Pritožba je nepopolna in jo sodišče zavrže le, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, torej če v njej ni navedena sodba, zoper katero se vlaga, ali če ni podpisana s strani pritožnika. Strogost tega določila je omiljena s šestim odstavkom 324. člena ZPP, ki določa, da mora biti s pravnim poukom stranka seznanjena s sestavinami, ki jih pritožba mora vsebovati in tudi opozorjena, da se nepopolne in nejasne pritožbe ne pošiljajo v popravo.
povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – udarnina v predelu križnice – izrek v primeru BPP – plačilo na račun BPP
Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, je tožena stranka dolžna glede na uspeh v postopku plačati 44 % stroškov izvedenca na račun brezplačne pravne pomoči.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - nagrada - zmotna uporaba materialnega prava
V tretjem odstavku 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je določen obseg materialnih stroškov, ki jih je mogoče priznati največ v višini do 15 % od priznane nagrade. Maksimalni znesek je določen za primere, ko je izdelava mnenja povezana z nadpovprečnimi stroški. V predmetni zadevi gre za podajo običajnega izvedenskega mnenja v zvezi z vprašanjem obstoja invalidnosti. Izvedensko mnenje v ničemer ne odstopa od primerljivih pisno podanih izvedenskih mnenj. Ne gre niti za zelo zahtevno niti za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločilo, da gredo izvedenskemu organu materialni stroški v višini 7,5 % nagrade.
Da bi obtoženka uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj.
Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.
denarna odškodnina zaradi okrnitve osebnostne pravice
Mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja se nanašajo na širše okolje kot so meje 3. člena Uredbe in zato ni izključeno ugotavljanje škodljivih vplivov daljnovoda v pravdi.
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0007036
KZ-1 člen 173, 173/3. ZKP člen 269, 269/1-2, 359, 359/1-1.
spolni napad na osebo mlajšo od 15 let – premoženjskopravni zahtevek – zavrnitev dokaznih predlogov – uporaba milejšega zakona – čas in kraj storitve kaznivega dejanja
Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonska znaka kaznivega dejanja. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena ravnanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073656
ZASP člen 5, 5/1, 19, 170, 170/1, 170/2. ZS člen 98, 98a. ZPP člen 7, 212.
pristojnost sodišča – predlog za izdajo začasne odredbe v avtorskopravnem sporu – dvom v obstoj materialne avtorske pravice do predelave – skazitev avtorskega dela – poseg v avtorsko delo – poseg v osebnost – razpravno načelo
Poseg v delo je treba razumeti povsem stvarno, kot spremembo dela. Skazitev dela je vrsta posega v delo, torej manjša množica znotraj večje. Do takšnega sklepa pripelje že samo besedilo 19. člena ZASP.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/4, 51, 51/1.
izvedenec - izvedensko mnenje - zahtevnost izvedenskega mnenja - nagrada
V predmetni zadevi gre za zahtevno izvedensko mnenje in ne za zelo zahtevno izvedensko mnenje, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Gre za običajno izvedensko delo, ki po obsegu (deset strani) in zahtevnosti v ničemer ne odstopa od podobnih primerov. Vprašanja za tovrstne primere so bila povsem standardna in je bil določen običajen rok za izdelavo mnenja.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/3, 110/6, 110/7, 421. Sporazum socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
vdovska pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Skladno z 22. členom Sporazuma socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino nosilec vsake pogodbenice po zakonodaji, ki velja zanj, ugotavlja, ali posameznik oziroma zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do določene dajatve. Za ugotavljanje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1 oziroma po slovenski zakonodaji, na podlagi dobe, ki jo je tožničin mož dopolnil v Republiki Sloveniji, je pristojen toženec ZPIZ Slovenije. Tožnica ne izpolnjuje pogojev po določbah ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine, zato njen tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
goljufija – obstoj kaznivega dejanja – škoda – goljufivi namen – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obdolženec je s tem, ko je oškodovancu plačal preostanek dolgovanega zneska pred zaključkom kazenskega postopka, zgolj izpolnil obveznost glede plačila zneska premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi mu jo bilo na podlagi 74. člena KZ-1 sicer treba odvzeti.
