povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – udarnina v predelu križnice – izrek v primeru BPP – plačilo na račun BPP
Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov za izvedenca, je tožena stranka dolžna glede na uspeh v postopku plačati 44 % stroškov izvedenca na račun brezplačne pravne pomoči.
gospodarski spor - izdaja odločbe brez naroka - neprerekana dejstva
Določilo 488. člena ZPP uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. V skladu z navedeno zakonsko določbo izda sodišče odločbo brez razpisa naroka, če so podane splošne procesne predpostavke za meritorno odločanje in če dejansko stanje med strankama ni sporno, pri čemer ZPP ne določa, da bi moralo sodišče stranke na možnost izdaje odločbe brez oprave naroka stranki opozoriti. Citirana določba sicer izrecno omenja situacijo, ko sodišče na podlagi odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje ni sporno, vendar je uporabna tudi v primeru, če postane dejansko stanje nesporno šele po izmenjavi pripravljalnih vlog.
- V takšni procesni situaciji oz. glede na opisano procesno (ne)aktivnost pravdnih strank so tudi po presoji pritožbenega sodišča nastopili učinki domneve priznanja dejstev (navedb tožnice) iz drugega odstavka 214. člena ZPP, in sicer s potekom roka za izjavo o pripravljalni vlogi tožnice1. Neutemeljeno v tej zvezi pritožba izpostavlja svoje ugovorne navedbe, iz katerih naj bi izhajalo nasprotovanje tožbenemu zahtevku (in trditvam tožnice). Pritožbeno sodišče toženki v tej zvezi pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni zadoščalo njeno ugovorno zanikanje obligacijskega razmerja med strankama (ko tožnica sploh še ni podala nobenih trditev oz. dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom), zlasti zato, ker je tožnica v pripravljalni vlogi argumentirano in dokazno podprto v celoti demantirala prav vse ugovorne navedbe toženke. Na takšne (v bistvu prve) navedbe tožnice v zadevi bi se zato toženka morala odzvati in jim argumentirano nasprotovati, česar pa ni storila.
ZPP člen 115, 316, 338, 338/2. ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - plačilo za delo - bruto znesek - davki - prispevki
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tudi plačo za meseca marec 2013 in april 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen tudi v marcu 2013 in aprilu 2013, tožena stranka pa je tožniku v marcu 2013 izplačala le del pripadajoče plače, v aprilu 2013 pa mu plače ni izplačala, razen tega pa mu od pripadajočih bruto zneskov plače v višini minimalne plače ni obračunala in odvedla davka in prispevkov. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Plača se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke, delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – pravni pouk sklepa o odložitvi – uporaba določb o izbrisu kazenskih točk
Zmotno je stališče, da bi moralo storilca sodišče ob izdaji sklepa, s katerim mu je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, opozoriti na možnost preklica po izteku preizkusne dobe. Sodišče ni dolžno voznika poučevati o pravnih posledicah morebitnih njegovih nadaljnjih kršitev cestnoprometnih predpisov, ki bi jih moral storilec kot voznik tudi sicer poznati, in sicer, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana ter da se pri doseženem določenem številu kazenskih točk izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
zmotna uporaba materialnega prava - pravica do povrnitve nadomestila plače - priglasitev stroškov
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru delodajalec upravičen do povrnitve nadomestila plače za svojo delavko. Za priznanje pravice do povrnitve nadomestila plače delodajalcu je odločilno, ali je priča priglasila stroške tega nadomestila takoj po zaslišanju. V primeru, da teh stroškov ni priglasila, delodajalec ni upravičen do povrnitve nadomestila plače. ZPP namreč v 2. odstavku 242. člena določa, da mora priča zahtevati povračilo takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Ker priča po zaključku zaslišanja ni zahtevala povračila stroškov, v takem primeru tudi delodajalec naknadno ne more uveljavljati povračila nadomestila plače, ki ga je izplačal priči. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek delodajalca za povrnitev nadomestila plače za svojo delavko.
POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0064948
Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 15, 16. ZIZ člen 135, 135/4. ZPotK- 1 člen 27, 27/3. ZPP člen 214.
Sporno kreditno pogodbo je tožnica sklenila kot potrošnica. V tej zadevi je sodišče pristojno za odločanje na podlagi 15. in 16. člena Bruseljske uredbe.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kršitev načela kontradiktornosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - uporaba kriterijev
Če se delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kdaj in na kakšen način je tožena stranka sprejela svoje kriterije, sodišče pa zakonitost uporabe kriterijev lahko preizkusi samo v primeru, če ugotovi, kateri so ti kriteriji in ali so bili pri posameznih delavcih pravilno uporabljeni. Poleg tega je sodišče zaslišalo le zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo, ki ju je predlagala tožena stranka, ni pa zaslišalo predlaganih sindikalnih zaupnikov, ki ju je predlagala za zaslišanje tožnica, kar bi lahko prispevalo k razjasnitvi spornih okoliščin glede določitve kriterijev in njihove uporabe. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, saj tožnici ni dalo možnosti, da dokaže svoje trditve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ustava RS člen 53, 53/3, 54, 54/1. ZZZDR člen 5a, 106, 113, 113/3, 120, 120/1, 120/2, 121, 157, 157/1, 158, 158/1. Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic.
korist otroka - razmerja med starši in otroki - oddaja otroka v zavod - ukinitev stikov
Odvzem otroka je ukrep, pri izbiri katerega je ocenjeno, da je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko so otroci v javni oskrbi, je osnovni cilj vseh ukrepov ponovna združitev družine in prenehanje javne oskrbe, kakor hitro je to izvedljivo. Država mora ta cilj izpolnjevati, hkrati pa ga mora vedno uskladiti s svojo dolžnostjo, da upošteva otrokove koristi. Otrokom, odvzetim iz družinskega okolja, mora biti omogočeno, da se razvijajo v okolju, ki je najbolj podobno družinskemu. Državni organi in nosilci javnih pooblastil morajo v primeru odvzema otroka zato izvajati primerne ukrepe, ki bodo omogočili ohranjanje družinskih vezi. V obdobju javne oskrbe pa mora biti zagotovljen takšen način uravnavanja stikov med starši in otroci, ki spodbuja pozitivne odnose med njimi. Starš se ne more sklicevati na pravico do družinskega življenja v primeru, ko bi ukrep sicer ohranjal družinske vezi, škodoval pa bi otrokovemu zdravju in razvoju. Kljub temu pa koristi staršev, zlasti njihov redni stik z otrokom, predstavljajo pomemben dejavnik pri tehtanju različnih interesov. V primeru, ko so pravice staršev do stikov že omejene zaradi odločb pristojnega organa, je v zvezi z dodatnimi omejitvami potrebna strožja presoja.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3.
izvedensko mnenje - nagrada - zmotna uporaba materialnega prava
V tretjem odstavku 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih je določen obseg materialnih stroškov, ki jih je mogoče priznati največ v višini do 15 % od priznane nagrade. Maksimalni znesek je določen za primere, ko je izdelava mnenja povezana z nadpovprečnimi stroški. V predmetni zadevi gre za podajo običajnega izvedenskega mnenja v zvezi z vprašanjem obstoja invalidnosti. Izvedensko mnenje v ničemer ne odstopa od primerljivih pisno podanih izvedenskih mnenj. Ne gre niti za zelo zahtevno niti za izjemno zahtevno izvedensko mnenje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločilo, da gredo izvedenskemu organu materialni stroški v višini 7,5 % nagrade.
