brezposelnost - višina nadomestila - upoštevanje plač
V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.
zavrženje tožbe – procesna legitimacija – ugovor pasivne legitimacije
Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko navedlo utemeljenost njenega ugovora glede pomanjkanja procesne legitimacije. V zvezi s tem je izpostavilo dejstvo, da je bil tožnik delavec prvotožene, ne pa drugotožene stranke, ki je bila naročnik del na gradbišču, na katerem se je tožnik poškodoval. Posledično je zaključilo, da drugotožena stranka ne more biti zavezana za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in je tožbo za plačilo odškodnine glede nje zavrglo.
Kljub temu da je drugotožena stranka svoj ugovor iz odgovora na tožbo poimenovala ugovor procesne legitimacije, je po vsebini podala ugovor pasivne legitimacije, da sama ne more biti nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja tožnik, ne pa, da je podala ugovor procesne legitimacije. Medtem ko se stvarna legitimacija nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, se ugovor procesne legitimacije nanaša na vprašanje upravičenja sprožiti konkretni spor, tega pa drugotožena stranka glede tožnika ni uveljavljala. Zato bi utemeljeni ugovor tožene stranke lahko imel za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženja tožbe glede drugotožene stranke.
Zvočno ali slikovno snemanje naroka (125.a člen ZPP) je zakonska možnost in ne dolžnost sodišča. Sodišče prve stopnje ni storilo postopkovne kršitve, ko se je odločilo za možnost iz 124. člena ZPP, da se zapisnik sestavi na način, da sodnik ali z njegovim dovoljenjem stranka ali njen pooblaščenec narekuje zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.
Poškodba na službenem vozilu je bila posledica škodnega dogodka (ker je vozilo udarilo v neko oviro oziroma zapeljalo s ceste). Za popravilo poškodbe, ki izvira iz škodnega dogodka (prometne nesreče), je bilo predvideno kritje iz zavarovanja avtomobilskega kaska, ki je bilo za službeno vozilo sklenjeno pri F. zavarovalnici, d. d. Toženec tožeče stranke ni obvestil o nastanku poškodbe na službenem vozilu, s čimer je onemogočil uveljavljanje zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska, kar je sodišče prve stopnje opredelilo kot hudo malomarno ravnanje.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 367., 374, 374/2. ZDSS-1 člen 65, 65/1.
zavrženje revizije - pooblaščenec, ki ni odvetnik
V konkretnem primeru je bila revizija vložena po pooblaščencu, ki ni odvetnik, s tem da tudi ni bilo predloženo dokazilo, da je slednji predstavnik sindikata, združenja zavarovancev oziroma združenja delodajalcev, pri katerem je zaposlen za zastopanje svojih članov. Ker je bila revizija vložena po pooblaščencu, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev za njeno vložitev, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - podatki o plači - matična evidenca
Toženec tožniku pri izračunu pokojninske osnove ni upošteval plače za prvih 6 mesecev leta 1991, čeprav je zatrjeval, da se za to obdobje upošteva enaka plača, kakor jo je prejemal v mesecu decembru 1990, saj je opravljal enaka dela. Če v matični evidenci zavarovanca za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca, ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Upoštevajo se lahko znani podatki o primerljivih plačah, ni pa ovire, da se ne bi upoštevala tudi plača zavarovanca za del relevantnega obdobja, ki temelji na znanih podatkih o njegovi plači. Zato je pritožbeno sodišče odpravilo izpodbijani odločbi glede višine pokojninske dajatve in zadevo vrnilo tožencu, da ugotovi dejansko stanje v zvezi s trditvami tožnika o višini njegove plače v prvih 6 mesecih leta 1991 in nato ponovno odloči o višini pokojnine.
URS člen 50. ZSVarPre člen 4, 27, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11. ZZZDR člen 124.
denarna socialna pomoč - krivdni razlogi - načela morale
V nasprotju z načeli morale bi bilo šteti, da oseba ne dosega minimalnega dohodka zato, ker stanovanja, katerega formalnopravno je sicer lastnica, čeprav naj bi ga dejansko kupila starša, v njem živela že 40 let in pred tem imela celo brezplačno dosmrtno služnostno pravico, ni prodala tretji osebi, temveč staršem, od katerih zaradi njune visoke starosti in nizkih prejemkov, kupnine ni nikoli prejela. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da je tožnica s tem, ko je nepremičnino neodplačno odsvojila svojima staršema, sama vplivala na to, da je izgubila sredstva, s katerimi bi si lahko zagotovila preživetje, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičena, ne more biti sprejemljivo. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani odločbi o zavrnitvi pravice do denarne socialne pomoči odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje, v katerem bo potrebno upoštevati razloge, zaradi katerih je sploh prišlo do sklenitve navidezne kupoprodajne pogodbe med tožnico in njenima staršema ter dejstvo, da starša tožnici kupnine nista plačala.