vdovska pokojnina - zunajzakonska skupnost - trajanje
Zunajzakonska skupnost med pokojnim in tožnico je trajala 11 mesecev in 22 dni, kar pa ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine po 114. členu ZPIZ-, po katerem mora zunajzakonska skupnost med zavarovancem in osebo, ki uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, obstajati vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca. Zato tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine po pokojnem.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015070
OZ člen 131, 131/1, 149, 149/1, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 299, 299/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna stvar - stroj - soprispevek - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnica se je poškodovala na delu pri prvotoženi stranki, ko je pri delu s strojem za ovijanje knjig v folijo prišlo do zagozditve knjig, tožnica pa je z roko avtomatsko segla v stroj, v področje vilic, da bi zastoj odpravila. V tistem trenutku je stroj začel delovati, vilice pa so jo udarile oziroma stisnile, zaradi česar je tožnica utrpela poškodbo desne dlani. Stroj, na katerem je delala tožnica, ni omogočal varnega dela, zaradi pomanjkljive varovalne opreme je obstajala možnost poseganja v območje nevarnih gibljivih delov med obratovanjem, nekateri gibljivi deli stroja (npr. pogoni) pa niso bili zavarovani. Delujoč stroj z nepopolno oziroma pomanjkljivo varnostno opremo, pri katerem je omogočeno poseganje v njegovo notranjost in omogočen kontakt z gibljivimi deli tega stroja, predstavlja nevarno stvar, pri kateri je nevarnost za poškodbe prav gotovo večja od običajne tudi ob redni rabi in običajni pazljivosti. Zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke za nastalo nezgodo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ni poskrbela za varno delo tožnice (manjkajoča jasna navodila za varno delo na tem stroju, še posebej v primeru zastoja; nejasna in nedoločno predpisana varovalna oprema; neustrezna zaščita nevarnih delov stroja; premalo učinkovit nadzor, saj se je dopuščalo nepravilno delo tožnice, neustrezno usposabljanje tožnice). Pri določitvi tožničinega soprispevka k nastali nezgodi je treba upoštevati tudi okoliščine, ki govorijo v prid tožničinemu manjšemu soprispevku od tistega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je bila pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju, svoje delo je morala opravljati po navodilu in pod nadzorom prvotožene stranke. Dolžnost prvotožene stranke je bila, da delo tožnice ustrezno nadzoruje tudi v cilju preprečitve morebitnih nesreč pri delu. Prvotožena stranka pa kljub predpisom o varnosti in zdravju pri delu ni poskrbela za varno delo tožnice (s primerno varovalno opremo, navodili, nadzorom,...).
Ob upoštevanju navedenega je tožnica k nastali škodi soprispevala do višine 20 % in ne 50%, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tretji odstavek 3. člena Pravilnika tožene stranke o letnem dopustu z dne 13. 12. 2013 določa, da lahko zaradi nujnih potreb delovnega procesa ali zaradi boljše organizacije dela vodja organizacijske enote delavcu odredi ali prekliče izrabo letnega dopusta v določenem časovnem obdobju. Četrti odstavek 13. člena Pravilnika pa določa, da lahko vodja organizacijske enote skladno s prejšnjim odstavkom tega člena prekliče delavcu izrabo letnega dopusta pod pogojem, da bi odsotnost konkretnega delavca resno motila delovni proces in pod pogojem, da s tem delavcu ne bi bila povzročena nesorazmerno visoka materialna škoda.