ZSPJS člen 16, 16/4, 19, 19/2. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi člen 5.
napredovanje - razlika v plači - premestitev - dejansko delo - plačilo po dejanskem delu
V skladu s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS lahko javni uslužbenec napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, v napredovalno obdobje pa se všteva čas, ko je javni uslužbenec razporejen na delovna mesta, za katera je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Tožnica je bila 1. 2. 2008 premeščena na delovno mesto, na katerem je zahtevana višja stopnja strokovne izobrazbe (tj. višješolska, višja strokovna ali podobna izobrazba, na prejšnjem delovnem mestu pa je bila zahtevana srednja strokovna ali splošna izobrazba). Zato je bilo tožničino napredovalno obdobje s to premestitvijo dne 1. 2. 2008 prekinjeno in tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 21. plačni razred in plačo, ki ustreza 23. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Zmotno je stališče tožnice, da bi jo morala tožena stranka ob premestitvi na drugo delovno mesto na podlagi drugega odstavka 19. člena ZSPJS uvrstiti v plačni razred, ki je za pet plačnih razredov višji od izhodiščnega plačnega razreda navedenega delovnega mesta. Uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu in bi jo ta lahko iztožil, temveč je to njegov privilegij, ki je odvisen od odločitve predstojnika organa državne uprave. Zato tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo razlik za obdobje od 1. 11. 2010 do 14. 6. 2011 med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo, ki ustreza 33. plačnemu razredu, ni utemeljen.
Tožnica je za obdobje od 15. 6. 2011 dalje vtoževala obračun in izplačilo razlik med prejeto plačo za 28. plačni razred in plačo za delo, ki naj bi ga pri toženi stranki v resnici opravljala, tj. delo višjega svetovalca (delovno mesto višji svetovalec je uvrščeno v 37. plačni razred). Tožnica od 15. 6. 2011 dalje, ko je bila premeščena v Sektor, opravlja delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (tj. strokovno-tehnično delovno mesto koordinator VII/1) in ne dela višjega svetovalca. Zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.
SOCIALNO VARSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015234
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - negmotna škoda - protipravnost - elementi odškodninske odgovornosti
Tožnica v konkretni zadevi od tožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine iz naslova negmotne škode v zvezi s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči. Glede pravnega standarda protipravnosti je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka sama po sebi ni zadostna za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Ravnanje zaposlenih bi moralo biti takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje šteti za samovoljno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Ker takšno dejansko stanje v predmetni zadevi ni dokazano, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zober dokončni upravni akt vložil po izteku 30 - dnevnega zakonsko določenega roka za vložitev tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Da bi obtoženka uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj.
ZPIZ-2 člen 15, 63, 63/1, 63/2, 63/4, 390, 390/1, 390/2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - samozaposleni - opravljanje dejavnosti
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
dodatek za pomoč in postrežbo - absolutna bistvena kršitev postopka - dokazovanje - odvzeta možnost dokazovanja
V sodnem postopku ni bila dana možnost dokazovanja drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v predsodnem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je le na podlagi listinskega gradiva iz upravnega spisa presodilo, da sta izpodbijana upravna akta o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku, po katerih je tožnici neogibno potrebna pomoč in postrežba drugega za zadovoljevanju večine osnovnih življenjskih opravil, ker se še vedno lahko samostojno prehranjuje, pravilna in zakonita. Dokazni predlog z zaslišanjem tožničine hčerke kot priče je bil zavrnjen z utemeljitvijo, da je ugotavljanje potreb po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil strokovno medicinsko vprašanje, na katerega lahko odgovori le stroka. Načeloma se je s tem stališčem sicer mogoče strinjati. Vendar pa samo po sebi ne pomeni, da bi bila s tem izključena uporaba vseh drugih dokaznih sredstev, ki jih omogoča ZPP. Za dokazovanje zatrjevanega dejstva, da se tožnica ni sposobna samostojno hraniti, kar je le eden od elementov iz 101. ZPIZ-2, bi zato bilo potrebno dopustiti dokaz s pričo, ki pomoč dejansko nudi in nato takšno izpoved dokazno oceniti v skladu z metodologijo iz 8. člena ZPP. Ker je bil navedeni dokaz kot neprimeren zavrnjen, je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na drugi polovici stanovanja – kupoprodajna pogodba – nakup stanovanja – navedba dveh pogodbenih strank – ustni dogovor o izključnem lastništvu ene od pogodbenih strank – priposestvovanje – dobra vera – ponovna dobra vera
Tožnica in njena teta sta hkrati s kupno pogodbo sklenili še dogovor, da, ne glede na samo kupno pogodbo, v kateri sta kot kupovalki navedeni obe, lastnica celotnega stanovanja postane tožnica. Ta je svojo dobro vero utemeljevala vse od sklenitve pogodbe v letu 1972, a je toženi stranki uspelo za obdobje do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojni teti v letu 1984 le-to izpodbiti. V tem letu so se zvrstile stvari, ki utemeljujejo sklep, da je bila tožnica ponovno dobroverna.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 33/2, 33/3, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - individualni odpust - kriteriji za izbiro presežnih delavcev
Tožena stranka je zaradi upadanja pometa racionalizirala poslovanje, zato se je zmanjšala potreba po delu delavcev, ki so delali v organizacijski enoti (v kateri so delale tožnice) in je bila namenjena nadomeščanju na posameznih enotah, na katerih je bil primanjkljaj delavcev.