Navedena člena nista v neskladju z ZDR, saj je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega dolžan zaradi potreb službe opravljati delo v posebnih delovnih pogojih skladno s 96. členom ZObr, mednje pa po 13. točki drugega odstavka tega člena spada izraba ali prekinitev dopusta v skladu s službenimi potrebami. Med službene potrebe sodijo nujne potrebe delovnega procesa in boljša organizacija dela iz tretjega odstavka 13. člena Pravilnika. Posebnosti v zvezi z izrabo letnega dopusta na področju obrambe so utemeljene tudi glede na naravo dela in naloge Slovenske vojske (37. člen ZObr). Zato je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neskladnosti posameznih določb pravilnika z ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - rok za podajo odpovedi
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana prepozno. V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena ZDR začne teči prekluzivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z nastankom utemeljenega razloga. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more nastati pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje. Tožniku je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podana 3. 1. 2013, z njo pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2012. Ker je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko nastal šele po njenem podpisu dne 10. 9. 2012, šestmesečni rok dne 3. 1. 2013, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, še ni mogel poteči. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in iz tega razloga ni nezakonita. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa ni nezakonita niti iz razloga, ker naj pogodba o zaposlitvi ne bi bila veljavno sklenjena. Tožnik je ob podpisu pogodbe o zaposlitvi pristal in obljubil, da bo opravil tečaj za reševalca iz vode in pridobil licenco, ki je bila pogoj za zasedbo delovnega mesta reševalca iz vode. Čeprav ta dogovor v pogodbo o zaposlitvi ni bil vnesen v pisni obliki, to še ne pomeni, da med strankama ni bil dogovorjen. Pisnost pogodbe o zaposlitvi oziroma pisnost vseh njenih sestavin namreč ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 15. člena ZDR). Zato je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama veljavno sklenjena, čeprav tožnik ob njeni sklenitvi ni izpolnjeval vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta. Ker izpodbijana sodba temelji na zmotnih materialno pravnih zaključkih, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba - tuja pokojninska doba - znižanje starostne meje
Tožničina skupna pokojninska doba (z upoštevanjem dodane dobe) je na dan 31. 12. 2012 znašala 37 let, 10 mesecev in 18 dni. Tožnica bi morala na dan 31. 12. 2012 dopolniti starost 57 let in 4 mesece. V skladu z določbo 402. člena ZPIZ-1 se zavarovancem, ki se jim je do uveljavitve tega zakona zavarovalna doba štela s povečanjem, starostna meja, predpisana za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zniža za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba. V primeru tožnice znaša povečana zavarovalna doba 3 mesece in 21 dni in se ji tako starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža za 3 mesece. Kljub znižanju starostne meje pa tožnica ne izpolnjuje zahtevanega starostnega pogoja (57 let in 4 mesece), saj je na dan 31. 12. 2012 dopolnila starost 57 let in 28 dni. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - vštetje plač za delo preko polnega delovnega časa
Toženec je tožnikovo vlogo, vloženo dne 19. 4. 2013 v predsodnem upravnem postopku, nepravilno obravnaval kot pritožbo zoper dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine in jo zavrgel kot prepozno vloženo. Ne glede na to, da je tožnik vlogo poimenoval pritožba zoper odločbo o odmeri starostne pokojnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je toženec o takšni vlogi dolžan odločiti vsebinsko. Tožnik je v sodnem postopku v pripravljalnih vlogah uveljavljal, da se mu v pokojninsko osnovo vštejejo plače, prejete za delo opravljeno preko polnega delovnega časa. Hkrati je navajal, da je vlogo potrebno obravnavati ne le po naslovu, ampak po vsebini. Ravno tako tožnik v predsodnem postopku niti v sodnem postopku ni zatrjeval, da je vložil pritožbo zoper odločbo, niti ni vztrajal, da je ta vložena pravočasno. Pravilno je zato sodišče prve stopnje kot nepravilna in nezakonita odpravilo dokončno odločbo in sklep toženca in mu vrnilo zadevo v ponovno upravno odločanje.