Tožena stranka je tako dokazala poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnic pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi pravilno oblikovala primerljivo kategorijo delavcev, med katerimi je izbrala presežne delavce, saj je v skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo nekaterim odpovedana pogodba o zaposlitvi, uvrstila delavce, ki so opravljali tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. Tako je pravilno primerjala (točkovala) le 48 delavcev, ki so v času odpovedi delali v organizacijski enoti, v kateri so delale tudi tožnice. Pravilno pa je uporabila tudi kriterije za izbiro. Zato so izpodbijane redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zakonite.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014719
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3.
invalid III. kategorije - nova invalidnost - izvedenec - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker sodišče prve stopnje ni angažiralo sodnega izvedenca ortopedske stroke v zvezi s tožničinimi ortopedskimi zdravstvenimi spremembami, je ostal ortopedski funkcijski status, ki je odločilen za oceno tožničine preostale delovne zmožnosti ter morebitno indiciranost vtoževane časovne razbremenitve (delo v krajšem delovnem času), nerazčiščen. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
zloraba procesnih pravic – vlaganje pravnih sredstev – ponavljanje pritožbenega očitka – taksa glede na vrednost spornega predmeta – določitev taksne obveznosti
Sodišče druge stopnje ocenjuje, da kaže vztrajno ponavljanje edinega očitka v pravnih sredstvih (v ugovoru in v pritožbi), da je taksa napačno odmerjena, na sum zlorabe procesnih pravic. Toženo stranko in odvetnika opozarja, da ju lahko sodišče, ki si mora prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, zaradi zlorabe procesnih pravic tudi kaznuje.
KZ člen 234a, 234a/1. ZOPOKD člen 4, 4-3. ZKP člen 371, 371/2, 383, 383/1, 386, 391.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo – poslovna goljufija – direktni naklep – premoženjsko stanje prve osebe – nelikvidnost – goljufivi namen – nesolventnost – postavitev izvedenca – kršitev pravic obrambe – premoženjskopravni zahtevek – povrnitev škode – posebni pogoj v pogojni obsodbi – zavrnitev pritožbe
V zadevi ne gre le za poslovno tveganje neizpolnitve pogodbe brez izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja v posledici nelikvidnosti družbe C. d.o.o. oziroma za rezultat plačilne nediscipline v času gospodarske krize v gradbeništvu, saj je izveden dokazni postopek take obrambne trditve z zanesljivostjo ovrgel. Ker pritožbeno sodišče sprejema stališče izpodbijane sodbe, da je obtoženi razpolagal z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo terjatev oškodovanca oziroma je imela družba C. d.o.o. v kritičnem obdobju več prilivov kot odlivov, je brezpredmetno pritožbeno zagotavljanje, da je družba C. d.o.o. najprej poravnavala terjatve, ki so zapadle najprej, pa tudi sicer te navedbe pritožnikov niso z ničemer izkazane, vključno s trditvami, da je bilo treba upoštevati zlasti pravice delavcev.